Pozdravljeni!

Stiske ljudi in vaše prispevke berem zelo pogosto (super ste, hvala!), udeležujem se raznih predavanj na sorodne teme, razmišljam o vključitvi v kako pogovorno skupino in o študiju zakonske in družinske terapije, saj me stvar izredno zanima.

A vendar- kljub temu, da se zavedam, kako neizmeren pečat pustijo najbolj zgodnja (sploh potlačena) občutja, ki se pozneje le utrjujejo in nezavedno iščejo priložnosti, da bi se odigrala na novo in nam s tem dajala priložnost, da se z njimi ne le znova soočimo, ampak jih tudi razrešimo, mi nekaj, do česar bi želela priti sama, manjka.

Vedno bolj mi je jasno, da ima preteklost izjemno moč nad našim vedenjem in čutenjem, na izzive življenja danes pa reagiramo z osnovami naših preteklih izkušenj, čutenj, vzorcev, travm.. Zdi se, da nas pri izbiri bližnjih (prijatelji, partner) vedno vodi in usmerja naša preteklost.. Smo pri tem res tako šibki in ujeti, da je moč naše preteklosti močnejša od naše svobodne volje, saj konec koncev ne vemo niti, v čem, v kolikšni meri in na kak način le-ta vpliva na našo sedanjost? Kaj sploh je “tisto”, kar vpliva na to, da se nekdo svoji preteklosti popolnoma “podredi”, nekdo pa se na vse pretege trudi delovati drugače, proti njej?

So res za vse čustvene zaplete, s katerimi se srečujemo, “krivi” naši starši (ali celo več generacij)? Vem, da glavna naloga (ali odrešitev) posameznika vsekakor ni (samo) v tem, da pokažemo na grešnega kozla, ampak poiščemo izvor občutij, ki (še) niso razrešena in kličejo po odrešitvi. A kaj storiti takrat, ko do tega izvora prideš (z razmišljanjem in močno voljo ob situacijah, ki sprožajo ta občutja) in imaš ob sebi osebo, kateri zaupaš, te razume, sprejme, daje sočutje- je to zares dovolj, da stvar predelaš, prerasteš, greš dalje? (Oz. kaj v primeru, če take osebe ob sebi nimaš- je terapevtska pomoč dovolj?)
Kako se, potem, ko si do sebe karseda iskren in s svojo preteklostjo soočen, odločiš postaviti drugačne načine in cilje v svojem življenju, take, kakršne si želiš? “Samo” odločitev se mi ne zdi dovolj..

In dalje- kako razmejiti občutja, ki jih čutimo ob bližnji osebi (npr. partner), čeprav se nam pogosto zdi, da so se ob njem ta občutja le prebudila in pokazala v novi preobleki, v resnici pa spadajo v preteklost, v primarno družino, med spomine? Kje je ločnica, kaj je domače- “staro” in kaj “novo”? Je odgovor v tem, da se za vsak občutek sprašuješ, kdaj in kje si ga že doživel? So res vsi občutki, ki jih kadarkoli in s komerkoli v življenju doživimo, le odraz nekega starega, potlačenega čutenja, čeprav se mogoče ne zavedamo, da smo ga v življenju že čutili?
Najbrž bi bilo najbolj zdravilno, če bi z nami o tem spregovorili lastni starši? A kaj, če ne?

So ta vprašanja res “zrela” za terapevta in individualno obarvano seanso? Do odgovorov bi rada prišla sama, a se mi zdi, da se mi je na tej poti “zataknilo”, stagniram. Kot, da v zadnjem času živim v preteklosti, saj me je ta tema popolnoma okupirala.. 😉

Veselim se vašega odgovora..

Notta