bravo, punce!

glavo pokonci, pa čimveč pohval.
je že tako, da je za vsako tako stvar res potreben Človek. v Lj je mogoče prevelika gneča in ni časa za kaj takega, včasih pa (glede na napisano) tudi volje.

me veseli, da se je dobro izteklo. ja,res ni tako enostavno, a ne? ravno danes sem govorila s kolegico, ki delno doji in delno dodaja (malček star 4 mes), pa se je jezila, da povsod piše, kako enostavno je dojit in da to ni res. zunaj je mraz, to zdaj težko počneš, če greš kam, ko se veliko dogaja, se noče dojit (po flaški pa menda njej je, ker lahko obrača glavo in opazuje…:))
naši mali navihanci:)

pa še prehitro bojo zrasli. moja “štručka” gre v ponedeljek že v vrtec (14 mes)!!!!

LP

Zivjo vsem!

Naj delim še svojo izkušnjo. Sama sem rodila 6 tednov nazaj v Ljubljanski porodnišnici. Ker sem bila šivana, sem imela precej problemov z dojenjem sede, saj me je res zelo bolelo. Sestre bi mi lahko vsaj pokazale, kako se doji leže, sama na to še pomislila nisem, saj sem prvorodka in sem si o položajih pri dojenju takrat še premalo prebrala. V glavnem, to jim štejem v minus. So bile pa zelo pozitivne kar se tiče samega dojenja. Punčko sem imela 24h/dan pri sebi in sem jo dojila vsakič, ko je zajokala oz. vsaj na 3 ure (sem jo pač zbudila). Žalostna sem bila, ker sem mislila, da nimam nič mleka (nisem namreč videla, da bi prihajalo kaj ven), vendar so me sestre potolažile, naj vztrajam, da mleko pride po 2-3 dneh in da otrok tako ali tako še ni lačen prvi dan ali dva. Tako sem jo vseeno redno pristavljala in po 3 dneh sem res videla, da je mleko prišlo. Sedaj ga imam na pretek in dojenje poteka super. Tako da bi sestre vseeno pohvalila glede tega, saj so me res pomirile in me spodbudile za naprej.

Pa srečno!

Pozdravljene

rodila sem 21 dni prezgodaj kot naj bi bil rok, zato sem prišla popolno nepripravljena v porodnišnico MB.
Dojenje zelo vzpodbujajo meni so malega pomagale pristavit kar nekajkrat, pa vzela si je 2min, da mi je razložila kak ga moram pristavit. Tehtali so ga samo 1x na dan pa je šel prva dva dni dol samo mi je sestra še preden je prišel strah do mene rekla da je to normalno da 10% lahko gre dol ker se vsem novorojenčkom najprej teža pade.Tudi če vse kar je rekla ni čisto držalo me je pomirila in to je blo za mojo psiho in mleko tisto kar sem rabla.
Sestre na oddelku so bile svetovne preden sem občutila kaki dvom, da nebi mogla dojit se je ena že drla ˝Mamica pa to je čisto normalno, vaše mleko je najboljše za otročka˝ . tako svetovanje pri dojenju kot pri vsem drugem je blo svetovno.
Sedaj smo stari 1 mesec pa se še vedno dojimo. Veči problem sem mela z babico doma, ker me je v malo depresijo spravla, da se premalo doji. Porodno težo pa smo meli že 10 dan kar je 4 dni prej kot smo meli čas. Meni je babica rekla da more najmanj 20 min intenzivno jest in jaz sem cela panična da ne dobi dovol mleka mela malega pol ure na zizi. Tolko da mu nisem še v rit potisnila in kaj je blo rigne in bruha jaz pa v jok, da mi je vse zbruhal in da bo zaj podhranjen. Še dobro da mam tako prizemljenega deda me je malo v roke vzel me nadrl pa mi možgane nazaj popravo. Nehajte strašit mamic to ni zdravo na za otroka ne za mleko.

Tak da mamice malo poslušajte zdravo pamet in ne strokovnjakov ki so nazadnje sami dojili pred 15 leti ali pa nikoli niso oz ne morjo.

Prvič sem rodila v Feldbachu, podpora dojenju je bila res fenomenalna. Laserske terapije za bradavice so zakon! Všeč mi je bilo to, da imajo veliko sobo za dojenje/previjanje/kopanje z udobnimi stoli in pručkami ter raznimi blazinami za dojenje, kot tudi da dobi vsaka ženska svojo blazino za dojenje na posteljo.

Drugič rodila na Ptuju in sem v času nosečnosti še kar dojila tudi starejšega sina, zato je bilo dojenje novorojenčka izjemno enostavno. Pomoči nisem potrebovala nobene, malce me je pa zmotilo to, da mi je dosti sester in tudi ena pediatrinja reklo, da zdaj bom pa morala starejšega odstavit. Ampak se nisem dala, ker sem se prej dobro pozanimala o tandemskem dojenju in sem ostala suverena ter jim še razložila, kako in zakaj lahko dojim oba, pa so me pustili pri miru. 🙂

Spoštovani!

Sem Helena Rojko, študentka babištva na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. V okviru diplomskega dela z naslovom Zakaj ženske opuščajo dojenje, pripravljam raziskavo na to temo. Z anketnim vprašalnikom, ki je pred Vami, bi pridobila dragocene podatke za svojo raziskavo v diplomskem delu. Zato Vas vljudno prosim, da kliknete na spodnjo povezavo, si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na zastavljena vprašanja. Sodelovanje v anketi je povsem anonimno. Za reševanje se Vam najlepše zahvaljujem.

Helena Rojko

http://www.1ka.si/a/11375

Rodila v ptujski porodnišnici,kljub začetnim težavam je dojenje steklo,osebje zelo spodbuja tako stik mame z otrokom(tudi skupno spanje ali cartanje v veliki postelji) kot tudi razlaga in uči vso teorijo in prakso dojenja.Skratka,pohvala med.sestram kar se tiče dojenja,le na ostalih področjih rahlo škripa.

Rodila sem v Celjski porodnišnici,ki naj bi bila prijazna otrokom in dojenju a nisem imela tega občutka. Rodila sem s carskim rezom in otrok je imel zlatenico. prvič sem ga videla šele po skoraj 24 urah po porodu. (najprej sem bila na intenzivni ker niso imeli na poronem oddelku proste postelje – otrok pa ti na intenzivno ne pripeljeno.) Šele ko so me premestili na porodni oddelek sem prvič videla otroka. Zaradi zlatenice je bil zaspan in na začetku ga nismo mogli zbuditi toliko da bi se dojila. Parkrat so mi ga pripeljali a ker ni hotel oz mogel dojit ( imela sem izredno veliko mleka in dojke so bile zelo trde) so mi rekli da pač ne bom dojila in naj si izčrpavam mleko in ga bodo hranili z mojim mlekom po flaški. Konkretne pomoči pa nobene. Bila sem obupana a na srečo imam kolegico ki študira medicino in mi je ona pomagala da je dojenje steklo. V porodnišnici sem slišala različne komentarje kot so-
imate premale bradavice, otrok pač noče dojiti, kupote si prsno črpalko in ga hranite po flaški. Kljub vsemu pa sem malega do 4 mesca polno dojila, nato pa še do 7,5 meseca ko mi je zmanjkalo mleka.

Rodila sem v kranjski porodnišnici, kjer so me prav vse sestre spodbujale k dojenju in me bodrile naj kljub bolečinam ne odneham. Tri dni je bilo res hudo, celo razmišljala sem, da bi kar obupala, sedaj pa sem vesela, da nisem. Nisem obupala zaradi sester na oddelku in zaradi moje hčerke. Sama si mleko redno črpam in ji ga nudim po steklenički, med obroki pa jo tudi pristavim k prsim, da se pocrklja, kadar ji to ugaja. Hranjenje izključno pri prsih ni mogoče,saj vztraja samo pet minut nato pa tovrstno hranjenje zavrača (imam velike prsi in manjše bradavice, zato se ne more prisesati dovolj dobro). Vesela sem pa le, da imam dovolj mleka.

Lep pozdrav,
Nuša

Pozdravljeni,
no da povem še jaz svojo izkušnjo v LJ porodnišnici. Rodila sem konec marca z carskim rezom. Otroka sem po 3h urah prvič dobila v roke in ko sem vprašala glede dojenja so mi rekli da otrok itak ne porebuje mleka prvih 24ur ker ima svojo zalogo. Naslednji dan sem izvedela da otroka preden ga vsakič pripeljejo na intenzivno nahranijo po steklenički. Z vztrajanjem sem nekako tretji dan prepričala sestro naj mi vsaj pokaže kako naj pristavim otroka in si je vzela minutko časa tok da je moji punčki ”porinila” bradavico v usta, sprva se je upirala potem med jokom zagrabila in sestra je seveda odšla naprej. Prsi sem imela čisto trde, in so me na oddelku zelo bolela ker namreč šele 3ji dan dopoldne sem odšla na oddelek in dobila otroka za cel dan in noč tako da sem jo vsakič ko se je malo pritoževala pristavila prsim. In zdaj pri polnih 5h mesecih se še zmeraj polno dojive :)) . So me pa v porodnišnici zelo razočarali.

Lep pozdravčeek 🙂

Vidim, da je tema še zmeraj aktualna.

Sama sem rodila en mesec nazaj v SG. Zdi se mi, da porodnišnica SG nima naziva NPP (?), vseeno pa jih lahko samo pohvalim. Z dojenjem sem imela ogromno težav – zaspan otrok, vdrte bradavice, premalo mleka od začetka, neizkušenost, ni da ni….

Že takoj po porodu si je babica vzela čas, da mi je pokazala pristavljanje, razložila, da vdrte bradavice niso nič takšnega, da naj z nastavki počakam, ker se ob pomoči novorojenčki vsega naučijo…..
Tudi na oddelku je bila pomoč vedno na voljo. V vsaki izmeni je bila vsaj ena sestra, ki je “kontrolirala” doječe mamice. Kljub temu je dojenček (tudi zaradi drugih težav in vzrokov) pristal na AM, jaz pa na pumpici in nastavkih. Nasveti sester in njihovo spodbujanje, da naj vztrajam in da nekateri dojenčki pač potrebujejo nekaj časa in več moči pa je vseeno pripeljalo do tega, da se danes polno dojiva.
Torej ni nemogoče, pa čeprav je fantek vmes praktično vse obroke pil po flaški in dobil dudo (moja lastna odločitev) že tretji dan.

Tako. Malo za spodbudo mamicam v podobni situaciji in pohvala porodnišnici SG 🙂

Pozdravljene,

želela bi podati še svojo izkušnjo z dojenju (ne)prijazno Lj porodnišnico. Sama žal nisem bila deležna nikakršne podpore pri dojenju, zaradi česar se še danes, tri tedne po porodu, spopadam z velikimi težavami z dojenjem.

V porodnišnici je moja punčka prva dva dneva samo spala, rečeno mi je bilo, da je to povsem normalno, meni pa so v tem času dojke postajale vse trše. Pristavljala sem jo sama, le 4-5 dnevno, seveda se mi sanjalo ni, kako naj to storim. Ko sem prosila za pomoč, je sestra le zgrabila mojo dojko, stisnila bradavico in kolobar in hčerino glavico potisnila vanjo. Ko sem sama to skušala storiti, mi ni uspelo, rezultat mojega truda so bile le krvave, violične in hudo boleče bradavice. Ko sem sestri to omenila in jih pokazala, je rekla le, da je to povsem normalno in da se temu ni mogoče izognit. Ker je po dveh dneh punčka zelo izgubila na teži, sem šele takrat bila deležna pojasnila, da moram dojiti na tri ure, na vsaki dojki po 15 minut (zakaj mi to ni bilo rečeno prej, se še zdaj sprašujem). Bradavice so tedaj bolele že tako, da se mi je zatemnilo pred očmi vsakič, ko jih je hči zgrabila. A sem vztrajala. Po prihodu domov me je obiskala patronažna sestra in bila nad stanjem zgrožena – dojke so bile trde kot beton, bradavice krvave in violične, se je pa hčerina teža povečala. Takoj mi je naročila nastavke. Od takrat naprej dojenje ni bilo boleče, so pa nastavki povzročili veliko zmedo pri hčerki, ki je drastično izgubila na teži, mleka sem imela zelo malo in potreben je bil prehod na am.

Rečem lahko le, da bi se vsega drugače lotila, če bi si naslednji dan po porodu katera od sester vzela le 5 minut časa in mi pojasnila tehnike pristavljanja ter mi s tem preprečila hude telesne, predvsem pa duševne bolečine, s katerimi se še danes spopadam, saj sem si najbolj na svetu želela dojiti svojega otroka.

Ob tem naj dodam še, da mi nihče ni povedal, da moram otroku nujno podret kupčka – vem, to je nekaj, kar bi moral vsak vedet, ampak meni ob vsem skupaj kupček niti na pamet ni prišel. Dva dni sem tako dojila brez podiranja kupčka in šele ko se je punčka pričela davit v posteljici in sem panično poklicala sestro, me je ta vprašala, če sem podrla kupčka in bila nazadnje še jezna name, češ zakaj pa tega nisem storila.

Ob vsem naštetem lahko rečem le, da je moja izkušnja z dojenju prijazno porodnišnico zelo boleča in neprijetna, saj nisem bila deležna nikakršne pomoči. Morda je stvar le v oddelku, toda menim, da bi bilo potrebno sestre vnovič opozoriti, kaj je njihova vloga pri pomoči doječim mamicam.

Zato vsem bodočim mamicam polagam na srce, naj sestre povprašajo o tehnikah dojenja, naj težijo z vprašanji, če je treba in zahtevajo od njih, da si vzamejo čas za razlago dojenja. Sama bi vsekakor drugače postopala pri pridobivanju informacij v porodnišnici, če bi vedela, s čim se bom morala po prihodu domov soočati.

Pozdravljene,

jaz imam podobno izkušnjo s sestrami v LJ porodnišnico. Nihče mi ni hotel pomagati, da pristavim otroka in ko sem vstrajala so enostavno rekla da imam vdrte bradavice in da mi jutri prinesejo nastavek. Tudi z nastavkom ni bilo nič kaj bolje, saj otroka nisem znala pravilno pristavit tako da je tudi on po parih minutah obupal in se samo še jokal, tako da sem morala sestre prositi za flaško.

Potem ko sem pa v solzah razlagala, da so grozne in mi nihče noče pomagat, so me začele miriti in gospa zdravnica je rekla, da me verjetno matra poporodna depresija!!!!

Obup, če ne bo vsaj ena svetovalka za dojenje prisotna na vsakem oddelku, se situacija z dojenjem v porodnišnicah ne bo nikoli izboljšala!!

Pozdrav!

Tudi jaz imam slabo izkušnjo. Sama sem rodila pred 6 meseci v Kranju in moram rečt, da sam porod in babice v porodni sobi ]tista pri kateri sem rodila je bila res sonček, da o nočni in dopoldanski ne govorim, skoz me je neki napadala, mogoče tudi zato ker sem sama medicinska sestra. Ko sem zvečer prišla na oddelek, je sinček spančkal, prišla je ena sestra, odprla vrata, da vsa obe skočili pokonci in rekla, če misliva samo ležat, da naj zbudiva otroke in jih nahraniva?!!?? Halo, kakšen odnos, res ne morem verjet. Nikoli nisem otroka zbujala za jest, vedno se je zbudil sam in še danes imava tak ritem. Sester ni bilo od nikoder, obe, ki sva bili v sobi je bil to najin prvi otrok in sva se skupaj matrali in pristavljali otročke za sesat pa nama ni šlo, potem pa ko sva poklicali sestro, je rekla, da nima časa, da naj si priskrbiva nastavke če ne gre. Še dobro, da imam izkušnje glede previjanja in da sem lahko pomagala še moji sosedi.
Žalostna sem zaradi tega, ker sem sama že kar nekaj časa nazaj končala šolanje za sestro, tako srednjo kot visoko in sem žalostna, da se “kolegice” tako obnašajo, pa čeprav imajo veliko dela. Kje pa je tukaj kodeks etike, da je sestra zagovornic pacienta,….ga posluša,…..???
Sama se spomnim Jeseniške porodnišnice, kjer sem opravljala prakso in tam so si sestre res vzele večkrat na dan čas za pomoč mladim mamicam. Sama imam veliko izkušenj, samo na porod se ne moreš pripraviti, mene je čustveno in psihično ter fizično pokopalo ker sem imela težek porod. Zato nisem imela niti energije, da bi se postavila zase. Še danes mi je žal, da nisem kaj rekla. Dojenje mi ni šlo in po 2 mesecih sem obupala in končala z dojenjem. Poleg tega sem imela kar hudo depresijo prve tedne. Če bom imela še kakšnega srčka, vem, da bom poskušala vse, da bi mi uspelo. Rada bi samo poudarila, da vse čestitke Vam, ki tukaj svetujete in pomagate, ker brez vas bi bila situacija res klavrna.

Vsem sestram, babicam, ki pa delajo v porodnišnicah pa bi položila na srce, naj se spomnijo, zakaj so delale šolo in zakaj so se odločile za ta poklic.

Vsem bodočim mamicam pa želim čimlepše trenutke z vašimi srčki:))

Sara

Marca 2014 sem v KR rodila svojega petega otroka. Opazila sem nekaj nenavadnega pri vseh mladih mamicah prvorodkah. Praktično vse so hodile po dodatek po podoju, Otroka so najprej dojile, potem so si izčpale mleko in mu ga dale po flaški, zatem so šle še po dodatek.Seveda so se otroci hitreje redili in je bilo zdravstveno osebje zadovoljno. Sama sem izključno dojila, teža ni hitro rasla, ni pa pretirano padla.
Zanima me vaš komentar.

Resda nisem strokovnjak, sem pa na podlagi tega, kar sem prebrala in sama doživela, prepričana, da so taki dodatki pri večini otrok odveč. Otroci naj bi prvi dan potrebovali za kako čajno žličko mleka, drugi dan pa tri, močno pa sumim, da lahko preživijo skorajda brez mleka. Zato se mi bolj smotrno zdi, da trenirajo aktivno sesanje za bodoče učinkovito dojenje (to pa hranjenje po steklenički kvečjemu onemogoča, ker je sesanje dude drugačno od sesanja bradavice).
Jaz sem svojega prvorojenca rodila v ljubljanski porodnišnici jeseni 2014. Na oddelku C so bile sestre več kot ustrežljive in spodbudne pri dojenju – pomagale so nam pri pristavljanju (kar je bilo za to, da je dojenje pri meni steklo, ključnega pomena). Otroke smo pred in po podoju nekajkrat stehtali in če je bilo zaužite količine premalo, so res nagovarjale k črpanju in dodatkom (svojega ali prilagojenega mleka). Pri nedonošenčkih se mi je zdelo to smiselno; pri drugih zdravih otrocih in mamah, pri katerih se je laktacija očitno vzpostavljala, pa ne. Kakor koli – moja izkušnja s sestrami v ljubljanski porodnišnicami je v celoti odlična.
Razočarana sem bila z odnosom do dojenja kasneje – pri pediatrinji in njeni sestri (medtem ko je bila patronažna sestra izjemna). Imam občutek, kakor grdo se sliši, da bi obe morali svoje vedenje o dojenju malo posodobiti. Pri pregledu ob drugem mesecu se je izkazalo, da se je moj otrok zredil samo za nekaj več kot pol kilograma, kar se je zdravnici zdelo premalo; naročila mi je, da več dojim oziroma mu dodajam načrpano ali adaptirano mleko. Predvsem mi je skušala sugerirati, da imam premalo mleka. Vprašanja, ki mi jih je zastavljala, in komentarji o dojenju so bili v nasprotju s tem, kar sem o dojenju prebrala v knjižici, ki smo jo dobile v porodnišnici, in drugih sodobnih razmeroma kredibilnih virih. Tako me je vprašala po teži/polnosti dojk (ki naj bi se po šestih tednih, ko se mleko prilagodi povpraševanju normalno zmanjšala) in mi naročila, naj si mleko po podoju izčrpam, da bom videla, ali ga je res dovolj (kar je v nasprotju s spoznanjem, da je otrok učinkovitejši od črpalke in torej ta ne more pokazati , koliko mleka telo zares proizvaja); rekla mi je, da če bo otrok popil dodatek, pomeni, da je mleka premalo (medtem ko sem ponekod brala, da celo to ni noben resen dokaz, da je mleka premalo – samo lepo bolj ležerno je piti mleko po cuclju stekleničke) ipd. Po samozavestnih dveh mesecih dojenja sem tako naenkrat začela dvomiti vase in za vse otrokove težave je postalo krivo – moje mleko. Ker nisem hotela dodajati prilagojenega mleka, sem otroka še pogosteje dojila in v naslednjem tednu je pridobil dovolj – ob pregledu ob tretjem mesecu pa je bilo vse skupaj spet samo dobrega pol kilograma. Tokrat so mi neizpodbitno naročili, naj mu dodajam prilagojeno mleko. Nihče pa ni otroka zares pogledal ali me vprašal, če je živahen, zadovoljen … če se razvija in napreduje na drugih področjih … niti niso vzeli v obzir, da ni zelo veliko zrasel (zakaj bi se torej samo v neskončnost redil?), kar pa ne bi smelo biti nič zaskrbljujočega, ker sva oba z možem nizke rasti.
Ob misli, da ne morem proizvesti dovolj mleka za svojega otroka, sem se počutila grozno. Normalni občutki, saj vem – ampak zdaj sem prepričana, da so bili odveč in to zato, ker mleka nikoli ni bilo premalo. Dojenčku smo potem do petkrat na dan skušali dodajati mleko ob različnih urah en teden – popil pa ga je samo, če ga je dobil namesto dojenja. Odločila sem se, da se bom nehala obremenjevati s tem in ubogala svoj razum, ki mi je pravil, da je dete dovolj pametno, da se ne bo pustilo izstradati, kakor koli je pa dojenček deloval zelo zdravo, bil je dejaven in je mejnike dosegal zgodaj, tudi videti je bil vse prej kot podhranjen.
Šele pri pregledu pri šestih mesecih ga je pediatrinja končno dobro pogledala – in čeprav ji še zmerom niso bile všeč številke pri teži, je morala glasno priznati, da je pa videti zelo krepek in da vendarle napreduje konstantno – torej bo že vse v redu.
Moj sklep, ki je sicer laičen, pa vendar – je, da pediatri in sestre pogosto pretiravajo s pričakovanji o pridobivanju teže (zlasti dojenega) dojenčka in s tem pripomorejo k temu, da ženske (pre)zgodaj nehajo z dojenjem, čeprav želijo dojiti. Že samo dodatki adaptiranega mleka najbrž pripomorejo k temu, da se količina materinega mleka zmanjša. Da je tega preveč, sklepam tudi iz pogovorov s kolegicami – od tega, da so imele najprej preveč mleka, so pri treh ali štirih mesecih prišle do tega, da ga je bilo po nareku pediatrov (na podlagi pridobivanja teže) treba dodajati. Enkrat sem se v čakalnici pogovarjala z mamami in dve od treh sta rekli, da so tudi njiju do enega leta otrokove starosti sekirali zaradi premajhnega pridobivanja teže – a ni to vse skupaj že rahlo čudno?

Pozdravljena. Moje izkusnje so ravno obratne. Rodila sem v trboveljski porodnisnici, kjer je zelo velik poudatek na dojenju. Ko sem k sebi dobila otroka mi je sestra pomagala z nasveti, pokazala kako pravilno izvajati dojenje in kako otroka zainteresirati (je bil bolj lene sorte). Res pa je, da sem sama imela dovolj mleka. So bili primeri, ko je bilo potrebno dodatno uporabiti tudi flasko. Otrok namrec ne more biti lacen. Dude pa sploh nihce niti omeniti ni smel. Od dude otrok ne bo sit. Bo le zacasno zadovoljen, dokler ne bo ugotovil, da ga zavajamo. Doma sva nadaljevala z dojenjem in sd lepo redila.

Jaz sem rodila leta 2013 v ljubljanski porodnišnici in zelo podpirali dojenje. Tudi ko sem želela domov po 2 dneh smo rekli, da še ne, ker dojenje še ni steklo. Ko sem bila tam, sem prav pomislila na to, kaj pa če bi se jaz odločila da ne bom dojila. Seveda sem želela dojiti, vendar mi je res na misel prišla kakšna mama, ki tega ne želi, saj tudi takšne obstajajo. Verjetno ji sploh ne bi pustili, te možnosti.