Star sem 25 let ona pa 21 let. Ne vem kaj storiti naprej. Pred kratkim me je zapustila punca, k imava skupaj enega otroka. Otrok je star 2 leti. Do nekak oktobra preden, se je začel faks, sva se še dobro družinso vjela, od takrat naprej pa se nama z otrokom ni več veliko posvečala. Večino časa je preživela pred računalnikom in sprijaznili na fecebuku. Po kakih 2 mesecih sem začel sumit, da mene sploh nima več rada in da ima ene drugega rajši o bistvu v sošolca zatrepna. Tako se je začel najin družinski duh krhat.Dejala rajši družino razdere, kot bi tega sošolca pustila in svoje interese Pred približno enim mesecem sva se rasla. Za otroka sva se tako zmenila, da ga ima ona ponoči, jas pa popoldne, dopoldne pa je itak v vrtcu. Zdej pa nevem a imam se kaj možnosti, da bi bila skupaj ali ne. K jas jo še zmeraj močno ljubim in bi neredu vse, sam, da bi bili naprej srečna družina. Ne vidim več rešitve v življenju.

Spoštovani,

naj se vam najprej v svojem in imenu kolegov opravičim, da dobivate odgovor tako pozno. Iz tehničnih razlogov se nam je vaš post izmuznil s seznama neodgovorjenih sporočil. A ne glede na to, kako dolgo je že, odkar ste pisali, in kaj vse se je medtem že zgodilo, upam, da vam bo odgovor kljub temu v pomoč.

Odkar ste pisali na forum, je minilo že nekaj mesecev in prepričana sem, da se je medtem kaj spremenilo tudi v vajini družini. Morda sta prišla spet skupaj ali pa vaju je odneslo še bolj narazen. Vsekakor s takšnim režimom čuvanja otroka, kot ga opisujete, ni mogoče zdržati dolgo, vsaj za malčka si ne predstavljam, da bi se dolgoročno dobro počutil, glede na to, da med vama zadeve niso (bile) razrešene. Predvsem zanj gre tukaj, ker sta vidva njegovi najpomembnejši osebi – problem pa je, da se prav ti osebi počutita kot otroka: vaše dekle kot otrok, ki si želi več svobode, vi kot otrok, ki brez nje »ne vidite več rešitve v življenju«. Bolečina, ki ste jo čutili, se je morda malo polegla, vendar še zmeraj ostaja dejstvo, da vas je njen odmik ne samo od vas, ampak tudi od otroka močno prizadel, razžalostil in tudi prestrašil.

Ko sta si omislila družino, je bilo vaše dekle še najstnica. Zdaj je še študentka. To ne pomeni, da ne bi mogla biti povsem kompetentna mama, vendar sta se vajini poti začeli razhajati veliko prej kot pa oktobra, le da se o tem nista pogovarjala. In tudi kasneje se očitno nista, vsaj ne toliko, da bi sploh kaj dorekla. Kaj je bilo med vama tako narobe, da je dala prednost drugemu moškemu in svojim interesom? Najbolj vas boli, da ne dobite odgovora na to in druga svoja vprašanja, med drugim tudi na to, ali imate še kaj možnosti, da bi bila skupaj. Na to vprašanje vam ne more odgovoriti nihče drug kot vaše dekle. Zato bi jo na vašem mestu naravnost povprašala o tem in tudi o tem, kaj sploh želi od vas, da bi bilo to mogoče. Verjamem pa, da imate tudi vi kako željo v zvezi z njo. Partnerska terapija je kraj, kjer je to mogoče vprašati in na vprašanje tudi dobiti resen odgovor, ki mu lahko verjamete.

Kljub bolečini zaradi dekleta pa je pred vami, čeprav trenutno najbrž ne čutite tako, resnično še vse življenje. Če se bo vrnila ali ne, če bosta srečna ali ne, ostaja dejstvo, da ste in boste vse življenje oče vajinega otroka. Ta vas zdajle najbolj potrebuje in ima prednost pred vašo partnersko stisko, kar je za vas morda problem, ki pa je v resnici že tudi velik del rešitve. In očetovstvo, se pravi to, da boste kar najboljši oče, je tisto, na kar imate vpliv samo vi. To je vaše področje moči in sreče, in kolikor boste vanj vlagali, se vam bo povrnilo. Želim vam, da bi lahko zagledali to svetlobo sredi svoje stiske in ji sledili.

Lepo vas pozdravljam,