Pozdravljen Tomy23,

hvala za tvoj prispevek. Pravzaprav nimam kaj dodati,

vse dobro,

Bernarda

Živijo,

tudi jaz imam problem(e). Ne vem kje začeti …
Stara sem 18 let, februarja bo 7 let od kar sem izgubila mater zaradi raka. Ostali smo sami z očetom in starejšim bratom.
Začela me je obdajati tesnoba, utesnjenost, žalost. Ni dneva v katerem se ne bi počutila odvečno. Takšen imam občutek, ki mi ga daje dom. Sem tiha oseba, vendar imam toliko za povedati, ampak si ne upam. Ne upam stopiti do očeta in mu zaupati stvari, ki jih držim v sebi in, ki me trgajo na majhne koščke. Želim si življenja, takšnega kot je bilo preden se nam je porušil svet. Želim si družinske bližine, toplote, ljubezni, poslušanja ali pa samo veselje v hiši. V glavi mi roji na stotine vprašanj kaj bi bilo, če bi bila mami še živa? Bi bilo tako kot prej? Bi bili srečna družina?
Na vse kar naredim, ne dobim pohvale, nič. Najbolj si želim, da bi bil oče ponosen name, ampak mi ne nameni niti nasmeška. Velikokrat me je že vprašal kaj je narobe, zakaj sem žalostna, ampak na vse mu vedno odgovorim z nič, nisem.
Iz dneva v dan sem bolj zaprta, sedim v sobi, poslušam žalostno glasbo ali pa utapljam svoje misli v rocku ali metalu 🙂 tako vsaj za kratek čas pozabim na vse.
V šoli sem povprečna učenka, nimam nekakšnega veselja do učenja, čeprav vem, da bi rada bila enkrat uspešna ženska (moje sanje so, da bi obvladala angleški jezik in živela v tujini, vstran od vseh in začela z novim listom v življenju; kje je problem? – ni problema, če imaš denar)
Zadnje čase me že sošolci sprašujejo kaj je narobe, tudi njim odgovorim z nič mi ni, v redu sem. Zakaj?!
V glavi se mi porajajo notranji monologi in mi mešajo glavo, včasih najdem rešitev v hrani, ampak sem potem spet slabe volje (vsaka punca si želi biti fit 🙂 )
Razmišljam, da bi se naročila na pregled v laboratoriju za medicinsko genetiko – rak (mislite, da sem premlada? ) Sicer je tu še en problem, že od otroštva se borim z nizko samozavestjo, kar mi povzroča (pre)velike probleme in mi ne pusti tega, kar bi rada počela.
Kot sem že omenila, sem tiha in mirna oseba in čeprav bi rada spoznavala nove prijatelje, se vpisala na univerzo, ne vem kako bom to dala skozi in poskušala navezati nek stik.
V glavnem, moje potrpljenje glede tesnobe, utesnjenosti, žalosti se stopnjuje in ne vem več kaj naj naredim. Ali me bo doletela depresija? Kako naj to sporočim domačim?

Prosim!

Spoštovana,

tudi tebi se najiskreneje opravičujem, ker mi je tvoj mail pobegnil oziroma ga nisem našla med svojo pošto ampak šele danes med neodobrenimi sporočili na tem forumu. Hudo mi je, ker ti nisem odgovorila prej, upam, da ti bo moj odgovor vsaj v drobno uteho in da ti bo še prišel prav.

Tvoje življenje ni bilo lahko, čeprav si še tako mlada. Zaznamovala ga je smrt mame kar je vsekakor težko sprejeti in odžalovati. Vendar smrt matere ni vse kar te je doletelo- namreč v vašem domu ni več topline in povezanosti, počutiš se odveč in grabi te tesnoba. Seveda je normalno, da se sprašuješ, če bi bilo drugače, če bi bila mama še živa. Verjetno bi bilo drugače, vendar je žal tako, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, ne glede na to kako močno si želimo, da bi bilo drugače.

Ko opisuješ odnos svojega očeta do tebe, se mi poraja vprašanje, ali ni morebiti za njegovo “oddaljenost” iz odnosa s tabo kriva mamina smrt. Verjetno je to tudi zanj težka izguba in velika sprememba in se morebiti še vedno ni izkopal iz te izgube. Tukaj bi ti svetovala, da se vseeno poskusiš iskreno pogovoriti z očetom in mu zaupaš svoje občutke in čustva. Morebiti ga bo to na nek način prebudilo. Praviš, da ti ne nameni več niti nasmeška. To je hudo. Izgubila si mamo in zdaj se zdi, da si na nek način izgubila še očeta, saj so njegova čustva tako daleč- ampak menim, da ni težava v tebi in tudi ne v tem, da te on ne bi imel rad. Gre bolj za to, da je z izgubo tvoje mame verjetno tudi v njem nastala praznina in je vse njegovo delovanje v senci te izgube. Zdi se, ko da je pozabil nate. Morebiti ga bo iskreni pogovor zdramil nazaj v življenje. Vsekakor je vredno poskusiti.

Najhitreje pa si moraš tudi poiskati pomoč zunaj družine- glede na to, da is pisala že v decembru, se je morebiti med tem že kaj spremenilo? Kako si preživela praznike? Dobro bi bilo, da se pogovoriš s kakšnim strokovnjakom- psihologom, psihoterapevtom, morebiti poiščeš še pomoč kakšne skupine za samopomoč, kjer boš lahko spregovorila o svojih izgubah in o tesnobi in potrtosti, ki te je zajela posledično…Verjetno je s teboj fizično vse vredu, seveda pa lahko opraviš tudi kakšne teste in preiskave, če te bo to pomirilo. Bolj menim, da gre pri tebi za normalne reakcije na izgube v tvojem življenju, vendar bi želela poudariti, da se da tudi izgube sprejeti in vgraditi v svoje življenje in živeti naprej- čeprav nekaterih stvari ni moč dobiti nazaj,

Vem, da je zdaj hudo, vendar verjamem, da bo prišel čas, ko boš tudi ti lažje dihala. Pomembno pa je, da si res poiščeš pomoč in tudi spregovoriš s svojim očetom o svojih občutkih,

Oglasi se še kaj in povej kako ti gre,

pozdrav,

Bernarda

Spoštovani!

Stara sem 23 let, študiram v Ljubljani na Fmf.
Imam težave in ne vem kje naj začnem. Težava je v tem, da bežim od hrane in od vseh ljudi. To je prišlo skupaj za anemijo(padec hemoglobina, predvidevam da zaradi nepravilne prehrane), ki sem jo imela. 57Hb, kar vem da je vplivalo tudi na delovanje možganov, vendar to je šlo počasi dol,…
Leta 2005 sem začela študirati matematiko v ljubljani, ne vem kako je vse skupaj zares nastalo, da se sedaj le dobro počutim, če pomislim na to, da bi v tem trnutku študirala. Tekom teh let sem postajala čedalje bolj osamljena, in težava je v tem, ker ne vidim točno, kje in kaj bom delala(kot matematik-vpisana pa sem na Pedagoško smer-FMF). Na tem faxu so bili/so vsi nekako vzvišeni/ recimo da dobiš zapiske je cela umetnost, če npr. kdaj nisi naredil izpita so te vsi grdo gledali, oz. te niso sploh pozdravljali, jaz imam sedaj željo da dokončam, ker mi je nekaj najboljšega razmišljati in priti do kakšnega zaključka(npr. če delam kaj drugega imam slabo vest-kot npr. sedaj bi se morala učiti). Ker nisem točno vedela, kje točno bom delala, sem si ves čas govorila to in to boš, ko bo mimo izpit,. npr. doma imam že cel kup knjig katere bi rada prebrala vendar si jih nisem nekako dovolila. Anemijo sem imela 1.letniku in sedaj (vpisana sem v 3.letnik). Težava je, ker nikoli nisem videla, kaj točno bi postala, ampak mi je to(da naredim matematiko) sedaj pomeni največ, igram še flavto, vmes sem si rekla, da bom kasneje nadaljevala s tem, zanimajo me tudi ostale stvari: ko sem bila manjša sem plesala balet, trenutno plešem jazz balet, v 4. letniku sem plesala latino in standardne plese in sem imela željo, da bi se resno ukvarjala s temi plesi, da bi našla plesalca. Dve leti sem plesalca iskala, vendar ga nisem našla. Vmes sem plesala tango, 1 in pol vmes šla tudi na festival v Ljubljani in kasneje v Poreč, in to sedaj čutim, da ni to kar želim, čeprav mi je tango vredu, samo ne vidim se tam, oz. tisti prijatelji nekako niso pravi. Vmes se je tudi zgodilo, da npr. z najboljšo prijateljico smo se dobile na kosilu, ponavadi je bila sredo. Veliko mi je pomenilo, da sva šli jest, tako da kasneje ko se mi je zdelo, da se ni toliko potrudila, da bi šle jest sem ji nekako zamerila, ker sem že tako bila cel teden sama vsak trenutek in potem še ona ni mogla. Začela sem se zapirati vase in vsak trenutek zapolniti z razmišljanjem o matematičnih vsebinah in delom za fax. Zaradi anemije se človek počuti utrujenega, in jaz sem si ves čas govorila, da se bom že spočila, ko bom naredila. Kar je pomenilo, da sem zjutraj ko sem vstala takoj si rekla, da sem vredu in začela študirati za fax. Vedno sem se učila en predmet naenkrat npr. da se bi sedaj začela učiti verjetnost,že samo to, da sem razmišljala o tem da se bom nekaj učila mi je dalo nekakšen občutek varnosti, in da sem vredu. Študirati sem želela vsak trenutek vmes pa sem se npr. spomnila na nek film, ki ga bom gledala, KO BOM NAREDILA, TO IN TO, in sem si npr. izpisala naslov.Skupaj s tem je nastala tudi težava pri hrani, študirala sem tudi kdaj do 2h, čeprav se mi zdi, da se tsto znanje ni usidralo v možgane in je v bistvu bilo le razmišljanje o tistih sklepih. Igubljati sem se začela v trgovinah, ko sem imela anemijo, se mi je pač vse zdelo težko, vendar sem tako lahko ‘prenašala’ grde poglede na faxu in pač to, da lansko leto sem pač naredila npr. analizo3, analizo4 in verjetnost, nisem pa uspela se naučit za ustni izpit, zato mi je propadel pisni del. To me je nekako potrlo, poleg tega pa je prijateljica D. šla na Norveško od začetka avgusta do 24.12. in še z njo nisem potem mogla iti v kino, se dobit z njo. Z drugo prijat. K. se tudi nisem mogla več zmenit za kosilo, ker je doštudirala in je šla nazaj v najino mesto, vmes je še diplomirala in dobila fanta, tako da npr. če sem ji rekla, če bi se dobile npr. v petek pa če ona ni mogla, se mi je tudi nekako zamerila, ker si ni mogla vzeti niti tiste ure časa. Od septembra do decembra smo se menile pa smo skupaj prišle šele pred novim letom. Se mi pa zdi, da sem se tudi jaz nekako izogibala , npr. če je rkla 16h pa če sem jaz še želela delati za fax sem rekla 17h. Nekako sem se vseh začela izogibat. V mestu kjer sem sem tekla zvečer, npr. 1h, in mi je bilo težko(hemoglobin prenaša kisik do možgan), jaz sem sama sebe priganjala, v temi sem šla zato, da me ni nihče videl, potem sem npr. prišla domov in sem še telovadila(joga) in se nekako izogibala vseh domačih. Vmes sem pa mogla imeti v mislih kateri predmet se bom učila, ker se drugače nisem počutila vredu. Problem je, ker sem se učila od jutra do večera in sedaj je težava, ker se ne počutim dobro, če nečesa ne počnem. Kaj naj naredim? No, npr. sem se potem na hitro(zato da bi čimprej začela delat za fax) stuširala. In vse me tudi moti, če se učim, in da npr. kdo v dnevni sobi gleda TV, rečem da naj da potiho. Vse je moralo biti v nekem svojem redu, npr. če v pon. nisem šla v lj. se že nisem počutila vredu, ker bi takrat morala biti gor. Sedaj sem res čisto izgubljena, vmes sem bila npr. tudi v trgovinah, in iskala, kaj bi imela in nič ni bilo dobro, po drugi strani pa mi je bilo vse všeč. velikokrat se je tudi zgodilo, da sem si kaj kupila nosila pa nisem, ker se nisem počutila to jaz. V bistvu se mi zdi, da sem vse od začetka fax-sa letos(ena prij. s katero smo se družile na faxu je sedaj 2.stopnja, ena dela, ker tudi ni naredila). in se mi je porušilo vse kako je pač bilo na faxu. Čeprav sem zjutraj se težko spravila na fax, običanjo sem si natočila pol litra vode, dala v torbo zvezke in šla. Potem pa sem recimo ob 12h pojedla kako mandarino, npr. v pon. sem imela do 17h predavanja astronomijo- vedno je bilo tako, da sem na faxu prepisovala, doma pa sem se učila, sem zelo vidni tip. Ko sem imela konec faxa sem odložila stvari in razmišljala kam bi lahko šla. Zvečer nisem smela biti doma npr. sem morala iti na tai bo ob pon. ob tor. in čet. na jazz, prej sem pa tekla(prišla iz faxa npr ob 18h, vmes sem šla še v tgovino in gledala kaj bi vzela, kruha nikoli nisem kupovala, ker se mi je zdelo škoda oz. potem bi imela v mislih, da ga moram porabiti, možgane sem tako prepričala v ne-hrano, da sedaj ne vem več kaj mi je dobro in kaj ne, npr. sem kdaj jedla npr. ob 1h jogurt) ker sem se pripravljala na maraton(21km), tam mi ni šlo, ker je bilo moje telo že preveč utrujeno(anemija, fax in vse, odrekanje vsemu).in sem bila tudi zaradi tega slabe volje. Ja, sem šla npr. iz faxa 17h, potem sem šla v trgovino in gledala ali bi ribezov sok, ali pomarančni ali jogurt, ali pa npr. sir. Če sem pojedla kaj toplega se mi je začelo spat, in potem nisem bila sposobna delat nič in nisem bila vredu, jedla sem npr. kakšno zelenjavo, kdaj sem si tudi skuhala peresnike, torteline, preveč obremenjena s tem kaj je zdravo, npr v rdeči papriki je veliko C vitamina, špinača je bila včasih znana za dobro proti slabokrvnosti(sedaj ne več, ker nekaj zavira s folno kislino). Potem sem gledala presno hrano,…kaj je zdravo in kaj ne, ponavadi sem bila tako nestrpna, da se mi je zdelo škoda časa, da bi si pripravila obrok in sem pojedla čokolado, vmes so mi pa moji možgani govorili, da ni dobro toliko čokolade in sem se poskusila izogibat, pomaranče, ananas, kivi,..pač poskusila več vitaminov. Ko je bilo še toplo je bilo se nekako vredu, ko je bilo pa vse bolj mrzlo sem pa čedalje težje vse. Npr. za lj. maraton je bil sneg(1 dan snega lani). Zjutraj sem šla iz svojega mesta, želela sem iti z vlakom vendar je imel zamudo, ker je bil sneg. Potem sem ‘morala’ iti z bratom( mi je bila težava, ker me pač ne mara-govori, da se je meni vedno vse dalo v družini,…ko sem bila manjša me je vedno ‘zafrkaval’-nisem imela svojega rač. morala sem iti k njemu in mi je rekel počakaj tukaj in sem ga mogla čakat npr. 20min, če sem hotela kaj pogledat- zafrkaval me je, pa saj to pri vesm sploh ni važno), ki je šel z nekom ki je slučajno tudi želel iti na vlak in je imel avto na žel., šel je tudi na maraton. To z bratom sploh ni pomembna zgodba. Jaz sedaj ne vem, kako naj pridem iz tega. Ne vem kje moram biti ta trenutek, ali tu za rač., ali moram se učiti verjetnost, ali moram biti v ljubljani, res ne vem. Danes ko je nedelja se počutim, da moram biti tu v svojem mestu. Ne počutim se vredu. Sedaj se npr. ne morem zbrati, da bi počela kaj drugega, npr. prebrala knjigo, to da imam sobo v lj. se tudi sedaj sekiram, kje bom enkrat v prihodnosti, s kom bom,…v trgovinah se pogostokrat nisem mogla odločiti, ali je vredu ali ne, sem potem klicala mami in mi je poskušala pomagat. Preobleme imam z odločitvami. Zato tudi ne vem, kaj naj bi mogla početi v tem trenutku. Res mi je grozno. Zjutraj ko se zbudim sploh ne vem o čem naj razmišljam, nekako sem odvisna od matematike, pri tem sem se osamila in ne vem kako naj iz tega. Pisala bi lahko še v nedogled, ker se je zgodilo toliko stvari, anemija- v bistvu sem se komaj zavedala, življenja in sedaj mi je težko, s tistimi vsemi mislimi, kar me je vmes doletelo. Sedaj je težko narediti vse kar sem si vmes želela. Ne vem kakšno stanje je to bilo, vendar ni sem imela obstanka, potem sem npr. šla po faxu teči, da sem nekako dobila energijo-venadr je bilo to le v glavi, da sem si mislila, da tako dobim energijo, telo je zelo delalo. Delala sem trebušnjake, sklece, špage,…nekako sem dan preživela sama. Sedaj je moja edina želja, da dokončam študij, da se navadim na obroke, in na normalno življenje, to dvoje moram dati skupaj, ker vmes(dlje časa) recimo, sem bila tudi nemirna in sem si rekla sedaj moraš sedet in študirat, čeprav sem bila morda lačna, možgani in telo pa ne morejo brez hrane, telo potrebuje energijo da živi, jaz sem mu jo pa dala s tem, da sem šla tečt za 1 uro. In želim si, da mi ne bi bil problem, da se dobim s prijateljico, to sedaj vidim, kot da me bo pri študiju neke snovi zmotilo(ne vem točno kako, čustveno ali kako) in ne bom mogla se zbrat za izpit oz. bom pozabila, kar sem slišala na predavanjih. Učila sem se tako, da sem se en predmet, npr. 14dni, in šla pisat, vmes sem kaj malega pojedla in odlašala z drugimi stvarmi, kako naj se naučim tako, da se bom lahko sedaj učila 1uro nekaj, drugo nekaj drugega in bom še vedno vedela, kaj se učim. Vse je na glavi. Mi lahko kako pomagate, da zaživim. Prosim.

Pozdravljena 23let,

opisuješ svoj beg od ljudi in beg od hrane- Zdi se, da si se izgubila v začaranem krogu kjer največ pomeni, da končaš študij matematike, istočasno pa je vprašanje kaj in kako dolgo bo zdržalo tvoje telo. Opisuješ namreč zelo nizko raven hemoglobina (normalna oziroma zadostna je 120, ti pa v nekem obdobju opisuješ , da si imela 58). Kako je s tvojo anemijo zdaj? Verjetno si poleg splošnih napotkov dobila tudi dodatke železa, ali so te poslali na kakšne dodatne preiskave? Si bila kam napotena zaradi težav s prehrano in zaradi umikanja od družbe? Si morebiti že sama iskala kakšno pomoč strokovnjaka v tej smeri?

Verjamem, da ti je težko. Tvoje telo potrebuje hrano in počitek ne zgolj garanja in “preforsiranja”. Kje zdaj začeti? Kako se začeti počutiti boljše, kako začutiti, da je prav biti tukaj kjer si in da bo še vse dobro? Poskusi si poiskati pomoč na več koncih- tako v zvezi s tvojimi prehranjevalnimi navadami kakor v zvezi z osamljenostjo oziroma izoliranjem od okolice. Lahko pogledaš na forum Motnje hranjenja. Glede tvojega telesnega zdravja je nujno, da ga spremlja zdravnik. Sicer pa je telo neločljivo povezano z dušo torej bo skrb za eno nesporno dobro vplivala na drugo. Obstajajo tudi skupine za samopomoč in podporo in v veliko olajšanje je lahko spoznanje, da s svojimi težavami nisi edina in sama. Poleg tega je to nov korak na poti do čvrstejše socialne mreže.

Sama si ugotovila, da življenje brez drugih ljudi ni tisto kar naj bi izpopolnjujoče življenje bilo. Na tebi je, da narediš korak naprej in si poiščeš pomoč,
naj bo uspešno, lp

Bernarda

Najlepša hvala za odgovor.
Hemoglobin sem imela takšno vrednost začetek decembra, potem sem dobila dve transfuziji.
Prej je bil dan že na meji zavedanja, vendar sem sama sebi rekla, da sem vredu in želela vsak trenutek izkoristiti za študij. Težava je tudi v tem, da sem se učila en predmet naenkrat, npr. 14dni pred izpitom, sem začela in potem nisem delala drugega kot to, in vmes nekaj pojedla, šla teči, plesat. Sedaj imam težave s koncentracijo in ne vem kaj naj vzamem v roke. Najbolj varno se počutim, če študiram. Postopoma sem skozi študij začela izgubljati prijatelje, letos me je potrlo še to, ker na faxu ni več tako kot je bilo prej, vsaka sprememba me zelo čustveno prizadane, to najbrž zato, ker v lj. mi ni bilo, da bi sama hodila jest, in mi je preveč obilno in zaradi tega možgani nimajo dovolj prave hrane, da bi lahko pravilno delovali. Na faxu je bilo ponavadi tako, da smo npr. celo dopoldne pili le vodo, kar na dolgi rok ni dobro. To se je zgodilo. Oddaljila sem se od vseh ljudi, strokovne pomoči še nisem iskala, ker mi je neprijetno govoriti s kom. Kje naj poiščem strokovnjaka za prehrano in za odmik od družbe? Sem izgubljena. In sedaj ko se trudim, da bi jedla obroke, je to nekako proti mojim možganom, in nisem vredu. Na faxu so vsi nekako nepravi prijatelji,…želim si dokončati, hkrati pa biti zmožna, da se vključim nazaj v družbo in poiskati prave prijatelje.

Pozdravljena še enkrat,

več o težavah v zvezi s hranjenjem oziroma prehranjevanjem lahko poiščeš na sosednjem forumu : http://med.over.net/forum5/list.php?43. Tam boš našla tudi kakšno izkušnjo iz prve roke o tem na katerega strokovnjaka se lahko obrneš. Glede na to, da si decembra imela tako nizek hemoglobin in si dobila infuzijo, se bojim, da so tvoje zaloge železa precej izčrpane. Zagotovo telesna izčrpanost vpliva na sposobnost pomnjenja in na tvoj uspeh pri študiju. Razumem, da ti študij pomeni neko osredotočenje, osmišljanje vsakdana, vendar je nujno, da poskrbiš zase v smislu telesa in duše. Glede krvne slike imaš verjetno še kakšno kontrolo, vsekakor pa bi pričakovala, da tvoje stanje spremlja osebni zdravnik, če že ne kakšen specialist.

Vem, da je težko spregovoriti o nekaterih stvareh, težko je predvsem začeti, kajti verjemi mi, da kasneje to razkrivanje prinaša samo olajšanje in vedno boljši vpogled v to kar se ti dogaja. Počasi pridejo tudi odgovori na vprašanja in preproste rešitve- življenje se počasi sestavi na nov način in pojavijo se ljudje, ki so ti blizu, ker jih ti blizu tudi spustiš.
Res je, da so koraki najprej majhni, toda nekje je treba začeti. In vsak še tako majhen korak je potreben in pomemben,
v kolikor boš potrebovala še kakšno informacijo ali boš želela še kaj povedati, se oglasi, sicer pa veliko uspeha na tvoji poti,
lp

Bernarda

Tekom študija sem imela povsem drugačno življenje doma, kot v Ljubljani. Ves čas sem imela v mislih, kaj bi še lahko delala, o čem razmišljala in me je to gnalo naprej. Učenje je postalo moja odvisnost, zato sem dobila občutek krivde, če sem počela kaj drugega. Hkrati, pa sem vmes še tekla, kot nekakšen beg pred matematiko in potem sem se učila pozno v noč, zjutraj sem pod nujo vstala in šla na fax, in v Lj. bolj malo jedla, čim manj tem bolje se mi je zdelo, počutila sem se dobro. Sem kar bežala od hrane k učenju in razmišljanju o nečem. Vmes sem si pa govorila, kaj vse bi rada počela, npr. tudi filme sem prenehala gledati, v Lj. pa sem se res nepretrgoma učila. Vendar me je to sedaj pripeljalo, da si ne morem zapomniti ničesar, ker toliko časa nisem ustrezno jedla. Pokonci me je držala volja, daj daj,…vse mi je šlo na živce,…na vse sem bila pozorna-pač najbrž zato, ker telo ni imelo počitka. Sedaj pa ne vem kaj naj naredim, ker je vse brez smisla, možgani mi pravijo, da ne smem jesti, učiti se tudi ne morem, prej me je gnala neka zagnanost, ko sem imela tako nizek hemoglobin, sem še vseeno hodila na fax, nekako moraš, moraš, ker sem preprosto morala razmišljati o teh stvareh, drugače se nisem počutila dobro. Vmes se je zgodilo še to, da s sošolko s katero sem bila v stiku na faxu, je diplomirala, jaz pa sem morala ponovno poslušati iste predmete. Praktično sem komaj živela, in sem se še vedno gnala, daj daj, Sedaj ko se usedem nimam ničesar na kar bi se oprla. Ko se učim, se mi zdi da teče čas jaz pa se nič ne naučim. Bilo je tako, da sem si npr. rekla sedaj se uči tole, čeprav nič nismo imeli. Samo, da sem imel občutek da nekaj delam. Vse je bilo tudi čustveno pogojeno. Ko sem prišla v Lj. smo bili vsi navdušeni, in si znal, čeprav si v bistvu znal le zato, ker je znal sošolec, ali ker da te niso izločili. Meni se je pa zdogilo to, da sem se potem zato, ker sem si vse odrekala zaprla vase in imela samo v mislih, kdaj bom dokončala, da bom lahko se ukvarjala še s čim drugim. Sedaj mi nič drugega ne pomeni, o matem. pa lahko le še razmišljam, se mi zdi da se ne zapomnim ničesar. In imam takšen občutek, da če bom enkrat se prenehala učit, da bo vsega konec. Grozno mi je, recnično. Matematika se mi zdi lepa, vendar se nikoli nisem točno videla, kje bi potem delala. Moje znanje je tudi zelo čustveno in prostorsko pogojeno. in če nisem srečna, me nič ne potegne. Zaradi anemije sem se povsem odtujila od ljudi, in tudi najb. prijateljica je ravno šla na Norveško, druga s katero sem se dobivala na kosilih pa je šla nazaj v svoje mesto. Zelo se obremenjujem sama s seboj, ker sedaj ne vidim v ničemer smisla, učiti se ne morem, kam spadam tudi ne vem, ko sem imela anemijo sem npr. bila v trgovini kdaj tudi 1/2 ure in tuhtala, ali bi ta jogurt ali ne , nisem se mogla več odločiti nič ni bilo več dobro, vsaka sprememba me je vrgla iz tira. Kaj naj naredim? Iz domačega mesta sem dobesedno bežala v Lj., zato da mi ni bilo treba se odmikati od hrane. V lj. pa sem bila popolnoma obremenjena s tem kaj bom pojedla. Se mi zdi kot da nisem živela:( in da sem ves čas iskala, kaj naj. Sedaj ne vem kako naprej, učila sem se ponavadi 1 predmet naenkrat, vse sem delala po eno in eno stvar(možgani niso delovali drugače) in se mi zdi, da sem v Lj. čisto drugače živela. ničesar ni bilo več dobro. Sama sebi sem postajala odveč. in vse je moralo biti v ustaljenem vzorcu, čez vikend obvezno domov, čez teden v Lj., ne vem kako ven? in kaj je sploh moj smisel, prej sem si med študijem ves čas govorila in obljubljala kaj vse bi še rada v življenju počela, sedaj pa nimam več teh idej, ki bi me gnale. Nekako sem bila mirna le, če sem si rekla, da bom v naslednjem trenutku študirala in sem bila vredu, čedalje bolj sama. V dnevu komaj najdem kakšen smisel, veselje, ker je moje učenje tako povezano s hrano. Kje naj poiščem pomoč, npr. psihiatra? mami bi mi pomagala iz tega.

Pozdravljena,

glede na to, da poleg telesne šibkosti povezane z anemijo trpiš tudi zaradi občutkov brezupnosti in brezsmiselnosti in ker te nekatere misli neprenehoma okupirajo- recimo nuja, da se učiš in spet učiš…bi vsekakor svetovala posvet s strokovnjakom- lahko je to psihiater lahko tudi kakšen drug profil s področja motenj hranjenja- ali si pogledala na sosednji forum? V Ljubljani imaš Žensko svetovalnico, društvo Muza pa google ti pomaga najti še kaj in bolj podrobne kontaktne podatke. V zapiranju ni rešitev, zato čimprej naredi korak naprej in si poišči ustrezno podporo- več kot je boš poiskala boljše zate. Pomoč psihiatra lahko poiščeš kjerkoli- sploh v Ljubljani verjamem, da je izbira velika. Za obisk psihiatra ne potrebuješ napotnice, zadostuje kartica zdravstvenega zavarovanja.
Ko si bila v bolnici na infuziji zaradi anemije te niso nikamor napotili ali naročili na kakšno kontrolo? Ali to spremlja osebni zdravnik? Pomembno se mi zdi, da bi. Omenjaš, da bi ti pomagala mama. V kolikor je ona tvoja zaupna oseba se lahko posvetuješ tudi z njo, menim pa, da bo tvoja borba z mislimi, ki te okupirajo in na nek način držijo v šahu potrebovala še kakšno drugo podporo- s tem mislim na ustrezno podkovanega strokovnjaka.
Prvi korak si storila, ko si iskreno opisala svoje občutke, počutje in misli. Zdaj je potrebno poiskati še pomoč in moč za spremembe, ki ti bodo življenje osmislile in obogatile.

Vse dobro ti želim,

Bernarda

Pozdravljeni,

oglašam se še tukaj. Potreboval bi enega dobrega psihoterapevta, psihologa na napotnico v Mariboru. Po forumih se govori, da sta dobri Krumpova in Vajd Ledinekova. Problem pri meni pa je v tem, da sem v družbi preveč zakrčen, premalo odprt. Tudi na splošno si ne znam najti neke družbe, preveč se držim zase. Star sem že 32 let, pa še nisem imel resne zveze, pa tudi neresne ne. Torej, problem je pri meni in zato bom potreboval neko strokovno pomoč, ki bi mi pokazala tudi drugačno pot v življenju. Zaposlitve že dolgo nimam, zato sem včasih še bolj obupan in brez prave volje. Zaradi brezposelnosti si tudi ne morem privoščit plačljivega psihoterapevta.

Torej, koga priporočate? Mislim pa da bi bolj potreboval psihologa, ne pa kakšnega psihiatra, ki bi me “filal” s kakšnimi tabletami.

Že vnaprej hvala za odgovore,

Pozdravljen,

tudi sama imam informacije o tem, da sta omenjeni psihoterapevtki- Jasna Krump in Barbara Vajd Ledinek dobri. Terapija pri njima je dostopna na napotnico, ki ti jo napiše osebni zdravnik ali psihiater- torej nisi samoplačnik. Res pa je, da je čakalna doba kar dolga (nekje pol leta). Torej je najbolje, da se naročiš kar takoj, saj boš tako tudi prej na vrsti.
Glede na naravo težav, ki jih opisuješ bi ti sama svetovala Jasno Krump, seveda pa se boš dokončno odločil sam. Poleg psihoterapije bi bilo dobro, da se kljub težavam, ki jih opisuješ, ne bi izogibal stikov z ljudmi. Pridružiš se lahko tudi skupini za samopomoč- poglej za termine in lokacijo na spletni strani društva Dam. Kako preživljaš svoje dneve? Glede na to, da nimaš zaposlitve bi bilo dobro, da se zaposliš kako drugače in morebiti pri tem spoznaš tudi nove ljudi. K skrbi za duševno zdravje spada tudi telesna aktivnost- sprehod v naravo, hoja, pa vse tisto kar rad počneš za svojo dušo. Ne vem kaj je to zate, zagotovo pa obstaja kaj kar rad počneš? Ohranjaj stike z tistimi, ki ti nekaj pomenijo in poskušaj spregovoriti o tem kaj te teži.

Povej kako ti bo šlo,
vse dobro želim,
lp

Bernarda

Pozdravljena gospa Bernarda,

najprej hvala za odgovor. Nekaj poskušam v tej smeri, da spet nekako zaživim v družbi. Vpisal sem se v en klub, poleg tega grem tudi na kakšne tekme, prireditve, pa čeprav grem večinoma sam, no tu pa tam pa tudi srečam kakšnega znanca. Na vsak način bom skušal najti neko razvedrilo, predvsem imam rad šport, zato skušam iskati tukaj. Vidim pa, da bom potreboval neko strokovno pomoč, ker kot sem rekel, sem v družbi preveč zakrčen in sramežljiv in tu mislim da s pomočjo psihoterapevta in seveda druženja lahko nekako rešim.

V glavnem naslednji teden se naročim pri osebni zdravnici, potem pa napotnica za psihologa in potem naprej.

Hvala za vse odgovore in lp,

Igor

Pozdravljen,

imaš dober načrt, zdaj pa v akcijo…:),

vso srečo, pa mogoče ko prideš do psihoterapije še podeli svoje vtise in izkušnje z nami, kakšnemu bralcu forumu lahko pomagaš s tem,

lp

Bernarda

Še enkrat pozdravljeni,

najprej hvala za vse nasvete oz. odgovore. Kolikor sem malce prebiral po netu, mislim, da nekako “boleham” za socialno fobijo. Nekako se ne znajdem v družbi, po svoje me je strah, kar si bodo drugi mislili, sem plašen, po svoje se nekako “bojim” novega spoznavanja ljudi. To me pa ovira pri razvijanju kariere in na splošno v življenju. Zato mislim, da za začetek je dobra izbira obisk psihoterapevta, poleg tega pa iti čimveč med ljudi, ker samo tako bom nekako “ozdravil” to stanje.

Seveda bom javljal, kako stvar napreduje in ko bo kaj novega, vam javim. Ta teden se v glavnem naročim pri svojem osebnem zdravniku, potem pa naprej.

Lp,

Igor

Pozdravljen,

z obiskom zdravnika ne odlašaj, tudi se ne pusti odpraviti brez napotnice za psihoterapijo- lahko se zgodi, da ti bodo najprej ponujeni antidepresivi, vseeno ti svetujem, da vztrajaj pri svoji pravici (ki ti pripada iz zdravstvenega zavarovanja) do obravnave pri psihoterapevtki. Izpostavljanje v smislu premagovanja strahu pred spoznavanjem ljudi je nujno saj je del reševanja tvoje težave- tisto kar je danes novo in težje postane sčasoma lažje in marsičesa se da naučiti.

Se veselim tvojega poročanja,

lep pozdrav,

Bernarda

Pozdravljeni,

evo, danes bil pri svoji zdravnici. Kot prvo mi je predpisala tablete antidepresive, šele potem je rekla, da me bo poslala k psihiatru in na osnovi njegovega mnenja naj bi mi šele napisala napotnico za psihologinjo. Zdaj pa res ne vem, ali se naj sam naročim pri psihologinji, grem pač samoplačniško (če gre) na tisti prvi pregled in naj ona poda svoje mnenje ali naj jemljem te tablete in potem grem k psihiatru. Na vsak način je vztrajala pri tabletah, sploh ko sem ji omenil manjšo depresijo. Res je, da včasih čutim manjšo depresijo, a vseeno mislim, da bolj trpim zaradi socialne fobije oz. problema navezovanja stikov z ljudmi. V glavnem težko se vklopim v neko družbo oz. sem v družbi večinoma tiho, tu je moj glavni problem. Rahla depresija pa je pač zaradi že dolgega obdobja brez službe.

Bi bil res hvaležen za kakršnikoli odgovor in vas lepo pozdravljam,

Igor

Pozdravljen,

to, da ti je tvoja zdravnica predpisala antidepresive me ne preseneča. Na tebi je ali jih boš začel jemati ali se boš o tem še posvetoval s kom. Glede napotnice za psihoterapijo je pa tako- če ti je ona ne želi napisati brez mnenja psihiatra je varianta, da greš sam k psihiatru (za obisk pri njem ne potrebuješ napotnice zadostuje kartica zdravstvenega zavarovanja) in se posvetuješ še z njim in ga prosiš, da ti on napiše napotnico za psihoterapijo. To ne bi smel biti problem, čeprav spet verjetno odvisno kako naletiš. Kaj s tem pridobiš? Morebiti to, da tvoja zdravnica ne zapiše v tvoj zdravstveni karton, da si bil napoten k psihiatru in njegovo mnenje ampak se temu izogneš s tem pa tudi morebitnim oviram, ko boš opravljal kakšen zdravstveni pregled v bodočnosti in ti bi znalo to zagreniti dan, čeprav sistem ne bi smel tako funkcionirati vendar žal funkcionira…Glede ad- jev se lahko posvetuješ torej s psihiatrom in potem se boš tudi lažje odločil. Res je, da veliko ljudem antidepresivi pomagajo spremeniti življenje na bolje spet drugim so včasih predpisani prehitro. Sama ne bi mogla presojati o tem ali bi tebi v tem trenutku pomagali ali ne. Varianta iti k psihologu ali psihoterapevtu samoplačniško sicer obstaja vendar je to finančni zalogaj in ne vem zakaj ti ne bi mogel do terapevta na napotnico sploh glede na to, da si brez zaposlitve in posledično verjetno tudi ne razpolagaš s toliko denarja.

V kolikor ti bo psihiater predlagal, da poleg zdravljenja s psihoterapijo uvedeš tudi antidepresiv je vredno tudi to poskusiti saj lahko bistveno izboljša tvoje življenja. Če bi tvoj psihiater ali zdravnica pogojevala pravico do psihoterapije z tem, da moraš uživati antidepresiv ga lahko še vedno dvigneš in ….Končna odločitev bo morala biti tvoja.

Ne vem, če sem ti bila kaj v pomoč. Menim, da se je potrebno reševanja tvoje situacije lotiti celostno in zdravila- torej ad je samo en vidik, potem je tukaj še možnost psihoterapevtskega procesa, izpostavljanje v družbi in navezovanje stikov, opravljanje vsakodnevnih obveznosti kljub stiskam, skrb za dobro počutje v vseh smislih- torej skrb zase in za svoje telo kakor tudi za svoje medosebne odnose in tkanje varovalne socialne mreže, ki ti lahko v kritičnih momentih ponudi podporo. Seveda pa bi tudi to, da dobiš službo verjetno izboljšalo tvojo celostno situacijo.

Želim ti veliko uspeha in vztrajnosti na poti iskanja pomoči in seveda povej kako ti bo šlo,

lp

Bernarda

Pozdravljeni,

res se veliko oglašam, a vseeno rad delim izkušnje tukaj. Sem res sam poklical psihiatra in se naročil, termin imam v sredini meseca maja. Psihiater jemlje na kartico, tako da plačal prvič ne bom, potem pa se bom že skušal nekako dogovorit za naprej. Gospa Bernarda, res hvala, da ste me na to opozorili, ker drugače bi še zelo dolgo čakal na psihiatra oz. psihologa. Zdaj se bo vsaj začelo, medtem pa še vedno moram iskat načine, kako se nekje vključit v kakšno družbo. Športni klub, katerega obiskujem, je prvi korak, treba je pa iskati še naprej. Čimveč med ljudmi, ker samo tako bom začel nekako se odpirat.
Društvo za samopomoč pa zdaj tudi vem, kje točno je, tako da bom šel na naslednje srečanje, mislim da je 11. aprila.

Lp,

Igor

Pozdravljen,

me veseli, da imaš termin pri psihiatru. Psihiatra ni potrebno plačati- ne prvič, ne drugič…Lahko ti pa on napiše napotnico za psihoterapijo in se potem naročiš še tam- sicer bo za počakat ampak…

Me veseli, da se javljaš in si aktiven v iskanju pomoči, saj je glavnina vsega na tebi in če boš tako nadaljeval se bodo tudi rezultati videli,

vse dobro,

Bernarda

Pozdravljeni,

spet se malce oglašam. Sem bil pri svoji osebni zdravnici in sedaj mi je tudi ona napisala napotnico za psihiatra, čeprav sem se že sam naročil pri njem brez napotnice. Sem ji to tudi povedal, a mi je vseeno napisala napotnico. Kaj je najbolje, da tja pokličem in vprašam, kaj naj naredim ali pustim tako kot je in grem tja brez napotnice?

Drugače pa sem se sedaj vpisal še v fitnes. Z enim prijateljem bova hodila 4 krat na teden, poleg tega pa še vedno 3 krat na teden hodim na ene skupinske treninge (v skupini nas je od 6 do 10). Mislim da bo glede športa sedaj to dovolj. Zdaj bi bilo dobro poiskat še kakšne druge načine, kjer bi si, medtem ko iščem službo, krajšal svoj čas. Če ima kdo kakršnikoli predlog, bi bilo zelo super. Predvsem bi bilo dobro, da se gibljem v neki skupini, da se čimbolj navajam na družbo in ljudi ter nekako premagam ta irracionalni “strah”.

Lep pozdrav,

Igor