psihično nasilje
Pozdravljeni, sicer se zavedam da je dokaj stara ta tema, a vseeno morda kdo prebere in mi zna svetovat. V naprej se opravičujem če sem falila temo. S partnerjem sva 1 leto skupaj, imela sva razlicna obdobja, oba sva zelo temperamentna in močna karakterja, zato sva imela precej pestro in skupaj sva doživela marsikaj, malo krivde je bilo na moji in malo na njegovi strani. Vmes sva celo nehala vezo. Po nekem času sva obudila stike, se ponovno zacela dobivat in obnovila vezo. Po parih mesecih cista perfekcija, oba razumevajoca, bolj tolerantna in dojemljiva drug do drugega…končno se je zdelo da sva uredila nesoglasja in bila končno srečna, ljubezen je bila ze od samega zacetka med nama zelo mocna. Tezave so se pojavile v zadnjem obdobju, postal je pretirano preobčutljiv, vcasih za najmanjse malenkosti nekontrolirano vzkipi, me mocno žali in vpije name. Ne more se brzdat, ne glede na okolico doživlja izpade, tudi odzunaj v javnosti, ali na samem. Ko se poskušam z njim pogovorit, to sprejme kot dodatno provokacijo in me še bolj zmerja in prizadane. Tako zelo sem žalostna in zmedena! Planirala sva skupno življenje. Resnično sem verjela da je on ta pravi! Pozoren, nežen, priden, ljubeč…a vse dokler ga najmanjša malenkost do kosti ne zmoti. Potem se mu utrga, znori in agonija se prične. Slaba volja lahko traja tudi nekaj dni. Ko se pomiri, ga poskušam soočit z izpadom, poskušam razumet in dojet razlog za njegovo obnašanje, a me začne v hipu obtoževat za vsak njegov lastni izpad- češ da ga vedno jaz povzročam! Nikoli in nikdar ni on kriv za nič, po njegovem vedno jaz provociram in ustvarjam probleme. Niti približno ni pripravljen dojet svojih lastnih napak in za njih prevzet odgovornost. Namesto tega mi začne naštevat pretekle neljube dogodke in me seveda za vsakega posebej obtoževat. Že od začetka je imel težave z nezmožnostjo samokritičnosti, a ni bilo tako hudo. Sej vsak izmed nas ima neko težavo in se vsi trudimo po najboljših močeh normalno funkcionirat. V zadnjem času so ti izpadi slabe volje dosegli vrh in nekako sem v slepi ulici in ne znam nama pomagat. To je nekdo, s katerim res želim preživet preostanek življenja, imet dom in družino, a se obenem vprašam kako bi bilo vpričo otrok, če bi imel takšne izpade? Rada bi rešila najin odnos, a ne vem kako pomagat nekomu, ki meni da ni potreben pomoči in ne zazna lastno soodgovornost pri nečem? Zdaj vas prosim za nasvet, ali delam iz muhe slona? Ali je to čist normalno sprejemljiva situacija? Zavedam se da pri nobenemu paru ni rožnato, vsi imajo svoje težave, si morda umišljam da bom kje spoznala idealnega? Tega namreč tako ni! Kako naj ga soočim z njegovo destruktivno težavo in rešim najin odnos?? Resnično sem zelo hvaležna za vsak odgovor.
Draga miska111!
Prav je, da se obrnete po strokovno pomoč. Že moja predhodnica lenčica***** vam je dobro svetovala… Sama bi vas, če še niste poiskali pomoč, napotila v Zavod Emma. Tam so posebej specializirani za mlada dekleta, ki so žrtve nasilja: http://zavod-emma.si/. Pomagali vam bodo pri vložitvi prijave in pri zaščiti vas in vaše družine.
Pomembno je, da čimprej ukrepate, nasilje je namreč kot začaran krog, iz katerega se morate čimprej rešiti. Z grožnjami vas hoče partner obdržati v pasti. S strokovno pomočjo se boste izvili iz nasilnega odnosa na tak način, da ne bo nihče ogrožen, saj vam bo svetovalka iz izkušenj svetovala, kaj je varno storiti.
Vse dobro vam želim in vesela bom povratne informacije o tem, kako je z vami.
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Odgovor za uporabnico pod psevdonimom “prosim za nasvet”, je v na novo odprti temi, ki se imenuje: “Ali je to psihično nasilje”?
Jana Metelko
Lep pozdrav! Zelim vam povedati svojo zgodbo,ker enostavno več ne znam živeti z vsem tem.
Stara sem nekaj 40 let in za seboj imam kar nekaj težkih obdobij,dve propadli vezi,a tale zadnja Me je popolnoma zaznamovala.Naj povem,da so moje veze istospolne….
Pred dvema letoma sem spoznala osebo,ki Me je popolnoma prevzela in verjamem,da jaz njo prav tako,saj je končala svoj zakon z možem in se preselila k meni. Tle sta prav tako dva otroka. Bila je nenormalna ljubezen,obcutki sreče,ki so Me preplavljajo so neopisljivi.
Po mesecu dni so se začeli problemi. Ves čas Me je primerjala s svojim možem,zalila moje prijatelje,me puščala vsak mesec,kritizirala moja dejanja itd.Jaz sem jo vsakič prosila naj ostane,ji obljubljala vse,se nehala družiti z prijatelji itd Počasi sem ji začela prikrivati stvari,samo,da bi o meni imela lepo mnenje ter ostala z menoj
Bila je ves moj svet in naj podarim,da so vmes bila tud medena obdobja.
Nekega dne sem odprla njen računalnik in prebrala pogovor med njo in njeno prijateljico. Posmehovala se mi je,pisala grozljive stvari o meni,omenjala,da ne ve kako se Me rešiti,kaj naj naredi,saj le živi pri meni. Sesu se mi je svet. Stekla sem do prijateljev,ki sem jih do tega trenutka zanemarila in jim povedala vse. In tako se je nadaljevalo. Njej sem vse to prikrivala.
Scasoma so prileteli tud prvi udarci,kricanje,se večje zmerjanje,puscanje….in jaz sem jo zmeraj prosila naj ostane.
In nekega dne pridem iz službe in nje ni,ni stvari ni nicesar-odselila se je.
In jaz sem potegnila črto,trpela,se jokala. Občutki manjvrednosti,gnusa,ki sem jih pridobila skozi njene besede,so Me ubijali. Kaj sedaj? Kako živeti naprej? Ostala bom sama,saj Me nihče ne bo želel,ker sem tako grda oseba! In nato njen klic! Vsa objokana z besedami,da Me ljubi,da to ni konec le umik! Verjela sem,ker sem si želela verjeti!
Ostali sva skupaj mesec dni in nato spet njeno slovo. Napisala mi je mail,da se ji gnusim,da Me ne spoštuje,da ji misel na moj dotik povzroča gnus…..Velik vsega je bilo izrečenega. Zaprla sem se v svoj svet,in se obračala v svoji bolečini. In nato sem naredila strašno napako,dobila sem se z eno punco in z njo preživela noc. Naslednje jutro spet klic od nje in spet beseda,da ne more brez mene,da Me ljubi in da se je odločila zame! Še enkrat sem ji dala priložnost,a tokrat sem bila zadržana in priznam,da nisem prekinila stikov z tisto punco. Vsakič,k o sva imeli težave,ko Me je puščala se odšla do te punce. Moram priznati,da je dva meseca po njenem klicu bil raj. Trudila se je zame,mi pomagala,ko sem se preselila,zelela biti ves čas ob meni,a ves čas mi je metala naprej,da čuti,d a sem imela drugo. Nisem priznala,saj je nisem želela izgubiti. V teh dveh mesecih raja,sem postala popolnoma Čustveno odvisna od nje. Če ji slučajno nisem dvignila telefona,me je že zmerjala,ce sem deset minut kasneje prišla domov,je že kričala,d a sem bila nekje drugje ali,da sem se z nekom pogovarjala po telefonu. Dala sem ji dostop do vsega.
In nekega dne mi prijateljica napiše,n aj jo več nikdar ne kontaktiral,t er da prekinja stike z menoj. ?????? Nič mi ni bilo jasno. No,ta moja velika ljubezen jo je kontaktirala in ji sporočala kako grdo govorim o njej (prijateljici). Naložila ji je milijon enih stvari,ki jih nisem izgovorila. V bistvu je vse te besede govorila ona. In kar je Najhuje,prijateljica ji je povedala za mojo avanturo in le ta jo je kontaktirala. Obrnili so se proti meni,natvezila jim je,da sem jaz bila agresivna,da sem jo jaz Čustveno maltretirala itd. Še huje je pa,da je moja avantura dejala,da sem jaz želela biti z njo in da Me je ona odbila. Laž,p rokleta laž!!!
Nisem dala miru,kljub vsemu sem jo želela nazaj in verjemite,da ni bilo stvari,ki je ne bi naredila. Dala sem ji vse iz starega stanovanja,placevala popravila avtomobila,ji dajala denar,skakala za njo kot kužek… In dobila sem jo,a cena je bila visoka. Konstantna zmerjanja,nasilje,udarci,vmes spet raj,njene besede,da Me ljubi in da potrebuje samo čas,da predela vse to. Jaz sem čakala,se skregala s starši,z zanemarila sebe,kuziko,samo,da sem z njo. Vsi okrog mene so videli,da propadanje,d a se izgubljamo,a jih nisem poslušala. Je celo tako daleč,d a mi je najboljša prijateljica postavila ultimat. Tud starši. Začela sem jim lagati,da nisva več skupaj in če sem iskrena,bi za njo odvrgla vse. Šla sem tud čez to,da se je družila s to mojo avanturo in da sta celo par krat skočili v posteljo. Vse mi je govorila-mi je kao vračala.
No,sedaj je počilo do konca. Gnusim se ji,prekinila je vse stike z menoj,se pred tem pa mi napisala lep mail,kako sem sama kriva za to,da je konec,da sem z njo imela vse,da Me je neizmerno ljubila,da mi je dala milijon priložnosti…. Nabila mi je občutke krivde s katerimi zelo težko živim. Trudila sem se koliko sem se lahko,vsa sem zmeraj bila za njo,center mojega življenja. In nato je prišel tud mail,da Me je zradirala in da Me ne želi nikdar več videti. Vsi ti maili so prišli na moj rojstni dan. Ne dan prej ali kasneje,prav na ta dan. Druži se z to mojo avanturo,mojimi tremi prijateljicami (tistimi,od katerih Me je potegnila in o katerih ni imela lepih besed)
V teh dveh letih sem propadla,postala senca sama sebe,l Judje ne morejo verjeti,da sem iz vesele osebe postala to kar sem.
In sedaj se borim z občutki manjvrednosti,gnusa do sebe,ocitanja,da nisem naredila dovolj in mislijo,ki Me ubija-da je z drugo!
Kaj naj naredim,kako naj si pomagam? Ne zmorem več živeti v tej bolečini,izgubi,neuspehu in občuti krivde!
Spoštovana,
se opravičujem, ker vam še nisem odgovorila. Prejšnji teden sem bila na dopustu, ta teden sem imela pa malo več stvari nakopičenih v službi. Si bom vzela čas ta vikend…
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Spoštovana “Supernova”,
čeprav je boleče, je za vas vendarle boljše, da je vaša bivša partnerka zaključila to vajino agonijo. Ta zveza je bila namreč za vas nedvomno uničujoča… Kaže, da ste še odvisni od tega odnosa, saj nekako ne morete na novo zaživeti. Lahko se vključite v kakšno skupino za odvisne od odnosov, da boste preko pogovorov nekako predelali preteklo zvezo in jo potem lahko pustili za sabo:
http://www.spremembavsrcu.si/index.php/sl/novice/114-vabilo-nova-skupina
http://www.cloveska-toplina.com/odvisnost-od-odnosov
Če omenjeno ne pride v poštev za vas zaradi krajevne ali druge omejitve, pa mi sporočite.
Želim vam, da bi vendarle našli mir v sebi,
Jana Metelko, dipl.soc.del.