Razmišljam, da bi se zavoljo svojega dobrega počutja oddaljil od svojih staršev, čeprav se rada vtikata v moje življenje non stop, a pri vseemu je vedno fokus pri njih. Da si onadva zaslužita, ker sta bila dobra starša, da je družina pomembna. Problem je pri vseemu, še dodaten, ker je bilo vedno pri njih glavna stvar oni sami. Če sem dobil slabe ocene, nista nikoli vprašala po razlogu ampak rekla s čim sva si to zaslužila. Kljub temu, da je bilo zame obdobje pubertete pekel, me nista nikoli vprašala kaj je narobe z mano ampak je bil ves fokus na šoli. Glede marsičesa sem jima hvaležen, saj sta me spravila na faks in poskrbela, da nisem zabluzil, a sedaj ko sem se glede določenih stvari odprl punci in še nekaterim bližjim in prvič vem kar pomeni zaupanje, preprosto nista več na moji listi ljudi, ki jim lahko zaupam.