psihično nasilje
Pozdravljeni,
stara sem petindvajset let, s partnerjem sva skupaj že osmo leto.Zadnje čase se dogaja,da ima on nekontrolirane izpade besa nad mano-to izgleda tako,da me najprej ignorira in ko začnem siliti vanj,ponori-ne prenese moje bližine,noče se pogovarjati,doživlja prave histerične napade.Konča se tako, da me pusti samo, jaz pa jočem.Potem je ponavadi kot, da se ni nič zgodilo in je spet prijazen.Ti živčni izpadi so po mojem mišljenju čisto nenadni,sama ne vem, kaj storim,da do njih pride.Ne vem, če sem pripravljena tako živeti,rada bi mu pomagala, a ne vem,kako…
Spoštovana Nina!
Ne vem, kako resni so ti izbruhi. Vendar v splošnem velja, da so pogosto posledica velikega stresa in stiske, v kateri se človek znajde. Morda je partner preobremenjen.
Me pa to malo spominja na tisto “moško votlino”, v katero se zateče, kadar pri sebi nekaj razčiščuje. Takrat pričakuje, da ga pusti ženska oz. partnerka pri miru. Če želite o tem izvedeti kaj več, berite “Moški so drugačni, ženske tudi”.
Vsekakor pa ne prevzemajte nase krivde za njegovo “otročje” vedenje. Ignorirajte ga, potem bo pa že prišel k sebi. Takrat bo pa tudi pogovor o tem, kaj se dogaja, mogoč.
Njegovih izpadov pa ne morate kontrolirati vi, prav tako jih ne morete preprečiti in ne delajte si utvar. Prepreči jih lahko on sam. Če se bo tako odločil.
Ne smete pristati na njegovo igro in jasno mu dajte vedeti, da tega ne boste prenašali. Nastopite samozavestno!
jaz ti ne bom solila pameti…sem kar nekaj starejša od tebe, poročena, z dvema otrokoma in koleričnim možem… edini nasvet, ki ti ga lahko dam je, da ga zapusti in pojdi stran…vse bo samo še slabše…obljube, da ne bo več, nič ne veljajo…zato pravi čas zberi moč in pojdi…stran od pekla, ponižanj… zaživi in ne živi v temi, tako kot to počnem jaz…
ne vem, koliko časa sta že skupaj, vendar bi jaz čimprej odnesla pete od takega človeka. iz lastnih izkušenj vem, da se to samo stopnjuje, ker ti ljudje vsako pomoč vzamejo kot napad nase, ker nočejo priznati, da je z njimi nekaj narobe. prepričani so, da so oni v redu, narobe je nekaj z ljudmi okoli njih. želim ti veliko sreče!
Ojla!
Po moje ga imaš preveč rada in siliš vanj. On pa se v mladosti ni naučil takega izkazovanja ljubezni in mu je to strašno odveč – zato ponori in se umakne.
Če želiš kaj izboljšati, zakoplji se v knjige in skupaj s partnerjem naštudirajta vajine težave! Pet jezikov ljubezni je obvezno čtivo!
Tudi na sebi moraš kaj narediti – predvsem, ko te ima, da bi silila za partnerjem, si poišči dejavnost, ki ti je všeč in raje delaj tisto. Najboljše, da greš nekam ven – ali na sprehod, telovadbo, savno, bazen, kamorkoli, samo stran, da ne moreš siliti v partnerja. Hodi več ven s svojimi prijateljicami, poišči si svoje interese zunaj doma in uživaj v njih. Pridi nazaj zadovoljna in dobre volje. Te se bo nalezel tudi tvoj dragi!
Če pa se ne bo nehalo in bo nasilnosti še več, nimaš kaj razmišljati – zapusti svojega partnerja – vidva nista za skupaj, če je on nasilen, ti pa to dopuščaš! In bognedaj kakšnega otroka zaplesti v to situacijo!
lp!
pozdravljena,
naj še sama dodam par zgodbo. Podoben primer, kadarkoli je kak problem, on molči, noče se pogovarjat. Čez dva dni kot da ni bilo nič. Mene pa žre. Par dni nazaj je bil celo nasilen. Spil je “eno” pivo preveč. Pol mu je pa menda zmanjkalo filma in se baje sploh ne spomni, kaj se je dogajalo, zakaj sva se skregala, kaj šele, kaj je delal. Če ne bi otrok začel histerično jokat, bi me verjetno udaril, tko mi je pa “le” divje strgal torbo z ramen in jo zabrisal po tleh. . Do danes niti opravičila. obnaša se skoraj kot da ni blo nič. Izguba spomina mu je strašanski izgovor. Kaj naj?
Lahko ti torej le rečem, da te razumem.
LP
Silvi, poglej koliko so stari posti od teh žensk:) iz leta 2004 in 03:) verjamem, da je katera že ukrepala, kot se spodobi.
DRUGAČE PA ŽENSKE, ČE SE NE BOSTE SAME ZASE POSTAVILE IN ZA SVOJE OTROKE IN ČE NE BOSTE DECU JASNO POKAZALE DO KJE SO MEJE, NOBEDEN DRUG NE BO! KO, če vas začnejo poniževat, udarte nazaj v njihovo šibko točko in daje hudiča vedet, da vas nimajo pravice poniževati!!!!!!!!!!!!!!!
sam zase se je potrebno postaviti in jasno in glasno pokazati do kam drugi smejo iti!!!
Če boste le tiho in si mislile svoje in jokale v svoji sobi, si bo dec mislu, da “ah sej jo nisem tako hudo prizadel, saj ji lahko rečem karkoli ji želim” in bo samo še večjo kontrolo imel!
povedat, pokazat jasno in glasno, da se z vami/nami ne bo pometalo in da smo preveč vredne za kakršno koli nasilje!
In nikakor nismo njihovi psihiatri, da bi zdravili njihove traume!!
In še to, ne razumem ženske zakaj hudiča vztrajajajo pri naslnih decih? HUDIČA ŽENSKE OTROKE IMATE, NJIH JE TREBA ZAŠČITI, DA NE BODO ISTI RATALI!!!! vzorci se prenašajo, taki foter taki sin, taka mati taka hči! dejte no jih že zaščiti madoniš!!!
Stara sem 25 let in sem v zvezi 2 leti. Je najdaljša zveza kar sem jih kdaj imela. S partnerjem sva dostikrat imela konflikte glede prikrivanja stvari kot je recimo dopisovanje s kolegom. Nikoli ni prišlo dlje kot do drugega vprašanja kjer sem priznala resnico. Prikriti sem poizkusila le zaradi tega da nebi bilo slabe volje! Vendar na koncu izpadem lažnjivka, on pa se par dni ne pogovarja z mano. Nasilen ni. Vendar ko mu omenim njegov napake in njegova prikrivanja, kot da ne sliši in vsak dogodek primerja z mojimi dejanji. Težko mi je da bi morala to končati vendar se bojim da me to izčrpava. Drugače je zelo ljubeč, včasih pa se mi zdi da se vtika v moje zadeve in me želi imeti pod kontrolo.
Spoštovana Nincka!
Opisali ste težave v partnerskem odnosu, katere vas že kar izčrpavajo. Pravite, da se dopisujete s kolegom, pa zaradi ljubega miru partnerju to raje prikrijete, a ko partner to vseeno odkrije postane sumničav… Zdi se vam, da vas želi imeti pod kontrolo.
Glede na vaš opis težav imam občutek, da sta s partnerjem drugače lepo čustveno povezana, a s svojim ravnanjem in komuniciranjem pa nehote večkrat drug drugega prizadaneta, si nenamerno povzročata bolečino. Partner vam s svojim “vtikanjem” v vaše zadeve, vzbuja občutek, da vas želi kontrolirati. A v ozadju tega se verjetno skriva predvsem strah, da bi vas izgubil. Ni vam tudi všeč, ker izpadete lažnjivka, a dejansko niste ničesar zakrivili, le po nepotrebnem niste želeli partnerja vznemirjati. In partner… verjamem, da mu prikrivanje dejansko povzroča skrbi in sume, da je med vama s kolegom kaj več kot zgolj prijateljstvo. In če mu to svoje prijateljevanje s kolegom prikrivate, si lahko misli, da mu lahko še marsikaj drugega… Na drugi strani pa morda podobno doživljate tudi vi, saj pravite, da tudi on prikriva stvari. Verjamem, da vse skupaj vodi do še večje želje, da bi kontrolirala početje drug drugega, vsaj pri njemu je že videti tako. Dogajanje se torej zdi kar razumljiva posledica vajinih dejanj, zato partnerjeva skrb glede vaše zvestobe morda ni bolestna, ampak nekako pričakovana, ter njegova želja po nadzoru morda ni enaka potrebi nasilneža po moči in kontroli, ampak je dokaj normalen odziv na določena opažanja. Partner si vaše dopisovanje razlaga po svoje, potem pa je problem, če mu skozi pogovor ne uspete pojasniti, da gre le za prijateljstvo, da mu ni potrebno skrbeti za vašo zvestobo.
Glede na pomanjkljiv pretok informacij je lahko moje videnje tudi napačno in so zadeve, kar se tiče partnerjevega obnašanja resnejše, a upam, da niso. Kar popravite me prosim, če mislite, da si narobe predstavljam in razlagam vašo situacijo.
Medsebojno zaupanje je temelj dobrega partnerskega odnosa, zato verjamem, da vse skupaj, vse to nezaupanje, sumničavost in prikrivanja že pošteno načenjajo vajino zvezo. Morda so se podobne težave dogajale že v vaših prejšnjih zvezah… Predlagam, da se s partnerjem pogovorita o tem, kar se vama dogaja, o tem kako se počutita ob določenih ravnanjih drugega, kako ob določenih izgovorjenih besedah. Pomembno pa bi bilo, če bi se lahko zadržala pred obtoževanjem drug drugega, da ne kažeta na drugega in njegove napake, ampak govorita o sebi, torej o svojih občutkih, o svojem doživljanju. Kajti ljudje smo že taki, da neradi poslušamo o svojih napakah, zato raje stopimo v obrambo in protinapad in tako nastane konflikt. Sklenita pakt o medsebojni zvestobi (pač dokler sta skupaj) in odkritosti. Pogovorita se o tem, kaj je za vsakega od vaju sprejemljivo pri drugem. Če mislite, da bi vam kolega, s katerim se dopisujeta, pa dejansko lahko predstavljal skušnjavo in nevarnost za vašo zvezo, pa bi bilo za razmisliti tudi o tem, če ne bi raje prekinili stike z njim, v kolikor želite graditi na sedanji zvezi. Začnita od začetka, pozabita pa na stare “grehe” oz. zamere, saj kot razumem se ni zgodilo še nič takega, kar bi bilo težje odpustljivo. Negovanju vajinega trenutno nekoliko skrhanega partnerskega odnosa pa se v teh občutljivih trenutkih še posebej posvetita.
Držim pesti, da se tokrat vaša zveza obdrži (seveda če v ozadju ni psihično nasilje)!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Sploh ne vem kje naj začnem.Sedim v dnevni sobi in se sprašujem naj sploh vstopim v spalnico ali ne, ker ne vem kaj me čaka tam.Ne dojemam kaj se mi dogaja zadnje čase.V zvezi sva 7 let in zadnje čase se počutim kot da živim z neznancem.Njegovih izbruhov jeze se vedno bolj bojim,je to le preobremenjenost ali pa je vsa ta leta spretno skrival svoj obraz?!Mi lahko katera napiše kako se je pri njih vse skupaj začelo,da primerjam.Hvala,pa lahko noč!
Neja,
“začelo” se je tako kot pri tebi, končalo pa z večletnim maltretiranjem otrok – tu ti država ne pomaga, da ne bo utvar.
Če občutiš strah do njega, je to zame siguren znak, da ODIDEŠ in prosim te, ne poslušaj naučenih pravljičarjev, ki ti govorijo o pogovorih z njim itd., ker to za razmerje, ki temelji na kakršnem koli nasilju (strah je posledica nasilja, če tudi psihičnega) ne drži. Ali jim (ti) ni jasno, da če bi se dalo z njim pogovarjat, bi ti bilo znano, kaj se dogaja v vajini vezi (beri: z njim) in strahu ne bi bilo?
Meni je to prekrival več kot 5 let – ko sem analizirala zadeve, sem ugotovila, da se je vsa leta (!) izogibal mest in situacij, kjer je kasnje izvajal nasilja nad nami. In še nekaj drži: ti ljudje imajo resnično “dva obraza” oz. “dvojno” življenje.
Spoštovana!
Rekla bi, da ne glede na to, ali gre pri izbruhih vašega partnerja za preobremenjenost ali za dosedanje skrivanje pravega obraza, si v svojem nadaljnjem življenju verjetno ne želite živeti v strahu pred izbruhi jeze svojega partnerja . Kaj vam torej preostane:
1. Da partnerju poveste, kako se počutite ob njegovih izbruhih in da takšen odnos za vas ni sprejemljiv. Preko pogovora boste nato videli, ali je pripravljen učiti se drugačnih načinov izražanja jeze. Namreč če jo bo le potlačil, se bo v njem kopičila, dokler ne bo izbruhnila še v hujši obliki. Lahko se vključi v svetovanje v Društvu za nenasilno komunikacijo, ali se skupaj odločita za kakšno partnersko terapevtsko pomoč, lahko se udeležita kakšne delavnice na to temo npr. http://www.custvena-inteligenca.org/drugi-programi/kako-ravnati-z-jezo ali pa sama odkrijeta načine za izražanje jeze na manj strašljiv način; postavita morda določena pravila, ki bodo preprečila prehude izbruhe, (nekaj o tem: http://www.ifeelpsychology.com/2009/05/kako-kontrolirati-jezo-preden-jeza-kontrolira-nas/, http://med.over.net/forum5/read.php?105,2065272, http://www.alenkarebula.com/index.php?id=56&page=include/vidi.php) , poiščeta v knjižnici kakšno knjigo na temo čustvene inteligence in izražanja jeze.
2. Če prva možnost ne uspe, ali če ste v dvomu glede resnosti težave, se obrnite na katero od ustanov, katere svetujejo ženskam, ki se soočajo z nasiljem s strani svojih bližnjih oseb, ter se bolj nazorno pogovorite o dogajanju v vajinem odnosu, da boste videli, ali se v njem prepozna običajna dinamika nasilnega odnosa. Nekaj naslovov:
– SOS telefon: http://www.drustvo-sos.si/
– Društvo za nenasilno komunikacijo: http://www.drustvo-dnk.si/index.html
– Društvo Ženska svetovalnica: http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/
– Frančiškanski družinski inštitut: http://franciskani.rkc.si/fdi/
– Zavod Emma: http://www.zavod-emma.si/
3. Če glede na prvi dve točki spoznate, da sprememba ni možna, vam ostane še umik…
Če vam notranji občutek (intuicija) govori, da takšen odnos, kot ga imata, ni v redu, je pomembno da ta notranji glas poslušate in zaščitite svojo integriteto. Dobro je, da ste agresivne vzgibe svojega partnerja zaznali in da teh svojih zaznav niste zanemarili. Nekatere žrtve nasilja so prav tako že prej zaznale določene signale, kateri so jim sporočali, da nekaj ni v redu v njunem odnosu, a temu žal niso pripisovale dovolj velikega pomena, da bi ukrepale. Razlog za to pa je pomanjkanje občutka lastne vrednosti. Zato pa vi iz spoštovanja do same sebe ne dopustite, da bi vas kdorkoli ustrahoval. Naj vas obkrožajo osebe, ki imajo spoštljiv odnos do vas in jim je mar za vaše počutje in občutke.
Želim vam lepo prihodnost, brez nasilja!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljeni.
V zvezi sem 6 let,in dve hčeri.Z partnerjem in otroci živimo pri njegovih starših.Sicer imamo stanovanje za sebe,ampak isti vhod.Dokler sem bila brez službe sem bila tiho,sedaj ko pa sem začela delati in imam svoj denar,pa so tudi meni zrastle perutnice.Ampak se še tukaj nič ne konča.Tašča in tast bi rada vedela za vsak moj korak kadar grem kam na obisk z otroci.Če ne poveš ti visijo na telefonu dokler ne prideš domov in gnjavijo.Zapirajo toplo vodo,zaklepajo vhodna vrata.Psihično se znašajo nad mano in otroci.Že kar nekaj časa načrtujem,da bom odšla z otroci v krizni center.Fant hodi vedno bolj pozno iz službe,samo zaradi staršev.Mislim pa tudi,so ga psihično prepričali,da sam misli,da ne more nikjer drugje živeti brez njiju.Zato tudi noče oditi iz te hiše in bo rajši reskiral svojo družino zaradi njiju.Mogoče je to edini izhod,da bo uvidel,da je boljše živeti v miru kot pa imeti 25 urni nadzor,kje si,kaj delaš,kdaj prideš?……..Jaz imam to srečo,da so moji starši na moji strani,in me podpirajo pri tem,ker vidijo da drugače ne bo šlo,kot pa da spakiramo in gremo.Edino me je strah tega,da ko bom odšla z otroci,ne bom mela mira in bodo me nadlegovali skozi.JAZ PA VEM DA NAM BO LEPŠE VSEPOVSOD DRUGJE KOT TUKAJ.
Spoštovana!
Niti ne bi rekla, da so vam zrastle perutnice, ampak da ste se le odločili, da ne boste več prenašali ravnanja partnerjevih staršev, ki gre resnično čez mejo. K sreči je pridobitev zaposlitve toliko pripomoglo k izboljšanju vaše samopodobe, da se sedaj lahko postavite zase in za svojo družino. Res namreč niste dolžni “polagati računov” nikomur (razen svojemu življenjskemu sopotniku) o tem kdaj in kam greste. Fantu pa verjetno zaradi odraščanja v takšni družini primanjkuje osebne moči, da bi se osamosvojil od svojih staršev in se posvetil vam in hčerkama. Morda pa bo res prišlo do kakega premika pri njem, če oz. ko se boste s svojima hčerkama umaknili. To bi bilo potem za vas štiri najlepši iztek, a tudi če se to ne bo zgodilo, je boljše, da se vsaj ve tri rešite “ujetništva” v tej družini. Zato mislim, da je vaše razmišljanje pravilno. Pravite, da se bojite njihovega nadlegovanja po odhodu. Ne bojte se, nikomur katerega ne želite srečati, niste dolžni odpirati vrat ali se mu oglašati na telefon. Potrebno se bo le dogovoriti glede stikov med hčerkama in fantom, a konkretno z njim niti nimate kakšnih hudih težav, kot razumem. V Kriznem centru ali Varni hiši pa boste tudi zaščiteni pred morebitnim nadlegovanjem fantovih staršev. Mislim, da niti ni nujno, da je to Krizni center, ampak je lahko tudi Varna hiša. Če se ne bi bali sledenja njegovih staršev, pa tudi materinski dom. Predlagam, da pokličete ustanovo s seznama ( http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_materinski_domovi_varne_hise.php ), ki vam območno najbolj ustreza, jih pokličete in se pogovorite o možnosti in poteku sprejema. Potem pa bi bilo potrebno tudi obvestiti pristojne službe (CSD, morda tudi Policijo), da ste odšli na varno, da vas ne bi iskali. Tam, kamor se boste umaknili, pa vam bodo potem že pomagali in svetovali, kako se zaščititi pred nadaljnjim nadlegovanjem.
Verjamem, da boste sebi in svojima hčerkama izborili mirno in svobodno življenje, saj vam ne manjka odločnosti in uvida. Pa srečno!
Jana Metelko dipl.soc.del.
Zdravo!
Stara sem 16 let in živim pri starših. Mama me psihično in fizično nadleguje. Včeraj me je odrivala in mi grozila da me bo pretepla. Sama sem jo prijela za roke da sem se branila. Psihično upliva name tudi glede samozavesti, učenja, primanjkuje mi energije, zaskrbljenost, napadi joka, nemotiviranost, izguba zaupanja, težave s spominom, strah za življenje,..
(skoraj vse kar je tukaj navedeno)
http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-je-nasilje
Ob stani mi stoji fant in prijatelji. Zanima me, kaj lahko naredim, ali jo lahko prijavim, ker do 18 leta nočem živeti tako.
Se zahvaljujem za odgovore.
Lep pozdrav