Zdravo,

že večkrat je bila tema, kaj nas privlači k takim ljudem.
Nekoga, ki je prijazen, pripravljen pomagati, itn… kaj nas privlači, da tudi ko spoznamo, da je tista druga oseba pokvarjena, manipulativna, nečuteča itn…

Spodnji tekst lepo razloži zadevo. Zelo poučno je tisti del, ko razlaga, da empat v narcisu začuti, prepozna, da je z njim nekaj hudo narobe. Tega narcis ne govori, razlaga, ampak empath tako dobro čuti ljudi, da to vibracijo začuti, globino, kjer je neka gromozanska poškodba, katere se narcis mogoče niti ne zaveda, oddaja pa to informacijo.
Po mojem mnenju je to lahko vse od pretirane samozavesti, otroške igrivosti ki nas odrasle privlači, vsakršne odklone, ki pri odrasli osebi niso več “normalni”, ampak delujeji pa zanimivo, prisrčno, vabljivo…

In točno to ga privlači,. kot žuželko k luči ponoči, in pozabi na vse varnostne mehanizme in se je pripravljena iztrošiti do konca in naprej, ker v sebi čuti vzgib, da mu lahko/mora pomagati.
In TOČNO TU je tista točka, ko mora empath/rešitelj preseči sebe, nadgraditi svojo osebnost in s pomočjo izstopiti iz tega vrtiljaka. Iz tega nalivanja svoje dobrote in energije v posodo, ki je počena, in se je nikdar ne da naliti.

lInk https://pairedlife.com/misc/the-narcissist-and-the-empath
spodaj pa je tekst.

Zelo priporočam v branje, mislim, da še nisem prebral tako nazornega teksta.

lp SVO

SVO,

hvala za ta članek! Moji občutki so končno našli črke, besede, stavke, obrazložitev tega kar me korak po korak ubija pri moji polni pameti, polni zavesti ter vedenjem, da je životarjenje z njim narobe in da je treba stan!
Do včeraj sem 10 let živela z MOM. Sama nisem našla prave besede, ki bi opisala, kaj me tako vleče k njemu…

“In točno to ga privlači,. kot žuželko k luči ponoči, in pozabi na vse varnostne mehanizme in se je pripravljena iztrošiti do konca in naprej, ker v sebi čuti vzgib, da mu lahko/mora pomagati…”

Sama pri sebi sem se spraševala ali sem odvisnica od njega…ali sem bolna jaz, ne on…in še in še, vedno v mojo škodo…

Je pa res, da ko je bilo lepo, je bilo super lepo, a kratek čas, potem pa spet “štala” za brezveznarije. In ko veš, da zna in zmore bit fajn, upaš da bo spregledal, videl, dojel, da nisi tako slaba oseba…da se bo spremenil…no, pa se ni.

Upam, da ne podležem v prihodnjih dneh. Prazniki niso ravno v pravem trenutku 😉 … ali pa 🙂

Zdravo,

me veseli, če ti je članek sedel na plodna tla.
Tudi sam nisem mogel verjeti in dojeti, zakaj se mi to dogaja, tudi vsa okolica mi sedaj, po vec letih govori to, kar so takrat videli od zunaj, sam pa nisem mogel razumeti.

Ampak rekel bom tole, kar so meni povedali tule pred parimi leti – ne si vzeti za cisto zlato, da je MOM, da zdaj pa je konec. Lahko so bolhe, nekaj, kar se da popraviti, s pogovorm, iskanjem novih poti – seveda, ce druga stran je pripravljena videti svoje napake in ima v glavi “materijo”, ki se je sposobna/pripravljena! uciti novih vzorcev in obnasanj.
V kolikor pa tega ni, in je prilagajanje samo tvoje, in se celoten sistem ravna po nacelu “My way or the high way”, potem po mojih izkusnjah prihodnosti ni za pricakovati.

Ampak kot receno:
– umiritev,
– preverjanje
– ugotoviti kaj tebe drajva
– postavljanje meja in posledic
– biti to kar si, brez hoje po prstih
– ne padati na strah dolznost in odgovornost

potem pa se pokaze kaj je na stvari.

Srečno SVO

Če si ravno v tej fazi,
potem ti bo zagotovo prav prišel tudi tale članek,

http://gettinbetter.com/anycost.html

glede drobtinic z mize…ja, na vsake toliko se kaj prileti z mize, samo toliko da vemo, da je “tisti nekdo ki je dober in ki je bil oh in sploh” še tam. Kao. V bistvu ga nikoli ni bilo, samo prvotna faza honneymoona se je zdaj končala, sledi obdobje izolacije, manipulacije in nevarne soodvisnosti.

lp SVO

Tistuljica super, da si našla odgvore. Se še somnim, kako sem sama zajemala sapo, ko sem prvič prebirala strokovne in druge članke, ki so mi prvič dale ime za stvari, ki sem jih doživljala in jih nisem razumela..

SVO ima prav, da se ne obremenjuj z diagnozami. Kdaj gre za neko motnjo, kdaj pa ima človek zgolj veliko značajskih potez, ki so tej motnji podobne je težko razločiti. Važno je, da se prepozna škodljiva vedenja, vzorce in se začne iskati rešitve. Že če rečeš narcis bo kar dovolj. Drugače pa je MOM za mejno osebnostno motnjo, NOM pa za narcistično osebnostno motnjo.

GittaAna

Pravzaprav je šlo že čez vse meje, vse možnosti so že izčrpane, sam pa ni pripravljen niti približno nič naredit na sebi, saj z njim je vse ok, češ, jaz da sem problem…in nekaj časa sem tudi jaz to verjela.

Ker nisem “na horuk” se trudim že nekaj let, pravzaprav, odkar sem prvič brala o tej motnji. Še vedno se spomnim, kako sem požirala besede, kot bi jih sama napisala, kot bi nekdo skrivaj pokukal vame in videl vse gorje za katerega nisem vedela od kod in zakaj.

Iz naštetih alinej bi zelo rada našla vsaj eno za katero bi se obesila in spet začela razmišljat “mogoče bi pa…” ta ljubezen, obsedenost, naivnost oz. nevednost, he he, zdaj vemo kaj to je, ane 🙂

Hvala, da si realen, da ne gledaš enostransko.

lp,

…mi ni potrebno pisat…sploh…

“glede drobtinic z mize…ja, na vsake toliko se kaj prileti z mize, samo toliko da vemo, da je “tisti nekdo ki je dober in ki je bil oh in sploh” še tam. Kao. V bistvu ga nikoli ni bilo, samo prvotna faza honneymoona se je zdaj končala, sledi obdobje izolacije, manipulacije in nevarne soodvisnosti”

Včasih sem se počutila slabše kot drek na cesti na katerega tudi stopi ne nihče…a v resnici nisem prepoznala kaj se dogaja.

Hvala za članek, tudi tega bom prebrala, zjutraj 🙂

Naj hvala za pojasnilo. Nisem niti imela namen diagnosticirat.
Laže, je nasilen na vse načine, vse mora biti po njegovo, vsako stvar napeljuje v svojo korist/zadovoljstvo, ljubosumen, zavisten, očitki so njegovo orožje, žalitve, poniževanja, ignoranca, prekinja moje stavke v samem začetku, menda misli da znam brat njegove misli, kar naredim ni ok, kar NE naredim ni ok. Ko naredim kaj, zagotovo nekaj ne naredim prav. Stvari so njegove in najine. Ko kaj ne najde sem kriva jaz, ko ga razjezi kdo drug na komer se mora zadržat, jaz dobim porcijo. Moji otroci so krdelo, slabi in bi morali po polnoletnosti sami služit denar za svoje preživetje in šolanje. Po njegovem bi morala skupaj živet a z otroci bi se dobila za eno uro na pijači. Vsa leta napeljuje da bi pustila službo. Moji prijatelji so dolgočasni, posmehovanja vredni…itd, itd.
Zdaj me je sram, ko za seboj berem kaj si dovolim…

In še lepa stran: vsake toliko kakšna drobtinica na katero čakam in čakam, v dvoje bolj osamljena kot če bi bila sama. Heh, pa smo spet tam 😉

Hvala, da se imam s kom za pogovorit!

v dvoje bolj osamljena kot če bi bila sama – točno tako sem se počutil tudi jaz. Letos je prvi december brez nje in po ne vem koliko letih prvi december, ko nisem depresiven.
Tisuljica, očitno je odločitev v tebi že dozorela, zdaj jo moraš samo še izpeljati. Pri meni je odkar sem spoznal za njeno MOM do trenutka, ko sem opustil vse upe na skupno življenje minilo eno leto. Potem pa še eno leto, da sem vložil tožbo za ločitev. V realnem življenju to ne gre tako hitro, kot napisati nasvet na forumu.

Tisuljica, čudovito si opisala, past copy mojemu življenju. Še bolj je pa res, da bi lahko v nedogled nadaljevala tale “seznam lastnosti” NOM (ali MOM) partnerja…sigurno tudi ti. Tega je bilo toliko, da me opisi na tem forumu šele spomnijo na vse to – preveč, da bi si človek lahko to zapomnil. Veš samo, da te ponižuje in da te to boli. Mislim celo, da do neke mere odklopimo svoje možgane. Vsaj za sebe lahko rečem, da nisem želela v sebi razglabljati o vsaki stvareh, ki mi jih je storil, izustil… S tem sem zavestno teptala možnost, da spregledam. Enostavno živiš in poskušaš za sebe najti vsak kanček miru. Tudi o tem ne razmišljaš, da živiš dejansko že velikooo let sam. Za vse sam: za njegove potrebe, za družinske potrebe, za svoje potrebe…in tako izgubiš lastno identiteto, lastno vrednost. Zdi se mi prav absurdno, kako sem sama sebe toliko let tako zvesto teptala. Celo nemogoče se mi zdi, da je to res mogoče… in res upam, da se mi to nikoli več ne pripeti. Empatični smo in vse bi naredili, da bi bilo drugemu lepo in dobro. In tu je naš vzorec: pozabimo na sebe, nimamo več zdravega odnosa do svojih potreb, pozabili smo biti tisto ZDRAVO samosebični. In tako prideš do edinega zaključka, ki vodi iz te godlje: sam sebe moraš imati rad.

Na vse to je enostaven odgovor. Padli ste na fasado človeka. Niste videli globine. Je pa ena resnica, take osebe je težko prepoznati. Tako, da si nimate preveč za očitati. Vzamete, ne kot bolečino ampak zrelo izkušnjo. Ko si stvari stvarno in iskreno sebi razložite, tudi bolečina potem hitro izgine in ostane samo izkušnja.

Niso vsi take osebe, jih je pa veliko. Želim vam kvalitetnih partnerskih odnosov. Kar hrabro, boste našli, nič bat.

Srečko5, samo eno vprašanje. Si bil kdaj v zvezi z osebo z MOM/NOM?

Ravno v tem je fora te objave, da nis(m)o padli na fasada, ampak na globino. Odličiti se moramo le, ali nas moti, da je nerešljiva ali ne.

Rjavi medved, moj poklon. Res ni lahko prekinit, res ti česitam in upam si trditi, da bom naslednji december napisala sama isto kot ti, da je minilo eno leto odkar sem prekinila samouničevanje pred občinstvom (sorodniki, prijatelji, sosedje…).

Z vami vsemi bi rada delila občutek, ki je morda nenavaden in me je stal 10 let življenja. Na nek način mi NI žal da sem žrtev narcisa. Tako veliko sem se naučila, to je izkušnja, katere ne razumeš, če jo ne doživiš. Še naprej bi bila “pametna” za druge in razmišljala kot sem nekoč:
JAZ SI TEGA ŽE NE BI DOVOLILA! (…ha ha ha….)
Zakaj to ljudje prenešajo, kaj je narobe z njimi?
Če bi bila jaz na njenem mestu bi….(ko je prvič, še veš ne kdaj padeš v past) in podobno.

Žal je tako, da te najbolj negativne izkušnje najbolj izučijo, naučijo. So življenjska šola. In tako zdaj to sprejemam ter upam, da bom lahko kdaj komu prisluhnila, ga razumela, pomagala, kot zdaj vi pomagate meni…

lp,

Vzhajajoče sonce, da, vse isto, isto, isto in še tisto kar ni napisano, isto.
Prav zanimivo srečanje nas, z enakimi izkušnjami bi bilo…

Srečko5, samo eno vprašanje. Si bil kdaj v zvezi z osebo z MOM/NOM?
[/quote]

Bil, zato lahko pišem tako kot pišem. Tako da, samo pogumno. Vsakega od vas čaka kvaliteten partner. Tukaj nimam pomislekov. Je pa od vas odvisno, kaj boste dobili. Samo od vas!

Ali ima morda kdo izkušnje, kako se odzivajo ko zahtevaš delitev, skrbništvo, ipd…?
lp

Za vse to je potreben kompromis, to pa je področje, kjer sociopati pogrnejo na celi črti.
V mojem primeru sicer ni šlo za skrbništvo, ker sta oba otroka polnoletna, delitev pa je potekala tako, da je ona odnesla vse, kar ni bilo prišvasano. Če boš ti tista, ki boš odšla, imaš seveda prednost. Tukaj ni dogovora, najbolje je, da tako osebo postaviš pred dejstvo. Če se oni ne prilagajajo, tudi tebi ni treba igrati po njihovih pravilih. Vsak morebiten dogovor bodo itak sprejeli s figo v žepu in prekršili ob prvi možnosti. Postavi pravila, ne popuščaj, jaz se na koncu sploh nisem več pogovarjal z njo ampak sem najel odvetnika, ki je zastopal moje interese in se je on dopisoval z njo. Finančno sicer nisem profitiral, mi je bilo pa prihranjeno par mesecev pekla.

Draga Tisuljica, za vse kar ste napisali oziroma podelili z nami, je potrebnega veliko poguma…..sploh da ste začeli prepoznavati očitno patologijo in vso razsežnost disfunkcionalnega odnosa, ki vam škodi. Verjemite, da nekateri nikoli ne spregledajo, navkljub sporočilom ožje in širše okolice. Vi ste, kar je zagotovo največji in najpomembnejši korak za vas, sploh da začnete razmišljati o sebi, svoji samopodobi, odnosu do sebe…..v takem odnosu to ni mogoče, zato vam želim še naprej uspešno spoprijemanje z dosedanjimi spoznanji – Leonida

Berem vse vase zgodbe,da dojamem,da nisem sama. In da ni le meni hudo. Danes mi je zelo hudo. Cisto na dnu sem. Unicil me je. Razmisljam kako naj se poberem. Vzel mi je leta zivljenja,vzel mi je veselje,energijo. Otroka sta odsla zaradi njega. In drugo zensko je nasel. To pa zato, ker ga nisem razumela.Rad pa ima samo mene. Vedno sem bila na prvem mestu. (Sva bili) Vedno me je ljubil. Vedno je vse naredil zame. Vedno me je obozeval. In neskoncno trpim zaradi vsega. Sprasujem se, ali bi jaz rada videla ljubljenega cloveka, da joce. A me ne bi bolelo,da bi gledala bolecino v njegovih oceh? Mene bi zelo..
Kako lahko imas cloveka rad in mu povzrocas bolecino,ga varas,ga izdas, ponizas?
A se temu po novem rece ljubezen?