prijatelj obolel za rakom
Najprej lep pozdrav, vsem tukaj na forumu. Vsem skupaj želim iz vsega srca prehoditi pot žalovanja, najti uteho in živeti naprej, ter se čez čaz, ki je zelo težak, znova nasmehniti življenju.
Sem Donna. Prijatelj je pred letom dni izvedel za diagnozo rak. Zdravljenje ni bilo uspešno. Bolezen napreduje.
Spoznala sva se nekaj mesecev preden je izvedel za diagnozo, postala prijatelja, se zelo zbližala in pričela razmišljati o skupni sedanjosti in prihodnjosti.
Rak je vse spremenil, mojega prijatelja, najin odnos, najini življenji.
Prijatelj se je oddaljil od mene, ne želi me srečati, ne želi najine medsebnojne komunikacije, o bolezni ne govori, postal je zaprt vase, odmaknjen,že mesece se nisva videla. Dejal je, da sedaj več tako nič nima smisla, da potrebuje čas zase, da sedaj ni sposoben resne veze in se potem umaknil v molk.
včasih, zelo redko sicer odgovori na kakšno moje elektronsko sporočilo, a zelo zadržano, skoraj uradno.
Rada bi bila ob njem v tem času, v podporo, pomoč, pa ne vem, kako se mu naj približam, koko naj obnovim najino komunikacijo, kako mu naj pomagam, kako se naj vedem. Ga naj pustim pri miru, ali nadaljujem z preprostimi, prijaznimi neobremenjujočimi sporočili. Morda kdo bolje ve, kakor jaz, kako mu je zdaj pri duši in kaj mu je potrebno, prosim pomagajte mi
Bodi tam zanj, vendar čim bolj neopazno … kot, da ti je sproti. Moja mami se tudi ni marala družiti na koncu, razen z ostalimi bolniki, je rekla, da ostali ne moremo razumeti. Pa smo se vseeno lepo imeli do konca … nikoli ji nismo dali občutka, da smo tam, da zanjo skrbimo. Saj v resnici nismo. Tam smo bili, ker smo uživali v njeni družbi.
Draga Donna,
tvoj prijatelj preživlja izredno težke trenutke in kot človeku se mu zdi, da bi bilo krivično do tebe, da te veže nase, da te s svojo boleznijo obremenjuje, da ti “krade čas”. Trmasto vztraja v tem, da bo to pot prehodil sam in se tako tudi obnaša, čeprav vse v njegovi notranjosti kliče po bližini človeka, s katerim bi delil te svoje zadnje trenutke, se pogovarjal, kot da nič ni, odmislil na trenutke čas, ki prihaja, se tudi smejal in veselil vsakemu dnevu posebej.
Če bo sam, tega žal ne bo zmogel. Včasih se, draga Donna, ustrašimo odziva nam dragih, ki se zavedajo, kaj jih čaka, ker enostavno postanejo odtujeni, na trenutke celo surovi v komunikacji, odbijajoči, nočejo nikogar v svoji bližini… vendar se mi zdi, da je to površina, ki nam jo želijo oni sami pokazati, drugače pa je njihova notranjost en sam boj s samim seboj in z vsem svojim okoljem. In ker se mi pač ustrašimo take njihove reakcije, se nam zgodi, da pustimo človeka “na cedilu” ravno takrat, ko je to najmanj primerno.
Povedala ti bom en primer: moja dolgoletna prijateljica je tudi imela prijateljico, ki je zbolela za rakom in počasi umirala. NIkogar ni želela ob sebi. In ko me je prijateljica vpršala, kaj naj naredi, da je njena prijateljica že tako slaba, da noče nikogar v svoji bližini, sem ji brez slabe vesti svetovala, naj jo kar “poslili s svojo družbo”. Navedla sem ji vse, kar sem povedala zdaj tukaj tebi in tudi to, da je ne bo mogla odnati od sebe, ker je slaba, da mora iti k njej in ob njej posedeti, se z njo pogovarjati, ji prebirati knjige, ki jih ima rada, ji pripovedovati o svojem preživetem dnevu, o dogajanjih na cesti, na radiu, o poročilih, ki jih posluša na Tv in o vsem mogočem, da le govori z njo, da je le ob njej, da jo drži za roko in da se pogovarjati o bolezni, če bo to njena prijateljica sama želela. Vendar sem vztrajala v tem, da mora iti k njej, da mora biti kar “vsiljiva”, da to mora tudi zaradi sebe narediti, ne samo zaradi prijatejice in da bo konec koncev tudi prijateljica uvidela, da si jo želi ob sebi v teh zadnjih trenutkih. No, tako je bilo približno tudi narejeno in tale moja prijateljica zdaj kdaj posedi na tisti klopici v parku, kjer sta poprej skupaj posedeli s to njeno prijateljico in vedno mi pove, da ji nikoli ni žal, ker je bila tako “napadalna” in “Vsiljiva”, da je šla k njej, da jo je obiskovala, da sta bili zadnje dneve veliko skupaj.
Donna, skušaj narediti nekaj podobnega. Dolgo te prijatelj ne bo odbijal, povej mu, da si želiš biti z njim, se z njim pogovarjati, da želiš biti z njim tudi v času njegove stiske, v času, ko mu ne bo ravno lahko. In to ne zato, ker bi želela od njega kaj več, kot prijateljstvo, temveč zato, ker ga imaš rada kot prijatelja in želiš biti z njim ne samo v lepih dnevih, ampak tudi v stiski, ki jo preživlja. POvej in dopovej mu, da ne pričakuješ od njega drugega, kot to, da bi bo dovolil biti z njim, da se bosta pogovarjala, si pripovedovala morda stvari, ki drug drugega zanimajo, morda brala skupaj, a v vajini tišini. Ne poslušaj tistega, kar ti skuša dopovedati prijatelj sam, poslušaj tudi svoje želje in hotenja. Kajti iz prijatelja govori njegova človečnost, ker ne želi nikogar obremenjevati sam s seboj in s svojo boleznijo, ker ne želi, da bi se komu posebej smilil. Ti pa mu dopovej, da se ti ne smili (čeprav vem, da to ne more biti res), ampak da mu želiš biti resnično iskrena prijateljica in da boš z njim tudi takrat, ko bo stokal in ko ga bo vse boiello in ko bo od žalosti in jada preklinjal cel svet.
Skušaj zbrati moči in biti vztrajna. Pridi k njemu na obisk in se ne pusti odgnati, enkrat, dvakrat, večkrat … boš videla, po nekajkratnih obiskih ne bo več tako močno vztrajal, da te ne želi ob sebi… in zagotovo bo prišel čas, ko se bosta čutila kot dva prijatelja močno povezana v stiski, česar pa ne nadomesti nič, kot le prijateljstvo.
Želim ti, Donna, da bi bila dovolj trmasta, vztrajna in močna, da si boš pridobila tistih nekaj trenutko s prijateljem, za katere ti nikoli ne bo žal, da si mu jih poklonila. A je več na tebi, kot na njemu, ki nima več moči boriti se niti za svoj čas, kaj šele za naklonjenost koga drugega.
Srečno, Donna.
Hvala za vse napisano. Je kot obliž na rano, ki se ne zaceli, za katero ne veš kako jo negovati.
Sama v sebi vem, da je nekako tako, kakor ste napisali, posebaj ti Marija (1). Namen imam in želim to storiti, a ni tako preprosto. Njegova družina, vsaj midva s prijateljem meniva tako, mi ne bo nikoli odpustila, da sem pred leti prekinila poslovno sodelovanje z njimi na osnovi svoje odločitve, kajti oni so tisti, ki to lahko naredijo drugim, in ne mi njim. So dobri ljudje, a hladni, tako zelo hladni in zaverovani v svoj prav.In tako rada jih imam. Da pojasnim, oni za naju iz tega razloga ne vedo, ker sva midva mnenja, da sedaj (oz. takrat, ko sva še bila res povezana) ni pravi trenutek spopasti se z njihovim neodobravanjem, ni moči za to-zdaj, sva menila takrat. On pa živi v družinski hiši in tako jaz do njega ne morem, dela v družinskem podjetju, kamor ne morem, drugam pa ne zahaja. Videti me noče, ne obiskuje me več. Še na sporočila ne odgovarja, vsaj večinoma ne. In jaz se počutim bedno, ko čakam njegov odziv, nemočno.. Vse kar ste napisali sem mu v pismih in osebno povedala, in mu dajem vedno znova vedeti, a on molči, se kak dan-najbrž zanj dober dan javi, pošlje kup sporočil, naslednji dan, pa kakor da ne obstaja. Prosim, pogovarjate se z menoj, prosim
Draga Donna!
Zelo me je ganilo tvoje pisanje. Hudo mi je zate, in tvojega prijatelja.
Sama imam v bližini podobno situacijo,kot je tvoja. Zato popolnoma razumem, kaj doživljaš. Ker ti tako veliko pomeni,kontakt z njim..vztrajaj še v naprej. Če želiš, ti še kaj napišem, zaenkrat te pa toplo pozdravljam. *
Donna! Pretehtaj vse nasvete,ki si jih prejela,in odločneje ukrepaj!
Osebno stopi do njega. Utegne biti hudo,bodi pripravljena na to.
Neposredno sem povezana z družino,kjer je zdravljenje neuspešno..družina-svojci so zelo,zelo prizadeti.Povem ti, da sem doživela očitek,odklon,jedke besede,,prenesla,in jih nisem vzela Osebno! Razumeš?
V prsih čutim neznosno bolečo kepo,nemoč,verjamem,da enako ali podobno kot ti. Nekaj dni nazaj, sem samo nemo objela bolno osebo..in vedi, da se mi ruši notranji svet! Ampak! Upanje mora biti…
Dovoli mi, prosim, da ti predočim, kaj bi jaz storila na tvojem mestu:
grem k njemu, se pogovorim z njim, na samem; in še z domačimi prav tako!
Zavedam se,da bo hudo, ampak se ne dam! Za stare zamere domačih se ne zmenim,in jim jasno dam vedeti, da jih imam rada..(vsaj tako si napisala?); da jim želim stati ob strani,in zaprosim, da naj me brezsrčno ne zavračajo.
V mislih sem s tabo,verjemi! Pogum je včasih edino, kar mi ostane…*
Toplo te pozdravljam,in napiši nam,oglasi se..tukaj bom,ob tebi, če boš želela.
Donna, upam, da njegovi starsi niso tako hladni in nedostopni, da bi celo v nastali situaciji – njihov sin je hudo bolan – nasprotovali prijateljstvu s teboj.
Normalni starsi bi v taki situaciji pozabili vse stare zamere, samo da bi bilo zivljenje njihovega otroka lazje.
Verjetno si tvoj prijatelj globoko v sebi zeli, da bi bila ob njem v tezkih trenutkih, pa si tega noce priznati. Sam sebi dopoveduje, da nikogar ne rabi.
Torej stopi do njega osebno, saj te menda ne bodo starsi nagnali ????
Lep pozdrav vsem!
Novi teden, ista stiska. Tako neznansko boli, gledati na telefon, čakati elektronsko pošto… Kako vam naj povem. Obsojam se za odnos, v katerem sem. Vem, da je moten, ker je moten on, prizadet zaradi stiske osebne tragedije in motena v čustvih sem že tudi jaz.
So dnevi in tedni, ko nekako zmorem, sprijazniti se sama pri sebi z molkom med nama, potem pa pride spet stiska, silna želja, po kontaktu z njim in mu kaj napišem. Na osebno srečanje več sploh ne računam, kar nekako vdala sem se, da tega še lep čas ne bo. In potem prestajam peklenske muke, zakaj ne odgovori, je kaj narobe, ali ne želi kontakta z menoj..
Če pa se potegnem nazaj in tudi sama molčim, se počutim, kot izdajalec, v stiski je, jaz pa zaradi svoje lastne prizadetosti, ker so njegovi odgovori le občasni, bolj redki, ne naredim dovolj zanj, ga puščam na cedilu, mu ne dajem podpore, ki si jo morda želi in potrebuje, nisem dovolj razumevajoč,…
Iz začaranega kroga ne vidim konca. Neznosno željo čutim po kontaktu z njim, po novicah, kako mu gre, je vse dobro, počutim se, kakor zasvojena z odnosom. In najbrž sem.
Vse misli se vrtijo okrog njega. Moja koncentracija je minimalna. Nenehno premišljujem o trenutkih, ko pokaže svojo željo, po stiku z menoj, v srcu nekako čutim, da me ima rad, ko pa molči, pričnem dvomiti in vse se začne znova.
Želim si normalen odnos, normalen pretok komunikacije, pa ne verjamem več, da je v sedanji situaciji med nama to sploh mogoče. Večinoma razumem, da je prisotna bolezen, ki je vse spremenila, a so trenutki, ko ne zmorem negotovosti, ko obsojam, da molči. Rada bi nehala trpeti, zdi se mi, da z tem, ko vstrajam v takšnem odnosu, sama tak odnos vzdržujem in odobravam, čeprav si želim, da bi bil drugačen. Vem, da zaradi tega odnosa trpim. Če logično razmišljam vem, da je neustrezne odnose potrebno končati, jaz pa to ne zmorem, ker za vse krivim bolezen, ker vem, da ima prijatelj poleg same bolezni, tudi veliko psihičnih težav, in zdaj pač ne more biti takšen, kakor je bil, ko sva se spoznala. Sama vzdržujem odnos, ki je zame neustrezen in v njem trpim. Če jaz ne bi vstrajala, bi komunikacije med nama sploh več ne bilo. Sama rinem v nekaj, kar me znova in znova prizadene, a odnehati ne morem, se bojim, on je v stiski, ne morem ga pustiti na cedilu, nočem ga,.. in potem se počutim vsiljivo, da drezam vanj, da mi je lepo rekel, da potrebuje čas zase, zakaj ga ne pustim pri miru, zakaj ne morem počakati na njegove odgovore, brez da vmes iščem kontakt. (ker se bojim, da brez moje nenehne vzpodbude in dokazovanja, da sem tu in pripravljena na pogovor stik, tega sploh ne bo) Ne znam naprej Donna
Mislim, da ti v tem položaju naši odgovori ne bodo nič pomagali. Nasvet od Marije si prebrala. Zdaj je vse odvisno od tvojega značaja in tvojega bistva, kakšna si. Boš šla tja ali ne, si človek dejanj ali tihega razmišljanja, se pomiluješ ali vrtaš dalje, kako bi rešila, kar se rešiti da.. Svojo čisto vest, svoj občutek, da si mu stala ob strani, ali rešiti svoja čustva in se čimprej rešiti tega odnosa brez prihodnosti.
Ne vem, kakšna si, ne vem niti, kaj bi jaz na tvojem mestu, ker na tem mestu si zdaj samo ti, sama. Zazri se vase, misli naprej, kako boš živela dalje, če ravnaš tako, in kako boš živela, če ravnaš obratno.
nastja!
Prav imaš, na tem mestu sem jaz. Vase sem se zazrla že pred časom in to, da je prijatelj zbolel, tistega v meni ni spremenilo.
Še sama si ne dovoljujem imenovati ta odnos brez prihodnjosti- sicer pa prihodnjost ni toliko pomembna, zmeraj je pomembna sedanjost; meni so pomembni trenutki in stik z njim tukaj in zdaj, za vsak trenutek posebaj/sem hvaležna, ne morem nekaj označiti kot odnos brez prihodnjost, kajti on je živ, tukaj in zdaj, z veliko težavami in najbrž razlogi, ki jih ne jaz ne kdo drugi ne more v celoti razumeti; tudi ta njegov odmik.. zagotovo so zanj razlogi.
In dokler je on živ in kljub bolezni sposoben funkcionirati kot svobodno, neodvisno bitje, ki mu življenje sedaj uravnava bolezen in za to ni zmožen v celoti sodelovati v socialnih stikih z drugimi ljudmi, to še ne pomeni, da si jaz smem in lahko jemljem pravico, pojaviti se na vratih, kjer ne biva le on, pač pa cela njegova družina, brez da me sam povabi in mi za to da svoje privoljenje, glede na najino skupno odločitev takrat, da o tem zaenkrat molčiva. Problem je ravno v tem, da tega ne naredi, ker res ne želi, ali ker želi, pa trenutno ne zmore… jaz pa,.. ne bom se ponavljala, išem najbrž ta odgovor.
V življenju je pomembno spoštovanje, empatija,.. eni je premoremo več, drugi manj.
Morda misliš, da se sama sebi smilim, sama ne menim tako, v stiski sem in si na ta način skušam pomagati; ni razloga, da se smilim sama sebi, kajti misel nanj, četudi prežeta z bolečino,je zame nekaj dragocenega, nekaj za kar bom vedno hvaležna, da je bil in je del moje Poti.
Lep pozdrav, D.
Prosim, oprosti. Res, važna je sedanjost in moja pripomba o odnosu brez prihodnosti ni na mestu. Opravičujem se.
Nisem mislila, da se pomiluješ, očitno se ne, sicer ne bi iskala rešitev. Samo razpredala sem, kakšna vse bi lahko bila, kar veš le ti, ker tvoj značaj odloča o tem kaj boš naredila.
Zdaj si že precej dobro opisala situacijo in več ko vem, manj vidim. Hoditi v tujo hišo na obiske,če nisi povabljena, zdaj res ne zgleda več kar tako enostavno.
Če se poskušam vživeti v tvojo situacijo, bi jaz mogoče, zdaj ko je možnost elektronske pošte, ki je nevsiljiva, pisala po nekem rednem urniku, mogoče bi mu napisala, da mu bom vsak dopoldan poslala kakšno sporočilo, če mu je odveč, naj pač ne odpre. In potem bi se vnaprej sprijaznila, da bo večina brez odgovora in da bo vse enostransko, kar bi pripisala izključno bolezni. Čim bolj redno bi pisala enostavne prijazne stvari, ki bi me vezale nanj.
Lani v tem času sem si dopisovala s sošolcem, ki je imel raka. Njegovi odgovori so bili tudi neredni in pozni. Včasih ni mogel sedeti za računalnikom, včasih je moral v naglici na transfuzijo, nazadnje mi je napisal, da je dobil trombozo. Ampak ne vem, ali sem mu bila v kakšno pomoč, ne verjamem, da so mu moje besede bila kakšna opora, zato ne trdim, da je to dobro. Ampak to je bilo pač v skladu z mojim značajem.
Žal mi je, da ti ne morem dati nasveta. Ti lahko pomaga pri stikih kakšen njegov prijatelj?
Njegovi prijatelji ne živijo v tem kraju, kajti tudi on do nedavnega ni, tako, da jih poznam le po imenih in njegovem pripovedovanju, nismo pa navezali osebnih stikov.
Nekaj skupnih znancev je, a ti vedo manj kot jaz.
Kako je s tvojim pirjateljem s katerim si se dopisovala. Če ti ni težko, napiši še kaj o tistem obdobju. Kaj si občutila v obdobju, ko so sporočila prihajala neredno. Si bila zelo navezana nanj? Koliko je njegov značaj zaznamovala bolezen, ali je pisal/povedal kaj o svojih občutkih, strahovih, katere misli, so bile zanj najtežje, je imel dekle, kako se je odzival nanjo. Je bila v njem predvsem jeza, ali že vdanost, česa se je najbolj bal, kaj si je želel, o čem se je rad pogovarjal, saj vem, vse to je stvar posameznika, njegovega značaja, vsak se odziva na svoj način, a vseno pomaga, če dobiš informacijo od nekoga, ki je nekaj podobnega direktno ali posredno doživel. Hvala za kontakt in vse dobro, D.
Moj sošolec se je preselil na Primorsko, medtem ko sem jaz ostala na Štajerskem, zato smo ga videli samo na obletnicah mature. Na zadnji je bil vidno shujšan, rekel je, da živi že dalje, kot so mu napovedali zdravniki. Tam ima tudi družino, ki je ne poznam. Vprašala sem ga, če kaj dosti razglablja o svoji bolezni, če je poiskal kako alternativno pomoč, če si pomaga s kako dieto in takšne stvari, ker so me pač zanimale. Potem pa mi je rekel, da se trudi, ne preveč razmišljati o sebi in svoji bolezni, ker bi se mu sicer zmešalo. In potem smo obujali skupne spomine na gimnazijska leta, tako kot vsi ostali sošolci. Tudi najina nadaljna e-korespondenca je bila v tem smislu. Včasih je malo razložil svoje zdravstveno stanje, samo z enim stavkom, a to ni bil več predmet mojega odgovora, saj tudi nisem našla besed tolažbe, je vse bilo preveč brezupno. Še največ sva pisala o najinem ustvarjanju, ker sva živela daleč narazen nisva vedela drug o drugem nič kaj dosti in potem sva si razlagala, kaj je kdo naredil v tem času. Zelo žalostno mi je bilo brat, vedno več napak v stavkih, vedno daljši razmaki, ko je bil v bolnici in potem nobenega odgovora več. To je bilo lani. Telefon je zvonil v prazno, po nekaj mesecih sem zbrisala številko. Če srečam kakšnega sošolca, me vpraša, če kaj vem, a nihče ne ve nič o njem.
Tako, pa ti spet nisem nič pomagala. A življenje je pač takšno, so slabši in boljši časi in čez vse moramo, kot najbolje znamo. Želim ti čimveč moči, karkoli že delaš. Edini nasvet, ki ga lahko tu delim vsem žalostnim: pazite na svoje zdravje, skrbite za vitamine in telesno aktivnost.
Lepo pozdravljena!
Dragi moji!
Te dni sem trdo delala sama na sebi, sama s seboj,obiskala neštete forume, prečitala premnoge zgodbe. Vsaka me je ganila posebaj, vsrkala sem veliko bolečine in jo delim z vsemi vami, z vsemi…
Zaključujem to temo. Sama sem našla odgovor-e, ki sem jih iskala. Če so pravi ali ne, ne bom nikoli izvedela, menim pa, da so zame pravi, to zadostuje.
Ker bom morda kdo še kdaj v podobni stiski, kot jaz, bom napisala še nekaj o tem.
Bolezen spremeni vse, svet vseh, ki se jih dotakne.
Ljubezen je močna sila, ki se rojeva in zori počasi, zanjo je potreben čas.
Pri naju s prijateljem, na njegovi strani še ni prišlo tako daleč. Bila sva šele na začetku, kaj bi bilo, če bi najine veze ne prekinila bolezen, je zaznamovala, ni za ugibati. Sprejemam dejstvo, da se njega ljubezen do mene še ni dotaknila, ni bilo dovolj časa, da si jo dopusti, jo prepozna, ji da možnost.
In če si bolan, se bojiš in zavedaš tega, kar še lahko pride z napredovanjem bolezni, še posebaj če si pred kratkim sam zaradi iste diagnoze izgubil bližno osebo, veš, preprosto veš, kaj čaka tebe, kot obolelega in tiste, ki so z njim, ki ga imajo radi.
Čeprav smo ljudje med seboj različni, bi večina nas, za svoje drage, naredila vse, da ne trpijo, svoje bolečine, kaj šele, bolečine, zaradi našega trpljenja.
Mislim, da je prijateljeva odločitev – prihraniti mi marsikaj…, ker ve,kakšna, so moja čustva do njega.
Zmore, ker me ne ljubi.
Kar se pa tiče tega, truditi se ohraniti prijatelske stike z njim…
Predvsem moja želja, ki mi jo narekujejo takšna ali drugačna čustva.
Če bo želel kontakt, ga lahko sam naveže, takrat bom tam.
Drugače pa ima zagotovo dovolj ljudi, prijateljev, bližnjih, ki mu stojijo ob strani, ga v boju podpirajo, če jim le dopusti. Mene ne potrebuje, mene si ne želi.
Modite zdravi, močni, ljubite, čas omili marsikaj in še naprej si pomagajte med seboj. S spoštovanjem, Donna