Prvi obisk v ambulanti za neplodnost
Aja, pcos imaš? Potem je pa smiselno, da si dobila še Dabroston, pa tudi Clomid ti bo verjetno pomagal, ker je ravno za to. Držim tudi jaz pesti za vaju! 💪😃
Jaz svoje ovulacije imam, jih vsak mesec precej čutim – enako kot zdaj, le da me je zmedlo, da me je zdaj 2x v razmaku 3 dni tako špikalo; ponavadi me 1x, takrat vem, da smo okoli O (+/-) 2 dni in to je to. Ah, po moje preveč razmišljam. 😃 Sicer pa tudi jaz jemljem samo polovičko.
Jaz bom skušala vse skupaj do konca jemanja Clomida malo odmislit, če bo šlo … zdaj vsaj vem, da če ne bo nič, je naslednja stvar že postopek, kar se mi zdi zelo hitro in je seveda super. Kolikor sem malo brala gredo drugje stvari precej bolj počasi …
A konec leta naj ne bi delali postopkov? Pri meni bo konec terapije nekje novembra, takrat naj bi se znova oglasila. A mogoče veš, v primeru neuspelega postopka, kdaj te dajo ponovno v postopek? Takoj ali se kaj čaka?
Zdravo, me veseli, da so pregledi minili uspešno in da se premika naprej 😊 js pa cakam na histeroskopijo, verjetno enkrat v septembru, ker v avgustu menda ne delajo dolocene ordinacije zaradi dopustov. So mi pa namignili da nekak naj racunam na konec leta da stece postopek…
Js sem sicer jedla Femaro, pa so me jajcniki precej boleli, menda je cisto normalno. Ni pa priporocljiva prevelika telesna aktivnost (tek, fitnes itd), ker se lahko jajcniki zasucejo al nekak tako 🤨
Js sem svojo G očitno preslišala pa sla kolesarit 🙈🙈🙈 ne ponovit za mano…
Trin122 ja enako, tudi jaz se ne mislim zdej preveč obremenjevat oz. se sploh že nekaj časa ne sekiram več, ker itak nič ne pomaga 😀
Ja pcos imam, ampak če je enkrat uspelo, bo zopet pa čist vseeno, če v postopku 😊
Nevem ali imajo konec leta postopke ali ne v Dravljah, sem mislila, da ti kej več veš.. Meni je Lomškova samo rekla, da če z klomidom ne bo uspeha se gre kr takoj v postopek, da oni imajo takoj konzilij, da se nič ne čaka pri njih in da naj računam na konec leta to je december ali januar in februar. Bolj se je nagibala k januarju. Nevem, je možno, ker je ravno konec leta pa da, zadnji mesec v letu ne delajo postopkov? Upam, da vseeno jih, čeprav, če sva tok časa čakala bova pa še tisti en mesec ali dva 😀
Alica01 avgust se bliža koncu, pa boš kmalu opravila histero. Upam, da bo potem bolj uspešno. Zgleda bomo vse konec leta v postopku 😀😀 se bomo spodbujale🙈😀
Upam, da nam pa že prej uspe z zdravili 😊
Jaz sem tudi dva cikla jemala femaro pa nisen nič reagirala na njo. Me je sicer neki malo čudno špikalo ampak do O ni prišlo. Ja bom upoštevala nasvet, da preveč ne telovadim 🙈😂
Melindaa, tudi jaz upam, da nam uspe še pred postopki. 🙂 Ampak meni se zdi to tako neverjetno (pa vem, da bi morala razmišljat ravno obratno, vem, kaj je glava sposobna), a po toooliko letih, ko nikoli ne zagledaš tistega +, se ti nekako usidra kot, da se tebi pač to ne bo zgodilo.
Veš, da res ne vem kako je s postopki konec leta, se nisem spomnila tega vprašat :), a predvidevam, da verjetno malo pred prazniki nehajo in potem začnejo normalno v januarju. Imaš prav, po tolikšnem času, 1 mesec gor ali dol. 😀
Alica_1, super, da se je tudi pri vama začelo premikati. 🙂 Sem prebrala, da imaš že kar nekaj preiskav za sabo, ali te lahko vprašam, ali si imela mogoče kakšne simptome pri endometriozi? Kako pa to, da se tolikokrat ponovi določena preiskava?
Mene malce mede samo ena stvar in sicer, da jaz nisem dala nobenih preiskav razen UZ pregleda in hormonov čez, niti mi ni bilo rečeno, da bi jih morala. Berem pa, da je kar nekaj tega še …
Zgleda da smo kar na istem vse 😀
Super, da so vama predpisali terapijo z zdravili, ker res mogoče sploh ne bosta šli v postopke… 🙂 res je dober občutek, da je imaš backup…sej meni pri meni je bilo tako… js se tudi prvi mesec nisem dobro odzvala na femaro, pa mi je G rekla, da to ni kaj alarmantnega… sem se v drugih dveh ciklih pa zelo dobro…
js zdej na to gledam pač tako… v zadnjih dveh letih tolko preiskav, da sem se že počutila kot bolniški inventar 😀 😀 (ko te že vse sestre in zdravniki na oddelku poznajo se že vprašaš :D), poleg tega sem imela še zasebno celo kalvarijo… ko zdaj nazaj pogledam, saj ni čudno da nisem zanosila…Vem da se čudno sliši, ampak v teh dveh letih sem se ogromno svojih strahov znebila pa precej naučila… se mi zdi da sedaj grem v vse to čist z drugim razmišljanjem, čeprav itak imam trenutke slabosti, ki včasih niso sam trenutki 😀 😀
ej glede endometrioze.. mene je vse bolelo, križ, jajčniki pa precej napihnjena sem bila pa prebavne motnje sem imela… pa utrujenost.. nisem nekako polagala takrat pozornosti na bolečino, ker imam ovulacijske bolečine in sem sklepala da je to to… kar se tiče pa prebavnih motenj sem pač sklepala da mi kakšna hrana ne ustreza, takrat sem izločla iz prehrane mleko pa je bilo kao bolje…do G sem šla, ko so se mi začele pojavljati vmesne krvavitve… sploh ni razmišljal in me je iz prve poslal v bolnico, na laporoskopiji so potrdili diagnozo in mi tudi ta “žarišča” izžgali. se pa menda rada ponovi… precej zdravijo tudi z tabletami..teh sicer nimam, ker je trenutno vse ok…
kar se pa preiskav tiče pa se ne obremenjevat… to da te niso kam poslali je samo plus zate… 🙂 🙂
ubistvu sem imela 3 histeroskopske operacije.. zaradi popolne pregrade… operacije so se tolikokrat ponovile zaradi varnosti, da mi ne bi predrli sten maternice pa ker sem imela precej debelo sluznico (čeprav je bil začetek cikusa) in še nekaj je bilo narobe, pa ne vem več točno kaj 🙂 to je bilo v SG bolnišnici… šele od maja sem v MB, pa ni bodo še tu naredili preiskavo , ambulantno histeroskopijo, da se prepričajo, da je vse ok (ali pa ne)… zato toliko 😀
Po vsem prebranem si prava borka! Sem prepričana, da dati skozi toliko postopkov ni enostavno, pa stalno letanje po bolnišnicah … zdaj te pa na koncu poti čaka najlepša nagrada! 🙂
Mene vsi ti zdravniki, predvsem pa bolnišnice navdajajo z grozo, pa nisem nikoli bila, ampak ne vem, nek strah oziroma prepričanje (da o morebitnem porodu sploh ne govorim :D).
Ja, zasebne težave, kakršnekoli že, ful vplivajo, na psiho itak, posledično pa na telo. Jaz tudi nimam za sabo najlažjih let in zdaj, ko pogledam iz malce širše perspektive za vse nazaj, mislim, da je celo bolje, da je kot je, upam pa, da nas vse čaka lepša prihodnost, predvsem pa taka kot si jo želimo. 🙂
Držim pesti, da bo šlo na histeroskopiji vse dobro, obveščaj nas kako bo, me bomo pa seveda tudi! 😀
Alica01 ja res je, si prava borka, kaj vse di mogla že dati skozi! Tudi jaz držim pesti, da bo histeroskopija ok in da bo šlo od tam naprej vse tako kot mora 😊💪🍀
Ja tudi jaz sem v privat življenju že veliko skozi dala in res je ko pogledaš za nazaj je mogoče bolje, da takrat še ni uspelo. Res, da enkrat sem vmes zanosila ampak je prišlo do ss, pa ko pogledam takrat je bilo vse tako na kupu, da mogoče še ni bil pravi čas. Mogoče se grdo sliši ampak drugega razloga ne vidim.
Ponavadi se poklopi ravno takrat, ko najmanj pričakuješ oz. ko že nekako obupaš.
Če nam naravno ne uspe z zdravili, se bomo pa spodbujale med postopki umetne oploditve 😀
Trin122 sem ti pozabila odgovoriti na tisto o postopkih.. Lomškova je rekla, da se kot postopek šteje punkcija foliklov. Se pravi greš prvič v postopek, pridelaš nevem koliko jajčeč, recimo, da se jih oplodi 6,enega oz. 2 vstavijo, ostale zamrznejo. Vse dokler ne porabiš zamrznjenčkov gresta vsak mesec v postopek. Ko zmanjka zamrznjenčkov je potem potrevno narediti 3 mesece pavzo z umetno oploditvijo. Se pravi delata med tem časom naravno kot do zdaj, ker si mora telo odpočiti os tolikih hormonov in špikanja, šele nato se gre ponovno v postopek.
Mene je samo strah, da bom že prvič pridelala premalo foliklov in če se še tisti ne prime potem soet čakanje 3 mesece. Tko potem kr traja, ampak moram mislit pozitivno 😀
Ima katera od vaju kdaj kakšne sanje o otroku? Meni se včasih kar meša od teh sanj pa res zadnjih par mesecev niti ne razmišljam toliko o tem kot sem prejšna leta. Npr.da rojevam ,da mi je voda odtekla, tudi datume sem sanjala, kdaj naj bi imela pdp in seveda tudi dojenčke. Sej vem, da je to podzavestno ker si toliko želiš četudi vsak dan ne mislis na to 😀🙈
Melindaa, o, to so pa čisto nove informacije zame, tega pa res nisem vedela. Hvala, da si me malo osvetlila 🙂
Jaz sem si predstavljala, da je en postopek pač takrat, ko ti vstavijo zarodek (a se tako reče :D)? Mislim to je ful boljše, sploh, če imaš res nekaj zamrznjenčkov ‘na lagerju’ in lahko vsak mesec poskusiš. Sem pa tudi jaz zdaj na isto pomislila 🙂 Kaj če jih pridelam ful malo ali pa še huje nobenega? Oziroma potem je pa še to, koliko se jih dejansko oplodi. Sem brala, da jih lahko spunktirajo po 6,7 ali več, oplodi se pa noben. Se mi zdi, da zna biti v takšnem primeru to kar šok in ful naporno za psiho. Nič, bomo videle kaj bo …
Hm, jaz nisem nikoli sanjala kaj o dojenčku, porodu ipd. 🙂 Je pa res, da jaz o tem nič oziroma zelo malo razmišljam – razen o tem, da ne rata 😀 Zdaj, če ful razmišljaš o dojenčkih gre to itak v podzavest in je čisto normalno, da se ti sanja o tem.
Melindaa hvala tega tudi jaz nisem vedela 🙂 se mi zdi da sem toliko že prebrala pa spraševala o tem da ni stvari, da ne bi vedela 😀 😀
Hvala vama, sama si sicer ne bi rekla borka… je pa lepo to čut…sem v vsako preiskavo al pa pregled šla precej prestrašeno in negotovo :S ampak ja… pol nekot kr gre…
mene je pravzaprav bolečine strah… poroda pa itak… 😀 😀 si sploh ne predstavljam…
sem pa res precej “odmislila” otroke iz moje glave… verjetno gre sam za samozaščito, da ne bi še bolj bolelo… sama sem se zaradi tega precej odmaknila od prijateljic, ki imajo otroke… verjetno sem komu tudi delovala precej hladna, ampak predno nisem stvari sama pri sebi predelala enostavno nisem mogla bit v družbi otrok… še zdaj mi ni najbolj lagodno, ampak je precej bolje…
mene je bilo itak najprej bilo strah imet otroka, ker sem menila, da nisem dovolj materinska, kot ostale moje kolegice, ki jih gledam ali pač nisem tip za to 😀 😀 potem ko sem začela z “obiski”bolnic sem razmišljala, da mi (nama) itak ni usojeno če je že taka situacija… pa zaradi službe, ker mogoče ni primeren čas pa tudi službo imam precej terensko itd… se mi zdi da se dala skozi vse te faze… vse se mi je rolalo (in se mi še ) po glavi 😀 😀 trenutki slabosti
sanje pa itak… normalno podzavest mora vse to predelat… 😀 😀
Malenkost 🙂 ja sem tudi jaz brala, da so nekatere pridelale tudi po 12 foliklov in od teh se noben ni oplodil in je bil postopek neuspešen. Sploh pri pcos naj bi bila jajčeca slabše kvalitete ( tako sem prebrala), je pa seveda vse možno. No, ne bom se še prekmalu sekirala za prazen nič 😀
Joj, jaz na porod sploh misliti ne smem, jaz imam že pri G probleme, ko me pregleduje s tistim klunom, si ne predstavljam otroka, ki bo ven prišel iz mene 🙈 ampak, baje se vse da preživeti.
Drugače pa poznam eno, ki še zdaj trdi pri 40+ letih, da ni imela otrok zato, ker se je poroda zelo močno bala. Nevem ali je to ravno razlog ampak tako je pravila sama, da je zaradi tega. Možno je, strah zna biti včasih kar prehud.
Alica01 glede otrok, ki jih imajo druge v okolju kjer si, tudi jaz sem se enako počutila, enostavno je bilo kamorkoli sem se obrnila je bila nosečnica, v družini, službi, trgovini,.. skratka povsod. In mi je bilo hudo tako, da sem se tudi sama odmaknila od vsega tega in sem izpadla čudna in nesramna, celo zavist so mi očitali. Nikoli nisem bila nikomur zavistna,vsakemu privoščim srečo. Sploh pa boli, ko nekateri v bližnji žlahti vedo, da imaš težave pa te obtožijo česa takega, ampak ja tko je kaj čem 😀 jaz se ne dam, pa naj govorijo in si mislijo o meni kar želijo. Jaz že vem kaj je res in kaj ni 🙂
Uf, ne morem verjeti kako smo si podobne. 🙂 Jaz sem sicer hotela to že v prejšnji obavi napisati glede občutkov, pa sem si premislila, da ne bi preveč čudna izpadla.
Pri meni je bilo enako, izogibala sem se (tudi zelo dobrim) prijateljicam z otroki, vedno, ko je kdo omenil, katera je spet noseča mi je kar slabo postalo. Pač zopet opomnik, ‘jaz pa nisem’.
Tudi drugače jaz nisem tip, ki se navdušuje nad vsakim dojenčkom ali otrokom, preprosto nisem nikoli bila. Oziroma bolje rečeno, nikoli o tem sploh nisem razmišljala (recimo joj, kako si enkrat želim otroke in družino). Se mi pa zdi, da se mi je zaradi teh težav z zanositvijo nekako podzavestno vse skupaj zamerilo, pa tudi zaradi pritiska okolice (sploh domačih). Velikokrat so mi šle vse te družine prav na živce. There, I said it 😀
Je pa tudi pri meni zdaj to že bolje, prvih nekaj let sem vse skupaj bolj intenzivno doživljala, se ful velikokrat zjokala (pa recimo ta nešteta vprašanja ‘kaj pa vidva čakata’, a vidva pa kar ne bosta imela otrok ipd.), potem pa mislim, da nekako dozoriš in tudi leta naredijo svoje. Pa tudi ljudje se zgleda enkrat naveličajo spraševat ali pa obupajo 😀 Ja, tudi kakšne pikre ali celo zlobne pripombe dobiš in to od bližnjih … jaz nekako mislim, da je to zato, ker taki ljudje niso nikoli šli skozi kaj takega, ker če bi, jim na pamet ne bi padli kakšni taki neumesni komentarji. Vsaj tako upam, nekako nočem verjet, da to kdo počne namerno, da bi te prizadel.
Zaradi vsega tega tudi zdaj ful pazim, kaj komu povem, tako, da trenutno dejansko skoraj noben razen naju ne ve, da se zdraviva oziroma, da kaj poskušamo.
Ja res je, smo si podobne zelo 🙂
Jaz sem vedno vedela, da si želim imeti nekoč otroke, samo nisem vedela, da bo toliko časa trajalo. Res je, da je partner prvi omenil, da bi bil čas, da on si želi, ne znam opisati vedela sem, da si želim otroka seveda še v 20ih letih ampak ko je postalo resnično sem se takrat kr malo ustrašila, nevem zakaj. Verjetno tisto ” aha zdej gre pa zares 😊”, tako, da sem tisti prvi mesec, ko ni uspelo si kr malo oddahnila potem pa čez par mesecev, ko ni uspelo bila kar razočarana in želja po otroku je rastla in rastla.. Seveda sem si ga želela samo sem se na začetku malo ustrašila v smislu ali sem res dost odrasla da bom kos vzgoji otroka 🙂 pa sva začela pri mojih 27 letih, zdej pa jih štejem že 31. V teh 4ih letih sem dosti delala na sebi, oba z partnerjem sva, še bolj sva povezana tako, da ko se bo otrok odločil naju pridet osrečit ga bova z vso srečo in ljubeznijo sprejela 😀
Glede spraševanja je pri meni isto, kaj čakata, nista več najmlajša, pejta na morje pa se bo prijelo, glej kdaj imaš ovulacijo in take.. Bolj ko bližnjim razlagaš v čem je problem, manj razumejo nekateri 😀 ah kaj češ, tko je.
Ja tudi jaz sem težko sprejemala novice od kolegic in sorodnic za nosečnost, sem bila vesela za njih, ampak ja tisti opomnik, kot bi mi na čelu pisalo NEPLODNA SI, NESPOSOBNA.. 🙈
Tudi veliko sem prejokala, zdaj mi je pa postalo že čisto ravno za vse, vse pride ob svojem času, tu nimam kej, sekiram se občasno, pride tisti filing nemoči in slabe volje ampak hitro mine 😀
❤️❤️
res… kdor ne gre čez vse to enostavno ne more “pametovat” ali dajat nasvetov… mene je ravno to najbolj bolelo… vprašanja zakaj in nasveti kako… pa da nisem vsako leto mlajša 😀 potem pa pridige o tem, da naj zdaj uživama, ker potem ne bo več tako…. poslušala sem neskončno dolge zgodbe mamic, ki si očitno niso tako želele otrok ali pa niso bile pripravljene na materinstvo, da je grozno, da nimajo več časa zase, da ne spijo, da ne morejo več nič… ena mi je celo rekla, da obžaluje da ima otroke obenem pa mi pametovala, da je že skrajni čas za družino 😀 😀 zato so se določeni odnosi malo ohladili… res ne pričakujem, da bo vse postlano z rožicami, starševstvo je defenitivno naporno 😀 (če sodim po tem kakšna sem bila jaz kot otrok) ampak vsako obdobje prinaša izzive…
sem pa po drugi strani prejela podporo od ljudi, za katere si mislit ne bi mogla, da so tako srčni… in hvala vama ❤️❤️
ps. dobila pošto iz MB, 16ega grem na konzilij… ❤️❤️
Alica_01 super za konzilij 😀💪 koliko časa pa traja v MB potem od konzilija do postopka, kej veš že? No dobro je že to, da se nekaj premika naprej 😊
Jaz sem tudi dobila izvide hormonov, v četrtek bom videla kaj bo dr. rekla na izvide, imam še uz foliklov takrat. Vsaj nekaj se premika tudi pri meni, tbl pridno jem, če bo kej učinka pa še ne vem, hehe 🙈🤭
Ah ta folk, kaj bi človek rekel sploh.. Eni pač ne razumejo kako je to, ko se spopadaš z žalostjo in neuspehom, ko si nekaj močno želiš pa ne veš zakaj ravno jaz? Tudi jaz sem poslušala jamranje od drugih kako je težko, kako si sploh niso želele, da so celo hotle na splav pa je bilo že prepozno in take. Najbolj mi je grdo, ko potem kakšni hočeš vlit malo dobre volje pa ji želiš dobronamerno svetovati oz. jo spraviti v boljšo voljo pa ti zabije kaj pa ti veš o življenju sej nimaš otrok!?! Mislim wtf??!!! 🙄😳🤔 Za crknit 😂
Take cvetke sem jaz že zdavnaj lepo spakirala ven iz mojega življenja, ker takih oseb ne rabim blizu sebe.
Se pa strinjam, tudi jaz gledam tako na starševstvo kot ti, ne pričakujem, da bo kot v španski nadaljevanki, da bom po porodu vsa našminkana z izklesano postavo in polna energije in vse oh in sploh. V sedmih nebesih itak da bom, ker bom držala najin mali čudež v naročju ❤️🤗 zavedam pa se, da s tem prihajajo spremembe v partnerstvu in življenju in da ne bo vse rožnato. Ja bojo dnevi, ko bom rekla pa dobro a lahko 5min imam samo tišino in mir, pa mi bo že isto sekundo žal, da sem to rekla in bo spet vse ok, samo da bom dala to ven iz sebe 🙈 gledam realno na vse skupaj, vem da ne bo lahko, vem da bojo preiskušnje, da bo veliko neprespanih noči in bom sitna ampak bo tudi veliko veselja in smeha in dobre volje. Pač skupaj z parterjem bova že nekako uspela, da se bomo imeli fajn 😀
Imam pa 2 zelo dobri prijateljici, ena je že mama, ena še ni, vse smo v 30ih in se z njima še najlažje pogovorim o tem kar me muči in se vedno veselita z mano in tudi skupaj smo že jokale, ko sem imela tiste temne dneve žalosti 🌺💕. Ostali pa itak no comment, sploh bližnji sorodniki, ne vsi ampak nekateri res nimajo obraza očitno, pred tabo se delajo sladki in pomebni ker imajo otroke, za hrbtom pa vse najslabše o tebi, ker nimaš otrok in si že toliko in toliko star. Takim zelo rada potem kakšno ostro vržem, da jim usta zaprem 😀😂 obremenjujem se pa že dolgo ne več s takimi 😊
Ja hvala tudi vama, se vidi, da te najbolje razume tisti, ki doživlja podobno situacijo v življenju, ostali tega ne morejo razumeti oz. zelo težko razumejo. Ampak ja najdejo so tudi dobre dušice, ki te poskusijo razumeti in ne obsojati 😊🌺❤️
Ojla…
Konzilij je za mano, na začetku oktobra začnem z pripravo (tabletke) in na začetku novembra začnem z injekcijami, 16.11. pa punkcija, čez 3-5 dni pa transfer… predpisali pa so mi kratek protokol, 10 dni hormonov… Je šlo kar hitro vse naprej…. sem bila 100% da bom šele z naslednjim letom dejansko začela… 🙂 samo zdej me pa že malo živčki dajejo 😀
v sredo so mi opravili še ambulantno histeroskopijo, ni najbolj prijetno ampak je za zdržat… podobno slikanju maternice… izvidi so menda v mejah normale…
svetovali so mi jemanje folne kisline in d vitamina, tako da pomoje tud vama to priporočam…
to je to kratek report od mene… kako pa kaj vidve?
Drugače sem se pa opogumila pa kaj se dogaja povedala v službi (pač glede na to, da bom vedno več odsotna in tudi želim imet dobre in fer odnose) in sem dobila neverjetno pozitiven feedback, glede na to da je šef moški sem bila izjemno presenečena nad podporo. ne vem zakaj sem se tako bala povedat v kaj se dogaja… hja, se mi zdi da si človek večino stvari “zaštrika” v glavi…