Pozdravljeni! Imam eno vprašanje: dedka so moji starši premestili v dom za ostarele. Minilo je že dva meseca in dedek se še vedno ni prilagodil novemu okolju. Starši so ga za vikende pripeljali domov na oblisk, dokler se neke nedelje dedek ni hotel več vrniti v dom. Nekako so ga s pomočjo strica pripravili do tega, da je le odšel, vendar ga potem “za kazen” 14 dni ni šel nihče obiskat. Sama živim zelo daleč od doma, zato tega sploh nisem vedela. Se vam zdi tako ravnanje primerno (meni nikakor) in kako naj ravnamo, da se bo dedek vsaj malo prilagodil novemu okolju? Ima ostarela oseba sploh pravico odločati o tem, kje bo živela (dedek je na vozičku, babica je doma in zdrava)?
Hvala za prijaznost in lep dan vam želim!

Spoštovana MM,

opisali ste značilno neustrezno ravnanje, ki je žal v našem okolju vse pogostejše. Za odhod v dom se mora ostarela oseba odločiti sama, sicer je k takšni selitvi, glede na njegove osebne pravice, ni mogoče prisiliti, dokler ima ohranjeno poslovno sposobnost, to je kompleksna sposobnost razumevanja in razumskega urejanja svojih zadev, tudi če gre za telesno invalidnost. Celo pri ljudeh, ki so se PRAVOČASNO sami odločili za življenje v domu, je faza adaptacije po mojih in tudi širših izkušnjah iz literature, najmanj 3 mesece. V tem času se pojavljajo tako depresivna kot jezava stanja. Bojim se, da je vaš dedek dobil občutek, da je s prihodom v dom izgubil tudi vašo naklonjenost, zato je treba temu posvetiti posebno pozornost. Tudi starostniki so sposobni “pognati korenine” v novem okolju, kjer nemalokrat najdejo znance, s katerimi so sposobni navezati pristne stike, vendar je za to potreben čas. Poskrbite za to, da bo imel dedek čim pogostejše obiske, lahko tudi svojih pokretnih prijateljev in znancev, predvsem pa članov družine, če je imel prej do njih pozitiven odnos. Ni nujno, da so obiski dolgi, pomembno je, da so enakomerno razporejeni. Svetujem vam še, da ga vzemite kdaj s seboj na izlet, saj ima iz doma redko priložnost za izhode v naravo kaj dlje kot do domskega parka.