PRETIRAVANJE
Že nekaj časa pasivno opazujem diskusije na tem forumu (mimogrede res je super), zdaj pa sem se odločila, da se vanj tudi aktivno vključim. Zakaj? Zato ker se mi zdi vse skupaj malo prevelik cirkus okrog hujšanja. Naj razložim kaj hočem povedati.
Prebiram vprašanja že kar nekaj časa, in me je skoraj kap ko sem videla s čim vse se ljudje obremenjujejo, pa vse lepo in prav, dokler nisem naletela na strokovne izraze, za katere prej nisem nikoli sploh slišala (pa lahko rečem, da sem še kar razgledana in izobražena oseba). Morala bi malo pobrskati, na diskusijah nazaj, da bi se spomnila o čem vse se je pisalo, moj bog, pa tako enostavno je lahko vse skupaj, samo če bi se malo potrudili.
Zasledila sem odgovore najstnic, ki znajo na pamet vse kalorične vrednosti hrane, ki poznajo do potankosti vse aerobne in anaerobne vaje in njihove učinke, ki poznajo vse fitnes naprave (in jih običajno tudi imajo doma), ki poznajo vse kombinacije hrane, ki poznajo vse načine kako čimprej pokuriti odvečne kalorije, ki poznajo vse odvajalne in shujševalne preparate in še bi lahko naštevala.
Upam, da me ne bo kdo narobe razumel, ampak takšno znanost delati iz preprostih stvari je ena velika neumnost in zapravljanje časa.
Večkrat sem se vprašala, če ti ljudje cel ljubi dan ne razmišljajo kaj drugega kot to, kaj bodo pojedli, koliko bodo pojedli, kakšne vaje bodo delali, da bodo svoje pregrehe pokurili, itd. Ko pa je na svetu toliko lepih stvari in užitkov katerim se lahko predajamo. Sploh pa si jaz ne znam predstavljati, da bi se iz dneva v dan obremenjevala kaj bom dala v usta, s katerim športom se bom potem morala ukvarjati da bom večerjo pokurila, ne, jaz nimam časa za takšno pretiravanje. Ker študiram, ker delam, ker potujem, ker berem, ker živim družabno življenje, ker preprosto uživam,…..
Dodala bom še samo delček moje zgodbe, ki upam, da bo komu pomagala. V času ko sem obiskovala gimnazijo sem se zredila iz 56 kg na 70 kg (moja višina je 167 cm), ker cel ljubi dan nisem počela nič drugega kot se učila in razmišljala o tem kaj bom jedla, preprosto povedano nažirala sem se, v enem dnevu sem pojedla več kot je moje telo potrebovalo v enem tednu. Po končani gimnaziji, ko sem nadaljevala študij in predvsem spremenila način življenja in razmišljanja pa se je vse spremenilo. Nisem se obremenjevala s preštevanjem kalorij in z nevem kakšnimi vajami in oh in sploh vsem kar spada zraven.
Mojih 70 kg sem v 4 mesecih zreducirala na 53 kg, (to je bilo ko sem bila stara 19 let, danes imam 24 let in še vedno imam 53 kg).
In kako mi je to uspelo?
Preprosto:
– normalen zajtrk (jedla sem kar mi je bilo všeč),
– kosilo – polovična porcija mojega običajnega obroka (jedla sem kar mi je bilo všeč- krompir, meso, zelenjavo, riž, testenine, ribe,…nisem nič kombinirala hrane
– po kosilu pa nič več razen vode.
Telčesna aktivnost je bila občasna: sprehodi, plavanje, tek, rolanje,….kolikor mi je odgovarjalo.
IN TO JE MOJ USPEH V 4 MESECIH SEM IZGUBILA 17 KG.
Od takrat je minilo 5 let in težo (53 kg) še vedno držim, vsemu kar se običajno odpovem so obilne večerje (raje pojem kakšen jogurt, sadje, ali kaj podobnega). Naj povem, da jem vso hrano v normalnih količinah in da sem približno 3x na teden telesno aktivna – včasih več včasih pa tudi manj.
Upam, da sem komu pomagala. Bistvo vsega skupaj kar sem želela povedati, pa je, da ne zapletajte preprostih stvari, ampak se samo odločite in začnite, a pazite, da ne boste pretiravali.Manj ko boste razmišlali o hujšanju bolj vam bo šlo od rok oz. ust.
Lep pozdrav vsem skupaj in veliko uspehov na vseh področjih.
Ana Marija
BRAVOOOOOOOOOO!!!!!!
Jaz imam čist isto mišljenje kot ti…..
Najbolša je res tista metoda, da “manj žri in več gibaj”….
Pa da po kosilu poješ le kakšno malenkost, kot je jogurt….
In piješ veliko vode……
In da se sprejmeš takšen, kakršen si – kaj pa, če bi
bila npr. invalid na vozičku, ali pa da bi bolehala za
kakšno boleznijo………………………..ob vseh teh
stvareh si mislim včasih, da hvalabogu, da vidim, slišim in
delam na svetu tisto, kar mi paše…..pa kakršna sem, sem.
Čeprav imam pri višini 168cm 68 kg….pa kaj?
Pa sem ravno tako zanimiva za nasprotni spol….
Sploh pa zdaj niso več v modi ženske al a “spredaj dila,
zadaj ploh”…..
Se popolnoma strinjam s tabo, tudi jaz nimam postavo po najnovejših modnih trendih, saj veš – deska spredaj deska zadaj, ampak imam zaobljeno ritko, moj modrček je št. 3 in ne 0 ali manj, in tudi okrog pasu imam kakšen centimeter več kot sanjskih 60 cm in sem vseeno zelo zadovoljna sama s seboj. Tako, da ohrani to pozitivno razmišljanje in zagotavljam ti, da si ti s svojimi 68 kg verjetno veliko bolj srečna v srcu, kot kakšna suhica s 45 kg, ki se ves čas samo odpoveduje, odpoveduje in še enkrat odpoveduje,…
Sicer pa so po mojem mnenju šteti dnevi, temu trendu, da moraš imeti pod 50 kg in da moraš imeti desko spredaj in zadaj, komaj čakam, da se zopet pojavijo manekenke, ki bodo imele kaj pokazati, in ne takšne kot so sedaj ki jim lahko prešteješ vsa rebra in še kaj drugega.
LP in uživaj življenje še naprej!
Ana Marija
Obstajajo tudi taki ljudje, ki živijo za svoje telo in za preoblikovanje telesa – njim ni dovolj samo “manj žri, več se gibaj”… nekateri živijo v tem, da poznajo do potankosti delovanje telesa in to s pridom izkoriščajo (v vaših očeh je to brezvezno kompliciranje), nekateri uživajo v fitnesu in hodijo tja tudi zarad duše ne sam zato, da bi se “mučli” na napravah in spemenili svoje telo, imajo tudi neke cilje – njim je pomembno da vsako vajo poznajo do potankosti, se trudijo pravilno, intenzivno izvajat (za vas je to spet kompliciranje). Nekatere lih ta kompliciranost fitnesa (k ni samo brezumno prekladanje uteži) privlači k temu športu.
Spet je odvisno od človeka do človeka. Kaj si želi doseči. Če si zadovljen s sabo, ali pa če si ne želiš neke “super postave”, potem je rek “manj žri, več se gibaj” čisto dovolj. Če postane preoblikovanje telesa, ukvarjanje s fitnesom hobi, dejavnost, ki jo vključiš v življenje (al pa celo služba) se pa trudiš v tem bit tudi čimboljši (menda je v naravi človeka, da se trudi bit čimboljši pri stvari s katero se redno ukvarja) – takrat se moraš tud nekolk izobrazit, izdelat popoln jedilnik, veliko trenirat, poznat vaje, poznat teorijo, tehnike….
Kar se obremenjevanja s prehrano tiče – mogoče prvih par mesecev, potem pa ko to sprejmeš in se navadiš, ko točno veš kaj jest, brez problema ješ 6x na dan reči, ki ti pomagajo pri cilju – in je lih tako “naporno” jest kot normalnim 3x na dan.
Sprva je sicer potrebna velika samodisciplina potem pa že not padeš.
Tako da, jest ti povem – kljub temu, da jem 6x na dan izbrano prehrano, študiram, imam družabno življenje, uživam, igram v bendu, poslušam glasbo,….
Da ne pozabim še ene reči – mogoče imaš srečo, da ti je tako lahko, brez kompliciranja uspelo shujšat – ene majo srečo, da majo lepe vitke postave, pa poje na dan tok kak bilder…. eni majo pa tud to smolo, da jim še nevem kake čudežne diete ne pomagajo. Strinjam pa se, da bi marsikera lahko uporabila tvoj nasvet, pa jo raje premamijo čudežne diete (k itak ne delujejo)…
Važno je, kaj si želiš, kaki so tvoji cilji, važno je da hujšaš počas in ostaneš realen, ker 20kg v 1 mescu se ne da zgubit (mogoče sam je nezdravo, pa slej al prej pridejo nazaj). Če imaš cilj imet superpopolno postavo potem boš (razen če imaš srečo z genetiko – ta je itak najbol pomembna) – težko pršu skos s tem “manj žri, več se gibaj, če ti je dovolj dobit neko normalno postavo, potem pa bi verjetno velik ljudi lahko namest superdiet tvoj nasvet upošteval pa bi bli lih tako srečni.
Mogoče je bil moj post bol iz pogleda fitnesa/kvihtanja, kot hujšanja, pa vseeno, upam, da si štekala, kaj sem hotu povedat.
Super ! Super ! ! ! ! Super ! ! ! !
Zelo sem vesela Ana Marija, da si napisala to ! ! Vsaka stvar v življenju se začne in konča v glavi. Bistvo vsega je imeti pozitiven odnos do svojega telesa, do ljudi okrog sebe, do živali in stvari, ki te obkrožajo…Enostvano povedano – imeti se je potrebno rad. Sprejeti v svoji duši to, da se sprejmeš takega, kakršen si..
Moja zgodba je zelo podobna tebi Ana Marija. Začelo se je pred 3 leti, ko se v svoji glavi ugotovila, da sem predebela. Raje ne opišem vsega, kaj sem počela. najprej sem preštevala kalorije kot nora, potem sem stradala, vmes sem se še noro zaljubila, tako da mi je bila hrana španska vas. No, vse je bilo uredu in prav. Kile so šle res dol. Imam 164 cm, takrat pa sem imela 48 -50 kg, a brez vsake mišice na svojem telesu. Če danes pogledam, sem bila eno sestradano dekle, ki ni bila sposobna preteči 5 km, ki ni bila sposobna prekolesariti 30 km, ki ni bila sposobna NIČ. Pila sem kavo in kadila, kadila, kadila.. jedla pa nič. No, ljubezen se je potem tudi končala, najina pota so se razšla ( hvala Bogu lahko rečem danes ! ) in začela se je druga skrajnost pri meni. Začela sem se basati s hrano..V enem večeru sem lahko pojedla 1/2 kg kruha namazanega z marmelado in maslom, pojedla cel zavitek piškotov, pa še bi se kaj našlo..Na trenutke me je tako bolel trebuh od prenažiranja, da sem se morala ležati na kavču na levi strani, da je bilo bolje. Kdor tega ni izkusil, potem to ne more verjeti, kaj je človek vsega sposoben početi z lastnim telesom ! ! Če danes samo pomislim na to, me kar zmrazi po telesu. No, da nadaljujem mojo zgodbo. Potem pa je prišel en trenutek, en preblisk v glavi, ko sem ugotovila, da tako enostavno NE MOREM več živeti. Ne morem se cel dan prenajedati s hrano, pa potem 1 teden stradati, pa se spet prenajedati, pa tako dalje..Začarani krog. Kile so šle že na 57 kg, pa potem spet na 50 kg. Ko nisem več mogla obleči hlač, ko nisem imela več nobene cunje za v službo, ko so mi zjutraj piskala pljuča od tobaka, ko sem se pogledala v ogledalo in se zjokala, ker nisem mogla verjeti sama sebi, kaj počnem s seboj, potem sem si rekla, da ZNAM in ZMOREM živeti in da si to lahko dokažem. Enostavno sem si morala dati še eno priložnost v življenju..
No, in začelo se je. Najprej sem zamenjala prijatelje in okolje. Začela sem se družiti z ljudmi tistih lastnosti, ki sem jih želela pridobiti. Prenehala sem preštevati kalorije, prenehala sem obsojati ljudi okrog sebe ( npr. poglej ga kako je debel, poglej kaj je .. ), začela sem se gibati. Prijatelji so me začeli vabiti na tek, na kolo. Nehala sem posedati po lokalih, piti kavo v nedogled in kaditi. Zadala sem si cilj, da želim preteči maraton v roku 1 leta. Ta želja se mi je prejšne leto tudi izpolnila. Premagala sem samo sebe ! Začela sem se spoštovani. Začela sem spoštovati vsako žilo na svojem telesu, vsako mišico. Vesela sem, ko se zjutraj zbudim in čutim, da me boli kakšna mišica na svojem telesu..ha,ha. Da mi zagona, da se ob 5h dvignem iz postelje in se odpravim na jutranji tek. Naj mi nobeden več na tem svetu ne razlaga, da se kakšne stvari ne da v tem življenju. Vse se da, samo če se hoče. Ni nemogočih poti !..Ni lepšega občutka, ko tečem in diham svež jutranji zrak, ko občutim, da se moja pljuča in telo napajalo z energijo, ko čutim, da živim. Ne moti me dež, ne moti me sneg..Enostavno ni več ovir. Vse ovire so bile samo v moji glavi. Sedaj spoštujem svoje telo, spoštujem mišice na telesu, spoštujem tudi celulit in maščobo, ki jo imam na telesu, spoštujem sebe, ker sem DANES sposobna preteči 42 km, prekolesariti 100 km, pa še kaj bi se našlo..Enostavno – POSLUŠAM SVOJE TELO, kaj mi govori. Enkrat potrebujem več take hrane, enkrat več druge..
Naj povem, da imam danes še vedno 164 cm ( po moje še kakšnega več, ker moje telo ni več zakrčeno..), da imam 55 kg ( včasih tudi kakšega več, včasih kakšnega manj ), ampak pa se počutim tako božansko, kot se še nisem v življenju…
Opravičujem se, ker sem malo zašla in sem začela na dolgo in široko razpredati o temu, ampak sem tako čutila, da sem vam morala to napisati. V poduk za življenje. Samo še to vam rečem – IMEJTE SE RADI !
Bravo Taja,
res je, lepo se zjutraj zbuditi in čutiti svoje telo in mišice od vadbe. Tudi zavest o tem, da si telesno v boljši kondiciji in mnogo sposobnejši kot večina jambrajoče (zanikrne in lene) populacije je krasna. Tudi sam sem včasih mnogo kadil in posedal po lokalih, a odkar se intenzivno ukvarjam z rekreacijo, se mi zdi za take stvari škoda časa.
Zmota tistih, ki se šele pripravljajo na ukvarjanje s športom je, da je to nadležen napor. Morda le v začetku, nato pa je čisti užitek gibanja.
LP, Gregor
Pozorno sem prebrala tvojo zgodbo. Pa me je kljub temu nekaj zelo zbodlo. Praviš, da se ne obremenuješ s kilami, dietami, … Pa počneš prav to. Natančno spremljaš koliko poješ, koliko se giblješ, verjetno se vseskozi vagaš, ker praviš, da se nisi zredila nazaj. Skratka počneš to kar počnemo mi, ki smo predebeli, ki se ukvarjamo s telovadbo, ki si želimo bolj suhega in lepšega telesa.
Ne mislim s tem nič slabega, želim ti, da si uspešna pri tem še naprej, ampak ne govori, da se ne ukvarjaš s sabo in s svojim telesom. Navsezadnje ne bi brala teh forumov, ali ne?
Pozdrav!
Za Ruby !
Ne želim, da bi prihajalo do kakšnih nesporazumov. Sedaj se ne ubadam več z dietami in kilami, NE ZANIKAM pa tega, da tega nisem počela. Točno tako, kot je napisala Kili, da se človeku že začne mešati, ko samo še gleda na embalažo, pa v svoj krožnik, pa še v sosednjega..ha,ha.. Smešno, ampak resnično. Zleze ti pod kožo, zleze ti to v možgane..Človek rabi čas, da se tega odvadi. Tako kot je rabila čas, da se je tega neprestanega mišlenja navadil..
Nisi dobro prebrala tega, ko sem napisala, da je potrebno prisluhniti sebi oz. poslušati, kaj ti narekuje telo. Enkrat poješ več te hrane, enkrat več druge…Enkrat mi prija velika skleda solate pa zraven ena velika postrv, enkrat nekaj drugega..
Res pa je, da za gibanje pa spremljam koliko se gibljem oz. bom raje rekla treniram, ker imam tudi plan treningov. Ljubiteljsko sem se začela ukvarjati s triatlonom in ni ga lepšega občutka, kot spremljati, kako napreduješ pri treningih..Ko opaziš, da si sposoben določeno razdaljo preteči mnogo bolje kot pred 1 mesecem, ko ti klaneci ne delajo več problem in kar švigneš mimo…
Grega bi to razumel oz. to razume. Ko čutiš svoje lastno telo !!!!! To je to Ruby. Potreba po gibanju ti postane tako samoumnevna, kot ti postane, da si zjutraj umiješ zobe.
Ruby želim ti, da uspešno shujšaš oz. bom raje rekla tako, da dosežeš tisto težo, v kateri se boš počutila odlično – da ti bo “koža prav ” bi lahko rekli..
Lep pozdrav vsem skupaj.
no, jaz tudi mislim, da je zelo dobro da dosežeš to stanje, ko ti hrana ni najpomembnejša misel, ki ti roji skoz po glavi
ampak za to je potreben trening (misli) in disciplina in odločnost. Odkriti moraš nekaj, ali še bolje rečeno -moraš biti razsvetljen kot bi rekli zenovci
ja, hrana ni vse, ampak če si ženska je veliko več kot pa če si moški, ker moramo paziti na linijo in na ta grozni celulit
pač, čokolade rade jemo in to ne košček ampak kilsko v minuti če je treba, ampak to takrat v sekundi rabiš
ja, tko pač je
ko pa dosežeš stanje, ko ti postane jasno kaj si delaš s tem, koliko se mučiš in bla bla, potem si šele pripravljen na LONG road lepšega in manj stresnega življenja
jaz zdej pojem košček čokolada, ne dam je nikomur in moram jo pojest, ampak ne več kilske – to pa ne zato, ker se obremenjujem ampak sem se spremenila, drugačna filozofija me je prevetrila, starejša sem, ne potrebujem več kilo čokolade (kila čokolade je malce pretiravana)
dojela sem, da se počutim bolje če jem sadje, zelenjavo, če ne jem mesa, če ne jem treh porcij špagetov za kosilo in pet solat in deset desertov za večerjo in spet zato, ker se dojela nekaj in sem starejša in razumem
nevem kdaj se je to zgodilo ampak prišlo je z neko zdravo razumsko filozofijo in s tem, da sem se veliko zanimala za drugačnojedce (presna, prana, vegani…)
ampak to, da po kosilu (recimo da je to okoli 15h) ne ješ nič drugega, to je hell of a job, to je že resna dieta, sej smo kot pubertetnice hujšale tako, da nismo jedle čokolad pa po 17-i uri ničesar več…
ok, sej se da tud tako, pač imaš drugo filozofijo življenja, ampak jaz z mojim fantom obužujem jesti večerjice in oditi na kakšno večerjico v nov lokal, ali pa na pizzo
prijatelje se skoraj izključno povabi samo na večerje, kjer uživamo v hrani in vinu 🙂 ampak ne delamo nobenega problema, pač poješ toliko, da si sit, se ne prenažiramo in ne pojemo po večerji deset bananasplitov – no, če pa kdo od prijateljev želi še kakšnega ekstra, potem mu ustrežem, pač ni še prišel do te točke al pa mu PAČ paše kar tako
ZMERNOST IN ZDRAVA PAMET !
upam, da nisem koga užalila-ni bil moj namen in da nisem bedarij kvasila! 🙂
lepo se imejte!
Kati, jaz nisem jedla po kosilu samo takrat ko sem hujšala, nikakor pa ne vztrajam na tem načinu prehranjevanja še sedaj. Zame je bil pač tak način diete bil zelo uspešen, ne trdim pa da bi bil tudi za koga drugega. Pa naj še dodam, da tudi jaz zelo uživam ob večerjicah z fantom in prijatelji, vedno sem in vedno bom. Tako, da v mojem življenju ni nobene diete, samo pametno prehranjevanje in nič več prenajedanja. Nisem tip človeka, ki bi se vse življenje odpovedovala domačim štrukljem, palačinkam, lososu, zrezkom v omaki, polnjeni papriki, pršutu,…to je le nekaj stvari, ki jih naravnost obožujem.
Sicer pa, naj vsak živi kakor mu paše.
Vse kar sem želela povedati je to, da se mi zdi nesmiselno preštevanje kalorij, 1001 dieta, pretiravanje z telesnimi napori, trendi z kombinacijami hrane, vsakomesečno nakupovanje fitnes naprav, odvajalnih in shujševalnih tabletk in še bi lahko naštevala. Kar malo poglejte nazaj kakšna znanost se dela iz preprostih stvari, naše stare mame se s tem sigurno niso obremenjevale, pa so vseeno bile in so lepe ženske.
Smiselno je zmerno prehranjevanje in vadba.
Veseli pa me, da je kar nekaj pozitivnih odzivov na moje razmišljanje, saj navsezadnje, kdo se pa želi odpovedovati lepim stvarem v življenju.
LP in veliko uspeha v življenju vsem obiskovalcem foruma.
Ana Marija
ja, no, mi smo te mensezdi vse razumele, da še dan danes ne ješ po kosilu nič
dobr, pol je to čist neki druzga
ker to, da ne bi jedla po kosilu in to, da praviš da ti gre na živce, ko vidiš punce ki vejo za vsako suho slivo koliko kalorij ima je vse skupaj zelo podobno in nesmiselno oboje, tko da sem mislila, da tem puncam ne moreš zamerit njihovega poznavanja kalorij in kurjenja kalorij, če pa sama nič ne ješ…
ampak zgodba je drugačna, če ješ zdaj vse in si to delala samo na diet
pol ti pa vsaka čast za to, da si še vedno na tej kilaži
no, to smo zdaj razjasnili… 🙂
Pozdravljena Ana Marija,
to bi morali vsi prebrati in se naučiti ter potem uporabiti v življenju.
Prepričan sem, da si pozitivna in vesela oseba, vsak bi si želel imeti takšno osebo za sodelavca ali prijatelja…
Iskrene čestitke…tudi sam sem na tvoji poti…na tvojem načinu življenja…že cel mesec in tako bo tudi ostalo…uživam namreč tudi v hrani, gibanju in življenju…
Pozdrav,
Frenky