Po 15 letih zakona sva se pred dvemi leti z partnerjem ločila, prevaral iz njegove strani in posledično njegova zapustitev. Samo ločitev sem dokaj hitro preprodila, brez večjih posledic…Imam novega partnerja nekje 10 mesecev in v meni ostaja strah, da me bo tudi on prevaral in zapustil. Čeprav je med nama vse vredu, se ne morem se znebiti tega straha. Če mi takoj ne odgovori ali ne oglasi imam v glavi cel kup scenarijev in se enostavno ne morem zadovoljiti z obrazložitvijo, da je pač tisti trenutek imel delo. Z njim o tem problemu nisem govorila, tudi ne govorim, kakšni strahovi me obdajajo ko se mi ne javi ali ne odgovori nazaj, ker ne želim, da me ima za “noro”.-….Na kakšen način naj preprodim ta svoj strah?

Hvala

Spoštovani,

nagovorile so me vaše besede, da ste ločitev prebrodili brez večjih posledic. Ampak strah, ki se zažira v vas, je v resnici kar velika in zelo neprijetna posledica, ki vas dobesedno zasužnjuje: če nimate kontrole nad tem, kje se vaš partner trenutno nahaja, se vaš notranji mir razsuje, kot bi nekdo obrnil stikalo, in počutite se na milost in nemilost prepuščeni občutkom groze pred zapustitivijo, kot so vas preplavljali ob prevari bivšega moža. Potem pa sledi še strah, da bi vas sedanji partner imel za »noro«, in ker si tega strahu ne upate ubesediti, je začarani krog sklenjen.

Pri mučnih občutkih strahu in tesnobe pa je dobro ravno to, da so tako mučni – preprosto nam ne dovolijo, da bi se jim pustili v resnici zasužnjiti, in terjajo od nas, da ukrepamo. Že da ste pisali na forum, je pomemben korak. Zdaj pa bo treba seči še globlje v ta strah in spregovoriti s partnerjem. Naloga strahu je namreč, če gledamo zgodovinsko, da nas ščiti pred sovražnikom. Partner pa naj bi ne bil naš sovražnik = v 21. stoletju: naj bi bil čuteč, empatičen do naših stisk. V najslabšem primeru boste odkrili, da vas ne razume, toda nič zato: to pač pomeni, da ne bo dovolj en pogovor, ampak se bosta morala začeti pogovarjati o zares pomembnih stvareh, kar je bistvena sestavina produktivnega čustveno intimnega odnosa; in se zavedati, da so taki pogovori nekaj najbolj normalnega in vsakdanjega do konca življenja. Ker človek ne živi samo od kruha … In škoda bi bilo, če živite s človekom, ki bi vam zmogel prisluhniti, vi pa si tega razkošja sploh ne bi upali privoščiti zaradi nekega svojega napačnega prepričanja. Če pa je nekje globoko v vas tudi strah, da vam ni zmožen prisluhniti ali da so vaši strahovi pred tem, da bi vas prevaral tudi on, utemeljeni – ali si takega odnosa zares želite?

Morda se boste želeli tudi vprašati, od kod prepričanje, da bi se zdeli nori, če bi spregovorili o svojih občutkih strahu (in ob tem partnerju seveda jasno povedali, da izvirajo iz prevare bivšega moža). Koliko se je v vaši primarni družini in nato v zakonu govorilo o tem, kaj kdo čuti? Kako je bilo to sprejeto – z razumevanjem ali zavračanjem? Koga je bilo tako strah občutkov, da jih je povezoval z »norostjo«? Želim vam, da bi prišli do spoznanja, koliko strahov, ki jih občutite, »nosite« tudi zato, ker jih ni zmogel občutiti nekdo drug, ki je živel z vami, ko ste bili še otrok. Čas je, da jih postavite na svoje mesto – da razmejite, kateri strahovi so smiselni in vas čuvajo pred resnično nevarnostjo, kateri pa so nasledek vzdušja, v katerem ste morali nekoč živeti, zdaj pa vam ni več treba.

Želim vam vztrajnosti in neomajne vere vase, ko boste luščili te strahove in raziskovali njihovo votlost.