Zdravo.

Pa še moja izkušnja:
Že pred porodom sem se odločila, da bom polno dojila, saj je to najboljše za otroka. Porod (P Lj) je bil hiter, lahek, otroček zdrav.
Sem prvorodka in seveda razen teoretičnega znanja o dojenju nisen vedela ničesar. Na oddelku sem se zelo trudila in pristavljala otročka ob vsakem najmanjšem glasku od njega. Pa je izgubil več kot 10% teže. Sestra mu je prinesla AM, ki pa ga ni hotel piti. Jaz sem mislila, da nama gre dokaj dobro, glede na to da je bil vseskozi polulan, pokakal je že ves mekonij in začel kakati lepo rumeno. Nad tem so bile tudi sestre navdušene. Ob tehtanju pa šok. Ob viziti je rekla sestra zdravnici: Izgubil je precej teže, ni pa videti, pa bi bil prizadet. (?!) To me je zelo prizadelo. Zdravnica je fantka pregledala, ga zelo dobro ocenila, rekla, da izredno bistro gleda in da mu očitno nič ne manjka. To so bile najbolj vzpodbudne besede s strani med. osebja. Od sester sem dobila kup nasvetov, ki so z mojo logiko popolnoma skregani:
-Dojenček se v 5 minutkah napije in v 5 pocartla, nato ga moramo odstaviti.
-Mama in dojenček ne smeta spati v skupni postelji, sej ga vidite v njegovo posteljo.
-Če ne bo mleka, bo pač po steklenički pil.

Po teh “nasvetih” se imela vsega dosti, celo noč sva se lepo cartlala, pil je koliko je hotel, kako dolgo je hotel in kolikokrat je hotel. Zjutraj na tehtanju je imel 20g več kot zvečer pred spanjem. In seveda so bili vsi navdušeni in veseli, in kako pa nama zdej to super gre, bla, bla, bla.

Ne me narobe razumeti, osebje je bilo zelo ustrežjivo, vse smo dobile, kar smo hotele, pri dojenju pa ni bilo niti vzpodbude, kaj šele pomoč. Zelo sem vesela, da nama je dojenje tako dobro steklo, kljub začetnim oviran, pa sedaj dojiva že 11m in še ne misliva tako kmalu končati.

Meni je izjemno hudo in resnično sem prav besna, ko berem vse te zgodbe o neustreznem ravnanju zdravstvenega osebja in ko se spomnim na zgodbe, ki sem jih slišala od prijateljic in znank. Sama sem imela lepe izkušnje s pomočjo pri dojenju v porodnišnici v Feldbachu, resnično ni nikoli bil problem pomagati, v sobi za dojenje/otročke je bila vseskozi navzoča vsaj ena sestra, ki je kadarkoli, tudi sredi noči, z veseljem pomagala pri dojenju. ni bilo izrazitega “nočnega” režima, čez celo noč si srečeval ostale mamice, ki so prišle podojit otroka v sobo za dojenje ravno zato, da so imele na voljo pomoč sestre.

Res pa je, da sem se o dojenju dodobra informirala še pred porodom in bila trdno odločena, da mi bo uspelo. Tudi sem v porodnišnico vzela zraven SNS (cevčice za dohranjevanje) in jih imela priložnost uporabiti, saj tamali drugi dan ponoči od lakote ni in ni mogel zaspati, pa sva se dojila skorajda 10 ur, jaz pa mleka še nisem dobila, in sestra mi je predlagala dodajanje, najprej smo na mojo željo poskusili z vodo pač samo za tekočino, kar ni funkcioniralo, nato pa še z dodatkom, najprej po brizgalki, ki je ni sprejel, in končno še po cevčicah, kjer je potem nekaj malega spil in zaspal, v tistem času pa je moje mleko potem prišlo.

Moram reči, da se izjemno čudim, da te cevčice niso bolj poznane in uporabljane v porodnišnicah, kajti to je res najbolj dojenju prijazen način dodajanja hrane. Saj niso komplicirane za uporabo, sestre bi se tega naučile v kratkem seminarju, tudi ne stanejo dosti, in možnosti sterilizacije so v bolnici povsem ustrezne, da bi iste cevčice lahko uporabljalo več žensk. Je možno to kakorkoli predlagati ali pomagati uvesti?

In strinjam se glede prostovoljk, ki bi mamicam pomagale z nasveti in praktičnimi prijemi, ki bi bile na oddelku zgolj in izključno zato, da pomagajo pri dojenju. Če bi imela več izkušenj z dojenjem (dojim prvega otroka, 9 mesecev), bi tudi sama z veseljem priskočila na pomoč.

No, jaz pa imam lepe izkušnje s porodnišnico v Lj. Hčerko sem lahko 45 min po rojstvu (takoj ko so me zašili) podojila, babica mi jo le lepo pristavila. Kakšno minuto ali dve je počakala, da je videla, kako nama gre, potem pa je šla (normalno, ker nisem bila edina takrat, ki je rojevala). Mogoče sem imela tudi srečo, ker mi je že od 26. tedna nosečnosti kapljalo mlezivo iz obeh dojk, pa tudi hčerka ima močan sesalni refleks. Ni bila nič zaspana, kljub temu, da sem prejela dolantin.
Ko sem prišla na oddelek, so mi tudi sestre pomagale pristajati hčerko brez kakršnegakoli komentarja. Mislim, da je nekaj tudi na tem, da pridejo(mo) mamice po porodu izjemno občutljive na vsako besedo in vse vzamemo zares.
Obe moji cimri v porodnišnici pa sta imeli manj mleka kot sem ga imela sama, zato sta, največkrat zvečer, prosili za AM, pa jima je sestra rekla, da to ni dobro, da naj se potrudita dojiti. Naj venomer prestavljata dojki. To je rekla popolnoma brez nesramnosti!
Je pa nekaj res, da se je pa treba tudi pred porodom malo zanimati za dojenje, idr. stvari o dojenčku, kakšno stvar prebrati, koga ki ima kaj pojma, o tem vprašati. Ne pa pridet s prazno glavo v porodnišnico.
Mogoče pa se je tudi v tem času kaj spremenilo (sama sem rodila 15.10.10)???

Lp

No, naj vam povem – v Postojni so za mojega kar gladko napisali na odpustnico, da je dojen, – v resnici pa sva imela zelo velike težave. Nobene podpore pri dojenju ni bilo in nekatere sestre so bile pri pristavljanju izjemno grobijanske. Še posebej ena. ne smem se spomniti. …

no, pa uskočim še jaz.
postojna nima naziva prijazna za dojenčke in brez težav na željo dobiš adaptirano ml. iz njihove porodnišnice imam 2 izkušnji – 2 poroda. Prvič in drugič sem imela porodni načrt, ki ga vsi po vrsti preberejo in resno upoštevajo. Seveda, če bi bilo kaj takega, kar je neizvedljivo, povejo. pa tudi, če se kaj zakomplicira…skratka tam sem navedla, da želim otroka dojiti in nočem nobene dude in flaške. Takoj po porodu (prvič) je babica Sonja punčko prinesla k meni in mi jo pomagala priklopit. pa čez en čas smo spet poskusili, na drugi strani. in zadeva je kar stekla. tudi na oddelku so pomagale, če si jih prosil. ob vsaki viziti so vprašali, kako nama gre dojenje.
Pri drugem porodu ni babica pomagala, ker smo punco pristavili in je kar začela jesti. brez težav. tudi na oddelku so bili vsi navdušeni, da nama gre dobro. Vedno so na viziti vprašali, kako gre dojenje. Ponoči sem obe punci imela (1. in 2.) vso noč pri sebi – ravno zaradi dojenja. Pa je drugič ena sestra prinesla mleko v flaški in posebej vodo “če bova kaj rabili ponoči”. k sreči ni bilo treba. so pa imele mamice ogromno težav in šele takrat sem se zavedla, kakšno srečo sva imeli.
Hočem poudariti, da so sestre in zdravniki VEDNO pripravljeni pomagati, odgovarjati na vsakršna (še tako banalna) vprašanja. zelo so prijazni. Vse pohvale in čestitke. četudi niso otroku prijazna porodnišnica. toliko z moje strani.

Moja izkušnja iz LJ porodnišnice:
Pred 2 tednoma sem rodila četrtega otroka in ker se je punčka prvi večer precej jokala, je sestra rekla, da je punčka lačna in da ji samo mlezivo ne zadošča, kar naj bi bilo pri tako velikih otrocih dejstvo – punčka je imela namreč 4200 g. In da mi bo prinesla adaptirano mleko. Hvala bogu sem imela po treh porodih (vsi otroci so imeli okoli 4 kg in vse sem pol leta izključno dojila, vsaj eno leto pa so bili dojeni) dovolj samozavesti, da sem se temu uprla, saj sem vedela, da kolostrum na začetku popolnoma zadošča in da se dojenčica NI jokala zaradi lakote! Če bi nasvet upoštevala in ji dala adaptirano mleko, vprašanje, če bi imela zdaj toliko mleka in če bi se zdaj tako uspešno dojili, saj je sploh v začetku pomembno, da otrok ne medemo z dudami in flaškami ter da jih čim bolj pogosto pristavljamo.
Pri prvem otroku je bilo še bolj zanimivo. Tudi ta se je prvi večer jokala (to je bilo leta 2005) in sestra je brez vprašanja prinesla stekleničko s sladkano vodo, češ naj s tem pomirim otroka!! Seveda nisem niti pomislila, da bi to storila. Res me zanima, ali osebje v porodnišnicah ne hodi na nobena izobraževanja o dojenju? Ne čudim se nasvetom moje tašče v zvezi z dojenjem (ne bom šla v podrobnosti, ker so res absurdne stvari), se pa čudim predpotopnim prepričanjem zdravstvenega osebja, ki bi moralo biti malo bolj razgledano glede teh reči.
Jaz zdaj niti pod razno ne poslušam več “dobronamernih” nasvetov, ampak svoje otroke 6-7 mesecev izključno dojim, tudi v vročih mesecih jim ne dodajam tekočine, pa lepo napredujejo, niso dehidrirani in so zadovoljni, jaz pa imam veliko mleka.

Moja izkušnja iz KR porodnišnice: dobre tri tedne nazaj sem rodila prvič – hčerko. Dojenja sem se tako veselila, da sem komaj čakala prvi podoj in prav tako vse ostale kasneje. Kar smejala sem se, ko mi je babica v porodni rekla, če bi poskusli dojit! Predstavljala sem si, da bo babica z menoj ob prvem podoju (sploh ker je prvi otrok), da me bo usmerjala, popravljala, pač vse povedala in pokazala kako je treba. No, hčerko mi je samo “pripopala” na joško in oddrvela iz porodne sobe. Jaz nevedna in vsa srečna, da dojim, nisem niti opazila, da hčerka ni pravilno pristavljena dokler se sama ni odstavila in sem opazila polovico bradavice popolnoma vijolčne barve – seveda naslednja dva dni na to joško nisem mogla pristavit zaradi vnetja…Prvo noč so jo imele sestre na oddelku in zjutraj so mi jo ob petih pripeljale “za se pocartat”. Seveda je bila sita….seveda je imela v posteljici flaškico….v ustih pa dudo, ki ni bila njena. Ko sem začudeno pogledala, kaj dela duda v ustih, sem od sestre dobila odgovor “ja veste gospa, vaša hči ima pa zelo močan sesalni refleks”. Super…le zakaj ta refleks porablja na dudi namesto na mojih prsih?! Dojenje nama brez pomoči nikakor ni steklo. Če sem za pomoč prosila, je kakšna sestra sicer prišla, ko je imela čas (in ne ko je bila moja hči lačna) in takrat zgolj pogledala od daleč in med vrati na poti ven iz sobe rekla “gospa sej lepo vleče” ali pa ” sej jo imate lepo pristavljeno”. Nakar mi ena tretja sestra reče, da brez nastavkov ne bo šlo saj da imam udrte prsi. Posledično je bila hčerka vedno bolj sitna zaradi lakote in več na AM in flaški. Doma sva z možem poskušala vse…brala literaturo o dojenju, poskušala različne poze pristavljanja, spraševala mamice za nasvete…celo tako daleč sva šla, da sva stoje dojila – samo da je tamala primla in jedla!!!! Tako sem si želela dojit pa ni šlo. Namesto, da bi imela iz dneva v dan več mleka, ga je bilo vedno manj. Sedaj po dobrih treh tednih smo samo na AM saj iz sebe ne spravim več kot 30ml iz obeh jošk (30min pumpanja na vsaki). Mi gre na jok vsakič, ko vidim hčerko lačno in vem, da je sama ne morem nasititi. Malce me potolaži le to, da jo sedaj vidim dobre volje, da je sita in zadovoljna.

Draga MariZa!

popolnoma razumem tvoje razočaranje. sploh ker je vse pravo obratno, kot si si želela.
upam, da boš še vedno vztrajala in jo čimvečkrat pristavljala k prsim, da stimulira tvorbo mleka, vmes pa lahko (če je volja in čas) poskusiš s črpanjem (morda bo hitreje kar z rokami “na suho” ali pod toplo prho; meni s črpalko vzame preveč časa). Nekje do 6. tedna naj bi bila laktacija vzpostavljena (ponudba – povpraševanje), kar sta z možem že gotovo prebrala.
morda vam uspe dojenje z nekaj dodatka AM. tudi to bolje kot samo AM.

moja sodelavka je bila prav tako že čisto obupana in izmučena in je rekla, da jima je s sinkom “zlaufalo” ravno pri 6 tednih.
Kot vidim, imaš pri možu podporo. izkoristi to. Poskusi poklicati tudi kakšno svetovalko za dojenje (če še nisi), ker ti res vlijejo samozavesti in opogumijo. pa še dobre nasvete dajejo.

Nikar ne obupaj, poskusi vztrajati. ni še vse izgubljeno!! sploh če ima mala tako dober sesalni refleks.
pa sporoči, če bo kaj bolje!!

Srečno.

tudi jaz imam slabo izkušnjo z porodnišnico in to celjsko. Rodila sem ponoči in prvi podoj je bil še ok!sicer mi ga je babica pristavla in odšla za 2 ure. V naslednjih dneh pa se je začelo zapletati ker tamali ni skor nič jedel in skoraj cel dan spal. Veliko je zgubljal na teži. nihče me ni vprašal če mislim da mam mleko, nihče ni niti pogledal kako dojim, kako zagrabi bradavico. tretje jutro ob tehtanju je rekla sestra da ga bo odpeljala in nahranla. Pa sem jo vprašala s čim, pa je rekla ja z aptaminiziranem …meni so šli kr mravljinci..komaj sem zdrla da sem si šla spumpati in so mu dali moje mleko-sicer tut nisem ziher ker mi niso dovolili da bi bila zraven ob hranjenju.šele ko sva prišla domov je steklo vse kot je treba. sama sva se naučila pristavljati in vse ostalo o dojenju.
po moji zaslugi še vedno po 11 mesecih dojim.

Hmda, dojenje. Rodila sem trikrat, tretjič maja letos, vedno v LJ porodnišnici.

Ne bom ponavljala podobnih zgodb od zgoraj, vedno znova pa me čudi, zakaj tako razširjeno uporabljajo Dolantin, potem pa so otroci zaspančki in mame obupujejo(mo). Neizkušena prvorodka sem bila tudi jaz pred več kot štirimi leti, in res totalnov depresiji ker je sin spal, postajal rumen in hiral, jaz pa sem dobila še mastitis – toliko o mojem “pomanjkanju mleka” in izjavi “otrok je najboljša črpalka”, kar nikakor ni bil. Potem je pa še rumen ratal. Nihče ni niti namignil, da bi utegnilo to bit od Dolantina, dokler se nisem obrnila na LLL. Drugič in tretjič sem dobila le masko pa drugič še Tramal svečko, je bolj bolelo, a sem bila vsaj pri sebi in otroka sta bila živahna in sta fejst sesala. Prvič pa, ko sem bila total zadeta in sem rekla, ko je bil otrok zunaj, da se mi zdi pospan, so rekle neee, kje pa! Pa je bil.

No, ne vem kako druge reagirate na to zdravilo a če nečete met zaspančkov se dejte temu izogibat in seveda tudi vsemu spraševanju na koliko časa se otrok doji, ker moji so bili prve dni, no razen kake pol dneva po porodu ko so bili najbrž še res malo utrujeni od dogodka, kar naprej na meni. Pa še namig za bradavice: men je najbolj pomagalo mandljevo olje, drugač bi bile čist razmesarjene, Bepanten je bil očitno prešvoh.

Če hočmo (naravno) dojenje, je fino met tud bolj naraven porod, seveda pa zarad strahu in bolečin verjamem, da marsikatera se tega ne bi šla, no in če ne bi bila Ljubljančanka in mi ne bi vsakič voda odtekla, bi najbrž šla kam drugam rodit, že prvič, a kaj ko je človek preveč plašen in naiven …

Pa še to k mojemu prejšnjemu komentarju: fino bi bilo uvest tudi materam prijazne porodnišnice, da bi bile torej prijazne za otroka in mamico. Psihični stres ne vpliva dobro na tvorbo mleka, niti stalno vaganje podojev, ker pri meni se ni vedelo kdaj se en podoj konča in začne drugi 🙂

Po mojem je tudi za otroka prijaznejše, če je do mame, ker je ona potem bolj sproščena 🙂

Prvič smo iz gornjih razlogov in moje depre pač pristali najprej na delnem dojenju, potem pa na flaši, sem čist izgubila zaupanje v dojenje, ker se tam pač ni videlo, izmerilo, koliko je spil, vage pa tut nisem mela doma. LP, K

OJ!
morda bo res nekaj na tem. jaz sem si obakrat zamislila naraven porod. 1. brez problema zadevo (bolečino) rešila z dihanjem. pri drugem sem skoraj obupala (v vodi nisem našla ustreznega položaja in sem šla “na kopno”), ker se je vleklo…a vseeno uspela. punci sta sicer res skoraj skos spali, a se zbujali na nekaj ur, toliko da sta vlekli. in zadeva JE stekla. ravno teh zaspančkov sem se jaz bala. bila v postojni. tam so bolj tolerantni do mam (mogoče celo preveč) in tudi hitro dobiš nadomestek.
ne morem pa trditi, da je dojenje lažje steklo ravno zaradi tega, ker nisem prejela nobenih sredstev za lajšanje bolečin.
je pa prijeten spomin.

Punce, to je vaš porod, ve ste zvezde!!! same morate vedeti, kaj pričakovati in kaj želite od poroda in to pravico izkoristiti.
Srečno!

Rodila dvakrat v KR porodnišnici, zadnjič pred 3 meseci in imam podobne izkušnje z dudami in flaškami. Mene to sicer ne gane prav preveč in vedno uspešno in polno dojim, samo mi je pa vseeno čudno, da to kar brez vprašanj mamice delajo. 😉
Mene od vsega najbolj moti to, da se ti ne posvetijo. Če že sam vprašaš, pa večinoma od daleč na vratih odgovorijo. Ali pa ena cvetka, ki sicer pride pogledat in potem vedno obljubi, da bo kaj prinesla (npr. termofor ali pa pijačo ipd.), pa iz tega nikoli ni nič. Da ne govorim, da mora človek vsaki sestri tam pokazat, da ne s termoforjem, ne z vročim tušem, ne z masažo in ne črpalko nič ven ne spravi in zraven še na trepalnice postavit ter skoraj skregat pa še komaj dobiš tisti Syntocinon. In potem greš še s popolnoma nabitimi prsmi domov, pa v odpustnico napišejo, da dojenje teče odlično 😛

In še moj prispevek: rodila sem v kranjski porodnišnici in imam mešane izkušnje. Kot že zgoraj napisano, sestra pristavi otroka, prime bradavico in jo porine otroku v usta ter odide. Kar me pravzaprav takrat ni motilo – tako ali tako se moram sama navaditi pristavljati, ker ne bo vedno nekdo poleg. Moj novorojenček je bil zaspan sesalec. Da ne bo pomote: v porodni sobi je dve uri vlekel kot za stavo. Naslednji dan pa je dremal na mojih prsih. Večino časa med dojenjem sem porabljala za to, da sem ga zbujala. Na mojo željo, sem novorojenčka imela že prvo noč pri sebi – sestra je prijazno predlagala, da ga LAHKO odpeljejo, da se bom spočila. Ko je tretji dan mleko navrelo do onemoglosti, moj zaspanček pa tega ni uspel vsega konzumirati, sem se ustrašila vnetja. Ponoči sem dobila pumpico s katero sem bila boleče neuspešna: vse kar sem pridelala, so bile razpoke na bradavicah in mleka, ki je pokrilo dno v flaški. Prsi so bolele že ob najmanjšem dotiku. Naslednje jutro sem šla do sester in prosila za pomoč. V kratkem je prišla sestra, ki je specializirana za dojenje in bila pri meni 15-20 minut med podojem. Ocenila je pristavljanje in tudi količino mleka – ko sem pričela dojiti na drugi dojki, je mleko iz prve (že podojene) kar curljalo. Ker se je strinjala z mojo izjavo, da ponudba presega povpraševanje in glede na moje neuspešno črpanje, mi je svetovala naj pričnem dojiti izmenično in po vsakem podoju pogrejem ter masiram izpraznjeno dojko, da preprečim zastajanje mleka. Ravnanje po tem nasvetu je bilo uspešno in tudi meni edino logično. Če laktacija poteka po sistemu ‘več ko je povpraševanja, večja bo ponudba’, bi moralo iti tudi v obratni smeri. Kljub vsemu so ostale sestre vztrajale naj dojim 15 min na eni in 15 minut na drugi dojki…In ne razumem zakaj se tako propagira črpanje mleka – kaj v takih primerih naredijo ženske v afriških ali južnoameriških plemenih – kupijo aventovo pumpico?

Novorojenček se je iz jutranje nege vrnil z dudo v posteljici, kar se mi je zdelo čudno, glede na plakat, ki je visel v sobi, da novorojencem dud ne dajemo. Kasneje sem sklepala, da ga umirijo po jutranji negi.

Tudi moj sin je bil zlateničen in sva zaradi tega podaljšala bivanje v porodnišnici. Ponoči ko je bil pod lučko so mi ga vozili, da sem ga dojila in tehtali podoje (mimogrede: pod vplivom hormonov je v tistem obdobju to pravo psihiranje). Ker je novorojenček že takrat imel sposobnost ‘prespati noč’, so ga seveda zbudile, ker mora dojenček ‘jest na tri ure’. Že tako len in počasen sesalec, je bil tako še bolj len in počasen, ker je bil tudi zaspan. Komaj je naredil nekaj požirkov. Ko sem ga vrnila pod lučko, sem jim že vnaprej povedala, da je zelo slabo pil in da ga ne morem zbuditi. Pa sem ga kljub vsemu morala še pol ure matrat, da bi kaj pojedel, vendar sem ga komaj pripravila do tega, da bi odprl usta, kaj šele, da bi vlekel. To sem v drugo sestri tudi povedala, da ni popil popolnoma ničesar, da ga naj ne zbujajo, ker se bo zbudil, ko bo lačen – saj je narava poskrbela za to, ali ne? Kar se je uro in pol kasneje tudi zgodilo in se je najedel, da mu je od vsepovsod mleko teklo. In tudi tehtnica je pokazala tako.

Tako kot v vseh drugih poklicih, so tudi tu osebe, ki so primerne za to delo in osebe, ki so malo manj primerne. So osebe, ki uporabljajo zdravo kmečko logiko in osebe, ki je ne. Vse je potrebno jemati z neko mero distance, pa gre. Praviloma magični besedi prosim in hvala padata na plodna tla in je tako bilo tudi v mojem primeru.

Moje mnenje je, da je porod naraven proces in bi ga morali takega tudi jemati – vključno z dojenjem. V prvi vrsti bi moralo naravno imeti prednost. Žal ima nekdo od nenaravnega zelo dobre finančne koristi. Včasih je tako tudi manj dela. In to je usidrano v splošno miselnost in tudi v izobraževanju. Da se bo kaj spremenilo, bo potrebno še nekaj časa.

Bravo, Beti!

seveda si uspešna (tudi), ker si prepričana vase – da je porod in dojenje nekaj najbolj naravnega. jaz sem tudi tako mislila in preden sem prvič rodila, se sploh nisem spraševala, kako bo to zgledalo in potekalo. ko bom rodila, jo prislonim k dojki in to je to. sploh si nisem predstavljala, da je lahko kaj težav pri tem. seveda ni to čisto tako, je pa vsekakor velik korak k samozavesti in na poti k uspehu.
tako je moje mišljenje in moje izkušnje (2x).

srečno in uspešno dojenje še naprej in lepe trenutke ob vaših mehkih kepicah. še prehitro zrastejo.

Se pridružujem tej izkušnji. Sama sem dvakrat rodila v Feldbachu in podpora sester in svetovalk je res neverjetna in bi si jo lahko posvsod vzeli za vzor!

Pri prvem otroku je dojenje steklo samo od sebe. Kot je običajno, je bilo prve dni mojega mleka premalo, še posebej zato, ker je naša prvorojenka velik jedec. Sestre niso imele pomislekov in so po urah dojenja same predlagale dodatek adaptiranega mleka po cevčici. Hčerka je bila sita, jaz pa sem si lahko odpočila in zaspala za kakšno urico. Dodatek je bil potreben enkrat na dan prve štiri dni, kasneje se je dojenje samo uredilo, tako da sva se dojili do enajstega meseca.

Pri drugem otroku so se pojavile težave, ker je fantek ob dojenju po dveh minutah zaspal, še prej pa ob dojki z glavo tako močno suval nazaj, da so bile bradavice tretji dan dobesedno sama krvaveča rana. Sestre oz. svetovalke so mi pokazale še druge tehnike, druge položaje, a so bile bolečine nevzdržne. Ker je bilo mleka dovolj in sem si še močno želela dojiti otroka, so mi namesto uporabe nastavkov predlagale črpanje mleka . Da ne bi prišlo do sesalne zmede, so mi predlagale tudi, da uporabljam posebno stekleničko (Calma: http://www.medela.com/CN/en/breastfeeding/products/breastmilk-feeding/calma-feeding-device.html). Ta steklenička je zasnovana tako, da otrok mora sesati (ustvarjati vakuum), sicer mleko samo ne steče. Predlagale so mi tudi uporabo školjk – ščitnikov za bradavice, da jih oblačila ne bi še dodatno poškodovala (http://www.babystuff.co.nz/site/babystuff/images/large/550×9999/Medela_Breast_Shells.jpg). V porodnišnici so mi bradavice vsak dan obsevali z laserjem, da bi se le-te hitreje celile. Po petih dneh črpanja in “okrevanja” sva ponovno poskusila z dojenjem in mislim, da bova nadaljevala brez težav.

Svetovanje in pomoč pri dojenju je v Feldbachu torej res zgledno: prijazno ne le dojenčku, temveč tudi mamici. Pravilno je tudi, da se ne svetuje po enem kopitu (npr. vztrajanje pri uporabi nastavkov), ampak se upošteva želje in zmožnosti posameznika.

Jaz pa sem rodila v MB porodnišnici in sem se odločila da ne bom dojila. Zelo me je motilo, da so ful pritiskali na mene z dojenjem. Nisem dojila pa je moja zdaj 11 mesečna punčka zdrava, nikoli ni imela kolik, lepo spančka skratka zdrava je kot dren. Zdaj pa me polivajte z gnojnico.

Pozdravljeni, mikkk!

Hvala za vašo izkušnjo. Sprejeli ste odločitev, ki je bila za vas ustrezna in, ker ste z njo sami zadovoljni, ni nobene potrebe, da bi se drugi ljudje vtikali v vaše življenje. Če ste se tako odločili in to povedali osebju porodnišnice (ob čemer se ni treba opravičevati, pojasnjevati in razlagati, kateri vzroki so vas k taki odločitvi privedli, kajti to je vaša osebna stvar), je neustrezno, da vas kdorkoli sili ali pritiska na vas. To mater kvečjemu odvrne. Veseli me, da je deklica zdrava.

Na tem forumu ne dovolimo kritikarstva, zbujanja občutkov krivde, žaljenja, kaj šele polivanja z gnojnico.

pozdravljene vse.

mislim, da je tako kot pri vseh ostalih zadevah, v zdravstvu največ odvisno od človeka. seveda pomaga ozaveščanje, izobraževanje, ampak če ni srca, nič kaj dosti ne pomaga.

meni to dokazujeta dve moji izkušnji glede dojenja pri dveh otrocih. prvič sem bila seveda nevedna (kljub teoretični pripravljenosti, kupila sem si celo vaš priročnik – LLL, vse naštudirala…). mali je bil zaspanček, jaz pa nespretna. sestre sem prosila za pomoč in v glavnem so mi otroka pristavile in odšle. saj veste, kako to zgleda, otrok se ti čez minuto sname in je konec. poleg tega težijo z dojenjem v leže (ne vem, nikoli tega nisem znala, otroka nisem dobro videla, kar me je zelo motilo, da o bolečinah v kolkih ne govorim). potem pa me je rešila ena mlada sestra. prinesli so večerjo in mi je rekla, naj otroka odločim in kaj pojem. sem odgovorila, da ne morem, ker ni še nič jedel že cel dan, ker se matrava in mi ga ne rata pristavit. je rekla, vi malo pojejte, da boste pri močeh, otroka bom pa jaz popazila. in ga je ujčkala, guncala, mali se je umiril, ni jokal in sem res lahko malo pojedla (prej enostavno nisem mogla poslušat, da on joka, jaz pa jem). med tem, ko je bil mali pri njej, se lepo podrl več kupčkov in celo malo polol. sestra mi je takoj pokazala in razložila, da če lepo lula in kaka, zraven pa takole še lepo kupček podre in malce pobruha, je to dokaz, da je jedel. sicer mleka še ni, ampak bo, če bom vztrajala. in jaz okrepčana in pomirjena sem ga pristavljala naprej. dojenje nama doma sicer ni najbolje steklo. pri drugem tehtanju (dva meseca) je res dobil bistveno premalo teže (jaz sem ga izključno dojila, non stop, ampak tako je pač bilo, d ne grem v detajle). Zato sem začela dodajat umetno mleko. mli se je dojil do mojega odhoda v službo, ves čas pa sem dodajala flaško. v bistvu danes vem, da bi lahko izključno dojila, ampak takrat nisem upala dat stran flaško, zaradi izkušnje pri dveh mesecih, ko se je tako poznalo na njegovi teži. no, dojila sva se pa vseeno, pol je vedno dobil pri meni in danes sem mirna glede tega.

v drugo se mi je pa zgodilo ravno obratno. moj drugi sin je pravi jedec že od prvega dne. celo prvo noč v porodnišnici je vlekel ko nor. mene so dojke že tako bolele, da ne govorim o vsem drugem po porodu. ob petih zjutraj sem sestro prosila za dve kapljici umetnega mleka, ker sem želela vsaj malo premora. me je zavrnila. a si predstavljate, da te sestra po tem, ko celo noč (ampak dobesedno) dojiš, vpraša. a podojit ste ga poskusila? pa mal ga noste gor pa dol… nič, sem počakala jutranjo izmeno ob šestih in ponovno poklicala sestro. prišla je ženska z veliko začetnico, me pogledala in rekla: vidim, da ste izčrpana. menim sicer, da vaš otrok ne potrebuje umetnega mleka, ampak vam ga bom malo prinesla, ker boste še skup padla. res sem se že tresla od izčrpanosti. prinesla je malo mleka, mali je naredil samo dva požirka, se umiril in zaspal. pogledala me je in mi rekla: a vidite, da ni rabil mleka, saj sploh ni bil lačen. ampak je dobro, da sva narediti tako, kot sva, ker se boste vi zdaj malo spočila. največ, kar sem odnesla od te izkušnje je, da sem pridobila samozavest. videla sem, da otrok ne joka zaradi lakote. in se naslednjič, ko je jokal, nisem toliko obremenjevala. sem ga pač pristavljala, kolikor sem zmogla, ostalo ujčkala… polno sva se dojila, še vedno se…

nauk moje zgodbe po moje: obe sestri, ki sta mene rešili, sta delali s srcem. ocenili sta situacijo v celoti, vzeli v ozir mene in otroka. ne vem, ali to piše v tistih navodilih, ki jih imajo. vedeli sta, kaj rabim – malo samozavesti in toplo besedo, ostalo sem zrihtala sama. tega žal večina sester ne razume. ne razume, da nas morajo ocenjevati v kontekstu in da morajo vsaki pomagati malo drugače…

lpM

Pozdravljene,

vidim, da se naša porodnišnica ne omenja in bi jo rada pohvalila, ker sem bila res zelo zadovoljna. rodila sem letos v Novem mestu, porod me je presenetil en mesec prezgodaj, tako da niti šole za starše nisem oddelala do konca in se nisem sploh zavedala kakšna umetnost je dojenje. Do takrat sem živela v prepričanju, da pač pristaviš in pije. Saj še mladi mucki znajo, kako ne bi otročki. 🙂
Z osebjem sem bila zelo zadovoljna, v bistvu niti nisem vedela kaj pričakovati, ker še nisem bila čisto pripravljana na vse skupaj. 🙂 Res so se ogromno posvečali negi porodnic in dojenčkov. Mene so vsaj 5x na dan vprašali kako gre dojenje, če potrebujem pomoč in podobno. Ker mi je mleko malo ‘zamujalo’ (ga tretji dan še kar ni bilo), so se res zelo angažirali in me spodbujali z vsemi možnimi nasveti. Z dodatkom so odlašali do zadnjega, ko je teža res padla pod 10%. PRed tem so 3x stehtali otročka pred in po podoju, da bi se prepričali ali res potrebuje dodatek. En dodatek so mu dali, potem pa sem jaz že dobila naval mleka, kar je bil spet nov problem (zaradi malih prsi je to grozno neprijetna stvar). Všeč mi je bilo tudi, da niso imeli ene univerzalne metode dojenja in to trobili vse povprek amapk se je sestra ali pa babica res usedla zraven, pogledala kako ti gre, ti svetovala najboljši položaj glede na tvojo konstitucijo in prsi. In če ti ta ni ustrezal jih je pa sigurno našla še tri druge. Samo obupat nismo smele.

Takole, da ne bo več prevladovala kritika na forumu.

Lep dan vam želim!