Rak na požiralniku
Hvala Jasna za tak lep odgovor, smo očitno skoraj na enakem, s tem da mojemu očetu niso namestili vrečke, da bi se mu slina iztekala vanjo, ampak ima le gazo katero moramo menjavati. In njega tako zanima kdaj bo lahko kaj jedel in govoril čez usta, pa mu enostavno nimam srca povedati da ne bo, raje ga pač crkljam in zabavam kolikor se pač da, da mu vsaj malo polepšam to stanje. Jutri ga pa morda izpustijo iz bolnišnice malo domov, ker baje da je lahko doma. Bojim se le, da ne bo kake pljučnice dobil ker je zunaj mrzlo. A potem tale varianta vezave z želodcem očitno ni najboljša, ne?
Tudi tebi želim čim več lepih trenutkov in da bi se vsaj pozdravil.
Lp, Ana.
Pozdravljena!
Mislim, da ta varianta pri napredovanem raku ni najboljša, ker je več možnosti, da ne uspe kot pa da uspe.Moj oče je bil sedaj šestič operiran in zopet ni uspelo.Razlika je sedaj samo v tem, da je prej imel gastrostomo sedaj pa ima nazogastrično stomo in še vedno vrečko za slino, kar pomeni da smo na slabšem,ker je po gastrostomi lahko prejemal dosti bolj gosto hrano sedaj pa bistveno redkejšo hrano.Glede na to kakšno količino hrane ta bolnik lahko prejme je vsaka kalorija zelo pomembna in pri tako razredčeni hrani se bojim, da ne bomo dosegli željenih kalorij.No kakorkoli mojega očeta bodo čez 6-8 tednov ponovno operirali in ponovno poskusili vzpostaviti povezavo.Če uspe bo imel za seboj 7 operacij in veliko voljo do življenja, če pa ne pa nam naj Bog pomaga.Ti pa svojega očeta kar crkljaj in mu stoj ob srani,ker rabi in bo še rabil veliko čustvene podpore, ker ta bolezen boli,boli čustveno in fizično.Kar se pa prehranjevanja tiče moj oče se tudi ne more prehranjevati skozi usta in on to dobro ve.Dokler ni vedel je samo razmišljal in govoril o hrani.Sedaj pa pravi no ja saj ni vse v hrani so še tudi druge stvari.Mi smo tako delali in še bomo.Preden sem ga nahranla po stomi sem mu hrano dala probat in to tako, da je dal v usta malo prežvečil in izpljunil!To je zelo pomembno da niti slučajno ne pogoltne ker je lahko to usodno.Lahko pa liže bonbone, ker se v ustih raztopijo in polj je pač imel obarvano dišečo slino od bonbona.Je pa res treba pazit, da bonbon ne pobegne dol.Tako,da se da malo omiliti to težavo, ker ima okus v ustih katastrofalen,itd.Če želiš mi lahko pišeš na zasebno sporočilo in probava kontaktirati preko telefona mogoče vam lahko glede prehrane pomagam, ker upam trditi da o tem sedaj vem ogromno.Mi smo nepokretnega očeta z doma pripravljeno hrano hranili po stomi in ga postavili na noge in ga celo malenkost poredili.
Lp, Jasna
Pozdravljene sotrpinke!
Tudi moj oče ima raka na požiralniku tako, da vaju povsem razumem saj je tudi meni zelo težko. Šele zdaj sem spoznala, kaka reva sem saj kar naprej jokam. Ati je za enkrat še dokaj pri močeh in danes bomo izvedeli kaj so se dogovorili na konziliju. Upam ,da bomo zvozili čeprav moram napisati, da se tudi moj ati hrani prek stome. Vode ne more pogoltniti tako, da je to eno veliko mučenje. Ati je sicer zelo pozitiven,sestra pa vsi okoli njega samo jaz sem ena izjema. Vse na svetu bi dala za ozdravitev pa je v bistvu vse v Božjih rokah.
Se še oglasim, ko dobimo današnji odgovor s konzilija.
Lp,
Lidija
Ana pozdravljena!
Tvoja pisma sem že nevem kolikokrat prebrala in moram ti priznati, da si res prava borka. Glede na to kolko je star tvoj ati si dosti mljaša od mene pa vseeno tako močna. Vsaka čast.Moj ati bo ta mesec star 65 let. Tako kot si močna ti je tudi moja sestra. Zelo rada bi bila močna pa kar ne morem. Sedaj, ko čakamo kaj nam bojo danes sporočili sem čisto na psu. Sem brala o zdravljenju na netu pa ni nič obetajočega razen enega samega trpljenja. Vse kar si želim je, da ati ozdravi in kar si ne želim je, da če izgubimo bitko to ne bi bile prevelike bolečine za mojega najboljšega atija. Ana če imaš kaj časa mi prosim napiši kaj lepega glede tvojega očeta.
Upanje umre zadnje, pa čeprav jokam tako mislim.
Lidija
Lidija pozdravljena!
Joj kako mi je hudo, ker imam občutek, da nas je vse več ki trepetamo za našimi najbližnimi.Draga Lidija tudi ti si zelo močna verjemi mi.Še sanja se ti ne kako močna si.Očitno smo ljudje bitja, ki se vsega privadijo.To, da te je pa strah pa je normalno saj te ima za kaj bit takšna diagnoza ni lahka.Moj oče je še mlad ima 53 let veliko voljo do življenja pa se je življenje z njim tako kruto poigralo.Imam občutek, da se takšne grozljive stvari dogajajo samo dobrim ljudem.Upam, da boš danes prejela dobre novice in da boste s polno paro šli v boj s to boleznijo, ker jo lahko premagate, če še ni preveč napredovala. Vse najboljše želim tvojemu atiju, tebi in tvojim najbližnjim.
Lp,Jasna
Jasna,
hvala za vspodbudne besede. Včeraj so nas končno poklicali in nam sporočili, da ati začne v ponedeljek z obsevanjem, potem pa še z kemoterapijo. Ati je drugače še vedno zelo pri moči. Hodi na sprehode in čaka na trenutek, da bo zopet normalno jedel z žlico. Brala sem, da z obsevanjem uničujejo tumor oz. zmanjšujejo odvisno od osebe in pa, da jim s tem omogoča, da se prehod v požiralniku zopet kolikor toliko normalizira vsaj za kašasto hrano saj, da drugače je pa satan na takem mestu, da se ga ne da operirati. Drugače ima na izvidu napisano, da ima en zasevek obrnjen proti želodcu in drugi naj bi bil na spodnjem delu bezgavk. Nekako sem prepričana, da pa bo ati kljub temu še dolgo z nami. Voljo ima pa tudi pozitivne ljudi okoli sebe razen mene jokice. Lahko pa povem, da če bi ga zdravnica, ko je bil pri njej 3 mesece nazaj vzela bolj resno se ta hudič sigurno ne bi razširil. V kartoteki, je imel že nevem kolkokrat napisano, da ga matra zgaga pa ni dr. trznila, pa je prišel k njej 3 mesece nazaj češ, da ne more požirati in da je shujšal 20 kg pa ga spet ni jemala resno. Ste zdrav k bik mu je rekla, ko je dala kri na preiskavo pa naredila EKG in mu rekla, da nima holesterola. Sedaj, ko pa sestra hodi k njej po napotnice pa samo glavo dol drži. Prasica. Je tud moja osebna zdravnica tako, da ji bom svoje tud še jaz povedala. Je rekla, ker bo oče prišel k meni na drug konec Ljubljane, da naj, ko bo že patronažna hodila z drugega konca naj ati zamenja tudi zdravnico. Pa ji je moja sestra rekla, da ga bo imela še kar ona in, da naj kar gleda kar je zašuštrala. Pa še mene bo gledala pa naj si kar zamisli. Je rekla, da je mislila, da ni tako hudo češ da ati ni hodil veliko k zdravniku. Ja trapa zmešana,ker je bil zdrav in še danes bi bil če bi si vzela malo več časa zanj in ga poslala na gastro pa ga ni. Sedaj pa ima to vse zaradi Baretovega požiralnika oz. želodčne kisline. Sem jezna, da me bo razneslo, saj sem atija jaz spravila, k njej češ, da je dobra. Klinc pa dobra. Dobri so oni samo za svoje riti. Jasna, Ana pa vsi ostali se opravičujem vendar sem ta bes morala dati iz sebe. Punce srečno, pa želim si, da bi se morda kje dobile, ko bomo bitko dobile.
Lp,
Lidija
Draga Lidija
Verjela ali ne zdravnica tudi mojega očeta ni jemala resno.Ko ji je povedal da ne more požirati,mu je rekla da je lahko to psihičnega izvora in da naj pride nazaj čez en mesec.Ko je čez mesec dni prišel nazaj je bilo stanje dosti slabše saj je lahko jedel samo bolj tekoče stvari.Ko ji je to povedal je rekla da mu bodo v laboratoriju vzeli kri.Nato se je zopet zavleklo na dva tedna.Ko je ponovno prišel je rekla da je krvna slika super in da ne ve kje bi bila težava in ga spraševala, če je pod stresom in podobne bedarije.Ker se pa oče ni dal odpravit mu je napisala napotnico za rengent.No tako se je začelo premikati.Rengent je pokazal odebeljeno sluznico na požiralniku zaradi tega je potem dobil napotnico za gastroskopijo.Na gastroskopiji je postalo vse jasno tumor na požiralniku, ki sega v želodec.Naredili so biopsijo in potrdili da gre za žlezni karcinom želodca in požiralnika.Ampak da smo prišli do te diagnoze je minilo pol leta in v tem času rak lepo veselo napredoval.Tako da je sedaj ob pol želodca in tričetrt požiralnika.Tako kot ti sem zgrožena nad tem zdravsvenim sistemom, kjer moraš mesece čakat na kakšen pregled.Tudi mojemu očetu bi šlo mogoče bolje, če bi se vse skupaj prej odkrilo, vsekakor rak ne bi tako napredoval.Ampak zdaj je kar pač je in se moramo s tem sprijazniti in narediti vse kar je v naših močeh da našim atijem pomagamo in polepšamo čas, ki še ga imajo.Lidija zanima me s katerega konca si?
Lp, Jasna
Živjo, Jasna!
Ne morem verjeti, ko si opisovala potek vašega odkrivanja raka je skoraj identičen našemu poteku. Pa kaj a so ti zdravniki res eni sami šušmarji. Kirurg pokaže neko znanje teli ta mali dr. so pa očitno kar neki. Upam, da ne bove prišle do spoznanja, da imata najina atija celo isto zdravnico. Bolje za njo drugače je pa po njej. Jaz bom še naprej hodila k njej in naj se vsaj malo zamisli, ko me bo videla. Vsekakor pa bom poskrbela, da do svojega penzijona ne pozabi na svojo malomarnost. Človek shujša v enem mesecu 20 kg pa pravi, da mu ni nič in da če ne bo bolje pride nazaj čez en mesec. Debilka.
Držim se načela, da nikomur ne želim, da se mu zgodi tisto kar tudi sama nočem, da se zgodi meni. V nekaterih primerih pa se skoraj spozabim tega, in tudi ta trenutek ne mislim nič dobrega.
No Jasna naj ti napišem, da sem drugače sedaj doma v Medvodah prej oz. še lansko leto pa sem bila doma v ŠIŠKI. Zelo si želim, da pa bi se morda tudi srečale ali pa vsaj slišale po telefonu. Kaj praviš pa ti?
Lidija
Hojla Jasna!
Ja nikakor ti ne morem poslati svoje tel. št. na tvoje zasebno sporočilo. Kaj pa zdaj? Mislim, da pa telefonske pa ne morem kar tako dati na forum. Si domislive česa drugega. No naj ti napišem, da je bil ati včeraj pri meni in zgleda res odlično. Smo šli malo na sprehod, malo počvekali skratka bilo je lepo. Smo se tudi o bolezni pogovarjali pa pravi, da ga ni ničesar strah in da bo to vse skupaj dobro prenesel. Joj kako iz srca si želim, da se to uresniči.
Lp,
Lidija
Hojla Lidija
Piši mi na mail:[email protected]
Živjo Jasna in Lidija!
Se opravičujem, ker tako dolgo od mene nič, ampak sem cele dneve v službi in potem vsak prosti trenutek raje preživim z očijem kot na internetu.
In danes ko berem od obeh kako je bilo na začetku smo spet tam. Moj oči je bil 2x na antibiotikih, preden se je g. doktor odločil da bi ga dal na pregled. In potem je čakal na pregled še dober mesec.
Lidija, pri vas očitno tudi ni za operacijo? Našega očija so tudi dali na 4 kt in 28 obsevanj. Kot sem brala na izvidih, je bil na začetku 0 stopnja, danes baje 3. Ker dokler je bil na kt je mirovalo oz. se malo zmanjšalo, ko je pa s tem končal, je pa očitno tumor začel rasti.
Držim pesti zate, upam da ga bo ta kt in obsevanje ubila to stvar.
Jasna, te pokličem takoj ko bom imela malo več časa, ker sem ta teden tako leteča, vsak drugi dan smo pri zdravniku, sedaj pa čakamo na izvide ct, da izključimo možnost zasevkov na pljučih.
Lep dan in upam, da se res dobimo enkrat na kavi in združimo energijo, da bodo naši očki močni in čim prej okrevali oziroma bili čim dlje z nami.
Ana
Ana pozdravljena!
Tako tebe kot Lidijo imam v mislih,tako vama kot vajini družini želim še ogromno lepih trenutkov in čim bolj umirjeno življenje in da skupaj premagamo tega hudič.Madona sem jezna na tega raka pravzaprav tako jezna da me misel na njega spremlja 24 ur na dan.Bi ga ubila z lastnimi rokami če bi to šlo,pa ne gre zato moramo biti močni!
Se ponovno javljam, danes slabe volje, ker je oči ponovno v bolnišnici. Ker je zelo kašljal in to take rjave barve sluz z neprijetnim vonjem. Baje je to zato, ker se slabša. In vse ga boli, ker se je preveč naprezal s kašljem. Ne vem več kako mu lahko pomagam, najhuje je, ko ga gledam vsega shiranega in ne morem narediti nič. Pa še boli ga trebuh in zato manj je, zamenjali so mu gastrostomo, ker ima vneto, skratka vse je narobe.
Imam pa vprašanje, zakaj mu tako zelo otekajo gležnji, če kdo ve? Noge ima take, kot bi imel smučarske pancerje obute. Zdravniki pa ne vedo nič?
Uglavnem, sedaj čakamo … da bo kaj bolje in ga bodo ponovno spustili domov … ali pa dobi pljučnico, kot napovedujejo zdravniki in mu ni več pomoči …
Ana živjo!
V prebiranju tvoje zgodbe vidim tudi svojo. Razumem te kako ti je. Moj ati zdaj hodi na obsevanje in zdi se mi da nima volje. Pravi, da če bo moral celo življenje tako jesti prek stome je bolje da gre pod zemljo. Pa ga tolažimo, da koliko ljudi tako živi a njega to ne gane. Mene pa je tako strah. Ana žal je to usoda in nevem kaj naj ti napišem, da te potolažim. Sebi kar ne morem vliti kakršnegakoli poguma.
Saj vidim samo slabe stvari sploh pa na forumu. Bilo bi zelo lepo, ko bi se oglasila oseba, ki pa je raka na požiralniku pozdravila in z nami delila svoje izkušnje. Samo to je tako težka in grda bitka, da se taki ljudje najverjetneje tega nočejo spominjati. Jaz mislim, da se je tudi jaz ne bi hotela. Ana, tudi moj ati je začel z obsevanjem pol pa če bo zdržal gre naprej KT. Premalo zaužije hrane na dan tako, da se nam zdi, da zgublja na teži kar ni v redu. Pa mu govorimo, da mora jesti ampak najlažje je reči. Toliko za zdaj, sem zmešana pa sploh več ne vem ne kaj razmišljam ne kaj govorim. Tisti ki kaj takega ni probal sploh ne more razumeti kaj pomeni, ko vidiš kako nam naši atiji venejo pred našimi očmi kot rožice sredi travnika.
Ana se še slišimo pa čim manj bolečin.
Lidija
Ana pozdravljena!
Šele zadaj sem videla kar si napisala.Joj kako mi je hudo za tvojega atija posledično pa zate in vso vašo družino.Upam, da bo tvojemu očetu šlo na bolje.Ima mogoče tvoj oče slabo srce, ker takrat noge zelo zatekajo ali pa mu mogoče vene popuščajo ne vem kaj bi sicer lahko to bilo.Draga Ana bodi močna in se še slišimo.
Lp,Jasna
Lidija in Jasna, obema hvala na spodbudnih besedah, upam, da bo vsaj pri vas bolje kot pri nas.
Ravno danes sem bila kot vsak dan v bolnišnici in je čist bogi. Pravi, da nima nobene moči, še piše komaj. In sva umila in zmasirala noge, pa je kr zaspal. Pa vse živo mu dajo proti bolečinam, pa ga vseeno boli. Danes je šel ponovno slikat pljuča, ju3 izvemo kaki so izvidi.
Od kašljanja ga vse boli, da še poje skoraj nič.
Samo upam, da ga ne bo bolelo preveč, da pa še vedno upam, da bo čim dlje z nami pa upam vedno in še naprej.
Nima problemov s srcem, to sem tudi jaz prebrala, da je lahko razlog, ampak srce ima zdravo in močno. Zdravniki pravijo, da baje je to normalno v takem stanju, kot je.
Punce, upam z vami, držite se in preživite čim več časa z vajinima očkoma. Jaz se trudim vsako minuto, ki se le da – čedalje manj, ker je utrujen ampak vendarle.
Upam, da bo dočakal rojstni dan … januarja