Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Prepiri v družini-kako prekiniti stare vzorce?

Prepiri v družini-kako prekiniti stare vzorce?

Pozdravljeni,

Pišem vam, ker ne vidim vec izhoda in rešitve za našo nesrečno družino. Predvsem bi pa rada prekinila stare vzorce in si z mozem ustvarila druzino,ki vsem clanom nudi prijetno in varno okolje.

Sama sem odrasla v druzini mame, oceta ter sestre in brata. Otroci smo vsi odrasli, vendar se ne cisto na svojem in se vedno precej vpeti v primarno druzino.
S sestro imam dober odnos, podpirava se in si stojiva ob strani, kljub obcasnim prepirom med nama ni zamer. Z bratom se sicer ne pogovarjam dosti, zivel je tudi v tujini in nimava nekega tesnega odnosa – ni pa med nami prepirov ali cesa podobnega, pomagamo si vsi trije, ce je potrebno.

Boli me dejstvo, da smo vecino otrostva preziveli ob prepirih. Mama in oce sta se že pred 25 leti prenehala pogovarjati in imeti rada. To smo otroci vseeskozi čutili in še vedno čutimo. Oce je bil precej odsoten, kar mu je mama neprestano ocitala, vedno pravi, da se je sama morala “pobijati” z nami in nas vzgajati, oce nam je pa dajel potuho, ko je prisel domov, namesto, da bi pri vzgoji podpiral mamo.

Vedno je bilo ogromno dretja iz mamine strani, tudi kakšne stvari so letele in zbijalo se je z vrati. To smo kmalu zaceli poceti tudi otroci. Mama se je ob prepiru z ocetom ali z nami kar odmaknila, odsla iz stanovanja, otroci pa smo jokali ali pa jo bosi iskali, tudi ce je bilo sredi noci. Oce niti ne vem kje je bil takrat, ocitno se je tudi potuhnil,,ker je tako imel svoj mir. Boli me, ker imam obcutek, da se nismo druzili kot prava druzina, oce in mama si nista izkazovala ljubezni, tudi ob mirnih dnevih, tudi nam ne vem ce sta kdaj povedala, da nas imata rada, kaj sele da bi to rekla drug drugemu -pred otroci sigurno ne. Mama nama s sestro se vedno ocita, da sva jo izzivale in jo spravljale ob zivce. Verjetno je to vsaj v določeni meri res, ceprav ne mislim, da smo bili slabi otroci, ker nihce od nas ni pocel nobenih hudih neumnosti, vsi smo bili zelo dobri ucenci in naredili fakultete.
Mama je bila celo zivljenje nezadovoljna v sluzbah v katerih je bila, kasneje je ostala doma z nami in skrbela za gospodinjsto. Tudi v tem ni nasla zadovoljstva, prepirali smo se, oce je se vedno vecino casa delal in se vedno umaknil, ko se je zacelo dretje. Oce vedno pove, da je bilo tako ze, ko sta se z mamo spoznala – da so se pri njej doma enako glasno prepirale-moja mama in babica. Ob vseh prepirih se mama in oce nikoli nista odlocila za locitev in danes se mi zdi, da sta zaradi tega povzrocila se vec trpljenja sebi in tudi nam otrokom. Oce nikoli ni hotel prodati imetja, vedno je samo rekel, da mama lahko spakira kovcke in gre….za to ni nikoli imela dovolj poguma, niti ni realno mogla brez sluzbe in s tremi otroci. Brez nas pa pravi, da ni hotela oditi.

Zalosti in hkrati jezi me, da tudi sedaj, ko smo otroci odrasli ta agonija se vedno traja. Mama je sedaj brez sluzbe, oce se vedno bolj kot ne cele dneve dela-zivita mimo drug drugega. Oce vsaj zase nekako skrbi, vidi se da se vsaj toliko ceni, medtem ko je mama popolnoma na dnu- nic ne naredi zase, obcutek imam, da se v enem letu postara za 10 let, nima hobijev, prijateljev in veselja do zivljenja. Pravi, da jo je oce naredil tako, da je ona probala resiti njun odnos,pa on ni imel interesa. Ne vem kaj je pri tem res in kaj ne…ker od oceta nikoli ne morem nobenega iskrenega odgovora dobiti – se pa vidi, da mamo prav prezira, da se mu zdi nicvredna in nesposobna. Vem, da to ni res, ampak ona se vseeno pogosto tako vede in tudi samo sebe daje v nic -pravi, da nam je bila samo za sluzkinjo. Nam otrokom je hudo, ko jo vidimo tako, ne znamo pa pomagati saj z njo nimamo nekega primernega odnosa….sama imam obcutek, da z mamo nisem nikoli imela odnosa, ki bi omogocal prijetno druzenje in pogovarjanje o cemerkoli. Kar tezko se je pogovarjati z njo, zdi se mi, da tudi ce se z njo zelim pogovoriti o enem problemu je takoj prepir, pogosto mi rece naj ji ne hodim tezit – tudi ko ji hocem pomagati in ji lepo povem, da mi ni vsec, da je popolnoma depresivna, da ne poskrbi zase, od doma ne gre noli, niti v ziviljsko trgovio ne gre – ko ji to recem je takoj ogen v strehi in pripomba, da naj ji nedvigujem pritiska. Ne vem ali je moj nacin napacen, vendar ne znam ji pomagati na dug nacin. Predlagala sem jima tudi terapijo, pa pravita, da se nic ne da pri tem. Moti me predvsem, da imam obcutek da sta zavrgla svoje zivljenje, da je mama nesrecna in niti ne poskusa, da bi bilo kaj drugace. Sama mislim, da tudi po 25 letih ni prepozno, da bi poskusala ustvarit boljsi odnos ali pa se vsaj raziti in iskati boljse zivljenje loceno. Jezna sem na njiju, ker smo tudi otroci pobrali podobne vzorce, sama sem se ze preveckrat v prepiru drla na partnerja in loputala z vrati. Tega vedenja bi se rada vsaj pri sebi znebila ter se znala pogovarjati. Tudi za svoje otroke (ki jih sicer se nimam) bi bila rada boljsi stars pa ne vem kako. Mami sem vedno zamerila, ker ko sem sama ali s sestro prisla do nje z neko tezavo jo je to samo znerviralo ni pa me znala pomiriti in mi takrat razloziti, da tista tezava sploh ni tako velika kot se je meni kot otroku kazala. Celo zivljenje imam v sebi neko jezo ter strah, tudi zdaj imam predvsem strah pred tem, da sama ne bom zmozna prekiniti teh vzorcev in bom napake ponavljala pri svoji druzini. S partnerjem se o tem poskusam cim vec pogovarjati ter se izogibam nekonstruktivnim prepirom z dretjem in zbijanjem, vendar me kljub temu vcasih zanese, poleg tega sem opazila, da tudi jaz njemu pogosto ocitam, da ga ni dovolj doma, prav tako kot je moja mama ocetu. Pri tem pa ugotavljam, da partnerja samo odrivam od sebe, tudi ce mu na lep nacin povem, da ga pogresam, ko je toliko casa odsoten.
Skrbi me, da bi se zgodba ponovila in me zanima kaj lahko naredim, da bi pomagala mami in ocetu za njun odnos oz. vsaj mami, da bi ona lahko zazivelia kolikor toliko srecno zivljenje. Predvsem pa me zanima kaj lahko naredim sama pri sebi, da prekinem to druzinsko zgodbo in s partnerjem ustvarim zdravo druzinsko okolje.

Se opravicujem za zmedeno pisanje, ampak je res tezko napisati bistvo in urejeno razloziti kaksna je situacija.

Lep pozdrav

Tinka 2864,

Hvala za zaupanje vaše stiske, iz katere najmočneje izstopa krivica, s katero ste v primarni družini živela in je to tudi pričakovano vzdušje, ki se razvije ob depresivni in pasivno-agresivni mami in (čustveno) odsotnim očetom, ki (še) ni pripravljen na videti dlje od lastnih potreb. Počutite se nemočno, krivo in odgovorno za njuno stisko, zraven pa jezno, negotovo in žalostno, ker nič varnega ne delata na tem. Kjer se pravzaprav starša obnašata kot otroka, je to tudi nemogoče pričakovati in to je vzdušje (neozaveščenega) psihičnega nasilja, za kar sta v resnici odgovorna. Ampak to še pride.

Kjer starša nimata ali ne razvijata občutkov za razmejitve in jima niso jasne odgovornosti ter moči, ki jih imata, tam so otroci naslovniki njunih osebnih in partnerskih zapletov. Pomeni, da nezavedno (in z vidika vedenja tudi povsem neodgovorno) prenašata lastno nemoč in čustvene zaplete na otroke oz. celo družino. Otrok v takšnem vzdušju (kot ga izčrpno opisujete sama) odrašča s težkimi občutki krivde, sramu, strahu, nenaslovljene jeze in žalosti, s katerimi pa ne zna ustrezno ravnati, saj tam ni starša, ki bi mu to pokazala. Zato ta težka čutenja namesto predelave in uravnavanja postanejo neločljivi del nizke samopodobe. Otrok kot žrtev psihične zlorabe zato razvije nadomestno vedenje, tako, ki je zaželeno oz. potencialno obljublja več varnosti od starša, vendar v praksi pa naleti ravno na obratno, in sicer utrjuje prepričanje, da njegove lastne potrebe niso pomembne, zato brž prične skrbeti za starša, ki ga noče in ne sme izgubiti. To pa je za otrokov psihični razvoj povsem ne-varno in zavirajoče. Koliko se tega starša zavedata ali ne tukaj ni bistveno, gre za debelo škodo, ki jo delata otrokom in je skrajni čas, da s tem prenehata in v svoje osebno in partnersko življenje vneseta varno strukturo z odločitvami in načrtom kako se bosta iz tega izvlekla. Mladostnik ali mladi odrasli nima ne moči niti ni njegova odgovornost, da skrbi za starša oz. njegovo psihosocialno varnost. Njegova odgovornost je v tem, da čim prej odide od doma, na izobraževanje, si najde delo in varno socialno mrežo ter prične samostojno skrbeti zase in nato za svojo lastno družino.

Pri tem imate veliko potenciala že zato, ker se dobro zavedate rušilne moči destruktivnih vzorcev, ki jih starša še kar vzdržujeta na račun družinske varnosti in zdravja. Namreč, ne pozabimo, da vse nerazrešene stiske in čustveni zapleti delujejo na naš organizem, tu je psihosomatika in psihobiološka vzajemnost (povezanost med biološkimi in psihološkimi procesi je izjemna). Ne glede na ves trud, ki ga vložimo v to, da za božjo voljo ne ponavljamo destruktivnih odzivov v naših odnosih, se bo ravno to dogajalo, sploh pa takrat, ko bodo prišli otroci. Glede tega si ne smemo delati utvar, ker škodujejo nam, in to toliko časa, dokler nismo sami pripravljeni na prevzemanje odgovornosti in ukrepov za delo na sebi. To pa pomeni odpiranje v zaupnem odnosu, iskrenost, pristnost in nadzor nad ne-varnim vedenjem.

Preden nadaljujem k ukrepom bi vas še opozoril na pomen zaupanja vase in lastnim občutkom, ki ji izkušate v odnosih, kajti to so ključna sporočila o tem, kako varni smo in kaj nam je storiti, ko se počutimo ogroženi. Obrambni mehanizmi so naš povsem naravni ščit, četudi nam povzročajo težave z izkrivljenimi prepričanji o sebi, lastni vrednosti, sposobnosti in o svetu okoli nas. Vse to se da razdelati in ponotranjiti novo perspektivo s čim manj “čustvenih zamaškov”, čemur pravimo integracija in diferenciacija osebnosti. Višje kot znašata njuni vrednosti, več zrelosti in fleksibilne opreme imamo za premagovanje novih izzivov v življenju in seveda več življenjske energije!

Torej kako naprej: izhajati je potrebno iz točk ozaveščenosti, s katerimi trenutno že razpolagate:

[list]
[*]
otrok ne zmore skrbeti za čustveno varnost starša, ne da bi to počel na račun lastne varnosti, to ni njegova odgovornost, sicer je naslovnik zlorabe; to pa ne pomeni, da ne sme dajati spodbud in
razumevanja; bistveno je iz tega izdelati strukturo pravil in pričakovanj, saj s tem dobimo red v odnosih,

težka čutenja ob staršu so rezultat ponotranjene projekcije s strani tistega, ki ima moč in odgovornost, tj. starša; gre za zastale čustvene vsebine, ki niso dobile priložnost za ustrezno poimenovanje, naslov in varno vrednotenje, ki otroku omogoča samospoznavanje in nadzor nad seboj; če s tem ne opravimo v otroštvu moramo to narediti prej ali slej v odraslosti, sicer s tem “okužimo” svoje kasnejše bližnje odnose doma, v službi, družbi,

bistvo razvoja v družini je otrokova samostojnost, tj. varen odhod od doma, v delo in intimno partnerstvo ter lastno družino, za katero polno skrbi (do polnoletnosti njihovih otrok itn.),

simtpome oz. težave starša kot partnerja lahko rešujeta le v razmejenem in strukturiranem odraslem odnosu; vsako izmikanje za potrebno pomoč, je zgolj obrambni mehanizem pred soočanjem s samim seboj in lastnimi strahovi, zapleti, omejitvami (to je klasična situacija paradoksa v odnosih: sami še nismo nič naredili za njihovo varnost, vemo pa kaj deluje in kaj ne),

da je otrok jezen na starše govori o zdravem delu njegove duševne strukture, prisotnost čustev nosi svoj izvore in pomen, običajno si tega niti ne upa več priznati, kaj šele kazati, saj je v vašem primeru mama, kot pišete, vsako vašo pritožbo ali upor zlahka povozila ali zavrnila in vas s tem čustveno (očitno včasih tudi fizično) pustila na cedilu, kar v otroku pusti globoko rano.
[*] [/list]

Končno, potrebno se je zavedati, da to pisanje ni namenjeno zbijanju dostojanstva staršem, kajti ti ljudje so v stiski že celo njihovo življenje, le da s tem še niso opravili. Kar želim je jasno opozoriti kje so meje, kakšne so vloge in odgovornosti, ker brez varne strukture in pristne energije za lastno skrb ne moremo pričakovati rešitev ali pa upati na spravo, red, mir in zadovoljostvo, ki vodijo do sreče. Treba se bo odločiti in pričeti delati na sebi.

Že zdavnaj poteptano dostojanstvo in odprte rane lahko tako oče kot mama pričneta zdraviti izključno tako, da se sama prenehata obnašati kot otroka, ker to nista več, in da se odločita, da bosta drug v drugem pričela videti zrcalo sebe (nevropsihološka[/url] dinamika v intimnih odnosih nam to tudi omogoča), in sicer v dobrem in slabem in ne kot sovražnika na dveh bregovih, med katerima jima odteka reka življenja. Rešitev je v odločitvi za ranljivost[/url], ki v tem smislu ni sinonim za preobčutljivost, temveč nekaj pomembnejšega za varnost v odnosih. Če pa se morebiti res ne vidita skupaj, naj se ločita, kajti tretja pot, kot vidimo, je najslabša. Veste, kako pravijo: boljša je še tako slaba odločitev kot pa nobena odločitev.

Končno, ko življenje načrtujemo in se trudimo za najboljše, se nam isto dogaja tukaj in zdaj. Pomeni, da smo v vsakem trenutku vpeti v aktivno delovanje naše preteklosti-sedanjosti-prihodnosti (t.i. “kairični čas”). Zato je pomembno, da nas vodi občutek nadzora in varnosti v odnosih vsak dan, od nas je odvisno, če bomo temu delovanju prisluhnili, kajti tam (ali bolje, tu) niso samo boleče vsebine, temveč se tam skriva tudi ves naš potencial, modrost, intuicija oz. tisto, kar je na poti odraščanja ostalo neizčrpano ali kako drugače pozabljeno. Skozi to prizmo, prizmo življenjskih izkušenj, bomo na koncu presojali kako bogato smo v resnici živeli.

Srečno!

- - Edin Duraković, STUDIO SIMBALEIN Center za kulturo in terapijo odnosov Ljubljanska c. 15, 1293 Šmarje-Sap t: 030 689 656 e: [email protected]

Pozdravljeni

Tudi mene zanima kako ravnati,da se s sestro ne bi več prepirale.
Starši so se razvezali,ko sva bile stare 14 in 15 let.V hiši je mama nosila hlače.Jaz sem prvorojenka in me nista nikoli marala.Mati me je pretepala do krvi,oče je delal v tujini,ko je bil doma se nikoli ni zmenil za naju s sestro.Že,ko sva bili s sestro mlajši,me je sestra poniževala in pretepala.Hitro sem se odselila od doma,ko mi je bilo komaj 18 let.Bila sem sita poniževanja od staršev in sestre.Vedno,ko sestra rabi pomoč ji pomagam…..Dajem ji fizično in čustveno podporo.Ampak,ko ji rečem ne,ali takoj ne skočim,se začnejo žaljivke….trenutno mi je napisala,da sem gnoj od gnoja,ker ima zlomljeno nogo in ji nisem letela čistit hiše,ker je prišla neka prijateljica na obisk.Povedala sem ji samo to,da ji ne pridem čistit,da ji naj pomagajo tudi njene prijateljice….KONEC!!!!!Žali me,v srce mi rine nož…..Večkrat je že prekinila stike z menoj…..pa sem vedno popustila.Vedno me najde,ko ji je hudo,da ji pomagam.DOVOLJ MI JE!!!!!!!Ne morem več!Boli me srce,boli duša,ampak moram se za vekomaj umakniti,ker preveč boli.Mama je popolnoma enaka,tudi ona me poišče,samo,ko kaj rabi.Medve s sestro imava zelo slabe stike z mamo…..tudi sestra ima zelo slabe stike z svojimi otroci.Jaz pa imam odličen odnos z mojimi otroci.Sestra me pošilja k psihiatru,da sem gnoj,da sem budalo…..no,ni kaj ni…..Pred leti sva imele z mamo veliki konflikt še iz otroštva…..hodila sem na psihoterapije,ker me je to vse zelo potolklo.Ko sem psihiatru vse povedala,mi je rekel,da naj pride mama,da ga jaz ne potrebujem.Sedaj me sestra pošilja k njemu…..No saj res več ne vem,kaj se dogaja.Pomagajte mi prosim!!!!!!

Spoštovana pika53,

Hvala za zaupanje stiske. Povsem vas razumem v tej nemoči, človek bi se kar razpočil od hudega, tako težko je to. Povsem nevarni primarni odnosi v družini z veliko nasilja v otroku pustijo veliko rano, ki se dolgo celi in odpre vsakič, ko pridemo v spor z bližnjim, lahko je to že čisto vsakdanji nesporazum. Tu je cela paleta težkih čutenj, ki še niso dobila pravi naslov, vrednost oz. pomen. Preden pričnemo govoriti o odgovornosti in sprembah, je potrebno levo in desno polovico možganov, kjer so shranjene izkušnje, spraviti skupaj, da varno skomunicirata, kot rečemo. To delamo le s sočutjem, sprejemanjem, razumevanjem, spodbudo, to delamo le v varnih odnosih, ki si jih je potrebno šele zgraditi, kajti očitno je pri vas zadaj veliko zavrženosti, zanemarjenosti, celo fizična zloraba s strani staršev. To so kazniva dejanja, ki jih je (bilo) potrebno prijaviti policiji. Ne vem ali se še dogaja ali ne, ali je morda prišlo kdaj do prijave nasilja v vaši družini in je kdo odgovarjal za to ali ne, … kakorkoli, tu je toleranca ničelna, vsako nasilje je potrebno ustaviti oz. prijaviti.

Lahko se na glavo postavimo, vendar brez soočenja ni rasti. Lahko smo imeli še tako boleče otroštvo, danes vi niste več otrok. Tako vi kot sestra lahko izbirate kaj boste naredila s seboj, težkimi izkušnjami in pripadajočimi občutki, in končno z življenjem. Kot otrok tega žal niste mogli. Kako mirni in zadovoljni želimo leči v posteljo, kako varno začeti dan je odvisno najbolj od nas samih. Prav tako ali si bomo dovolili, da nas nefunkcionalni vzorci preteklosti ves čas držijo v vajeti nesvobodne in nesrečne. Kot odrasli imamo to moč za spremembe, samo je potrebno najprej imeti močno željo in cilje, nato pride odločitev, delo na sebi in vztrajanje.

Kakorkoli že, iz vašega opisa že veje optimizem, kajti uspela ste postaviti meje projekcijam nasilja, ki prihajajo s strani sestre, staršev. Pričakovano ostaja bolečina, ki se kar noče končati. Vi ste očitno hitro dojela »1 in 1« v vaši družini in imate vse možnosti, da se uspešno soočite s tem, kar vas muči. Kar je bistveno, da vam glede na opis sporočim, je dejstvo, da za težke izkušnje v družini niste vi nič kriva, niti vaša sestra. Kar se vama dogaja je preigravanje težkih čutenj, ki sta jih ponotranjila iz družine še kot otroka. In bolečina vedno išče pot ven, tako kot sreča in radost, le da je prva destruktivna in nezavedna, zato ji je potrebno najti varno pot (nadzor, osmišljanje, naslov, pomen).

Skratka, na poti do lastne sreče smo le mi sami, zato vam toplo priporočam terapevtsko obravnavo pri bližnjem zakonskem in družinskem terapevtu. Skozi cikel srečanj vas bo globinski proces sočutno in strukturirano pospremil do ozaveščanja notranjih ovir in vas – če boste vztrajala – tudi opremil z novo perspektivo do sebe, preteklosti in prihodnosti. Kdor namesto trmastega vztrajanja pri svojem išče raje resnico in se odpira, ta bo rasel, za tega meje počasi postanejo nebo.

Večkrat zaključim s tem stavkom: puško v koruzo lahko vržete tudi jutri, danes je čas za še en krog.

Srečno!

- - Edin Duraković, STUDIO SIMBALEIN Center za kulturo in terapijo odnosov Ljubljanska c. 15, 1293 Šmarje-Sap t: 030 689 656 e: [email protected]

Najlepša hvala za ta nasvet.Res je…to so stari vzorci,moja sestra je videla kako me je mati vedno poniževala…pretepala….in sestra počne to nasilje še danes.Ko sem bila še otrok sem večkrat pretepena pobegnila k očetovim staršem.In enkrat je mama poklicala socialno službo…prišla je socialna delavka,me lovila po polju in me privlekla nazaj k mami.Večkrat sem že razmišljala,zakaj me niso dali v kakšno rejo,bi ziher bilo boljše zame.Jaz imam 54 let,sestra 53.Boli me duša,boli srce,večkrat sem ji že rekla….starši bodo umrli,ostali bova sami…..ne prepirajva se.Ona pa vedno,ko ji kaj narobe rečem….oziroma ona narobe sliši in lop po meni….prekine vse stike,potem,ko ima kakšne probleme,me pa spet poišče.Njeni otroci mi govorijo,naj se umaknem od nje,ker me bo uničila.Vedno sem skočila,ko me je rabila….ogromno sem naredila za njo,še hvala mi ni rekla.Imela me je vedno za majn vredno,se norčevala iz mene,kot še sedaj.Tudi ona je razvezana….menjuje partnerje….hodi k meni in mi vse razlaga,če rečem kaj,kar ji ni prav,me že ima grdo…..Mene to boli….najprej me vplete v vsak njen problem,potem mi očita,da se vtikam v njeno življenje.Čist sem bila že zmedena in tako sem se tudi jaz odločila….SEDAJ PA KONEC!!!!Ne prenesem več tega,ker me to preveč boli.!!!

New Report

Close