Pozdravljeni..
Prosim za nasvet.. ali ne.. moram se izkašljat.

Oba stara 34, skupaj 13 let, majhni otroci. Zadnja leta seveda rahlo pozabila na naju, jaz sem pozabila nase, zadnja leta sem ostala doma. Mož je sicer dober človek in oče, tudi najin odnos v osnovi dober. Tako je dan enak dnevu.. moža prosim za pozornost, sam ima težave z izražanjem čustev, kar me je vedno motilo. Ni mož akcije, ne prevzema iniciative, vse je na meni. Jaz pa sem vedno bolj utrujena. Prosim za pozornost, prosim za sex. Težava ni v zanemarjenosti ali videzu, ampak on enostavno ne rabi “toliko”. Je srečen in pomirjen v tem življenju. Jaz sem njegovo nasprotje. Moram biti v gibanju, rada kam grem, rada imam izzive in vlečem vso našo kočijo naprej.. In potem..
Slučajno srečam starega kolega.. beseda besedo, pristaneva na enem projektu za našo hišo. Po drugem srečanju si nisva več mogla pomagati in sem prevarala. Karakterno sva si zelo podobna, v tistem enem seksu so bile združene vse moje želje preteklih let. Sem doživela, da nekdo želi isto. Da nisem jaz čudna. Da obstajajo ljudje, ki me lahko zadovoljijo.. en dan sem bila stara jaz in odpirajo se mi seveda vprašanja kaj sedaj..
Ali še iti? Kako pozabiti? Možu trenutno iskreno ne mislim povedati. Je moja krivda, napaka.. nekako mi po eni strani ni žal. Vendar kako naprej? Ko veš, da obstaja nekdo recimo da bolj kompatibilen? Ne govorim nujno o njem, ampak ali je to dovolj za življenje, recimo stabilno življenjsko okolje.. ali bom čez 10 let nesrečna, povprečno srečna ali ločena in mi bo žal, da se nisem že prej? Mož je tak človek, ki se ne bo spremenil , to vem. Koliko pa vam pomeni dober sex in ujemanje še kje drugje kot pri družinskem kosilu?

Hvala, da ste prebrali.

Pozdravljena
Vem kako se počutiš ko v razmerju nimaš tega kar potrebuješ.. pa vendar ne varaj, za moža bo zelo boleče če bo izvedel.. Če razmišljaš o ločitvi potem premisli pri sebi, razčisti si kaj želiš , nesrečen zakon je izčrpajoč, ločitev tudi vendar bo lažje prebroditi ločitev, kot pa večletno nesrečo..

Hvala za odgovor.
Problem pri vsem je, da ne bi sicer rekla, da sem v nesrečnem zakonu. Tudi seks je reden.. Pogrešam samo pobudo pri vsem.. tudi tale prevara je bila povezana samo s seksom.. nobenih čustev. Samo tisto kar pogrešam v svojem bistvu.. takšnega seksa z možem ne morem imet. Zato pa me enostavno zanima ali je še komu to tako bistven del življenja,da bi šel z partnerjem narazen.. se pa zavedam kako se to bere.. verjetno grozno. Jaz pa do tega sploh nimam čustvenega pristopa..

Pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek.
Šibko ujemanje partnerjev v jedrnih vrednotah (kamor lahko štejemo tudi seksualnost) vedno predstavlja izziv, in še večji, če je seksualnost enemu partnerju precej bolj pomembna kot drugemu.

Moškim nivo testosterona zaradi bolj umirjenega družinskega življenja precej upade. Če že prej niso imeli zelo visokega libida, potem lahko hitro dosežejo točko, kjer jim seksualnost manj pomembna. Ni pa mogoče vsega prepisati samo testosteronu, veliko delam z moškimi in pogosto so v ozadju težav upada libida tudi določene psihološke bariere, omejujoči vzorci oz. ne-sprocesirana (negativna) čustva.

Ne želim se postavljati na moralni piedestal, toda prav je, da napišem, da varanje zaradi esence skrivnosti praviloma ustvari distanco med partnerjema, tudi če se dejanje nikoli ne razkrije. Če se dejanje nekoč (nekontrolirano) razkrije pa to največkrat ustvari veliko rano v med-partnerskem zaupanju, ki jo je težko zacelit.

Žal še vedno velika večina partnerstev propade zaradi odsotnosti globljih razmislekov in pogovorov o tem in o onim (tudi o seksualnosti, fantazijah ipd.). Varanje je posledično praviloma samo posledica in ne vzrok.

Težko zelo konkretno svetujem, kakšen naj bo vaš naslednji korak. Zdi pa se, da ne vi, ne vaš partner ne znata sama razrešiti vseh izzivov. Predlagam, da si poiščeta strokovno podporo v obliki partnerske psihoterapije. Prevara je lahko v kontekstu želene spremembe tudi priložnost. Močno neujemanje v libidu med partnerjema lahko uredi tudi bolj odprt odnos, kjer oba partnerja dopuščata drug drugemu večjo seksualno svobodo. Vendar pa to deluje v primerih, ko je partnerski odnos res iskren in temelji na globoki duhovni, mentalni in čustveni povezanosti.

Tudi ločitev je lahko rešitev, vendar pa je smiselna kadar so izčrpane vse druge možnosti, katere pa po mojem mnenju še niste izčrpali. Iz vašega zapisa lahko razberem določeno spoštovanje do partnerja, kar je dobra osnova za partnersko psihoterapijo.

Vse dobro.

pri možu pogrešaš čustva, a z nekim skoraj neznancem si se dala dol v globino svoje duše drugi dan poznanstva? In te je zadovoljil kot še nobeden prej?
Mislim, da moraš razčistiti kdo sploh si in kaj točno rabiš. Najbrž imaš zelo pomešane pojme.

Pri tem neznancu ni šlo za čustva. Samo določen način seksa, kjer sva se takoj “zavohala”. Upam, da razumete 🙂

Hvala tudi terapevtu za odgovor, morda bi še prosila za kak komentar. Namreč, z možem sem zelo odkrita (razen seveda tega varanja). Praktično ni stvari, o kateri ne bi govorila, tudi najgloblje, torej pogovor ni problem. Problem je, da ve, kaj si želim, ampak mi ne more (ali želi) ustreči. Gre torej za določeno mero nekompatibilnosti (kot je seks, ki je meni zelo pomemben) in nezmožnost spremeniti se. V bistvu moža ne želim spreminjati, ker je drugače super človek, bi pa si želela, da si želi isto kot jaz – česar pa ne morem izsiliti, saj bi potem imela občutek, da nekaj dela samo zaradi mene. Me pa stvar vedno bolj moti in sprašujem se ali me bo motila do te mere, da bom sčasoma zato a) popolnoma nesrečna b) lahko pozabila in živela brez neke zadovoljitve naprej c) čez 15 let ločena in se tolkla po glavi, zakaj se nisem že prej.

Poglej na varanje še z druge plati, ne le svoje.
Za varanje se pač moraš odločiti in nato dejanje še izvesti. V bistvu ne gre za napako, gre za zavestno ravnanje. Napaka je npr. če v trgovini s police vzameš mleko s 3.5 vsebnosti maščobe namesto tistega, ki ima le 1.5 vsebnosti maščobe, ker sta pač embalaži preveč podobni.
Ja, kot partnerja se pač bolj šibko ujemata in to ni nekaj, za kar si kriva, niti on ni. Sta se pač odločila za skupno življenje ne glede nato. Gre bolj za vprašanje kaj bi sploh rada od življenja in kaj ti v življenju pomeni več – dober seks ali družina?
Torej, svojo trditev o iskrenosti lahko kar pometeš pod predpražnik in upaš, da skupaj s prevaro ne bo tvorila prevelike bule in se tvoj mož ob njo ne bo spotaknil.

v prvem postu pišeš, da mož ne zmore izražat čustev in je to generator problemov , v zadnjem pa, da je problem samo v določenih seks položajih oz. očitno v pristopu do spolnih dejanj.
Saj vem, da sprašuješ terapevta, ampak mislim, da bi bil za začetek čas, da greš res v neko svetovanje, da najprej razčistiš sama s seboj, preden sprejmeš daljnosežne posledice in požgeš za seboj še več mostov, kot si jih že z varanjem.
če mož zve za varanje mogoče sploh ne boš več rabila glave razbijat z izbirami za katere meniš, da so ti na voljo. Ali pa se ti morda zdi, da mož tukaj ni ravno faktor, ki bi imel o čem pravico odločat?

Ne pričakujem, da boste vsi razumeli. Enostavno je reči, seks ali družina. Pa ni tako. Ljudem nam različne stvari različno pomenijo. Predstavljajte si, da ste zelo družaben človek, mož pa vam celo življenje ne pusti iz hiše. Verjetno bi bili zelo nesrečni, a ne? In bi nekdo rekel, družina ali kavica s prijateljico? Pa ni tako enostavno.

Jaz te popolnoma razumem, z partnerjem imam podobne težave katere se nanašajo na spolnost in čustva.
Pametne rešitve v danem primeru nekako ni, razen če mu na skrivaj malo hormonu vbrizgneš (haha)
Realno se boš verjetno tudi čez 15 let boš se spraševala isto, zakaj se nisi ločila prej. Imej pa v mislih, da popolnega ne boš našla. Če se ločiš pa danes in iščeš naprej, se zna pa zgoditi da boš tudi z naslednjim nezadovoljna, odvisno od tvojih prioritet. Če si nezahtevna, in si želiš samo sex drugo bo pa že, ne bo problema. Če si želiš pa “the whole package” pa se pripravi da morda se boš čez 15 let razbijala z glavo v zid zakaj si se sploh ločila.
Sama sem imela bivšega partnerja s katerim sva na seksualnem in čustvenem področju, res pasala kot ata na mamo, ampak se nisva ujela v ostalih stvareh, pristopih do življenja, hobiji itd.
Sama s trenutnim partnerjem vztrajam zaradi ostalih stvari, katere se mi zdijo bolj pomembne. Družina, skupno premoženje (ja, je*iga tudi to pride v račun), pogledi na življenje, dolgoročni cilji. Sem prišla do zaključka da gospod popolni ne obstaja, in če so te seksualne potrebe tako velike je bolje včasih na skrivaj jih drugje zadovoljit. Volk sit in koza cela, žal realnost.
Preštej minuse in pluse ki jih imaš z možem, če je edini minus spolni odnos in izkazovanje čustev, ostalo pa sta kompatibilna, jaz osebno ne bi razmišljala o ločitvi. Sem v istem položaju, in ne razmišljam. Moraš biti pa pripraljena da v primeru da boš zadovoljevala svoje potrebe drugje, svoje vesti ne upoštevaš več, drugače te bo pekla dokler boš s trenutnim partnerjem in boš prej ali kasnej se sesula.
Ko se med poliže, ostane samo gola resnica. Tudi pri temu moškemu kateri se ti zdi na prvi pogleda da je pa vse super čez nekaj mesecev ne bo več. Nihče ni brez napak, odvisno je samo katere lažje spregledaš in katere ne kot omenjeno zgoraj – prioritete.

Meni telesna bližina in seks pomenita preveč, da bi lahko pregurala brez tega.

V svojem drugem daljšem pogovoru dejansko pišeš nekaj drugega kot v prvem … Preberi si še enkrat. Vmes si se očitno malo ohladila po avanturi in moža vidiš realneje?

Ampak v bistvu bi se navezala na nekaj drugega. Mož je bolj pasiven, umirjen, zadovoljen z malim oziroma statusom quo, če prav razumem, ti pa bi stalno neko akcijo in imaš občutek, da samo ti vlečeš voz naprej. Ne vem, kaj konkretno to pomeni – je možno, da imaš preprosto preveč oprano glavo in misliš, da se mora stalno nekaj dogajat tako kot v reklamah, tako kot vidiš pri sosedih, sodelavcih, prijateljih – potovanja, izleti, ustvarjanje doma z otroki, obnavljanje stanovanja/hiše, šivanje, šport … Moraš se zavedati, da veliko ljudi danes beži pred mirom in tišino doma, ker to pomeni, da bi morali biti malo več sami s sabo in najbližjimi, to pa razkriva bolečo praznino. Imaš moža, ki je očitno našel notranje ravnovesje in mir, je pomirjen s seboj in ga ni strah biti sam s seboj. Ti pa v sebi nosiš en sam nemir. Zakaj? Mogoče, če si boš kdaj vzela popoldne in samo boš ob možu, brez cirkusa, compa, računalnika, klepetanja o vremenu, in ob otrocih, pa tudi če se samo skupaj zleknete brez kavč, boš končno počasi vzpostavila tudi tisto globoko notranjo vez z možem in se ti bo on nekoč odprl v postelji. Bližina rojeva bližino in jo poglablja. On je tukaj mogoče bolj sensibilen od tebe, ki si dojemljivejša za zunanje dražljaje.
To bi znal mogoče Boštjan bolje razložit. Ni pomembno, kakšna sta vidva navzven in da v postelji frči perje, vidva morata skupaj poiskati način, da bosta oba našla mir v naročju drug drugega, če sta se že pred toliko leti zavezala drug drugemu v dobrem in slabem. Bolj se v bistvu navezujem na tvoj drugi odgovor kot na prvega, ampak rekla bi takole: mož te čaka.

Partnerja si izberemo na podlagi naših vrlin in vrednot. Če ti je družabnost pomembna vrlina, bi si pač izbrala takšnega partnerja, ki je družaben. Ker si izbirala ti, pa je odgovornost tvoja, kakšnega partnerja imaš ob sebi.

Največ škode si naredila svojim otrokom, oni bodo najbolj trpeli. Škodo lahko omejiš tako, da začneš delati na sebi: začni z najpomembnejšo vrlino, tj. iskrenost. Potrebovala jo boš, da boš svojim otrokom ob njihovi primerni starosti povedala, kaj si zagrešila in zakaj. Torej, pomagaš jim lahko, da tvojih napak ne bodo ponavljali.

Pozdravljeni,

Osebno menim, da je sedaj čas za resnico in iskren pogovor z vašim partnerjem.

Ko se med poliže, ostane samo gola resnica in zato labilneži med iščejo drugje. Resnica je praviloma grenka. 😉

Seks je pomemben, ampak vseeno si tu ravnala zelo sebično in otročje. Izdala si partnerjevo zaupanje, to je nekaj kar imaš ali nimaš. Ti si ga za vedno zgubila. Neka vez med vama je izginila, in to sama v sebi čutiš. Morda ni tako čustven kot praviš, ali ima težava z izražanjem ljubezni in strasti, a to ne pomeni, da ti je kaj manj predan. Škoda res, sama preceni če je to vredno nekaj tistih orgazmov. Da sploh ne odpiram drugih bolj “tehničnih” težav. Ta tvoj ljubimec je vedno velika verjetnost, da ima tudi druge (čeprav seveda ti misliš, da si edina, saj ti je tako zatrdil), in v kolikor ne uporabljata še zaščite, si lahko še kakšne velike težave nakoplješ.

Postavi se v njegovo kožo za 5 min, če bi on to počel za tvojim hrbtom. Morda je močna beseda, a gre za izdajstvo. In to si naredila nekomu s katerim imaš družino. Vedno so druge možnosti, vedno. Ti si seveda zbrala najlažjo in najbolj zahrtbno.

Podobno izkušnjo imam sam, imela sva vse, hišo otroke… Potem je ona hotela več, začela hodit vn, se družit z prijateljicami, in na koncu prevarala. Potem sva se ločila, ona v 2 letih zamenjala več partnerjev, nato zanosila in se znova poročila. Ko sm se kako leto nazaj pogovarjal z njeno najboljšo kolegico, mi je priznala da ji je žal, in da zelo obžaluje ker je uničila družino in da se ji kolca po starem umirjenem življenju. Novi mož pije jo vsake tolko pretepe.
Jaz se od takrat nočem več vezat, uredil sm si življenje po svoje.
Dobro premisli kam tebe in tvoje bližnje lahko pripelje napačna odločitev

Pomojem nisi nič slabega naredila. Ljudje, ki ti tu odgovarjajo, mislijo, da se tako počutiš 2 dni, potem tretji dan si spoznala kolega, četrti dan je kresnilo med vama, peti dan si pa se izpovedala na tem forumu. No, če je tako, potem si mogoče res prehitra z odločitvami, vendar verjamem, da temu ni tako. Sicer pa nikomur ne bom sodil, ker ne poznam njihovega stališča.

Takšen je pač rezultat, ko se dlje časa trudiš in trudiš in poskusiš pogovarjat in ni nobenega rezultata. Vse je isto, karkoli narediš, ni nič od njega ali nje, da ne bom samo za ta primer govoril. V sebi se pa nabira vsa ta frustracija in verjamem, da si imela odlično tisti dan in prav je tako.

Če je samo seks, je to mogoče prešibek argument, da pošlješ vse v franže, ampak takšne stvari se dajo rešiti. Seks se da popraviti, ampak le če 2 sodelujeta, sicer to ne gre.. In v vajinem primeru ni sodelovanja, on je takšen kot je in kljub vsem tvojim trudom, da bi se kaj spremenilo, še kr ostaja tam. Ne vidi, da se ti trudiš, sam si pa tudi misli, da je pač to kar je, da bo tako skos ostalo in ne rabi skrbet. Ja, ko se enkrat poročiš, pa lahko vržeš vse 4 na stran in rečeš evo, to je to, sedaj me nima pa nič kaj več skrbet? Ja, debili ste, poroka bi naj bila še samo dodatna zvestoba partnerju, trudi se je pa treba naprej..

Otroci bodo trpeli? Ja, že itak sedaj trpijo, ko se mati muči vsem dati največ, partner je pa pasiven. Živijo iluzijo, da je med staršema vse ok. Potem se bodo pa čudili, ko bodo odrasli, za kaj se ni mati drugače odločila. In kaj bodo slišali? Ja zaradi vas moji dragi, sem ostala v tej agoniji, tako se bodo lepo krive potem počutili, da je mati trpela. Veš kaj boš ti naučila otroke? Da se morjo sami spremenit, da situaciji ustrezajo, ne pa da so druge opcije še. Pa ne rečem, da greš kr po 2 tednih poskušanja v ločitev, potrebno se je truditi in ne takoj vdati. AMpak treba je pa tudi realizirati, da pač po nekem času, če ni sprememb, ne moreš več tako. Al kje je ta vaša meja, vseh teh pametnih ljudi tukaj? Kje? 10 let? 20 let? 30 let? Tak ni čudno, da vsi šmirajo en prek drugega, ker vsi s to mentaliteto živite življenje.

VSE se da rešiti, vendar za to sta potrebna 2. Otroci bodo preživeli, itak gredo eventulno za sebe, kaj bodo skos s starši? Konstatno ta izgovor poslušam ej, pa poznam tok primerov, k je vse čist fino in fajn..

Pač, pretehtaj koliko časa si že v tej situaciji, premisli koliko časa se že trudiš in če ni sprememb. Če ti to ne pomaga, si pač daj sama sebi ultimat. Reci si, še zadnjič poskusim in bom res poskusila ga spremeniti, povej mu, poskusi se odprto pogovoriti.. če to ne bo rezultatov, pač naredi sebi uslugo in se reši. Saj pa človek ne more živeti brez objemov in ljubljenosti, vsi tipi kr zgnijete po poroki, res kak so vas matere vzgajale, katastrofa 😀

Zamenjat stabilnost, umirjenost in tudi sloznost za nekaj kar ne ves, kaj bo, samo zaradi seksa je za mene cisti bedarija. Vidim, da ima veliko sodobnih zensk ista nora razmisljanja. Namesto da ocetu svojih otrok natikas rogove, kar je podla izdaja, pojdita narazen pa skaci kolikor hoces. Sam potem sledi trk z realnostjo, ki pa je za vecino takih moskih in zensk kar huda streznitev. Vendar poti nazaj ni. Ne vem od kje sodobnim zenskam to razmisljanje da njim pripada vse. Ce pa ze ima vse pa si izmisli v glavi kaj ji se manjka. Vcasih sem prav sokirana ko poslusam kaksne ene trobijo. Jaz ti pravim, pojdita narazen pa si poisci nekoga ki seksa tako kot ti hoces.

Jaz sem 10 let bil zvest, ljubec moz, ceprav sva imela isti problem, majhna otroka, skoraj nic seksa, sicer pa zelo lep odnos in cudovita zena. Pogresal sem samo seks. In sem si ga privoscil, in zivel potem na dvojno naslednjih 10 let, globokih custev ni bilo. Ko je bilo s prvo konec (ker brez custev pac ne more trajati, jaz pa nisem zelel drugega kot nezen in strasten seks), je prisla naslednja … dokler se nisem na noro zaljubil v cetrto. Videl sem le še naju, noro ujemanje je bilo, obojestranska nora čustva. Ampak katastrofa, saj ona ni bila pripravljena na locitev. Trpljenje, nisem mogel sprejeti. Tako čudovito je bilo, prvic v zivljenju tako, zame ustvarjena … Tako je ona zdaj mene zmesala, da ne vem, kako naprej. Doma je ista zalost, sicer korektni odnos, s tezavami, bi blo fer oditi. A ne vem, kako naj naprej. Do tretje mi ni, do zene tudi vec ne po vsem tem. Malo sem zlomljen. Pazi nase in na svoje srce. Ce te vec zanima, mi lahko napises mail na [email protected]

Jep… matere so jih vzgajale približno tako, kot si opisal v svojem sestavku (zase, vase, nase in v minimalnem dialogu z očetom) in oče verjetno, ali ni bil pripuščen k vzgoji, ali pa se mu ni dalo ukvarjati z vzgojo.