Poročena sva 15 let. Nisva prav posebno “mahnjena” na sex, ne on in ne jaz. Parkrat na mesec nama je dovolj. Težava je v tem, da mož doživi izliv že po parih sekundah. Včasih že med predigro. Vedno se potrudi, da me zadovolji, tu ni problema. Hudo mi je zanj, saj je zaradi tega precej prizadet. Lahko bi rekla, da ima manjvrednostni kompleks. Star je 39 let. Spoznala sva se, ko jih je imel 21 in že takrat sex ni trajal dalj od dveh minut. Po parih minutah je imel ponovno erekcijo in sva pač večkrat. Tudi zdaj z erekcijo ni težav. Jaz mislim, da je vsemu kriva psiha. Mož ima odgovorno delo in je veliko v stresu. Mislite, da sploh obstaja kakšna rešitev ?

Prezgodnja ejakulacija (prezgodnji izliv) je pogosta tema tako uroloških kot psihiatričnih in psiholoških ambulant in posvetovalnic. Tudi farmacevtska industrija se trudi proizvesti tabletko, ki bi moškim omogočala dalj časa trajajoč spolni odnos. Razvitih je veliko tehnik in pripomočkov, nasvetov in navodil. Uporabljajo se zdravila, seksualna terapija in psihoterapija, najbolje pa kombinacije naštetega.

Prezgodnjo ejakulacijo v zdravstvu označujemo kot stalno ali ponavljajočo se situacijo, ko pride do izliva semena (ejakulacije) z minimalno stimulacijo in to pred samo vstavitvijo penisa v nožnico, ob sami vstavitvi ali kmalu po njej – prej, preden moški to želi. Opišemo jo lahko tudi kot nezmožnost zadržati izliv semena toliko, da bi lahko uživali v spolnosti. Gre lahko tudi za izliv semena brez zadovoljive erekcije, ki bi omogočila spolni odnos.
Za »diagnozo« prezgodnjega izliva so potrebne tri stvari: 1. izmerjen kratek čas od vstavitve penisa v nožnico do izliva, 2. občutek, da ni nobene kontrole nad izlivom in 3. nezadovoljstvo s spolnim odnosom.

Veliko študij je merilo čas od vstavitve penisa v nožnico do izliva. Meje, kako kratek mora biti ta čas, da lahko govorimo o prezgodnjem izlivu, so različne, od 15 sekund pa do 2 minuti. Kot povsem normalen čas, ko pričakujemo izliv semena po vstavitvi penisa v nožnico in ob spolni aktivnosti, opredeljujemo čas od 2 minuti do 10 minut. Če »zdrži« dve minuti ali več, ne moremo govoriti o prezgodnjem izlivu. O prezgodnjem izlivu kot »bolezni« ne moremo govoriti, če gre za močno vzburjenje ob novem partnerju ali odnosu v novi, posebej dražljivi situaciji, če gre za redke odnose ali če so posredi zdravila oziroma prenehanje jemanja nekaterih psihotropnih zdravil ali substanc.

Nekateri moški imajo prezgodnji izliv vse življenje, nekateri samo v določenih situacijah ali partnerkah, pri nekaterih se razvije kasneje v življenju (zaradi slabše erekcije v starosti se pojavi bojazen, da bo penis »uplahnil« prehitro, pred koncem odnosa, zato »pohitijo«). Kadar se prezgodnji izliv pojavi kasneje v življenju, je vzrok in zdravljenje treba iskati v novih okoliščinah – na primer z zdravljenjem erektilne disfunkcije ali oplemenitenjem odnosov v partnerstvu.

V konkretnem primeru bi bilo morda smiselno poskusiti na nevsiljiv, »naraven« način povečati pogostnost spolne aktivnosti z možem. Če se bo o tem pripravljen pogovarjati, lahko obišče kateregakoli urologa, ki mu bo svetoval ali pa ga napotil do kolega, ki se s tem ukvarja podrobneje in najverjetneje mu bo ponujeno kakšno zdravilo v preizkus. Idealno pa bi bilo, po mojem mnenju, da, ko se bosta o tem pogovorila in se odločila, da želita ta del vajinega odnosa spremeniti, poskusiti izboljšati in je to tako pereče, da sta zato pripravljena tudi skupaj poiskati pomoč, da torej skupaj obiščeta kakšnega psihiatra – seksologa. Gotovo se s tem ukvarja marsikdo, najbolj brez zadržkov pa priporočam gospo Ireno Rahne-Otorepec ali gospoda Slavka Ziherla. O njuni ambulanti (Ambulanta za spolne motnje Psihiatrične klinike v Ljubljani) je bilo že govora na Med-over-net v forumu Splošna psihiatrija. Morda obiščeta katero od trgovin s spolnimi pripomočki in izbereta na primer kondome z lokalnim anestetikom, ki naj bi zmanjšali prekomerno draženje penisa. Obstajajo tudi pršila ali kreme.
Preberite več o tem na internetu, če govorite angleško bi svetoval stran ameriške klinike Mayo (http://www.mayoclinic.com/health/premature-ejaculation/DS00578).

Morda lahko preizkusite tehniko stiskanja (»squeeze technique«). Med predigro stimulirajte partnerja kot navadno, dokler ne bo skoraj pred izlivom. Takrat stisnite konec njegovega penisa, na prehodu med glavico in telesom penisa in čvrsto držite nekaj sekund – tako dolgo, da se občutek, da prihaja izliv, poleže. Seveda penisa pri tem ne krivite na silo, da ga ne zlomite! Samo objemite in stisnite in držite. Ko sta tako izliv odložila, počakajte 30 sekund, nato pa spet nadaljujte s predigro. Nato lahko postopek ponovite. S ponavljanjem nekateri pridobijo možnost kontrole ejakulacije toliko, da lahko vstavijo penis v nožnico, ne da bi ob tem doživeli izliv.

Zdravila, ki se uporabljajo, so antidepresivi katerih stranski učinek je podaljšan čas do izliva. Navadno so bolj učinkoviti, če se jemljejo redno, nekateri pa jih predpisujejo tudi po potrebi – od eno do nekaj ur pred odnosom. Primeri zdravil so sertralin (Zoloft, Asentra), klomipramin (Anafranil), paroksetin (Seroxat) in drugi. To so »prava psihiatrična zdravila«, izključno na recept, največ izkušenj s predpisovanjem imajo psihiatri, predpisujejo pa jih tudi splošni zdravniki ali včasih urologi. Podobno zdravilo s krajšim časom delovanja (manj stranskih učinkov), z mednarodnim nelastniškim imenom dapoksetin, ki so ga razvili in ga nameravajo tržiti prav v ta namen, bo morda prišlo v lekarne zahodne evrope letos ali naslednje leto (pod imenom Priligy, Janssen-Cilag). Od evopske agencije za zdravila (EMEA) je dobilo predhodno odobritev, ameriška FDA pa ga je zavrnila. Zdravilo dapoksetin bo (ko bo in če bo dostopno) najverjetneje na beli recept – torej samoplačniško.

Vprašanje je postavljeno prek spleta. Gre za temo, o kateri na spletu piše toliko, da se zdi nemogoče dodati še karkoli novega. Vsekakor – če vas ta težava obremenjuje – se lahko obrnete na zdravnika, urologa ali psihiatra in lahko pričakujete pomoč, vendar le, če bo ocenil, da je stvar res huda. Kdor pa na primer zdrži 3 minute in bi rad ta čas podaljšal na 6 minut, naj pregleda literaturo, pobrska po spletu in vadi ter pri upoštevanju raznih nasvetov uporablja kanček zdrave pameti.
Tu so še tantrični seks in joga (objavljen je celo znanstveni članek, kjer dokazujejo uspešnost joge pri zdravljenju prezgodnjega izliva v primerjavi z zdravili), vendar pa to ni več moje področje…

Doživljanje orgazma ima dva korelata, psihičnega in biološkega (v primeru moških je to ejakulacija). Ali so biološki znaki v tem primeru enoznačni odraz psihičnega dogajanja? V prepričanjih obstaja veliko mitov glede enoznačnih povezav erekcija-ejakulacija-orgazem. (nekaj tega sem našel na: http://www.cenim.se/27-a.html). Ali je smeh posledični znak človekovega veselja? Ali so povešena usta znak človekove žalosti in potrtosti? Vemo, da teh povezav ne moremo vedno interpretirati na tako preprost način. Vemo, da je naše videnje in pojasnjevanje občutkov drugega večkrat nasilje nad drugimi. Da drugim glede na naše razumevanje njihovih zunanjih izrazov, neupravičeno in zmotno pripisujemo, kaj se dogaja v njihovi notranjosti.
V primeru prezgodnje ejakulacije pride do biološkega znaka (izliva) preden se orgazem zgodi tudi v psihičnem doživetju, v zavedanju. To lahko pri drugem sproži razlago, da gre za pretvarjanje, kot bi se smejali, čeprav nismo veseli. Takšno doživetje je prav gotovo stiska za oba spolna partnerja. Pri moških pa se ob tem pojavlja še sram in izogibanje spolnim aktivnostim.

Podatki se dokaj razlikujejo, v svetu navajajo, da okoli 70% moških pozna težavo prezgodnje ejakulacije (PE) ali prezgodnjega izliva (PI), naši podatki so evidentirali okoli 20% moških. O prezgodnji ejakulaciji govorijo, če moški ejakulira v času do dveh minut po začetku spolne aktivnosti. Vendar tu nastane že prvo vprašanje. Kdaj se začne spolna aktivnost, kdaj se začne seks? (Ali je podatek dveh minut lahko za moškega nova priložnost miselnega ukvarjanja, kjer bo namesto s partnerjem v odnosu s seboj in svojim penisom v tekmi vzdržljivosti do dveh minut)? Kako se obnašajo potrebe glede spolnosti pri vsakem od partnerjev? Ali v glavi ali v hormonih, ki sporočajo potrebo? Ali v ideji, ki čaka v enem od partnerjev, ali v trenutnem navdihu? Kakšno zgodovino in kakšno ozadje osebnih izkušenj imajo naše ideje o spolnosti, o spolnem odnosu kot aktivnosti? Ali se začne seks v dogovoru med dvema partnerjema? Kako se dogovorimo? Kako imamo razdeljen dogovor glede prevzemanja pobude? Kako se drug drugega vzburimo? Ali morda enega nekaj vzburi izven odnosa in je odnos mašilo neke fantazije? Kako se pri tem uskladimo? Kaj komu pomeni predigra? Ali jo sploh imamo? Kako doživljamo penetracijo? Kako doživljamo različne seksualne položaje?
Kje in kako moški doživlja senzacijo spolnega akta ob penetraciji?
Vsa ta vprašanja imajo soodvisni odgovor. Lahko se odgovor ustvarja vsakič v vsakem od partnerjev posebej, na način dveh različnih svetov, med katerima ni povezave. Lahko pa odgovori nastajajo v prepletu iskrene in spoštljive komunikacije med partnerjema. Kjer ni očitanja in določanja, kako bi naj bilo prav, ampak je sprejemanje in poslušanje individualnih različnosti – in nato iskanje skupnega usklajevanja.

Kot najpogostejša razloga za PE se v strokovnih krogih navajata neizkušenost in anksioznost.
Navadno pri moških prevladuje prepričanje, da gre za preveč senzibilen penis. Vendar temu ni tako. Prej je res, da moški ne občuti senzacije, da ni v stiku z doživljanjem seksualnosti – tukaj in zdaj. To je lahko zaradi več razlogov.
Pogosto prepričanje moških pri spolni aktivnosti je, da se morajo izkazati. Da morajo biti najboljši. Spolna aktivnost se v takih okoliščinah odvija pod nenehnim pritiskom. Moški niso dovolj samozavestni, so pod pritiskom, da morajo uspeti. V tem primeru je pomoč v smeri sprejetja sebe takega kot sem, s pomiritvijo, da sam dovolj dober tak kot sem.
Obstaja še veliko drugih možnih anksioznosti. To je lahko strah, da bo prišlo do spočetja, da bo odnos odkrit (v primerih afer) ali zaradi popolnoma zunanjih stresnih dejavnikov (služba, denar).

Ozadja, ki onemogočajo, da bi bili predani stiku s partnerjem in stiku z lastnim doživljanjem, so lahko zelo različna. Lahko se jih zavedamo, še pogosteje pa gre za nezavedne procese.
V nas živijo mnoga prepričanja, ki nam narekujejo naše vedenje in naše odzive v medsebojnih situacijah. Ta prepričanja so nastala kot plod naših osebnih izkušenj in plod našega sklepanja pri opazovanju drugih. Pri spolni aktivnosti se ob prepričanjih, ki jih imamo, pojavljajo tudi fantazije.
Tukaj se ponovno odpira kar nekaj vprašanj. Kaj me ovira, da bi se prepustil doživljanju tukaj in zdaj? Da bi zaupal v svoje sposobnosti? Katere misli me frustrirajo? Katere misli se mi vedno znova vsiljujejo pri spolnem odnosu? Od kod so te misli? S katerimi preteklimi izkušnjami so povezane?
Kaj vodi k občutku nezaupanja vase? Ali je to lastnost, ki se izraža tudi na drugih življenjskih področjih?
Nazadnje se mi postavlja še eno bolj sitno vprašanje, ki zadeva vzajemnost partnerskega odnosa. Ali to, da obema ni pretirano do seksa, sporoča kaj o telesni intimnosti, o ugašanju potrebe po stiku med vama v širši perspektivi? Kaj je z živostjo vajinega odnosa? Kaj z vajinim stikom sicer? Koliko imata skupnega? Koliko si še zaupata? Koliko se slišita v svojih individualnih različnostih? Kako upoštevata potrebe drug drugega?

Vem, da postavljam veliko vprašanj. To počnem, ker verjamem, da se v teh vprašanjih skrivajo možnosti za reševanje zadreg, ki ste jih opisali. Seveda so to le nastavki za številna nova vprašanja, ki se bi porajala ob kakšnem od odgovorov. To je le pripomoček za začetek raziskovanja dveh svetov. In upam, da vam bodo vsaj v začetno pomoč.

Prav tako je zanimivo vprašanje, čigava težava je PE, če prejmemo o tem dve poročili, ki jih napišeta ženski. To mi daje misliti vsaj toliko, da gre za dilemo, ki ne zadeva samo en spol. Iz poročanja žensk mi je znano, da lahko ženka PE razume kot nesposobnost moškega, morda tudi kot njegovo neprisotnost. Vsekakor je spolnost igra vzajemnosti, igra senzacij, pobud in odzivov na te pobude. Govor in od-govor. Pomen se vedno ustvarja nekje vmes, in če kje, potem velja tukaj, da je 1+1 veliko več kot zgolj seštevek dveh posameznih pomenov. In tudi način govora o tej temi, ki postavi v središče moškega, je nekako simptomatična in ne odseva celote odnosa. Je nekako »falocentrična«, kakor je tako tudi prepričanje moških, ki niso presegli pogleda na spolnost iz svojih najstniških masturbacijskih časov. Spolnost, ki se ustavi na senzaciji lastnega spolnega organa, ima pred seboj vsekakor še veliko razvojno perspektivo v kakovosti medsebojne rasti.

In še nekaj tehničnih idej.
Nasvet je, da se partnerja več posvetita predigri. Če se moški posveti temu, da partnerka doživi vsaj en orgazem pred penetracijo, s tem precej preusmeri misli od sebe (od ukvarjanja s svojimi strahovi in anksioznostmi, nezavednimi pričakovanji…) k partnerju. Posvetiti se partnerju, njenemu uživanju, je lahko prvi korak odmika od lastnega vrtenja v začaranem krogu.
O tem, kaj komu povzroča užitek, se lahko med seboj pogovarjata. Lahko se pogovarjata tudi o svojih najbolj norih seksualnih fantazijah. Pri tem velja le opozorilo, da vanje ne vključujta ljudi, s katerimi sta v neposrednih stikih.
Med seksološkimi nasveti lahko najdemo tudi povsem vedenjski način odpravljanja težave, ki je že opisan zgoraj: moški ob masturbaciji kontrolira izliv (s pozornostjo ne samo na bet penisa, ampak tudi na glavico, pred ejakulacijo prekine z masturbacijo, globoko diha, se pomiri, in nadaljuje z masturbacijo; ko to zaporedje lahko kontrolirajo v času 10 minut, se lahko prepustijo močnejšemu doživetju ejakulacije in močnejšemu orgazmu). Lahko to vadita tudi v paru.

Res je, o tej temi je na spletu napisanega res ogromno. Moj vtis je bil sicer, da se za pompoznimi in obetajočimi naslovi večinoma skrivajo reklamni projekti farmacevtske ali pornografske industrije. Tako, da vas brskanje lahko dodatno opremi za kup novih reklamnih sporočil od povečave penisa do viagre, ki jih boste odsihmal dnevno prejemali v vaš poštni nabiralnik.

pezgodnji izliv se da kontrolirat in to ne preveč naporno.jaz osebno sem pri seksu komaj zadrževal orgazem da sem partnerko do konca potešil. dobro trajalo je kakih petnajst minut. ampak sem se počutil zbegano in ne sproščeno. potem sem začel delati keglove vaje. ne prepogosto. mogoče enkrat na dan. moral bi več. ampak rezultat je fantastičen. sedaj brez težav lahko zdržim tam do ene ure. potem mi itak zmanjka energije kljub dobri erekciji. to je edino zdravilo brez škodljivih stranskih učinkov. počutim se res kot pravi moški v spolnosti ,kar se pa prej nisem.

še nekaj sem pozabil napisat. dosegel sem tudi orgazem brez izliva s pritiskom na tisto znano točko ampak to mi ni všeč. dobil sem občutek da mi potem nagaja erekcija in sem s tem nehal. je pa po takšnem orgazmu brez izliva libido potem še močnejši . sedaj prakticiram enostavno seks brez orgazma in potem sem pripravljen brez težav kadarkoli spet. mogoče vsak tretji odnos si privoščim orgazem.
upam da bo kdo imel koristi od teh nasvetov.

Kar se mene tiče, je tvoj mož sebičen do amena. 18 let te muči s seksom, ki ni nikakršen seks. Ko ga da noter, mu praktično že pride. In v vsem tem času ni naredil nič zato, da bi zadevo rešil. Imela sem istega takšnega. Najprej mi je prodajal fore, da sem mu jaz tako blazno seksi, da mu takoj pride. Leta in leta. Na začetku me to niti ni tako grozno motilo, bila sem mlada in nisem še niti dobro vedela, kaj seks pravzaprav lahko je. Ko sem imela poln kufr in sploh nisem več hotela seksati z njim oziroma sem zelo redko, je bil za prezgodnji izliv krivo to, da premalo seksava. Vedno je bil nek izgovor. Na koncu sploh več nisem seksala z njim, ker je bil seks zame prava muka. Dal ga je noter in mi že čez dve minuti govori, da se ne smem premikati, ker mu bo prišlo. Tudi on je bil sebičen in ni naredil nič, da bi zadevo rešil. Danes hvala bogu te fore prodaja eni drugi ženski, jaz pa sem se nekaj časa nauživala seksa z nekom, ki je bil sposoben izliv kontrolirati tudi uro in več. Lahko sem se sprostila, lahko sem doživljala vrhunce, vse sem lahko, ker sem vedela, da imam čas, da mi on daje čas. Ne pa to, v dveh, treh minutah, konec vsega in to že na samem začetku veš, da bo.

Soročilo “nocoj anonimne” razumem kot pogled v svet ženskega doživljanja. Pri trditvah, ki jih imamo o drugih je sicer vedno tako, da z njimi sporočamo največ o sebi. Kljub temu razumem pričevanje kot opis stiske pri ženski, ki je dragoceno zaradi odpiranja perspektive vzajemnosti v spolnosti. Kako je pomembno, da spolnost ni zadeva užitka samo enega. kako je ob mojem uživanju (in mojih stiskah) tudi pomemben vidik uživanja in stisk v svetu partnerja. Ne zagovarjam rešitve, ki je predstavljena v tej zgodbi (čeprav je lahko to včasih tudi edini način). Bistvo vidim v oznaki moževega vedenja kot sebičnega. To je pogled s strani ženskega doživljanja. Verjetno bi ga moški slišali kot napad in bi se ustrezno branili. Tako nastane vojno stanje medsebojnega boja, ki ga ne vidim kot perspektivnega. Ker poznam drugačne rešitve in načine komunikacije, kjer se partnerja lahko slišita in razumeta kljub temu, da živi vsak v svojem svetu, verjamem, da obstajo tudi konstruktivne poti zagotavljanja medsebojnega uživanja. V tej smeri je sestavljen moj prvi odgovor pred tem.

Moja stiska je bila huda. Bil je moj prvi življenjski sopotnik, bila sva še mlada, ko sva začela in sama misel na to, da bom za vedno z njim in se nikoli ne bom naužila seksa, mi je bila grozna. Zelo dolgo sem bila potrpežljiva, ampak ko se videla, da on ne misli ukreniti nič, sem nehala seksati z njim. To sem mu zamerila, ni pa bila to edina zamera. Na koncu je počilo, ne samo zaradi seksa, ampak če bi imela dober seks, bi vse drugo verjetno porihtala, tako pa se mi ni zdelo vredno. Seks, ki naj bi bil užitek, je zame bil sama slaba volja. Če bi on vsaj bil kakšen mojster prediger in nežnosti (to dvoje sem kakor jaz videla v porničih in zdaj s tem težim). Na suho noter in po dveh, treh minutah konec. Imam pravico do več, vsaka ženska ima. Ker ga varala nisem, sem bila konstantno nepotešena in konstantno slabe volje. On moje stiske ni razumel in nisem se čutila dolžno, da bi jaz razumela njegovo. V končni fazi je on trdil, da sploh nima problema.

Vsem se zahvaljujem za izčrpne odgovore. Nocoj anonimni pa sporočam, da je mož vse prej kot sebična oseba. Bolj kot zase me skrbi zanj, saj meni sex praktično nič ne pomeni. No mogoče 2x mesečno. Takrat se vedno potrudi, da me zadovolji in meni to popolnoma zadošča. Slabo pa to upliva na njegovo samozavest. Prav zato bi mu rada pomagala, saj pravi, da se počuti kot da izgublja moškost. Je tako dober mož in oče, da mi ni problem biti z njim, pa četudi nikoli večv življenju ne sexam.

Tudi jaz se zahvaljujem za iskrena osebna pričevanja.
V dialogu zgoraj imamo v prepletu dve različni zgodbi dveh različnih osebnih izkušenj. Navidezno enak opis dogajanja (prezgodnji izliv) skriva dve povsem različni in neprimerljivi perspektivi. To je hkrati lep primer, da vedenja pri drugih ne moremo razumeti brez veliko več informacij kot jih lahko zberemo na način pisanja v forumu. Nekaj, kar je videti skoraj enako, ima v medsebojnih odnosih povsem različna ozadja in zgodbe. To tudi pokaže, da je nemogoče in nesmiselno verjeti v instant nasvete, pa tudi, kako težko je sestaviti nekaj, kar bi lahko delovalo kot nasvet.
Kar vidim kot dragoceno in koristno možnost, so naše zgodbe, v katerih so naše izkušnje. Ne, da bi z njimi dajali ljudem nasvete ali jih usmerjali. Saj ljudje se vedno odločamo sami. Ampak, ker so v zgodbah zajeti problemi, naša iskanja in naše poti reševanja na način, ki lahko komu odpre kakšno novo perspektivo, ki je prej ni videl. v zgodbah se lahko na različne načine prepoznamo.
Za osebne rešitve, ki jih sami ali s svojimi bližnjimi ali s prijatelji ne zmoremo odvozlati, pa je vedno koristno poiskati strokovno pomoč, kjer se zgodbe rešujejo v povsem drugem duhu in v plasteh zasebne varnosti in raziskovanja lastnih svetov.

Se ne bi mogla bolj strinjati z vami. Obilo uspehov želim :-).

Ob prebiranju dialoga se mi je porodilo razmišljanje.
Ko pridejo ljudje na terapijo, na začetku poslušamo pritoževanja, ki gredo nekako vedno na podoben način: če bi bil on drugačen, če ona ne bi tega počela… Razloge za stiske in nefunkcionalnost odnosa ljudje najlažje vidimo v drugih. In tudi druge velikokrat vidimo kot razlog naših ravnanj: npr. zaradi njenega vedenja sem jo prevaral.
V takih prepričanjih se nekaj ne izide in nekaj temeljno spregledamo. Najprej spregledamo, da so naša vedenja soodvisna. Da jaz nekaj omogočam, kar drugi počne (in to mene nato moti). K temu, nad čemer se pritožujem, prispevam tudi sam. (Če ne drugače, izberem človeka, ki je tak in tak in mu s svojo izbiro dam možnost, da se do mene obnaša, kot pač se).
Drugo je vprašanje odgovornosti. Trditi, da nekaj počnemo, ker je on/ona tak/a, bolj spominja na neodgovornega otroka. Odgovoren sem lahko samo za svoje vedenje. Torej je vprašanje, ki je bolj na mestu: kaj lahko jaz naredim (prispevam, spremenim), da bo to pripeljalo do partnerjeve spremembe? Če oba razmišljata na tak način, se spremembe zgodijo same od sebe.
V spolnosti se pojavljajo zelo prefinjene igre bližine in oddaljevanja, zaupanja, iskrenosti, stika in veliko drugih vsebin, o katerih se zelo malo pogovarjamo. Mislimo, da se razumemo kar brez besed ali pa verjamemo, da bi drugi že moral vedeti, kaj jaz mislim. Če temu ni tako, smo kar prepričani, da nam drugi ne izkazuje ljubezni. In tu je jedro velikih zapletov, ki tičijo v neizrečenih pričakovanjih in prepričanjih. Veliko zgodb se odpira na to temo. Pogovori v tej smeri osvobajajo zadrege v intimnostih odnosa. Do njih pa lahko pridemo z veliko iskrenosti ali pa s terapevtsko pomočjo.
In še ena zadeva: dva svetova, ženski in moški, vsak s svojo zgodovino izkušenj v primarni družini, z različnimi vzorci, prepričanji, bolečinami… Uspeh komunikacije se zgodi, ko uspemo prestopiti iz svojega sveta v svet drugega in pogledamo, kako so tam zadeve postavljene. Takrat rečemo, da se zgodi empatija. In spet, ko nam to uspe, pride do čudežnih sprememb na drugi strani. A to so že zadeve, ki se jih ne moremo naučiti teoretično, tu gre za zelo konkretne praktične vaje in trening.

Krasno in še kako resnično razmišljanje…

blue42
Hvala za odgovor

blue42 –
mi lahko prosim razložiš, kako zgledajo keglove vaje pri moškem, je to isto kot za žensko (to izvajam tudi sama), samo da se poskuša osredotočiti na spolni ud, ali kaj???
Upam, da ni preveč neumno vprašanje, ampak vprašam pač… če bi slučajno koristilo tudi mojemu možu, ker ima občasno težave s prezgodnjim izlivom.

hvala in pozdrav

blue42 ali mi lahko opišeš kako se dela keglove vaje in po kolikem času je vidna sprememba pri prezgodnjem izlivu.

keglove vaje so iste pri moškem in pri ženski. ves štos je v tem da moraš narediti gib kot da pri lulanju ustaviš vodo. sčasoma držiš mišico napeto od pet do deset sekund. brez popuščanja. ali pa z manjšimi popuščanji. in če te obide rahlo prijeten občutek pri tem potem delaš pravilno.
mene je na začetku motilo to ,da sem nezavedno še trebušne mišice napenjal. to ni dobro.
abaž reci možu da ko dela to vajo mora videt rahel premik spolnega uda.bolj izrazito se vidi ko je v erekciji.
iz mojih izkušenj se opazi rahla sprememba tam po dveh mesecih . verjetno je odvisno tudi od človeka. jaz to nisem opazil tako izrazito ,ker nisem imel ravno velikih težav s prezgodnjim izlivom.ampak sem vzdržljivost samo povečal tam iz 15 minut na eno uro .bilo mi je dovolj negotovosti a bom zdržal ali ne.
vaje so pa pomagale zelo.

Moram podpreti Nocoj anonimno.
Tudi jaz z možem nisem imela vrhuncev, kot bi si jih želela.Ničkolikokrat sem ga prosila, da bi šel k urologu, ki bi mu pomagal.Ker tega ni naredil še nihče v njegovi familiji, mi verjemite, da bi lahko hodila po trepalnicah okrog njega, pa ne bi zaleglo.Vem, da moški ne priznajo radi, da imajo problem glede erekcije in spolnih odnosov.
To privede do tega, da enostavno ne seksaš več, ker ti je jasno, da brez muje, se še čevelj ne obuje.
Ne pomagajo niti prošnje in moledovanja, slaba volja in obenem pogled na človeka,ki se ti zelo smili, ampak sam ne more nič spremeniti, ker ne sprejme nikakršnega dobronamernega nasveta.

PP

Naj kar na začetku opozorim, da imam spet enega daljših razmišljanj, ker iz svoje kože v tem primeru ne znam pogledati bolj preprosto.
Spolnost je seveda ena naših temeljnih potreb. In zadovoljujemo jo na različne načine. Tako kot potrebo po hrani. Razlika je v tem, da pri zadovoljevanju potrebe po spolnosti nimamo tako prostih možnosti izbiranja kot nam jih nudijo supermarketi. Ali pač? Sestavine izberemo ali naberemo, kakor jih pač utegnemo in zmoremo, nato pa hrano pripravimo in použijemo v okolju nekih medsebojnih razmerij ali pa kar sami. Kdaj pri tem zares uživamo? Eni že pri nakupovanju, drugi pri pripravljanju, tretji pri uživanju hrane. In je odvisno od veliko dejavnikov, ali smo sami, ali smo v družbi, ali smo pomirjeni, ali se nam mudi, ali smo sprti, ali čutimo medsebojno naklonjenost…
Ali je vse vedno odvisno samo od kuharja? Pri sebi vem, da je edini pogoj za pravo jutranjo kavo ne v kuharju, ampak je možna samo iz ene same in samo moje skodelice. Hočem povedati, da v zadevah zadovoljevanja naših potreb nismo nikoli odvisni samo od ene strani, da gre vedno za vzajemen odnos. Rečeno drugače: to, kar se razvije kot rezultat ali kot učinek, ne nastane na način »en vzrok – ena posledica«, ampak kot soustvarjanje najmanj dveh ljudi.
Ob primerih na tem forumu vidim, kako je spolnost kraljeva pot do razumevanja medsebojnih odnosov.
Medsebojni odnosi potekajo po načelu medsebojnega učinkovanja v krogu. Naj to ponazorim s primerom. Pes in zajec tečeta po polju. Pes lovi zajca, ker mu nagon veleva loviti nekaj, kar beži pred njim. Zajec beži pred psom, ker mu nagon veleva, da teče pred nečim, kar bi ga lahko ogrožalo. Kdo je vzrok tega vedenja? Drug na drugega vplivata in sta drug drugemu pogoj za vedenje, to vedenje pa spet vpliva na drugo vedenje. V krožni soodvisnosti. Ne moremo reči, kdo je vzrok in kdo posledica. Tu ni prostora, da bi rekli (razmišljali), kdo je kriv. Je pa res, da na tak način nismo navajeni razmišljati.
Nekako podobno razumem tudi medsebojne odnose. S tem, da imamo tu veliko več možnosti in področij medsebojnega vplivanja. Eno so vedenjski vzorci, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin, pa osebne izkušnje, prepričanja, norme, vrednote, navade… Kako vzajemno vplivamo na vedenje drug pri drugem v partnerstvu je zgodba, ki presega samo eno knjigo. In to ni samo ena zgodba, to so zgodbe vsak dan znova.
Ja, težko razmišljam o tem, da je smiselno iskati vzrok samo na eni strani. Če slišim, da ima moški problem z erekcijo in naj gre po strokovno pomoč, mi to zveni na način iskanja vzroka na eni strani. Da se moški o tem nočejo pogovarjati, je pa še bolj zanimivo. Pri moški pameti, ki ob okvari avtomobila brez najmanjšega pomisleka pelje to stvar k mehaniku, bi človek pričakoval, da bodo enako ravnali tudi pri motenem delovanju svojega najljubšega organa. A temu ni tako. Kako naj to razumemo? Očitno ne gre za iste zadeve.
Še več. Če moške v primeru erektivnih disfunkcij nasprotna stran nagovarja na način: nekaj je narobe s tabo, pojdi to uredit…, se moški umaknejo v molk, se izolirajo, nehajo komunicirati, so agresivni, napadejo nazaj, nehajo z intimnostmi, se oddaljijo, se umaknejo iz odnosa… Ali ni to zanimivo? Če bi šlo le za vprašanje organa, moškega penisa, bi bilo to podobno kot z delovanjem drugih organov. Gremo k ustreznemu zdravniku in zadevo popravimo. Ampak ta logika v spolnosti očitno ne deluje.
Kako naj razumemo molk moške strani tudi ob sporočilih, ki jih obravnavamo na tem forumu?
Eno mi je pri vsem tem jasno. Način nagovora in način govora o ED moške strani ne vzpodbuja h komunikaciji. Domnevam, da je to način, ki išče vzrok enostransko. Kar v izpeljavi pomeni: krivda je na moški strani. In moški tega ne vidijo na tak način.
Tu se mi zdijo bolj na mestu vprašanja: ob katerem načinu bi se moški odzvali s pripravljenostjo podeliti svoja doživetja? Kateri način pripomore k zbliževanju in ne k oddaljevanju?

Hvala za odgovor, vendar sem prepričana, da je še vedno možno, da nisem naredila takšne napake kot ste jo omenili.
Moj mož mi je predlagal, naj jaz poskrbim za zadevo, ker ” on že ne bo okoli dohtarjev letal”.Drugače je mačo,vsakemu ustreže, če je treba gre tudi ob polnoči na pomoč svojemu sotrpinu, da nagneta glaž.Tega prej res nisem omenila, da pije.
Takoj, ko bi se videli rezultati jeter, bi mu zdravnik odsvetoval pitje.
Mislim, da je tu vzrok za odklanjanje pregleda.Mogoče se motim