Dr. Merc ima svojo ordinacijo nasproti univerzitetne knjižnice v Mariboru. Številka: 02-252-29-99

Pozdravljeni
Jaz pa sem si sama diagnosticirala in razčlenila svoje in partnerjeve probleme skozi dolgo pismo v katerem sem se osredotočila na točke v življenju ki me motijo. Pismo sem mu poslala in dobila njegov odgovor. S tem sem dobila potrditev, da sem imela glede določenih problemov prav, ker nama manjka medsebojnega razumevanja in “čutenja drug drugega”. Rada pa bi, da bi to prebral še kak strokovnjak (psihologinja). Gre bolj za medsebojne odnose in probleme zaradi neodraslosti partnerja. Vendar pa bi rada ostala anonimna. zanima me če bi bila katera psihologinja pripravljena to pismo sprejeti na gmail in ga prebrati ter kontaktirati, ker je za objavo na forumih predolgo in prezapleteno. Rada bi dobila še njen pogled in odgovor, da vidim in dobim potrditev ali pa grajo. Mogoče pa na stvari napačno gledam celo sama.
Hvala vam za kakršnokoli pomoč.
lp Tiara

Pozdravljeni!

Zanima me, kje lahko poiščem kako brezplačno pomoč psihiatra ali psihologa v Mariboru?
Namreč že od pubertete mi samozavest nenehno niha, težko se vklopim v družbo, težko se koncentriram, imam občutek manjvrednosti, vse kar povem se mi zdi, da je nepomembno in nezanimivo, prav depresivna sem in nezadovoljna…Izhajam iz disfunkcionalne družine, kjer se oče ni nikoli ukvarjal z mano, niti pogovarjal, bil je tudi nasilne narave. Fizično sem bila zlorabljena in moja mati tudi.
Vem, da je moja “zakompleksanost” povezana z vsem tem in bi se je rada znebila…rada bi bila srečna in se ne zapirala med štiri stene, rada bi znala pristopit ljudem…
Imam fanta in sem kljub temu osamljena…imam občutek, da me nima rad in da ima raje svojo prijateljico, ki je veliko bolj uspešna in samozavestna od mene..

Vnaprej hvala za odgovor!

Pozdravljena aniku!

Veseli me, da si se odločila poiskati pomoč. Glede na težave, ki jih opisuješ, je morebiti primerno, da se najprej obrneš na psihiatra, ki ti potem lahko napiše napotnico za psihoterapijo. Preko napotnice je potrebno čakati približno pol leta na obravnavo. V Mariboru se lahko naročiš k psihoterapevtki Jasni Krump ali pa Barbari Vajd Ledinek. Morebiti obstaja še kdo, vendar trenutno nimam te informacije.

Žal mi je, da se ti je v družini dogajalo to kar se ti je in da si žrtev zlorabe. Verjetno so tvoji občutki o neljubljenosti tudi povezani s to tvojo izkušnjo. Psihoterapija se mi zdi vsekakor smiselna in zelo dobrodošla, saj pomeni delo na sebi in zase. Pomeni dobiti nazaj sebe in zaživeti boljše. Vsekakor pa je za to potreben tudi pogum za soočenje z bolečino. Prav zato sem vesela tvoje odločitve in poguma!

Želim, da čimprej prideš na vrsto- seveda pa se moraš tudi čimprej naročiti!

Tukaj je še nekaj izkušenj uporabnikov s psihoterapevti http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,7.0.html
in pa seznam psihiatrov in psihologov: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Za nujno pomoč pa se lahko kadarkoli obrneš na psihiatrični oddelek SBM. Tudi tam je mogoče dobiti psihiatra.

Vse dobro aniku in oglasi se še kaj!

Aniku pozdravljena še enkrat!

Poglej še sporočilo, ki sem ga napisala borounicki- brezplačno pomoč si lahko najdeš v kratkem času na Svetovalnem centru otroke, mladostnike in starše http://www.svet-center-mb.si/

Lep pozdrav,

Bernarda

Imam velike težave z ljubosumjem potrebujem pomoč saj nočem uničiti svoje veze. Lepo prosim, če mi povete kateri psiholog je v okolici ljubljane ali gorenjske dober za to?

Lp

Pozdravljena princeza!

Velik korak je, da si ljubosumna čustva sploh priznate in jih ne jemljete kot nekaj samoumevnega. Ljubosumje ni odraz ljubezni in lahko zelo škodljivo vpliva na odnos, nekateri ga poskušajo reševati z raznimi oblikami samozdravljenja, v večini primerov pa je potrebna strokovna pomoč.
Predlagam vam, da se obrnete na center za psihološko svetovanje Persona, Prušnikova 55, 1250 Ljubljana – Šentvid, tel: 01 512-23-64
Prilagam vam pa tudi seznam psihologov z območja Ljubljane.

Želim vam veliko sreče in vse dobro,

OE LJUBLJANA :
Branko Franzl, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
Grablovičeva ulica 1, 1000 Ljubljana,

Specialistična ambulanta za klinično psihologijo,
Palmejeva 14, 1000 Ljubljana,
Telefon: 01/56-61-657, 01/56-61-568

Igor Levstik, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
Klinično-psihološka ambulanta,
Roška cesta 18, 1330 Kočevje,
Telefon: 01/89-31-108

Bojana Moškrič, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo,
Savlje 74C, 1000 Ljubljana,
Telefon: 01/56-32-196,
Hrenova 7,
Telefon: 7, 01/42-53-470

Andrej Petruša, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
P.3. ordinacija za klinično psihologijo,
Cesta v Mestni log 55, 1000 Ljubljana,
Telefon: 01/28-34-390

Tanja Plankar Grgurevič, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
Ordinacija za klinično psihologijo,
Ulica bratov Babnik 10, 1000 Ljubljana,
Telefon: 01/51-08-141

Bernard Rojnik, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.;
Ulica bratov Babnik 10, 1000 Ljubljana,
Telefon: 041/615-821

Spoštovani!

Vidim, da že nekaj časa ni bilo nobnega prispevka v to temo, a vseeno upam, da je še aktivna.

Imam sledeč problem. Stara sem 21 let, že kakšni dve leti pa sumim, da imam depresijo. Na začetku sem mislila, da so krive kontracepcijske tabletke, ki sem jih zaradi tega tudi opustila. Stanje se je za nekaj časa sicer izboljšalo, nato pa je bilo kmalu spet isto.
Sem v srečni zvezi, študij mi ne povzroča nobenih preglavic, z družino se odlično razumem, pa vendar sem ves čas žalostna. Jokam skoraj vsak dan, nimam več nobene želje po spolnih odnosih in tudi za šport in podobne dejavnosti mi vedno večkrat zmanjka volje.
Trenutno sem na študijski izmenjavi v tujini in mislila sem, da mi bo sprememba okoljo dobro dela, pa temu žal ni tako.
Ko se vrnem domov, bi rada poiskala strokovno pomoč, a nevem, na koga naj se obrnem. Je potreben obisk osebnega zdravnika? V tej temi sem zasledila tudi neko telefonsko številko, a je bila objavljena že nekaj časa nazaj, tako da nevem, če je še aktualna. Sem pa iz Ljubljane.

Zelo bi bila vesela Vašega odgovora!

Lep pozdrav!

Pozdravljena Mieke!

Glede na opis tvojega počutja ti vsekakor priporočam obisk strokovnjaka. Lahko greš brez napotnice tudi direktno k psihiatru- s kartico zdravstvenegga zavarovanja. Glede psihologa ali psihoterapevta pa je potrebna napotnica, ki ti jo lahko napiše psihiater ali pa osebni zdravnik. Seveda je pa samoplačniško možno priti do omenjenih strokovnjakov tudi brez napotnice.
Praviš, da si trenutno na študijski izmenjavi in da si upala, da ti bo sprememba okolja dobro dela. Ali si se torej slabo počutila že pred izmenjavo? Glede na to, da po tvojih besedah sodeč, v tvojem življenju vse dobro funkcionira, bi bilo dobro, da se res obrneš na strokovnjaka, ki bo lahko presodil v čem je izvor tvojega slabega počutja in ti pomagal zaživeti bolj zadovoljno.

V eni od tem je bil že objavljen seznam psihologov, ki so na voljo v Ljubljani, pobrskaj po forumu, sicer pa se še oglasite in ga bomo prilepili še enkrat,

V kolikor boš potrebovala še kakšno informacijo, se lahko obrneš tudi na naše društvo Ozara Slovenija in z veseljem bomo skupaj s tabo poiskali primerno pomoč.

Vse dobro želim,

Bernarda

Hej vsem!

Imam problem, ki me spremlja že celo življenje. Če s kom pridem v intimen odnos, se tega vedno na vso moč bojim. Vedno sem iskren in verjamem v iskrene odnose, globoke, z veliko zaupanja. Pristne pač. Ker sem vedno znova poizkušal in poizkušal stvar rešiti sam in se vedno znajdem na isti točki, me je sram priznati, da morda res rabim pomoč.
Mogoče je najlažje, ker je to internet in lahko rečem, kar želim. Čeprav boli. V bistvu sem kot karakter nagnjen k adikcijam, od majhnega in to je nekaj kar se moram naučiti kontrolirati. Nagnjen sem k obsedenosti s hrano, seksom, pornografijo, športom, prostitutkam, vročim linijam, web kamerami, messengerjem, odraslimi ženskami…To kar se tiče seksa, to me ubija. Razjeda me. Dejansko vse izgleda tako, da svoj vsakdanjih preživim tako oz.sem preživel, saj se tega želim znebiti, da čez dan mineva vse božansko…ljudje me imajo radi, obožujejo me, rad delam to kar delam, rad sem tam kjer sem in najbrž se to opazi. Vedno dajem tisto pozitivno energijo in bežim od slabe…dejansko čas, ko sem v službi dobim “pozornost” od ljudi, ki so znanci in neznanci in je tista rdeča nit pogovorov in pozdravov vedno zelo pozitivna. Nese me. A ko pridem domov, je katastrofa. V mojem stanovanju je samota, ni neke osebe ki bi me čakala, pa si upam reči, da znam marsikatero očarati. A globoko v sebi se tako bojim zaupati. Nekaj najtežjega mi je da zaupam nekomu, ki bi me lahko ranil – kajti mnogokdo me je. Danes sem dokaj realen, v preteklosti sem bil res naivna dušca od fanta. Dejansko vem, da sem zelo nežen, čeprav to res, ampak res skrivam…nekako sem vedno to čutil kot pomanjkanje ljubezni v otroštvu. Za mamo se ne spomnim kdaj bi me objela, čeprav mi je kazala na 100 načinov kako me ima rada, vendar rabil sem samo enega, a tega ni bilo nikoli. Oče isto, ločena sta, on me je zanikal že v mladosti, danes pa je psihični bolnik. Vedno me stre, ker ko se zbližava z nekom, ponavadi je tudi ona nežna in imava oba rada, da greva počasi naprej, nekaj naredim, kar drugače ne bi, samo zato, da bi jo odgnal. Ker se bojim naprej. A zraven pa samevam in grozno mi je, res. Najraje bi se zjokal, pa čeprav res sovražim jamranje, ampak nekako ne morem. Bojim se tudi, da se bom zjokal, ko me bo nekdo objel, tisto zares objel….in to bo najbrž punca. Kaj naj naredim takrat, le kaj si bo mislila? Dejansko sploh nevem kako naprej, ker vidim in se opažam, da se umikam od javnosti…nehal sem hoditi ven, nekako postajam duhoven tip, ki se želi zavarovati pred groznimi stvarmi, toda zavedam se, da je svet res lep, samo doživljati ga moraš in to na pravi način. Ubija me tudi ker sem dejansko res sam, tak karakter kot sem tako rad komuniciram, vse rad počnem v dvoje, gradim, se pogovarjam in ubija me, ker tega ni…In vem, da je nekaj na meni, kar me vedno znova spusti na stare tire, ker sem preveč šibak. Dejansko sem tisti tip človeka, ki je kot heroj ki bi in tudi zna premikati gore, toda ko je sam…no takrat, je pa popolnoma druga zgodba. Nevem dejansko kako naprej. Ogromno stvari sem moral razčistiti v življenju, ogromno sem jih. Toda ta obcesija, ko dejansko edina na ta način dobim nekaj pozornosti, me ubija. Pred kratkim sem recimo kot posledica pretiravanja s športom nekako popolnoma izgubil apetit, tako da sedaj pojem cca. 30% dnevne količine kot prej, kar je čudno, toda počutim se odlično. Ampak ta problem je veliko večji….nekje v bistvu je problem ta, da dejansko ne znam razviti odnosa, odnosa ki bi trajal in se nadaljeval, z realnim tveganjem in realnim pogledom na life.

Upam, da ni izpadlo vse skupaj preveč smešno, ampak mene to razjeda od znotraj in vedno huje je. In edino hujše bi bilo, če me nekdo ne bi razumel.

Upam za kak dober nasvet ali informacijo za kakega dobrega psihiatra, nekoga, za katerega veste, da je dober.

Sem iz Gorenjske, lp

Pozdravljen Guano!

Najprej hvala za vašo izpoved. Brala sem jo z velikim zanimanjem in moram reči, da ste zelo lepo opisali svoje počutje. Ne, nikakor ni izpadla smešno, vaš opis je slikovit in nazoren.

Pravite, da že vse življenje hrepenite po bližini, po globokem odnosu, vendar se tega hkrati bojite kakdar pridete v neko bližino. Mi lahko poveste kaj za vas pomeni vse življenje? Nič niste namreč napisali o vaši starosti oziroma mladosti. Verjetno ste še precej mladi?
Opisujete, da je večinoma čez dan, ko ste v družbi, vse dobro, da je vse nekako pozitivno naravnano, ko pa se vrnete domov ste osamljeni. V kolikor pa pridete v stik z nekom se bojite, da bi se “preveč” odprli in potem ostali ranjeni. Pravzaprev to ni tako nenavadno. V nas vseh se skriva strah pred ranjenostjo, zavrnitvijo, zapustitvijo…To je povsem človeško, vendar se ljudje vseeno spuščamo v odnose, saj smo socialna bitja in hrepenimo po bližini. To pomeni, da vseeno “tvegamo” in se preiskušamo v odnosih, čeprav je življenje nepredvidljivo in ne vemo točno kam se bodo stvari odvijale. Drugih ne moremo spremeniti in vse kar nam preostaja smo na koncu mi sami. Verjetno na tem principu delujete v smeri “odganjanja2 bližine, ko pravite, da storite nekaj, kar sicer ne bi, da se neka oseba odvrne od vas. Za vsem skupaj pa je vaša ranljivost in strah.
Moram vam reči, da smo ljudje tukaj goli in nezaščiteni. Vendar pa to, da v življenju nimate nobene garancije kako se bo nekaj končalo, še ne pomeni, da se morate zapreti pred odnosi
in preprečevati zbliževanja samo zato, ker bo na koncu(ali vmes) morebiti bolelo. nihče vam ne more zagotoviti, da ne bo bolelo, pa vendar…splača se poskusiti, saj veste, da je bližina nekaj lepega in tudi če se kdaj konča z bolečino, se iz tega nekaj naučimo in rastemo…
Sami sklepate, da je vse to posledica vašega otroštva oziroma pomanjkanja ljubezni v otroštvu. To je sicer možno vendar ste zdaj odrasli in svoje življenje kreirate sami.

Menim, da bi vam znala psihoterapija koristiti pri delu na sebi, vendar žal ne poznam terapevtov na vašem koncu. Zato pa upam, da se bo oglasil kdo od bralcev in vam koga priporočil. Seveda pa psihoterapija ni edini način dela na sebi. Pomagajo lahko podporne skupine- skupine za samopomoč ali terapevtske skupine, ki delujejo v smeri prepoznavanja vzorcev in njihovega spreminjanja.

Želim vam vse dobro, pa oglasite se še kaj,

lep pozdrav,

Bernarda

Hvala Bernarda!

Da najprej razjasnim, star sem 27let. Moja osebnost je zelo družabna, hudomorna, preprosta in ta dotik, ki ga zares rabim kot majhen otrok in se obenem tega tudi zavedam, sem se naučil “dobivati” obrok po obroku, mimogrede. Saj je človek socialno bitje, ampak pri meni je ta potreba res velika. Zato ne krivim več nikogar, vedno raje le naglas razmišljam in se trudim izboljšati situacijo. Včasih mi bo en stavek spremenil tok življenja, če bo pravi.
V bistvu kar se tiče odnosov ne vidim problema v pač nekem strahu zavrnitve, toda ko potegneš črto čez 5let svojega življenja, skozi toliko neuspelih zvez, neuspelih začetkov, zmenkov, dopisovanj, se vprašaš. V bistvu ti marsikaj ni jasno, le to kako neznosno je.

Recimo moje “dvorjenje” je ponavadi takšno, da dekle v parih stavkih preizkusim, kje je ona in kje stoji in vem vse. Vem ali dojema, ali je pač samo še ena oseba, ki nima pojma, v kaj se spušča. In najtežje je ko dejansko dobiš nekoga na 10.000 ljudi, ki te bo razumel in je potem najbrž krivo spet tisto, kar se ponavlja in ponavlja in ponavlja. Takrat pa je Slap Savica v vrelem stanju;)

Če potegnem črto, se svoje situacije dejansko zavedam. Toda vseeno ni lahko, no saj če ne ne bi bilo zanimivo. Ko gledam nazaj je za mano “letalo” nekaj žensk in punc, za katere lahko rečem da so božanske, tako po izgledu in karakterju, toda neke sem odgnal na način, katerega še sam mogoče sploh ne upam razumeti. Pri nekaterih pa sem se tudi sam preveč odprl. In nato pri drugih bil zaprt. Prav zanimivo.

Bojim se, da bom mogoče izpustil tisto pravo, ker ne bom imel razščiščenih tematik. A dejansko če sem popolnoma iskren, bi se jo bal na smrt sprejeti, pa čeprav bi bila lahko to edina rešitev. Na glas razmišljam, nekaj najlepšega. Nevem.

To put it sincerely…vseeno mi je, kaj tu napišem. Mogoče je celo lažje, kot pa pri psihologu. Odločil sem se, da razčistim, ker si zaslužim biti srečen in tako lahko je, samo dojeti moram. Sedaj plavam v krogu.

Pozdravljen Guano

in hvala, da si pojasnil še nekaj reči. Nisi več tako zelo mlad, kot sem mislila po prvem postu :), a vseeno mlad, pa oprosti ker sem te začela tikati, saj se zdaj že malo bolje poznava. Zdaj, če mi dobvoliš malček idelaliziranja bi rekla, da je nemogoče izpustiti “tisto pravo”, če je res prava. Vsaj tako je slišati, da tisti pravi kar nekako vztrajajo čeprav je včasih težko. Tukaj sem se spomnila čudovite knjige Katarine Nadrag- Utopljene sanje. Res da ta knjiga v osnovi govori o “drugi” tematiki, to je o odraščanju v alkoholni družini, vendar je proti koncu knjige tako lepo opisano kako je srečala “tistega pravega” in ga tudi poskušala odgnati zaradi lastnih primajnkljajev in hude bolečine, pa vendar je vztrajal in se ni dal…res je, da je bila dovolj zrela in je poiskala pomoč, hodila sta skupaj na terapijo in menim, da je danes to zgodba s srečnim koncem. Vsekkor priporočam v branje. Namreč nekateri nam dokazujejo, da se da pobrati, iti naprej, kljub zaznamovanosti s težkim otroštvom, travmami preteklosti.

Tvoja odločitev , da razčistiš, ker si zaslužiš biti srečen in da je tudi lahko…mi je zelo všeč. Verjamem, da ti bo uspelo. Glede na to, da ti besede tako gladko tečejo, pa bom vesela če boš še kaj podelil z nami,

lep pozdrav,

Bernarda

Lep pozdrav,
stara sem 15 let in imam `problem`… Zelo zelo hitro se navežem na eno osebo. To se mi dogaja že kakšna 3 ali 4 leta. Letos sem končala oš in bilo mi je zelo hudo predvsem zaradi nekaterih meni priljubljenih učiteljev, ki me ne bodo več učili. Sedaj sta že minila skoraj dva meseca odkar je konec oš, sicer je malo bolje ampak jaz pa še kar žalujem za njimi. Ta teden sem tudi končala izpit za moped. Tam je bil en inštruktor, ki me je učil samo 2 dni pa še to ne cela. Prvi dan 3 ure, drugi dan pa 1uro in pol. V tako kratkem času sem se na njega zelo močno navezala. Sedaj sta minila 2 dni odkar ga nisem videla in ga zelo pogrešam (star je okoli 40let). Nisem zaljubljena v njega ali kaj podobnega samo zelo sem se na na njega navezala. Vsako toliko časa pride v moje življenje oseba, ki se na njo močno navežem in je kar nekaj časa ne pozabim. Ali je to sploh normalno? Ali je to mogoče zato ker sem sedaj v najbolj občutljivih letih, ko odraščam ali sem pač takšen človek?
Hvala za odgovor!

Pozdravljena najstnica!

Pravite, da se močno navežete nadoločene ljudi in da to traja že kakšna 3 ali 4 leta. to se pravi odkar ste nkeko prišli v čas najstništva… Ko sem prebrala vaš post sem se zvedla, da pravzaprav ne vem kaj vam naj odgovorim. Presojati o tem ali je nekaj normalno ali ne, kaj pa vem. Glede na to, da se še vedno spominjate učiteljev iz Oš, ki ste jjo zaključili pred začetkom počitnic, ki ravno tečejo…- to se mi zdi nekaj povsem običajnega. Konec koncev človek ne pozabi drugega čez noč in osnovna šola je trajala kar nekaj let. Bolj me v dilemo spravlja ta navezanost, ki jo opisujete na inštruktorja, ki vas je učil zgolj dva dni…Ne vem, morebiti je čisto običajno, da nam nekdo na hitro priraste k srcu, da čutimo , da nam je blizu, čeprav ga ne poznamo veliko časa. Ja, mislim, da je vse kar se vam dogaja v “mejah normale”, dokler ne postane moteče za vas ali vašo okolico., Zaenkrat je vse okej, res je tudi, da so leta v katerih ste, občutljiva leta…Vendar poskušajte iz njih potegniti najlepše brez pretiranega obremenjevanja s tem kaj je normalno in kaj ne,

vse dobro vam želim,

Bernarda

Pozdravljeni.

Ko sem videla ta forum sem se po dolgem premisleku odločila, da Vas prosim za pomoč. Vendar je to zelo težko, saj ne vem niti kje naj začnem in kako naj opišem. Teži me preteklost. Preteklost v vseh oblikah. Odrasla sem brez, da bi kdaj spoznala očeta. Z mamo pa sem po dolgih letih psihičnega manipuliranja (čeprav nisem nikoli, na srečo, živela z njo) končno prekinila stike, kolikor se le da. Zmeraj bolj se spomninjam dogodkov iz otroštva, ki mi niso najbolj jasni, vendar je iz njih razvidno, da je njen odnos do mene, kot svojega otroka, popolnoma zrešen od samega začetka. Predvidevam, da izvira iz sovraštva do mojega biološkega očeta, ki ga je skos projecirala na mene. Ne moti me, da nimama dobrega odnosa, ker si ne želim imeti karkšnega koli opravka z njo več, saj sem od tega odnesla veliko škode. Seveda je iz njene strani tudi tako-saj je sama dala povod, da prekinema kontakte. Ne glede na to, da sem uspešna, imam ljudi, ki me imajo radi in katere naravnost obožujem, se mi zmeraj znova na površje prerinejo dvomi, vprašanja in drugo, glede mojega očeta. Ne morem se otresti občutka, da moj mozaik, ki je moja osebnost z vsem v kompletu, ni popoln. Ne vem, če ga lahko najdem, saj sem poskušala, pa se ni izšlo. Vsaj brez hudega finančnega bremena, se določenih sredstev za iskanje ljudi, ne morem poskužiti. Torej moram sama pri sebi najti pot, stran od te agonije preteklosti, se rešiti spon. Nočem več razmišljati o tem, saj se mi zdi, da me to spravlja v čudno voljo, katera slabo vpliva na moje bližnje. Nočem biti takšna, da bi zaradi preteklosti trpela moja sedanjost.

Ne vem, če mi lahko pomagate… Ne vem niti, če sem vam zastavila kakšno vprašanje… Mogoče sem si z zapisanim samo priznala, da nisem toliko vredu, kot hočem biti. Niti toliko močna, kot me hočejo drugi.

Hvala.

S spoštovanjem,

Študentka

Pozdravljena študentka!

Začela bom na koncu, kjer pravite, da niti ne veste, če ste zastavili kakšno vprašanje, ampak ste pravzaprav sami sebi priznali, da niste “tako vredu kot bi hoteli biti”. Ampak kdo pa je tako vredu kot bi želel biti? Rekla bi, da je še sreča ker nismo popolni- nihče od nas. Konec koncev smo samo ljudje kajne?

Res je, da je vaša zgodba žalostna. Teži vas preteklost, predvsem to, da ste odraščali brez očeta- pravzaprav ga nikoli niste spoznali. Pa tudi z mamo niste nikoli živeli, če sem prav razumela? Ne vem kaj naj vam pravzaprav rečem, saj ne morem čutiti v kolkšni meri ste pogrešali pristen odnos s starši, ki ga niste bili deležni. Danes ste odrasla ženska in vas preteklost zasleduje. Z mamo ste prekinili stike, vendar vas “zasledujejo” dogodki iz otroštva, čutite se nepopolni, ker ne morete sestaviti celotnega mozaika same sebe. Vendar ste po drugi plati uspešna ženska in imate ob sebi ljudi, ki vas imajo radi. Še sreča, da je tako. Tako bodo tudi lažje razumeli, da ne morete vedno biti brezhibno popolni in vas sprejemali tudi v manj idelanih trenutkih. Takšne momente pa imamo vsi- tudi tisti, ki so imeli manj težko življenje kot vi. Ne vem na katerem koncu Slovenije se sicer nahajate, vendar obstajajo variante za pomoč, ki ni nujno vezana na hudo finančno breme- v kolikor bi želeli svetovanje ali podobno podporo.

Spoštovana študentka, menim, da ste dovolj močni, saj ste prišli do nekaterih pomembnih spoznanj o sami sebi in gotovo boste na svoji poti samo še rasli in se krepili v žensko, ki se vedno bolj zaveda svoje popolnosti v nepopolnem svetu,

vse dobro vam želim,

Bernarda

Spoštovana Bernarda,

hvala za Vaš ažuren odgovor in prijetne besede. Mogoče se res počasi naučim gledati na preteklost iz drugega aspekta. Včasih mi to uspeva, drugič pa je skrajno obratno. Prihajam iz Koroške, mi lahko poveste za omenjene kontakte svetovanja?

Še enkrat hvala za vse.

Z lepimi pozdravi,

Študentka

Študentka pozdravljeni še enkrat,

cenovno dostopno je svetovanje v Celju- http://www.zzv-ce.si/svetovalnica-tu-smo-zate, če vam Celje ni predaleč. Ozara ima v Slovenj gradcu dnevni center in v Ravnah na Koroškem Pisarno za informiranje in svetovanje- strokovne delavke na enotah vam lahko pomagajo pridobiti določene informacije tako, da se lahkoobrnete tudi na nas,

hvala tudi vam za prijazne besede in vse dobro,

Bernarda

Pa bom zopet oživel malo to temo. Ko sem takole prebiral članke v tej temi, sem imel en tak čuden, morda celo smešen občutek, pa ne da bi se smejal ali celo režal komu ne, nasprotno. Ko sem bral kaj nas vse teži, sem spoznaval, da je ta moj safr samo en od mnogih, ki jih ljudje doživljajo. Na preizkušnje, ki nam pridejo na pot gledam kot na ovire pri teku, katere nam namenja Bog, saj želi preizkusiti našo zvestobo. Tudi meni so po zaključeni obravnavi poklicne rehabilitacije, kjer so me ocenili za osebo nezmožno za delo predlagali, da v slučaju, da ne bom dalj časa vključen v nek zavod, obik pri psihologu v zdravstvenem domu, vendar se sam ne čutim ˝zrelega˝ zanj, kajti menim, in tudi izkušnje imam take, da mi pride ob pravem času pravi človek naproti, s pomočjo katerega lahko rešim momentalne stiske. Mislim, da je v življenju pogledati naokoli in videti človeka.

Lp Tomy