Toliko sem izgubljena, da sem se odločila pisati celo v forum…nekaj kar sem mislila, da nikoli nebom oz. da nikoli ne bo sploh potrebno. Ja na kratko…bila sem prevarana, prevarana med nosecnostjo. Varanje je trajalo celo nosečnost, o prevari pa izvedela tocno en dan pred porodom. Pomembna mi je tudi ta info., dekle še je mladoletno, obiskuje komaj da srednjo šolo, sam pa je od nje starejši 11 let kar mi je vse skupaj še toliko bolj neokusno. Seveda od takrat naprej sem čustvena razvalina, misli begajo po glavi 100 km/h. Razmisljam o vsem…zakaj je do tega prislo, kaj sem narobe naredila, v cem je bila boljsa da se mu je zdelo da je ona vec vredna za njega kot jaz in še nerojen otrok, zakaj me ni enostavno zapustil ko se je pričelo varanje ipd.,…kako si je on predstavljal odnos z njo? Vseeno je to dekle, ki še živi pri starših, obiskuje šolo, je na vrhuncu pubertete, seveda službe še nima, nevem…ne razumem tega odnosa. Koliko krat mi gre po glavi, da sem resnicno mislila da imam sanjskega moskega, moskega ki me res ljubi in me nikoli ne bo prizadel oz. vsaj ne na taksen nacin. Da se je to dogajalo ravno med nosecnostjo in da niti za sekundo nisem nic posumila je najbolj boleca stvar. Izvedela sem seveda na klasicen nacin, dobila njegov telefon v roke in videla vsa neokusna sporocila med njima…vec kot ocitno ni bila stvar samo fizicna, saj ne napises nekomu kar tak “ljubim te”, “pogresam te”,…Na moje vprasanje zakaj je to naredil seveda (pametnega) odgovora ne dobim. Trdi, da se me ima vedno rad (kar mocno dvomim, saj sem mnenja da nekoga, ki ga imas rad ne prevaras). In na koncu moje glavno vprasanje —> koliko sem nora da sem se kljub vsemu temu odlocila se naprej vztrajat v tej zvezi?

Razmišljaš popolnoma nebistvene stvari in za vse kriviš sebe in to srednješolko, medtem, ko moškemi, ki ni vreden tega……. velikodušno odpuščaš. Ni te prevaral, ker bi bila ti slabša, manj vredna, grša, neumnejša…. od srednješolke, ampak zato, ker je oseba, ki se ne zaveda svoje osnovne naloge- to je, da mora mami svojega otroka v času nosečnosti stati ob strani, ji pomagati in delati na tem, da boste postali družina. Otrok sam po sebi spremeni par v družino in prinese povsem novo izkušnjo življenja, odnosov. Namesto, da bi se oba posvečala temu, je on s svojim ravnanjem prinesel razdor in bolečino. Ti pa sedaj trpiš, namesto da bi uživala s svojim otrokom in v končni fazi tudi z njim.

S takim clovekom nikakor ne smes ostat. Pod nobenim pogojem. Je pa tu seveda glede na opisano se vprasanje pedofilstva in prijava ustreznim organom, soli,.. Zalostno, da si naletela na tak izmecek.

Zakljuci to poglavje, odpri nova vrata..ne sekiraj se, ker ne bo nic bolje. Pogumno naprej.

Spoštovani,

res zahtevna situacija. Na žalost je tako, da podobne situacije niso tako redke kot bi človek mislil. V odločitvi, da ste se (vsaj zaenkrat) odločili vztrajati v zvezi ne vidim nič ‘norega’. Prekinitev partnerske veze je v vsakem primeru težka odločitev. Kaj šele z novorojenčkom. Seveda mi uporabniki foruma ne moremo poznati vseh vaših življenjskih okoliščin, pa tudi če bi jih, so na koncu vse odločitve vaše. Ampak če razmišljam na osnovi informacij, ki ste jih zapisali, bi bila lahko dobra taktika, da se trenutno posvetite otroku in sebi, s partnerjem pa se ukvarjate kasneje. Če bi v prihodnosti še naleteli na podobe težave v odnosih, vam lahko koristi nekaj ur pogovorov z usposobljenim svetovalcem. Tako boste lahko ugotovili kaj tiči v ozadju odločitve, da ste v svoje življenje spustili osebo s tako vprašljivim vedenjem. Iz psihoterapevtske teorije in prakse vemo, da za tem tičijo globlji razlogi s koreninami še v ranem otroštvu. To lahko raziščete in se teh vplivov osvobodite.

Pobrskate lahko po teh vprašanjih/odgovorih na podobno temo:
Partnerske težave
Varanje
Nič ne pomaga

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljeni,

zelo mi je težko. S partnerjem sva že dolga leta v razmerju. V glavnem sva se dobro razumela, brez večjih težav. Dobro leto sva delala na otroku. Prejšnji teden mi je priznal, da se je zapletel z neko žensko. Najhuje pa je, da sem ravno ostala noseča. Zdaj nevem, kaj narediti. Težko komurkoli sploh zaupam. Tudi zame je vse skupaj šok. Jaz ne bi hotela splaviti.

Pozdravljeni,

pišem vam v upanju, da bom dobila kak nasvet, saj sem popolnoma izgubljena in obupana. Stara sem 38 let, imam moža in skupnega otroka.

V zadnjih letih sem izgubila oba starša, na katera sem bila zelo navezana in ki sem ju imela neizmerno rada. Imela sem tudi 2 splava, ki sta zame pomenila izgubo. Nisem oseba, ki bi zlahka obupala, vendar vsi ti dogodki so v meni pustili praznino in žalost. In verjetno potrebo po pozornosti oz ljubezni. V zakonu se pa počutim kot ujetnica. Moža imam zelo rada in ga spoštujem, vendar od njega nimam nobene pozornosti. On se večino časa ukvarja sam s sabo in s svojimi stvarmi/hobiji. Včasih cel dan ne spregovoriva besede. Velikokrat, ko bi se želela kaj pogovarjati, reče, da nima časa ali pa me enostavno ne posluša, rece da zdaj nekaj dela itd. Prav tako zelo malo oz skoraj nič časa ne posveča otroku. Je sicer doma, vendar sedi za računalnikom / telefonom in je kot da ga ni. Ne sodeluje, ni prisoten, je tak samozadosten in obcutek imam, da sva mu odvec (ker vcasih zelim njegovo pozornost). Velikokrat med kosilom gleda tekmo na rac / tv. Ko gremo v restavracijo na kosilo, vedno visi na telefonu in nekaj bere. Ko skupaj z otrokom prezivljamo cas recimo na kavcu, on gleda v telefon. Mene to zelo boli, saj si ne želim takega odnosa in zivljenja. Sama sem zelo pozorna, vedno gledam na potrebe vseh ostalih, zelim si ustvariti lepo vzdusje za otroka v druzini, vendar sem nesrecna in izcrpana od vsega. Pocutim se nevidno, nezanimivo, neslisano in neljubljeno. Najhujse od vsega mi je pa to, da mu ne morem nic reci. Kadarkoli kaj recem ali se zelim o tem pogovoriti me napade, da kaj spet tezim, da mu omejujem njegovo svobodo in da nimam nobene pravice to poceti, da on se vame ne vtika in naj ga pustim pri miru. Za njega je to poseganje vanj in vso krivdo zvali name, da to ni normalno, da ga zelim omejevati itd. (naj povem, da ga nikoli v nicemer ne omejujem, lahko hodi kamorkoli, s komerkoli, prav tako jaz in noben od naju ni ljubosumen). Nato sledi prepir, kjer mi vedno rece, da se zeli lociti in da si ne bo dovolil taksnega poseganja vase in tezenja, tudi spat gre v drugo sobo. To je to. Cez par dni se umiri, vcasih tudi opravici za grde besede. In jaz sem zato skoraj vedno tiho in v sebi trpim, ker vem, da ce bom kaj rekla, se bo koncalo tako, s kregom in groznjami z locitvijo in spanjem v drugi sobi. Ko to pisem, se zdim sama sebi ena budala, pa sem izobrazena, inteligentna in mocna oseba, vendar znasla sem se v – vsaj tako se mi zdi – brezizhodni situaciji. Ne zelim si lociti, saj mi druzina pomeni vse, moza imam rada, ker je drugace dobrega srca, duhovit, pameten in sposoben, v tezkih trenutkih mi stoji ob strani in mi pomaga, ko rabim pomoc. Zna pa biti tudi izredno nesramen in krut z besedami do mene, ko je jezen. Mene to zelo boli, te grde besede, ko se kregava, to ignoriranje mene in mojih custev, pocutim se kot da mu nic ni do mene in to se v meni nabira kot neka zamera, cesar si ne zelim. Obcutek imam vcasih, da tega ne dela, ker mu ne bi bilo mar zame, ampak ker enostavno on tega ne rabi in ne more tega razumeti, da jaz pac rabim odnos – ne samo skupno zivljenje. On je zadovoljen, ce je lahko cel dan po svoje, free, da ne rabi nic delat in se z nobenim ukvarjat. Vse mu je odvec. Mogoce pa si samo zatiskam oci in mu dejansko ni nic do mene. Ne vem kaj sploh se lahko naredim.

Mene moj ravno zacel varati ko sem zanosila. Pri najinih “pogovorih o varanju” sem mu vedno rekla…zakaj mi ze takrat ni povedal, naredila bi splav in odsla stran od njega….v tej situaciji mi je najhuje za otroka. Da mene prizadane razumem…da pa mu niti otrok tolko ne pomeni da prepreci varanje..tega pa nikoli nebom razumela. Ampak, ko boste (ce se ne odlocite za splav) videli otroka…bi obzalovali da ste kadarkoli sploh pomislili na splav. Sicer pa biti mama samohranila, tudi to se da. Smo zenske mocne. Ded pa ce bo imel interes skrbeti za otroka bo ze tako ali drugace v pomoc.