PUNCE RABIM VAS!!!!!!!!!!!!!!!
Draga Mermaid!
Vidim, da si na težki preizkušnji in vedi, da te stvari človek doživi: enden prej drugi kasneje.
Jaz sem imela na operacijski mizi lani svojo mamo, oče pa postaja močno dementen. Zato te močno, močno razumem, da se počutiš nemočna in bi rada mamo čimpreje pozdravila in spravila pokonci.
Ne vem koliko je stara tvoja mama, moja jih ima 75 let in povem ti, da je kar težko se vživeti v njeno otročje in nehote nezrelo razmišljanje.
Nisem si predstavljala, da bom svoje starše videla iz take perspektive, a prišlo je do tega in mučim se, da bi me mama malo upoštevala.
Veš kaj ti svetujem? Poizkusi se malo poglobiti vase, ko boš imela mir in boš lahko to počela. Če imaš možnost poišči knjigo : Podzavest – centrala moči. Tu so sugestije, ki ti lahko pomagajo. Meni so, pa mislim, da si tudi ti tako bitje, ki bi ti lahko zares uredile notranjo energijo in dale moč.
Drži se, ker smo mačke in mačkoni z mačjega vlaka s teboj.
Andreja
Poglej na internetno stran Pozitivke – tam je vedno kaj pozitivnega za dušo…
Pozdravljena!
Vsak požirek in vsak grižljaj sta je zmaga. Verjetno se mama že zaradi domačega okolja počuti bolje. Seveda ji paše tudi tvoja skrb. Vendar draga moja, zelo težko boš zmogla vse sama. Bolezen se lahko vleče kar nekaj časa.
V tem času boš morala dat študij na stranski tir, ker fizično niti psihično ne boš zmogla. Imaš kakšno pomoč razen patronažne sestre? Kakšno teto, babico…, da te malo nadomestijo?
Veš kompletno diagnozo ali samo približek? Ti je zdravnik kaj svetoval? Z več informacijami boš lažje shajala s situacijo, premagovala strah ob dnevih poslabšanja.
No, to so moja razmišljanja. Vedi , da smo ob tebi, da mislimo nate.
Ja, res je lepo, če se ima človek s kom pogovorit.
Pozdravljena mačkica.
Tvoja skrb za mami je neprecenljive vrednosti. Verjemi, da ti je hvaležna zanjo, čeravno tega ne pokaže. Vsaj tako ne, kot bi ti pričakovala. Skušaš ji pomagati po svojih najboljših močeh in to bolniku veliko pomeni. Kar se hrane tiče, res ji daj tisto, kar ji odgovarja. In če je to sok, naj ga pije kolikor želi. Pa še sproti si lahko zmišljuješ kaj boš dala notri. Tako bo imel vsakokrat malo drugačen okus in mami se ga ne bo naveličala. Vitamini, ki so v svežem sadju in zelenjavi, jo bodo okrepili.
Študij boš na žalost malo zanemarila. Ne obremenjuj se s tem zdaj. Ko bo pravi čas, boš vse naredila z levo roko, kot pravimo. Zdaj je pomembna samo mami, čeravno na račun tvojih izpitov.
Želim tebi in tvoji mami, da bi čimbolje izkoristili čas, ki vama je dan.
Mislim nate.
Ojla!
Diagnoza je bila leta 2000 rak dojke, invazivni karcinom. Leta 2003 se je pojavil tumor, recidiv na istem mestu in imel čas metastazirat na skelet, jetra in pluča. Sedaj je očitno vsepovsod, zato so doktorji rekli, naj se pripravim. K meni hodi gospa iz hospica, medicinska sestra, ki jo bo negovala. Mami zaradi opearcije zavrača bližnje. Prav tako ni želela dati podatkov svojcem, zato sem zvedela šele v petek kako je v resnici z njo. In stanje je resnično slabo in se slabša. Poleg tega ne želi nobenih obiskov, zavrača kakršen koli pogovor, vsekakor pa ne sprejema svoje bolezni, govori, da se je prehladila, da je utrujena ipd. pa čeprav je pod vplivom zdravil, bi ji morda lahko kaj “ušlo”, pa še vedno noče in misli, da jaz nič ne vem. Zato bo zanjo umiranje zelo težko, ker ne sprejme sebe in bolezni ipd. Ona še vedno dela načrte in govori kako dr nič ne vedo ipd. Pa saj s sorodniki je vedno imela takšen odnos, zato ne želi nikogar blizu. Še sestro in zdravnika je komaj sprejela, kaj šele ko omenim, da je kdo poklical. Vem samo iz njenega dnevnika, da bi bila rada pokopana na morju in to željo ji bom uresničila, če se bo dalo. Kako se bodo sorodniki poslovili od nje pa še ne vem, saj klasičnega pokopa ne bo, obiskov pa tudi ne sprejema. Zakaj govorim o smrti, zato, ker sem sprejela, da se mami ne bo mogla postavit več na svoje noge in ker so jetra zelo slaba. Tudi pljuča so – hrope in piska – pravi da ima bronhitis. Nekako v miru se poslavljam od nje, malo potlačim žalost in strah , ki bo potem prišla za mano ampak trenutno je to to. Saj delam ne veliko, ker mami veliko spi in gre 2krat na wc, 2krat popije hrano, sicer pa ji ponudim sok in vodo, vlažim ustnice, namažem in zmasiram nogice ipd. Če tiho sedim ob postelji, da ne bi bila sama, pravi da kaj spim zraven nje in da bi rada bila sama in imela mir. Tako se je pač odločila. Malo me sicer skrbi, ker vem, da ima s sorodniki neporavnane račune in ker vem, da bi se bilo pametno videti z njimi, vendar vse odklanja. Ko ji omenim njeno mati, pravi, da ona bi se na njenem mestu povlekla nekam in ne spraševala kako je z njo. Ja, moja mama je en čuden patron. Meni, ki sem ji bila najbljižja in skrbela zanjo zadnja leta, ko je potrebaovala več moči, je vse skrivala, kako naj šele to deli z drugimi. Rada bi ,da jo ohranijo v lepem spominu. Zakaj bi se morali poslavljati, saj s smrtjo ni konec življenja, ali pač?! No, tako kot se bo razpletlo se bo najboljše. Vredno je upoštevati mamine želje ipd, ter se manj ozirati na svojce. Saj prej pa zanjo niso naredili resnično ničesar. Pa saj ne očitam, da ne bo pomote, samo takšen odnos so imeli. Oni že vedo zakaj, ne?! Kako pa bi ve ravnale, če bi bile na mojem mestu, kako naj se poslovijo od nje, kdaj in kako?! Vidim, da vas je veliko, ki ste dale takšno izkušnjo že skozi in morda izrazite svoj pogled… Za vsak odgovor bom hvaležna, ker veliko kolebam ipd, kako se bo vse skupaj končalo.
No, upam, da vam nisem zagrenila dneva, če pa sem pa me nakregajte…
lp
Ljuba moja deklica !
Iz tebe veje toliko ljubezni in razuma, saj ga marsikdo, ki je starejši zmore.
Verjemi, da duša ostaja med nami in tvoja mama želi vse v miru prebresti, kot je bila v življenju dostikrat navajena, ali ne?
Včasih ljudje že za časa življenja umaknejo v drug svet, dokler jih ne pokliče smrt in se jih spominjamo kot osamljene, ker so bili drugačni, a v resnici so življenje želeli preživeti drugače in niso hoteli kazati svojega trpljenja.
Ti si njeno dete, ki ga ne želi obremenjevati in skušaj to tako tudi vzeti. Postori stvari tako kot, da ti ni nič težko, čeprav te teži kamen na srčku. Vem, bolečine se ti v dušici pojavljajo v valovih in ne gre brez njih. V teh trenutkih ti iz srca želim, da se obdržiš zdrava in močna.
Kot sem ti že povedala, imam tudi sama težava s starši, kar z obema, a skušam preko vseh svojih zmožnosti prenesti in oba potolažiti po njima bližnji tolažbi.
Če se želiš o kakšnih takih težavah pomeniti, se mi lahko mirno oglasiš. Umirjen pogovor z nekom, ki te želi poslušati je včasih vreden več kot vse bosastvo. Ne oklevaj, saj vem, da si tudi ti močno prizadeta.Mislim, da te vse mačke in mačkoni iz srca podpiramo in želimo, da ti kmalu posije žarek upanja.
Lep večer, Andreja
Tudi jaz sem s tabo in s tvojo mamico ves čas odkar si se javila s to novico. Veliko mislim na vaju. Lahko ti rečem, da je vsako življenje , vsak človek unikat. Lahko smo si “podobni” kot pravimo, ampak to je zaradi podobnih interesov in načina življenja. Ne obremenjuj se s tem kaj bodo rekli sorodniki, če do sedaj nista imeli veliko stikov z njimi. Jaz bi jih obvestila o
zdravstvenem stanju mame in njeni želji, da si želi miru, pa mislim, da je to čisto dovolj. Kar pa se maminega molka o njeni bolezni tiče, pa vedi, da mogoče to ni tako slabo. Vedi, da je vsaka slaba stvar dobra za kaj drugega.Jaz se vedno držim tega reka. Tudi tokrat se mi zdi bolje, da ne govorita o bolezni, ker je to zelo mučno. Raje prebita skupni čas v pozitivnem duhu. Kaj bi si pa povedali?? Samo jokali bi in nobena ne more v
sebi sprejeti dejstva, kaj bo, in zakaj tako. Poskusita užiti svoje trenutke, ki sta jih verjetno imeli ves čas, posebej, če ste bili manj s sorodniki. Spominjajta se vsega lepega, poskusita poudarjati optimizem in pozitivne stvari okoli vaju. Ne vesta koliko časa še imata. Pogovarjajta se če ima mami dovolj moči, poskusi ji pripovedovati stvari o katerih se radi pogovarjata. Užijta vsak trenutek, ki vama je dan. Sama si že tudi doživela izgubo in veš, da tisti,ki so tako naši in nam tako dragi nikoli ne umrejo zares. Vedno so v nas in nekako z nami. Moja mami je bila stara 52 let ko je umrla. Tako mlada se mi je zdela takrat in nikoli nisem prebolela njene izgube, pa vseeno lahko rečem, da lepo živim. Velikokrat sanjam o njej še danes, pa čeprav je 25 let odkar je ni več, in takrat se vedno počutim tako lepo. Čeprav sem že dolgo odrasla , saj imam že 24 let staro hčerko, se ob takih trenutkih še vedno počutim kot otrok.
Verjemi, da so lepi trenutki, ko sta skupaj res nekaj posebnega, to so samo vajini trenutki. Ker si tako čudovita hčerka boš to znala pokazati mami in verjemi, da tudi mami ve kaj ima v tebi.
Drži se in javi se še.
Draga moja!
Težko je svetovati, kaj je boljše. Delati se, kot da je bronhitis, ali pa na glas povedati, da si na smrt bolan.
Moj oče je do zadnjega verjel, da bo ozdravel. Prijatelj, je na glas govoril o raku in si srčno želel premagati ga. Znanec na gla govori, da bo umrl.
Vsako življenje ima svojo zgodbo. Vprašanje je, kaj je boljše. Za bolnike in najbljižje. Verjamem, da se bo tvoja mamica želela na koncu posloviti od tebe. Saj nekdo ne more oditi brez besed in zapustiti najbljižjega. Morda jo je strah in zato zavrača resnico. Morda ti želi prihraniti trpljenje. Ne vem. Morda se ne more sprijazniti in se zato dela, kot da ni nič. Kdo ve….
A vprašanje je, če si ti ne zaslužiš odkritega pogovora. Pogovora o bolezni, slovesu.
A eno ti lahko zagotovim. In to je, da smrt ni strašna. Na koncu je pravi blagoslov. Vem, da sem se vse življenje bala, da bo nekdo od mojih bližnjih umrl. A ko sem se srečala s smrtjo, ni bila več tako tuja, strašna,mrzla…
Jaz redno hodim na pokopališče, prav zaradi miru, ki ga tam občutim. V mislih sie pogovarjam z očetom, s prijateljem, ki je že tudi pokojen in ju mnogokrat prosim, naj mi pomagata. In prepričana sem, da mi.
Torej, smrt ni konec. Je začetek nečesa novega. Energija se ne more spremeniti v nič.
Želim vama mirno noč, brez bolečin – fizičnih in psihičnih.
Nočka…
Hvala vsem za spodbudo! Ker je res potrebna!
Danes je mami slabše, mogoče zaradi tega, ker sneži, saj se zgovarja na vreme. Stežka gremo vsi trije do stranišča. Jutri jo bomo mogli umiti že v postelji. Še zob si ne moremo umiti. Komaj pije po slamici, nima več neke moči.
Najhujše je, ker ko je mami ta teden govorila, kako naj jo nekaj časa pustim, in da bo potem boljše, da bova šle tja pa tja ipd. In potem sem dobila lažno upanje in sem si mislila, mogoče pa res doktorji nimajo pojma kaj govorijo in zdaj me je strah, ker vidim, da se nekaj bliža. Ali to, da bo mami priklenjena na posteljo in to, da si tega ona ne bi želela.
Spreletavajo me dvomi, kako bom zmogla sama, saj je bila ona vedno šef družine. Ona mi je pri 24ih govorila kaj naj delam in kdaj naj hodim domov. Zdaj, v roku parih tednov, pa bo vse na meni?! Jaz pa bi samo rada zaspala in spala in se naspala…ker sem tako zelo utrujena od vseh misli, skrbi in dela ipd. Ta psihična utrujenost me tako bremeni, bolj kot če bi morala generalno počistiti vse stanovanje.
Večkrat sem si mislila, ko mame ne bo več, bom pa jaz tako naredila ipd. Zdaj pa mi je žal, da sem si tako govorila in žal, da je prišlo vse skupaj tako daleč in iznenada ipd. Da se še dostojno pogovarjati ne morema – mami bi raje spala, je utrujena, še piti jo komaj pripravim ipd. Je pa jedla nekaj sadja, tako da je vsaj nekaj.
Mačke, lep dan želim, jutri bo kmalu petek in za vse dela obvezne bo to konec tedna, zame pa začetek, saj bom čez vikend mamo urejala sama, brez patronaže.
Če bo kaj novega, pa napišem tukaj gor!
lp
Mermaid, v mislih sem z vama.
Jaz sem svojo mami izgubila pri 62-ih letih, dobesedno čez noč. Do obdukcije nisem vedela, da ima raka. Do nekaj dni pred smrtjo je bila aktivna. Položila jo je vročina zaradi infekcije. Takrat sem mislila, da se mi je podrl svet. Še danes mi je težko. Ob enem pa sem ji hvaležna, da se je izteklo tako kot se je. Verjetno bi bilo zame veliko huje, če bi vedela, da se smrt neizbežno bliža. To mi je bilo hvala bogu prihranjeno. Čeprav je bil šok ob smrti večji.
Zato ne bodi žalostna, če ti mami ne pove vsega. Rada te ima in želi ti prihraniti še dodatno bolečino, čeprav sama dobro ve, kako je z njo. Poskusi se postaviti v njeno kožo in se vprašaj, kaj bi ti storila na njenem mestu.
Je pa res, tako kot je napisala Levinja, smrt je začetek in ne konec. In nekoč nekje, se bosta ponovno srečali. Zato naj ti v spomini ostanejo prijetni trenutki, ki sta jih preživeli skupaj.
Bodi močna draga deklica.
Joj, hvala za vse dobre misli…
Moje razpoloženje niha, enkrat ful v upanju, kasneje pa čisto pesimistična.
Kaj me čaka je počasi se naučiti tudi zamenjati plenico?! Sestra pravi, ja saj je isto, kot pa če jo menjaš dojenčku. Ma joj, dojenček ma 10 krat manj kil, pa še dosti manjši je, a ne. Pa malo sodeluje, mami je pa tako težka, ker jo verjetno kaj boli oziroma ima omrtvičene, oslabele mišice. Si predstavljate, kako je, ko še do wc ja prideš in je to zate zmaga dneva?!
Mami še vedno pravi, da se ji zdi čudno, da je tako slaba, ker ji v bolnici niso ničesar povedali. Sem že htela dr klicat, ker mi je dr rekla takrat, da je mama seznanjena s svojo boleznijo ipd. Tak da ne vem, kaj je v ozadju.
Sem htela zaprosit za dodatek za nego, pa baje traja 3 mes, da ga dobiš in je doktor rekel, da je dvomljivo, da ga bo mama sploh dobila. Ma, kaj jaz vem, lahko že danes gre vse po gobe, lahko pa šele čez pol leta. V življenju je gotovo to, da je vse negotovo, zdaj se pa naj “slikam” 🙁
Mačke, če zna katera plenico zamenjat, naj opiše postopek, ji bom zelo hvaležna. Saj v bistvu je to zelo povezano s tem forumom – ko nekaj poješ, popiješ, mora tudi ven, ne?! Ma ja, malo humorja mi je še ostalo…
Lep večer!
Pri dojenčku je to res sila enostavno. Ampak tudi pri odraslem ni problem. Moja tašča je tastu dajala plenice pri 80-ih letih sama. Enostavno razgrneš plenico in širši del položiš pod hrbet. Mami naj samo malo dvigne rito. Če je ne more, boš morala sama nekako spravit plenico pod njo. Potem drugi del potegneš med nogama na trebuh in zlepiš. Običajno je lepilni trak na hrbtnem delu. Upam, da sem ti kolikor toliko razumljivo napisala. Na začetku boš imela mogoče malo problemov. Po parih menjavah pa to postane rutina. Verjamem, da ti bo uspelo.
Mačkica drži se. Mislim na vaju.
Mirno noč vama želim.
Mermaid!
Pogumno dekle si. Kar boš za mami naredila,ji boš samo olajšala trpljenje, sebi pa dala zadoščenje ,da si ji pomagala.Lahko je reči “glavo pokonci ” ,ko pa ni tvoja glava moja. Glede dodatka za nego pa ti lahko jutri odgovorim, moja mami ima s tem izkušnje(negovala je sosedo) ,in upam , da ti bom znala dati kak koristen nasvet. Ti odgovorim na mail.
Lep večer in drži se, tudi zate bo posijalo sonce.
jessica
Bodi to kar si, in ne to, kar hočejo drugi.
Ojla!
Danes je še prišla patronaža in mamo lepo očistila. Potrebe po plenici še hvala bogu ni bilo, ker me je mami zbudila ob treh ponoči in sva komaj šli na wc, malo sem jo nesla, pa je šlo. Zjutraj pa ni mogla več v kopalnico, da bi se umila tam s sestro, tako da jo je “skopala” v postelji.
Mami je zelo utrujena. Čez vikend bova za higieno skrbeli sami, sestra mi je vse pokazala ipd. Problem je bil, ker so mami naredili novo dojko in se ni najbolj posrečila, ker se je pod njo naredil nov tumor in so grdo rezali. Mami mi ni nikoli tega pokazala in jo je bilo zelo sram, zato ni hotela, da bi jo jaz kopala. Danes je nekako sram popustil in sem lahko bila zraven. Vendar pa imam občutek, da bo mami potrpela in bo vso moč in energijo vnesla v to, da ne bi imela plenice. Njej se plenica zdi res tista zadnja možnost, zato dvomim, da jo bo sploh potrebovala.
Zdaj grem nekaj pojest, potem se pa še kaj slišimo punce!
Julija, hvala za opozorilo, da temo premaknem malo bolj gor…
Lep snežen pozdrav…
