Rak na požiralniku
Draga Ana!
Nič se nam ne oglasiš. Ali je z atijem kaj bolje? Moj ati še hodi na obsevanje, vedno manj je pa tudi zaradi tega je švoh. Čakamo na odgovor zdravnika ali gre ati na KT ali ne. Sama ena velika borba, ki je za moje pojme najhujša kar obstaja. Saj bomo zdržale. Ana mislim nate in na tvojega atija. No naj ti napišem, da je moj ati imel v soboto rojstni dan. Bili smo brez tortice vendar smo bili srečni da smo bili najdražji skupaj. Želim ti, da tudi tvoj ati praznuje z vami rojstni dan, ki ga ima januarja.
Lidija
Naš angelček nas je zapustil za vedno … včeraj ob 23.00 je za vedno zaprl svoje čudovite očke… danes zjutraj so nam sporočili…
Upam z vsemi vami da vam bo uspelo, mi smo se borili do konca … sedaj nas čuva od zgoraj …
Če bi kdo potreboval napitke Fresubin, Nutricomp in Prosure – vsi so visoko kalorični in primerni za hranjenje preko gastrostome me lahko kontaktira in pošlje zs pa posredujem tel. Mi jih imamo doma ogromno in če lahko komu pomagam namesto da jih vržemo v smeti bomo to stroili z veseljem.
Ana
Lidija, moje iskreno sožalje.
Že nekajkrat sem na forum napisala, vendar očitno zaradi tehničnih težav moj post ni bil objavljen.
Ne morem verjeti, da si tudi ti in tvoja družina morali se soočiti s tako žalostjo … ko sem prebrala enostavno nisem mogla verjeti!!! Ne še nekdo več!!!
Kaj naj ti rečem? Ne najdem besed, ker vem da tudi meni niso in mi ne pomagajo … lahko ti rečem samo to, da upam, da bo sčasoma manj bolelo … mene boli in pogrešam ga še vedno in ga vedno bom…
Težko je in boli, pogrešam svojega očka kot ti svojega, pogrešam najine trenutke, ki so bili prekratki in pogrešam očita in vsa leta ki bi jih lahko imela, vendar nam je kruta bolezen to vzela!!!!
Naj ti rečem samo to, da sem s tabo v mislih in da se nekako trudi sprejeti dejstvo …
Iskreno sožalje tudi tvoji družini.
Lp, Ana
Draga Ana!
Zelo sem vesela, ker si se po dolgem času oglasila. Veliko ampak res sem veliko mislila nate in tvojega brata. Žal kot si prebrala sem studi jaz izgubila svojega atija. Nikoli si nisem mislila, da lahko nekaj tako boli kot to in boli vsak dan bolj. Pravijo, da se moram sprijazniti, da atija več nebo nazaj ampak jaz za to še nisem pripravljena.
V veliko tolažbo mi je, da je ati ta svet zapustil doma med svojimi najdražjimi.
Saj se sem pa tja nasmejim ampk to ni to. Vsakič si mislim kako bi bilo ko bi bil oče med nami.
Draga Ana men kar solze špricajo iz oči tako, da se slišive ko se malo pomirim.Res sem te vesela saj smo bile skupaj v tej bolezni in bodrile ena druga a vse je bilo zaman.
Samo toliko, da veš da je ati od Jasne res bogi in njegove bitke še ni konec. Še vedno se prehranjuje prek cevke in boga Jsana je čisto na koncu z močmi. Umes je pa še mami dobila kilo na želodcu tako, da je Jasna res boga in ji iz vsega srca želim, da vsaj njej posije sonce če ni že posijal nama.
Kako dobro dne nekomu pisati kot si ti saj sta najina atija odšla zaradi istega “prekletega” raka.
Pozdrav,
Lidija
Jasna, držite se vsaj vi!!! Resnično želim, da vsaj vam uspe, če smo že dve družini izgubili svojega očeta, ni fer da še nekdo!!!! Upam in molim, da se pozdravi tvoj očka, Jasna.
Lidija, meni še kar ni in ni lažje, pa je že skoraj pol leta naokrog. Ravno ta čas lani mi je s takim veseljem povedal, kako je po dolgem času pojedel malo ribe za kosilo. Potem je šlo pa samo še navzdol… Upam, da bodo tvoje oči kmalu brez solz, jaz zase ne vem, ker dokler ne razmišljam in govorim o njem še nekak gre, ko pa samo pomislim je pa konec … ne vem kdaj bo manj bolelo in kdaj bo lažje … najbrž nikoli, ker nas je prekmalu zapustil … upam da se res slišimo in vidimo, in upam da bomo se lahko veselile zmagi Jasne in njenega očka, močno upam, da jima rata!!!!
V upanju na bolje… Ana
Draga Ana!
Tebi in Lidiji se iz srca zahvaljujem za lepe misli in želje. Moj ati je velik borec in se bori z vsemi svojimi močmi. Še sama ne morem verjeti, da še ni obupal, pravzaprav je v njem še veliko življenja ampak na žalost njegovo telo pa je izčrpano. Zaradi vseh operacij in zapletov po njih je ati zelo šibek.Težko hodi in je zelo shujšal. Vendar kljub vsemu mu gre na bolje. Sicer se še vedno hrani po nazogastrični sondi vendar je upanje, da je do konca leta ne bo več potreboval in da se bo reženj zaprl. Takrat se bo moj ati “na novo rodil” in se začel prehranjevati skozi usta in to je tisto kar mojega očeta žene naprej. Upanje, da se bo v prihodnosti vse uredilo in da bo vojno z rakom tudi dobil.
Lep pozdrav, Jasna
Pozdravljena Jasna!
Nič se mi nisi oglasila, sem vesela ker si napisala da gre atiju na bolje. Saj veš kolikokrat sem ti tudi jaz napisala tako kot sedaj Ana. Naj vam uspe premagati to bolezen vsaj za ceno izgubljenih najinih atijev. Aninega in mojega. Kot vedno ti iz srca želim, da vam uspe. Mam včasih občutek, ko ti pišem kot, da se še vedno borim za svojega atija pa čeprav se takoj zavem, da je tvoj ati. Naj vam Bog nakloni zdravja če ga že ni mogel najinim izgubljenim angelom.
Ana, tudi jaz se nekako prebijam, ko pa začnem govoriti o atiju pa solze kar lijejo. Da bo kdaj ta žalost minila ne verjamem, razen da mi je ati vsak dan bolj daleč. Veš mi pravijo, da ne smem tako razmišjati pa vseeno včasih rečem da si kar želim, da bi odšla za atijem. Kdor to še ni doživel sploh neve kako boli, ko izgubiš sebi najdražjega človeka. In ko počasi dojemaš da se nebo več nikoli pokazal pred teboj boli še bolj. Toliko bi mi moral še povedati, mi pokazati in se veseliti z mano pa je odšel. Zavedno, in tam nekje se upam srečava spet, ko pride moj čas. Vem, da ni več bolečin in trpljenja sam to je nikakva tolažba. Vsak dan se uprašam zakaj ravno moj ati. Zakaj ni k sebi vzel koga, ki je mnogo starejši kot je moj ati, a odgovora ni in ga nikoli nebo. Žal. Očitno mi je danes usojeno, da bom spet veliko jokala. Pa kaj. Ko sem žalostna jokam, ko pridem malo k sebi sem malo bolje in tako iz dneva v dan. Draga Ana oprosti moji žalosti a trenutno sem v takem stanju. Saj me razumeš in vem da mi ne zameriš.
Moram se zahvaliti tudi Jasni, ki mi je res veliko pomagala z lepimi besedami, ko smo bili bitko z rakom. Kljub razdalji mi je vedno prisluhnila in me potolažila ko mi je bilo najhuje.Je osebno ne poznam pa se mi vseeno zdi kot da jo poznam od nekdaj. Je krasna oseba in zato ji še enkrat HVALA.
Mislim na obe in obema želim , da vama posije sonček.
Lidija
Jasna, kako lepo je slišati, da gre tvojemu očku na bolje!!! Vsaj nekaj lepega in pozitivnega po dolgem času!!! Kar tako naprej in ne se dati!!!
Lidija, ko berem tvoje besede je kot bi brala svoje misli in občutke. Nimam kaj dodati.
Hvala obema, ker lahko z vama delim bolečino, kljub temu, da se osebno ne poznamo, kot praviš, Lidija, je kot da bi se poznale in si stale ob strani od nekdaj.
Gremo naprej, za Jasno, za vse ki se borijo in zmagajo naj vas spremlja rek, ki mene drži pokonci: Če si nečesa močno želiš, bo vse stvarstvo stremelo k temu, da se ti želja uresniči.
Meni se nekako ni, na drugi način pa vendarle je …
Ana
Anči po dolgem času te zopet pozdravljam!
Napiši kako si kaj?Vem,da te še vedno boli tako kot mene in vem da ta bolečina ne bo nikoli izginila. Želim si da bi se v bližnji prihodnosti srečale. Vsake dva meseca se peljem skozi NM in morda se nama poda priložnost. Dva dni nazaj sem prek msn-ja čvekala z Jasno. Ata je še vedno nespremenjeno in ker si je zaželel morja so mu željo izpolnili. Kako jim želim srečo če jo že nisve imele midve.
Najina atija sta po moje najlepša angela, ki čuvata na nas, ki smo ostali tu doli.
Anči naj ti dnevi minevajo v lepem spominu na atija. Jaz se nekako trudim v tej smeri samo na koncu so vedno solze.
Še vedno te imam v spominu kako ste se borili in za vedno mi boš tudi v spominu ostala – z atijem in njegovo bitko saj je kmalu za vašo sledila naša bitka z istim izidom.
Sem ponosna da sem njegova hči in isto polagam na srce tudi tebi.
Bodi ponosna na to da si njegova in da bosta tudi najina atija tam nekje ponosna na naju.
Srečno,
Lidija