psiholog, psihoterapevt
Pozdravljen Igor,
k psihiatru lahko greš brez napotnice- te bodo sprejeli zgolj s kartico zdravstvenega zavarovanja- če boš šel z napotnico pa bi naj psihiater podal nek izvid, se pravi povratno informacijo, tvoji osebni zdravnici. Odločiti se boš moral sam kako boš to naredil.
Fitnes se mi zdi dobra odločitev, samo vztrajaj. Tudi jaz čakam še na odzive katerega od bralcev foruma- s predlogi na plan!
Javi se še kaj in vse dobro naprej, lp
Bernarda
Pozdravljeni,
spet se malo oglašam. Srečal sem eno osebo – žensko, ki je že šla skozi antidepresive in mislim, da mi je dala en dober predlog. Rekla mi je, naj probam na fitnesu za začetek vsaj enkrat na teden z nekom vzpostavit kontakt. Sicer ne bo tako lahko, ker pač tam ljudje vadijo bolj kot ne vsak zase, ampak če je priložnost in če le imam možnost, pa je treba poskusit pristopit do osebe, jo kaj vprašat, pa mogoče prit v kakšen pogovor. Toliko da premagam “strah” pred ljudmi in da si mogoče na ta način probam najti kakšen krog ljudi, katere bom morda kasneje potreboval. Seveda pa ne smem bit vsiljiv oz. kar tako pristopit, da ne bi kdo mislil, da sem res čuden.
Drugače pa moram najti še kakšne dogodke, čimbolj poceni, ki bi se jih udeležil in mogoče tudi tam našel kakšnega znanca, sogovornika, mogoče prijatelja.
Lp,
Igor
Pozdravljeni,
evo, obiskal psihiatra. Kot kaže, trpim za izogibajočo osebnostno motnjo. Kot prvo, bom moral jemat antidepresive, potem bom pa videl naprej. Ko sem po netu malce prebral o tej motnji, sem ugotovil, da je to nekako to. Nekako sem se skušal izogibat družbe, v vsako družbo podvomim, ker takoj mislim, da bodo kaj slabega mislili o meni ipd. Psihiater mi je tudi predlagal kakšne skupinske delavnice glede vzpostavljanja stikov oz. medsebojnih odnosov. Baje se nekaj takega organizira preko Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (Adela Kelhar). Če kdo ve kaj več o tem, bi bil zelo hvaležen za odgovor.
Kot kaže, me torej čaka naporna pot, a ne bom se predal in vseeno skušal nekako se “vklopit” v družbo, čeprav ne bo enostavno. Očitno je alkohol v otroštvu (s strani matere) pustil posledice.
Ko bo kaj novega, se javim. Lep pozdrav,
Igor
Pozdravljen Igor,
vesela sem, da si napisal kako je bilo pri psihiatru. Res je, da na svetovalnem centru prirejajo razne delavnice- o omenjeni lahko več prebereš tukaj, pokličeš pa jih lahko tudi po telefonu in se pozanimaš še o čem: http://www.svet-center-mb.si/aljaz/120.html
Seveda pa bi bile zelo dobrodošle informacije s strani tistih ki so tovrstne delavnice že obiskovali. Upam, da se kdo javi.
Menim, da si svojo pot iz stiske dobro zastavil, le tako naprej,
lp
Bernarda
Pozdravljeni.
Pravzaprav ne vem kje naj zacnem, ampak nekako je na inernetu najlazje..
Stara sem 25let in studiram. Sola mi nikoli ni delala problemov dokler nisem zacela studirat.
Zdaj pa vsakic ko se spravim k sebi oz k ucenju izpite naredim ampak mi vedno zmanjka kaksna malenkost, da bi lahko prez skrbi napredovala..
Sicer pa to ni moj ‘problem’ ampak se mi zdi da od tukaj izvirajo. Namrec starsem nikakor ne morem povedat, da kaksnega izpita nisem opravila, saj se jim raje zlazem. Vedno me daje tak obcutek ‘manjvrednosti’ in da nisem dovolj dobra. Da mi itak nic ne uspe.
Verjetno pa je se bolj izrazito potem, ko me na lazi dobita (nikakor me ne izuci da ima laz kratke noge) in me mama na koncu primerja z mojimi prijatelji, kaj vse so oni ze naredili, kak dalec so s studijem.. Da pa ne pozabim povedat, da je ravno ona tista, ki ni zelela da se o problemu ‘studij’ govori naokrog. Tako nihce ne ve, da sem pravzaprav ga polomila v soli..
To ve par najboljsih prijateljev/ic, saj njim resnicno zaupam in se jim ne bi lagala, vendar ne vem zakaj imam doma aksno potrebo.
Naj povem, da ko sem bila mlajsa sem bila tudi za to tepena (za lazi).. Vem da bi bilo lazje ce bi takoj povedala kako in kaj je na stvari in bi lahko skupno resevali.
Mama mi pravi patoloski laznivec. O tem sem prevrala kar nekaj. Vendar nimam obcutka da bi bila patoloski, saj nimam potrebe po laganju glede nvm, si si umila roke. Si naredila to in to..
Ampak me pa vseeno zanima kje bi si lahko poiskala pomoc, da bi imela vec samozavesti ali moci, ko mi nekaj ne uspe.
Jaz se vedno recem da ce pri svojih letih nisem diplomirala in da imam manj kot nvm 10 izpitov do konca, da bom ze. Vendar se tesko pripravim, da bi opravljala kak izpit, saj vsakic dozivljam strah pred neuspehom..
Ce bi vedeli na koga se obrnit, bi vam bila zelo hvalezna.
Najlepsa hvala,
Lp tina
Spoštovana Tina,
kolikor lahko razberem imate težavo s starši, ker jim prikrivate, če vam na izpitu ne gre ravno najboljše in potem ko to odkrijejo je stvar še hujša, saj vas imajo za patološko lažnivko (mama). Če sem to pravilno razumela? Ste mlada ženska, vendar pa ste po vseh kriterijih odrasli in pravzaprav študirate zaradi sebe. Ali je težava v tem, da vas starši finančno podpirajo in se čutite dolžne, da ste zaradi njih bolj uspešni kot ste? Razumem, da je težava pri vas tudi v samozavesti, ki bi bila lahko večja. Pravite namreč, da imate občutek manjvrednosti. V zvezi s tem, bi se vsekakor splačalo kaj narediti v smeri boljše samopodobe, zaupanja vase in v svoje sposobnosti, trening tega, da ne “odpoveste” v ključnih situacijah, ko se morate izkazati.
Odlaganje izpitov vam ne bo pripomoglo k konstruktivnemu reševanju tega problema. Tudi ne izogibanje. Pravzaprav bi vam svetovala, da se lotite učenja in da se soočite s svojo težavo na ta način, da greste čimbolj pripravljeni na izpit izpit tudi opravljati. Niste sicer napisala od kod prihajate vendar se zagotovo najde kakšna oblika pomoči za vas- lahko je to skupina za samopomoč in podporo, posvet s psihologom, psihoterapevtom, trening asertivnosti…Kakšno pa je vaše zadovoljstvo z življenjem nasploh razen študija? Ste zadovoljni v svojih odnosih, imate aktivnosti ki vas izpolnjujejo?
Želim vam veliko uspeha pri opravljanju izpitov in v življenju nasploh,
lp
Bernarda
Pozdravljeni,
evo, včeraj prvič obiskal to delavnico pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in odrasle (ga. Kelhar). Moram priznat, da sem morda pričakoval malce drugače vse skupaj, pa vseeno sem po svoje zadovoljen. V skupini sem jaz in še 6 žensk, starih okrog 45 – 50 let, ki po mojem ne hodijo k psihiatru, imajo nekako porihtano življenje, ampak iščejo “nekaj več” v medosebnih odnosih verjetno. V glavnem v delavnici te nekako učijo o samospoštovanju, o “pravem” vedenju ipd. preko Glasserjeve teorije izbire. Vsak teden se doma tudi delajo naloge, ki se jih prekontrolira na naslednjem srečanju. Zame so te delavnice nekaj novega in po svoje vseeno koristne, da se začnem bolj poglabljati vase in v svoje kvalitete, poleg tega pa spet spoznam nove ljudi in da se bom lažje znašel v skupini žensk. Vseeno sem še mislil it v skupino za samopomoč, a termina se križata, tako da v juniju žal ne bom mogel. Če pa bo v juliju, pa grem še tja. Poleg tega pa še vedno iščem načine, kako biti med ljudmi. Poleg fitnesa grem naslednji teden še na skupinske vadbe (joga, pilates, trx., ipd.), pa še bom iskal načine, kako se vključit in spoznat nove ljudi. Samo da nekako premagam “strah” pred spoznavanjem novih ljudi. Verjamem, da mi bo uspelo, čeprav bo pot še dolga in naporna.
Res lepo pa bi bilo, če bi še kdo tukaj napisal kakšen predlog o dejavnostih, s katerimi bom med ljudmi in da se bom s tem bolj odprl in bil bolj odločen ter samozavesten.
Lp,
Igor
Pozdravljen Igor,
no tebi se pa zadnje čase precej dogaja, ali bolje rečeno- skrbiš zase in za delo na sebi. Veseli me, da je tako. Delo po Glasserjevi teoriji izbire se mi zdi dobra pot. Tudi domače naloge so koristna zadeva in to, da si v skupini z ženskami tudi ni slabo :). Vsekakor je to dobra pot.
Hvala za tvoje pridno javljanje in opis nadaljnje poti. Upam, da se bo javil še kdo s kakšnim predlogom, čeprav se mi zdi, da si dokaj aktiven,
vse dobro, lep pozdrav,
Bernarda
Pozdravljeni,
vem, da se prevečkrat oglašam, a vseeno bom spet malce delil izkušnje z vami. 🙂 Včeraj smo končali z delavnicami (učenje dobrega mnenja o sebi preko Glaserjeve teorije izbire), naslednji teden pa grem v skupino za samopomoč. Šele zdaj vidim, da bom še ogromno moral delat na sebi, na samospoštovanju, samopodobi ipd, predvsem pa na komunikaciji v skupini, ker ravno tukaj sem najbolj šibak. Mislim da mi bo skupina za samopomoč pri tem dobra odskočna deska, še veliko pa bom moral sam storit, da bom znal nekako komunicirat z ljudmi in da ne bom tako sramežljiv oz. imel takšen strah pred ljudmi (predvsem ženskami), kot ga imam. Ta strah je posledica moje notranje nemoči, premajhnega samospoštovanja itd. Še zelo dolga pot me čaka, a verjamem, da mi bo uspelo. Največ pa je na meni. Več se bom trudil, lažje mi bo. Prve korake že delam, še ogromno pa me čaka. Več med ljudi in čim manj za tv, računalnikom ipd.
Živjo!
Ker ne vem kaj točno storiti, sem se odločila da malo opišem svojo stisko, v upanju, da bom dobila kakšne koristne informacije.
Pred dvema letoma sta se starša ločila, ločitev ni potekala po mirni poti. Ostale sva z mami same brez strehe nad glavo in tudi brez služb. Čez čas sem dobila službo preko študentskega servisa. Problem je bil da sem vzdrževala in sebe in svojo mami, hkrati sem pa tudi študirala in je bilo težko. Zaradi takega življenja sem postala zelo tiha, nedružabna in ne znam več uživati v življenju. Stara sem 23 let počutim se pa 40let. Že pred to situacijo sem imela problem z samozavestjo, zdaj jo popolnoma nimam. Če karkoli delam vedno dvomim v svoje sposobnosti. Težko vzpostavim tudi stik z drugimi ljudmi, saj vedno razmišlam, zakaj bi se kdo želel pogovarjati z mano, saj nisem lepa zabavna pa tudi pametna ne.
S takimi strahovi in problemi pač preprosto ne morem več živeti.
Pozdravljena,
Znasla si se v tezki situaciji. Ze pred locitvijo starsev ti ni bilo lahko, z njuno locitvijo pa so zate stvari postale se tezje.Poleg tezke materialne situacije opisujes, da nimas samozavesti, pocutis se nevredno in se na nek nacin izogibas socialnim stikom. Vendarle si na pragu zivljenja in bi naj zastavila stvari tako, da cimbolj zazivis ne pa zgolj zivotaris.
Skrb zase in za mamo je nedvomno stres. Prav bi bilo, da se ne izogibas odniosom z ljudmi. Imas moznost obiskati katero izmed skupin za samopomoc? Poglej na spletno stran drustva Dam za lokacije in termine srecanj. Morebiti bi ti koristil tudi posvet pri psihoterapevtu ali psihologu. S primerno pomocjo bos okrepila sebe in si izgradila obcutek lastne vrednosti. Zagotovo te caka nekaj dela vendar se splaca!
Si sele na pragu svoje zivljenjske poti in zasluzis si vse dobro. Naredi nekaj zase s tem, da si poisces pomoc. Zagotovo te caka se veliko lepega. Odvisno pa je od tebe,
Zelim ti vse dobro,
Lp
Bernarda
Pozdravljeni,
spet moram nekaj napisati, že dolgo nisem. 🙂 Obiskal sem skupino za samopomoč in sem bil res zadovoljen, tako da priporočam vsakemu, ki ima kakršnekoli psihične ali druge težave. Na vsake 14 dni se srečujejo osebe, ki trpijo za kakšno “psihološko boleznijo”, vsak brez zadržkov pove svoj problem in potem se malce debatira o tem. Najbolj pomembno je, da vidiš, da nisi sam in da je takšnih oseb še kar nekaj. 🙂 Do septembra sicer srečanj ne bo, ampak do takrat si bom že našel neka razvedrila. Še vedno hodim na fitnes, tudi na skupinske vadbe (joga, pilates, trx, ipd.) bom hodil še en mesec, pa tudi na zumbo bom šel, čeprav sem totalno neplesni tip. 🙂 Ampak poskusiti ni greh. Tu pa tam bom še hodil tudi na kakšne delavnice Inštituta za osebnostni razvoj. Drugače me pa skrbi ena stvar. Dosedaj, torej do svojega 32. leta še nisem imel nobene resne zveze, niti neresne, niti poljubljal se nisem z nobeno. Razen izkušnje s prostitutko, kar pa je bilo bolj iz obupa kot karkoli drugega. Ne vem, kako bo katerakoli ženska, ki bi se zanimala zame, sprejela to. Takšni moški smo res čudni. Ampak prvo moram sam sebe “uredit”, potem lahko pričakujem kaj več.
Pozdravljeni,
še sem tu. 🙂 Še vedno nekaj hodim na skupinske vadbe (pilates, joga, trx), septembra bom hodil še na zumbo in verjetno se bom vpisal še na plesni tečaj preko dogodki za samske, nekaj pa še hodim v fitnes, na delavnice pa trenutno nekoliko manj, a bom seveda še hodil, če ne prej, pa septembra. Takrat bom spet začel hodit tudi v skupino za samopomoč. Slišal sem tudi nekaj dobrega o metodi eft (tapkanje). Pozna mogoče kdo tole in ali mi lahko pove kaj več o tem. Še vedno pa neuspešno iščem zaposlitev in me zanima, kako se naj lotim vsega skupaj? Prošnje in ponudbe ne pomagajo, tu pa tam sem tudi kam poklical, pa tudi nobenega učinka, kaj še priporočate? Glede kakšne resne zveze še tudi nič novega, preko neta sem spoznal dve ženski, a obe mi vizualno niso všeč. Z obema grem tu pa tam na kakšno pijačo, a težko verjamem, da se bo kaj izcimilo iz tega. Ali smo “dobri” fantje res obsojeni na ostanke, lepe ženske pa iščejo barabe? Očitno ženskam nisem preveč zanimiv, da do svojega 32. leta še nisem imel resne zveze. Kako se lotiti “iskanja” partnerke, da bi dobil eno sebi primerno? Saj res, da sem bolj mirne narave, ampak nisem grd.
Že vnaprej hvala za odgovore in lep pozdrav,
Igor
Pozdravljen,
me veseli, da si se vedno aktiven in da imas polno nacrtov ze za jesen.
Glede sluzbe je splosna situacija slaba, nikakor pa ne obupaj, ampak isci naprej.
Glede partnerstva pa tudi ne obupuj, saj si se tako mlad, ljudje pa najdejo sorodne duse v vseh obdobjih zivljenja. Tezko ti odgovorim ali zenske res padamo na barabe, upam pa da ne:-D.
Vcasih se zivljenje zaroti proti nasim zeljam toda koncno se vse stvari posravijo na pravo mesto. Ponavadi je to takrat, ko sebe postavimo na svoje mesto.
Sicer pa je zivljenje izziv, ucenje, lepota…in najvec se naucimo ko nam ne gre vse gladko. Ti se bos zdaj naucil se plesati, kar je super.
Uzivaj in javi kako stvari tecejo,
Lp
Bernarda
Pozdravljeni,
še malo oglašanja. 🙂 Glede službe sem bil zdaj dva dni na preizkušnji v Kidričevem v Boxmarku, zdaj pa čakam odgovor. Delo je v proizvodnji, torej povsem nekaj drugega kar sem študiral, ampak na mojo diplomo ne dajem več veliko pomena, ker je minilo že skoraj 8 let, pa zelo malo delal, tako da če me vzamejo, bom z veseljem sprejel. Že na delovnem mestu pa sem spoznal, da mi manjka komunikacija, da se težje znajdem v družbi, sem premalo odprt, večinoma zaprt in se ne znam dovolj sprostit. Saj delo mi je še nekako šlo, ampak bom moral bit bolj komunikativen, če bom želel si pridobiti sorodno dušo. Sicer ne vem, kako bo ženska sprejela dejstvo, da do 32., 33. leta še nisem imel nobene resne oz. neresne zveze. Na netu pa ne iščem več, ker so žal tukaj vse ženske ali grde ali pa iščejo zgovorneže oz. takšne s polno denarnico.
Glede skupinskih vadb sem se še vpisal za tri mesece, tako da tudi če bo služba, bom kolikor bom lahko, bom obiskoval te vadbe. Pa na fitnes še tudi hodim. V začetku septembra bo pa tako skupina za samopomoč, katere se bom seveda spet udeležil. Poleg tega pa bom se udeleževal še kakšnih delavnic, ipd. Za plesne vaje bom pa sedaj videl glede na to, če bom dobil zaposlitev. Če bo, se jih pač ne bom mogel udeležit, ker je delo troizmensko ali celo štiriizmensko, tako da nikakor ne bo zneslo.
Se javim, ko bom izvedel glede zaposlitve, ko bo kaj novega pri spoznavanju novih ljudi, ipd. Lep pozdrav,
Igor
Pozdravljeni,
obljubljeno storjeno. Žal me niso sprejeli, a svet se ni podrl. Gremo naprej, služba bo že prišla ob pravem času. Drugače pa sem se že vpisal na plesne zmenke, ki se začnejo ta petek. Upam samo da bom kaj odnesel od tečajev in da bom vsaj malce manj “lesen” pri plesu. Dobro, učili nas bodo bolj kot ne standardne plese, ampak to mi je lahko odskočna deska za nadalnji ples. Sem se pa sedaj žal moral odpovedat delavnicam Pot do duševnega zdravja pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, ker so istega dne, pa še skoraj iste ure. Žal bom to moral prestavit na kasnejši datum. Odločitev je bila težka, a vseeno sem se odločil za plesne zmenke.
Drugače bom pa še nekaj hodil na skupinske vadbe, zumbo, pa mogoče še na kakšne delavnice za osebnostno rast. Še več se moram zaposlit, trenutno je to veliko premalo.
Se še oglasim kaj, 🙂 lep pozdrav vsem skupaj,
Igor
Pozdravljeni,
evo, spet se oglašam. S službo še nič novega, razmišljam tudi o kakšnem prostovoljnem delu. Pa tudi to bo verjetno težko kjerkoli dobit. Drugače pa mi razpoloženje niha, danes sem že spet nekako slabe volje, sploh ker se mi življenje nikakor ne obrača v pravo smer. Vedno stoji na istem oz. vedno slabše je. Verjetno bom kljub psihiatru potreboval še pomoč psihoterapevta, ki si bo vzel več časa zame in bova lahko bolje predelala stvari. Samo tablete mi ne bodo pomagale. Katerega psihoterapevta priporočate?
Lep pozdrav,
Igor
Pozdravljen,
V živjenju kdaj zanihamo tudi navzdol, ampak to ni tako hudo. Ko si pisal je bil ravno čas polne lune, jesen je tukaj z mrzlimi jutri, tudi mi se nekako pripravljamo na hladnejši del leta, danes se zgodi sončev obrat in dnevi se bodo krajšali…Vse to zagotovo vpliva tudi na nas in naše počutje.
Pa pride kakšen dan, ko smo bolj dol. Vsekakor pa je psihoterapija dober način dela na sebi in zase in jo priporočam. Konkretno bi priporočala Jasno Krump, ki je dosegljiva preko napotnice.
Kako je s plesnimi uricami?
Javi se še kaj, pa lepo nedeljo želim,
Bernarda