ali vsaj kakšne nasvete, kakšno spodbudo… potrebujem.
Spomladi sem (sva) se zaljubila, oba koruznika z otroki. Sva bolj ali manj takoj ugotovila, da ni varijante za karkoli in odšla vsak zase.
Kljub vsem razumskim argumentom proti, ne morem pozabiti oz. preboleti. Stalno premišljujem, sanjarim, se prepričujem, objokujem, se spominjam, pa si zavestno iz misli trgam…. In mam že dost…. Kolk časa to lahko traja?
Lp

Trajalo bo dokler ne mine. Žalovanje za izgubljenim in pozabljanje za neuspelo ljubezensko vezo je eno izmed najhujših človekovih občutij nasploh. Trpi samospoštovanje, samozaupanje, volja do življenja in nasploh psihično trpimo na moč. Zdravila žal ni. Naj nam še tako milijon ljudi govori, da moramo pozabiti in oprostiti, ne gre. Žalovanje je proces, ki traja nekaj časa. Kako dolgo ne ve nihče.
Naj ti bo v pomoč, da nisi edina, ki čustveno trpi. Ne obremenjuj se s spomini in ne vrtaj sama vase s preteklostjo, ki je več ni. Zveza, ki ni bila osrečujoča je boljše, da propade. Spijazni se s tem dejstvom. Vem, da je težko, ampak živi življenje naprej, za nazaj ne moreš ničesar več popraviti. Bi bilo vsem nam lažje, če bi enostavno izgubili spomin. Pa ga ne moremo. Ranjeno srce lahko ozdravi edino samo. V samoti in upanju na boljšo prihodnost. Žal je tako, da v našem življenju ljudje prihajao in odhajajo. Vrjemi da je boljše konec, kot pa agonija brez konca, kot je nekdo rekel.
Tudi jaz nimam še ozdravljenega srca po eni ljubezenski zablodi. Minilo bo osem mesecev, pa mi je še vedno hudo in slabo, ko osebo vidim. Oprostila sem mu, pozabila pa ne bom nikoli.
Drži se in nam napiši kaj lepega.