POMOČ V RAZLIČNIH KRAJIH PO SLOVENIJI
Spoštovani!
GLEDE INFORMACIJ KAM PO POMOČ SE LAHKO OBRNETE K VAŠEMU OSEBNEMU ZDRAVNIKU ALI OSEBNEMU ZDRAVNIKU OTROKA. V ZDRAVSTVENIH DOMOVIH PO SLOVENIJI DELUJEJO RAZLIČNE SLUŽBE – PSIHOLOGI, PSIHIATRI, PEDOPSIHIATRI,…, KAMOR SE LAHKO VKLJUČITE SAMI ALI VAŠ OTROK.
POLEG TEGA JE PRIMERNA OBLIKA POMOČI TUDI PSIHOTERAPIJA. PREVERITE, ČE KJE V VAŠEM KRAJU DELUJE DRUŠTVO ALI ZASEBNIK, KI IZVAJA PSIHOTERAPIJO. TA JE SICER PLAČLJIVA, VENDAR SE DA MARSIKJE DOGOVORITI ZA NIŽJO CENO ALI CELO BREZPLAČNO. PRIMERNA JE PSIHOTERAPIJA, KI DELA S ČLOVEKOM GLOBINSKO IN UPOŠTEVA VSE DIMENZIJE ČLOVEKA SKUPAJ – ČUSTVA, RAZUM, TELO, MISLI, DUŠEVNOST.
Vse dobro.
Moderatorji foruma
Na obali lahko iščete pomoč v Izoli v Psihološki ordinaciji Mokis lab, kjer imajo res poseben terapevtski pristop, zelo zelo učinkovit. Meni so ogromno pomagali.
Vse info najdete na spletni strani: http://www.mokis.si
prisrčen pozdrav,
Klarisa iz Pirana
Osebe z motnjami hranjenja lahko pomoč najdete tudi v okolici Ljubljane (Lukovica pri Domžalah), in sicer v Zavodu pri Usovih, kjer nudijo sodobnen terapevtski pristop – psihoterapevtsko obravnavo s pomočjo konj, ki jo kombinirajo z relacijskim modelom.
Povezava: http://www.zavod-priusovih.si/
Ajda
Pozdravljeni!
Nama s Tatjano ni znano, da bi bila kakšna oblika pomoči za motnje hranjenja na obali ali skupina za svojce, bova pa obe še preverili in vam sporočim, ko kaj izveva.
Predlagam, da se pozanimate v ZD pri osebnem zdravniku, ki prej pride do takšnih informacij kot mi tukaj v Ljubljani.
Če izveste, da kakšna oblika pomoči obstaja, bomo na forumu veseli takšne informacije.
Lep pozdrav, Vesna
Meme, pozdravljeni!
S Tatjano sva se pozanimali in zaenkrat imam informacijo, da se z motnjami hranjenja na obali poleg Psihološke ordinacije MOKIS Lab ukvarjajo še na PRIMSS (Primorsko svetovalno središče), ki deluje v Kopru. Tam poteka individualna terapija, hkrati pa poteka terapevtska skupina za ženske, kamor sprejemajo tudi ženske z motnjo hranjenja. Za več informacij predlagam, da kontaktirate njih. Na tej spletni strani boste našla njihove kontaktne podatke: http://www.primss.si/
Po mojih informacijah skupine za svojce na Primorskem nihče ne vodi, razen če se obrnete na katerega izmed družinskih centrov, ki včasih izvajajo splošno skupino za starše (se ne orientira specifično na motnje hranjenja, ampak zajema širše dileme starševstva) oziroma se ukvarjajo tudi z motnjami hranjenja v okviru individualne/partnerske/družinske terapije. Kakor ste že sama ugotovila, pa je potem možnost še v Ljubljani, kjer lahko izberete skupino, ki poteka enkrat mesečno.
Še vedno pa se mi zdi dobra ideja, da se pozanimate pri osebnem zdravniku, saj lahko da obstaja še kakšna oblika pomoči, o kateri mi nimamo informacije.
Želim vam, da najdete najboljšo možnost zase in za vašo hči.
Lep pozdrav, Vesna
Draga Jassy,
nisem seznanjena glede konkretnih društev ali organizacij na Štajerskem, ki bi se ukvarjale s tem. Kolikor vem v Celju deluje PSIHOLOŠKA SVETOVALNICA ( TU SMO ZATE. Kontakt: 031/778-772 ali po e-pošti [email protected]. Napotnica ni potrebna. )
Verjetno pa obstaja še kaj drugega. Težko sledimo vsem regijam, ker se tudi spreminjajo kontakti, vendar kolikor vem, ta kontakt še drži (ki sem ti ga napisala). Psihološka pomoč v zdravstvenih domovih ponavadi poteka preko napotnice, ki jo dobiš preko osebnega zdravnika, včasih pa napotnica ni potrebna. V glavnem je v ZD storitev brezplačna. Nekaj malega pomoči dobiš tudi pri psihiatrih, vendar pa to ponavadi ne zadostuje. Najboljša oblika je psihoterapija, kjer globinsko raziščeš težave in možnosti kako naprej, v skladu s svojimi potrebami. Je pa res, da je psihoterapija plačljiva. Vendar so cene zelo različne. Marsikje je možno skleniti tudi dogovor o brezplačni udeležbi ali nižjem prispevku, če sredstev oseba nima. Je pa to odvisno od terapevta do terapevta. Vse te stvari razložijo na prvem pogovoru, kjer tudi povedo kaj ponujajo, kako delajo, preveriš lahko svoja vprašanja, dileme, dvome, vse kar te zanima. Bistvo prvega pogovora je spoznavanje in odločitev ali bi nadaljevala s terapijo pri tem konkretnem terapevtu.
Nujno bi bilo potrebno, da bi psihoterapijo krilo zdravstveno zavarovanje, vendar smo na žalost še daleč od tega.
Upam, da te ta informacija ne bo odvrnila od iskanja pomoči. Terapija je izredno koristna, srčno ti želim, da zase najdeš pomoč, ki jo iščeš.
Vse dobro,
Tatjana
Najlepša hvala za odgovor in spodbudne besede!
Vem, da potrebujem pomoč in bi tudi rada razrešila svoje težave, vendar pa do zdaj nisem imela poguma, da bi odšla k osebnemu zdravniku, ker me je preveč sram… Niti ne vem, če bi me zdravnica resno jemala, saj na prvi pogled ni videt, da imam resnejše težave. Niti najbližji ne vedo kakšne težave imam. Vbistvu nobenemu ne upam povedat… Vem pa, da se bo nekaj moralo spremeniti, ker drugače si lahko resno ogrozim zdravje, tega pa ne bi rada.
Se bom pozanimiala o tej svetovalnici, ki ste mi jo priporočili in upam, da bom zbrala dovolj poguma in poiskala pomoč. Najlepša vam hvala še enkrat za vse! Spodbudne besede dajo človeku nov zagon in upanje… Hvala!
Lepo pozdravljeni,
Jassy
Draga Jassy, da si pogumna si pokazala že s tem, ko si pisala na forum. Veš, pogum ni odsotnost strahu, ampak, da kljub strahu greš v smeri, ki si jo želiš zase. Nihče od nas ne ve kaj nam bo čas prinesel, zagotovo pa drži, da je najtežje ostati na “mrtvi” točki, kjer nismo zadovoljni s seboj in se nič ne bo spremenilo. Dejstvo pa je, da bo še težje, če ne tvegamo.
Na terapiji so terapevti zavezani k molčečnosti. Poleg tega poveš le tisto kar sama želiš, nihče te ne more prisliti v nič drugega. Predvidevam, da si izkusila kako je to, ko ti nekdo ne verjame. To iz lastne izkušnje vem, da zelo boli. Terapevti niso tam zato, da bi ugotavljali kakšna je tvoja resnica, dejstvo je, da je tvoja resnica in to je to. Za dobrega terapevta bi to moralo biti dovolj. Terapevt, ki ti prisluhne, te spoštuje in te ceni, te sprejme z vsem kar prineseš je ta prav terapevt. Prvi pogovor lahko uporabiš točno zato, da preizkusiš ali bi lahko ta oseba imela te lastnosti. Seveda bo odločala tudi tvoja intuicija.
Verjemi vase. Sedaj je najbrž izredno težko, ob konkretni strokovni pomoči pa bo dosti lažje. Imeti človeka ob sebi, ki te podpira je neprecenljivo. In nič ni narobe, če je na začetku nove poti ta podpora prav terapevt.
Kar pogumno.
Z lepimi pozdravi,
Tatjana
pozdravljeni
stara sem 26 let in imam že nakaj časa težave s prekomerno težo. moj problem je prenajedanje. ne vem kako naj ta problem rešim. vak dan si postavim slavno trditev : jutri pa res začnem in vsak dan se ponovi isti problem. oziroma se nekako držim zastavljene diete in po polovici dneva prekinem in se “na bašem s hrano”. lepo bi prosila če imate kak pameten predlog kako bi se rešila iz začaranega kroga.
lp
Pozdravljena,
da bi lažje razumela kaj se s teboj dogaja ti priporočam v branje knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ. Za začetek, da dobiš vpogled v svoje misli in v to kar počneš. Mogoče boš bolje razumela kaj se ti dogaja. Vsekakor je pa dejstvo, če želiš priti iz tega začaranega kroga ven, da poiščeš pomoč – terapijo, svetovanje. Si kaj razmišljala o tem?
lp
Tatjana
Pozdravljena,
obstaja kar nekaj psihoterapevtov, ki izvajajo pomoč brezplačno v okviru zdravstvenih domov. Brazplačna je tudi pomoč Frančiškanskega družinskega inštituta – je pa čakalna doba približno 3 mesece. Psihoterapevta lahko dobiš na Polikliniki v Ljubljani, svetovanje se da dogovoriti za simbolično ceno tudi na Ženski svetovalnici, Psihološki svetovlanici študentskega zavoda in še tudi marsikje v Sloveniji. Pobrskati je potrebno. Običajna praksa psihoterapevtov je, da uro zaračunajo, vendar pa marsikje se da dogovoriti za brezplačno ceno ali nižji prispevek.
Kje si pa že iskala?
Mogoče imam tudi jaz kakšen podatek še. Tisti podatki, ki so omenjeni zgoraj kolikor vem niso vsi plačljivi. Vprašanje je v katerem kraju bi ti iskala pomoč. Če o tem nočeš govoriti javno, mi lahko pišeš tudi na zasebno sporočilo in te bom skušala kam usmeriti.
Vse dobro in nikar ne obupaj,
lp
Tatjana
Nujno rabim pomoč!
Sem mama 21 letne punce, ki boleha za obsesivno-kompulzivno motjo, ki se izraža s strogo nadzorovanim prehranjevanjem in z uživanjem tako rekoč “samo zdrave hrane”-( zame so to motnje hranjenja!) SAma si želi pridobiti na teži, saj je v zadnjem letu shujsala za 10 kg, zato iščemo strokovnjake, dietologe in drugo na obali(Koper, Izola, Portorož….) Če nam kdo lahko koga svetuje, bomo izredno hvaležni!
DanijelaB, pozdravljeni!
V kolikor je meni znano, deluje v v Izoli Terapevtski inštitut – Odnos, v Kopru pa PRIMSS (Primorsko svetovalno središče).
V Terapevtskem inštitutu – Odnos izvajajo individualne in družinske terapije, več na povezavi: (www.odnos.org).
V PRIMSS-u poteka individualna terapija, hkrati pa poteka terapevtska skupina za ženske, kamor sprejemajo tudi ženske z motnjo hranjenja. Za več informacij predlagam, da kontaktirate njih. Na tej spletni strani boste našla njihove kontaktne podatke: http://www.primss.si/[/url]
Toliko je meni znano, verjetno pa ne poznam vsega in bi se bilo smiselno še pozanimati pri navedenih virih oziroma še pri osebnem zdravniku.
Upam, da najdete primerno pomoč za vašo hči.
Vse dobro,
Vesna
Najlepše hvala za informacije!
Njeno zgodbo bi rada na dolgo in široko opisala, a bi bilo predolgo, saj so te stvari vedno zelo kompleksne in imajo najbrž dolgo časovno ozadje, pa bom povedala, da hčerka sicer že obiskuje terapevtko za kognitivno terapijo, bli pa smo z njo na Muzi v Lj, kjer niso ugotovili anoreksije, nakar je bila v Kliničnem centru na pregledu v otroskem oddelku za psihijatrijo(Dr.Anderluh).Tam ji tudi niso diagnosticirali anoreksije kot take, pač pa neke obsesivne motnje zaradi velikega nabranega stresa od studijskih obremenitev.
Hčerka že nekaj let toži zaprtost, zato je začela drugače jesti: veliko sadja, zelenjave, pitja vode, odvajalni čaji, boji se maščob, cvrte hrane, omak…Začela si je sama pripravljat obroke, saj se po njenem mnenju mi hranimo napačno in neprimerno(kar absolutno ni res, ker vso hrano sama sproti pripravljam, zraven pa je veliko zelenjave z domačega bio vrta, obroki so raznoliki).
Nikoli ni bila debela, nasprotno, bila je vitka, z višino 172cm in 53-54 kg.V zadnjem letu je njena teža začela drastično padati, tako da ima sedaj komaj 42 kg.Skrbi in šolanje sta jo in jo še mučita do take mere, da si ne vzame čas za hrano, češ, to ni važno. Včasih je pri mizi tako jezna, da zmeče vase vse na hitro, še tisto malo kar poje, kajti hrana ji jemlje čas za učenje.Povem naj tudi, da konfliktov in kreganja v zvezi z njenim prehranjevanjem v hiši ni malo, a nič ne zaleže, logično in racionalno nič se v njej ne premakne.
Kognitivno terapijo obiskuje že 5 mesecev, napredki so vidni pri spanju-končno ponoči spi-in tudi do univerzitetnih obveznosti se malce drugače odziva, vsaj na videz.Dnevno opravi vaje sproščanja, a ostaja kljub temu anksiozna, nervozna in zelo reaktivna na vse, kar se okoli nje dogaja – zlasti ko ji govoriš o hrani, takrat vzkipi, pobere se iz prostora, loputa z vrati, preklinja…
Naj povem, da je bila vedno zelo uspešna v šoli, najboljše izdelala maturo in sedaj redno polaga izpite na univerzi, vse v roku,- 10 izpitov letno, vse z 9 in 10. Do sebe je zelo zahtevna in do drugih tudi, zato jo prijatelji največkrat “razočarajo”, saj so po njenem mnenju vsi površni, brez morale in vrednot, pa še neumni zraven, da nimaš argumentov o čem se z njimi pogovarjat.
DA se gre za neke motnje tudi pri hranjenju smo starši opazili že veliko časa od tega, pogovorili smo se s hčerko, a ona kategorično zanika, zato smo v zadnjih mesecih izgubili njeno zaupanje, saj ve, da jo nenehno kontroliramo pri hrani in teži:Očita nam, da nam je mar samo za njen videz in njene kg, kar pa logično ni res!!!!-Ona tako razume.Nam je pri srcu njeno počutje, čustva in njena sreča, zato ji težimo, da bi še kam šla v terapijo, tudi za hrano, pa ne vem, če bomo kaj odpravli. njene misli se vrtijo okli hrane in stalno toži, kako je ona sita, kako njo vse tišči, da bo počla, ko nekaj več zaužije ali zaužije tisto, kar jo včasih prisilim, da poje.Večkrat jo boli glava in toži, da je to prebava kriva, oziroma hrana kriva.Strah nas je, kaj se v njenem telesu pri tej podhranjenosti dogaja, ona pa o tem noče slišat, nič se ne informira, nič ne prebere in pravi, da je to ne zanima, kot je ne zanima, če jo vsi gledajo in opravljajo.
V zadnjem tednu je izrazla , da bi rada šla h kakemu dietologu,ker bi rada pridobila na teži, pa mislim, da je že menjala idejo.
Vsekakor bomo starši naredili vse zanjo, čeprav nimamo popolne moči, ker ni mladoletna in na zadnje-odloči sama. DILEMA pa je, kam se obrnit, da ji bodo konkretno in uspešno pomagali iz njenih stisk in iz tega začarenega kroga, v katerem se ona vrti, potem pa še vsi mi, ki jo imamo tako radi, da se nam srce trga jo gledat v tem stanju.Hudo je, res je hudo.
No, pa sem se tu razpisala, čeprav ni še vsega, zato se srčno zahvaljujem vsem, ki boste to brali ali mi dali kakršenkoli nasvet.Vse nam bo v pomoč.Hvala.
Pozdravljeni obiskovalci foruma!
POnovno se obračam na vas, v kolikor bi rada izvedela če je mogoče kdo med vami, ki se je za MH zdravil pri Mokis Lab v Izoli ali pa v Zdravstvenem domu v Luciji in kako je to potekalo, kaj se vsega pravzaprav tam zdravi( če opravijo tudi preglede ščitnice, krvne izvide….).
Ali ima kdo kakšno izkušnjo s tem v zvezi? …direkno ali indirektno. Dobrodošla mi je vsaka informacija!
Nekaj sem slišala o tem pa onem centru, resnično pa ne vem, kaj bi bilo za hčerko najbolj primerno.Več kot imam informacij, boljše bo, zato lepa hvala vsem, če boste odgovorili!!!!
DanijelaB, pozdravljeni!
Vaši hčeri je zelo težko, ko jo ves čas skrbi glede šole, to mora biti res nevzdržno, saj nikoli ne pride do pomiritve. Žal mi je za to.
Super se mi zdi, da hodi h terapevtki in da so napredki že vidni. In napredki so vedno takšni, navzven se mogoče komu zdijo majhni, skoraj neopazni, za osebo, ki pa dela te korake, so ogromni in pomenijo veliko. In kako dobro, da lahko spi! Odlično. Vsaj ponoči se lahko sprosti in malo odpočije. Upam, da ji daste kakšno priznanje in da ji poveste, da opažate, kako ji gre dobro. Vaša hči se trudi in dela na sebi in že to je vredno priznanja in pohvale.
Napisala ste, da so v dveh strokovnih organizacijah vam povedali, da hči nima motnje hranjenja. Glede na napisano, se tudi meni zdi ta zaključek zelo logičen. Vidim pa, da vas skrbi, ker ima prenizko telesno težo, kar je razumljivo. Vendar kot sama opažate, prepiri ne vodijo nikamor, še več, hči še bolj trdno stoji na svojem bregu in tudi če bi njo pričelo skrbeti glede lastnega zdravja, lahko predvidevam, da ne bi šla po pomoč, saj je to področje postalo področje boja med njo in vami. Že sama ste napisala, hči je polnoletna in za kakršno koli pomoč se mora odločiti sama, tudi če bi jo uspeli prepričati, da gre po pomoč glede telesne teže, če sama ni motivirana za spremembo, je ne bo naredila, tudi če hodi najboljšemu strokovnjaku na svetu.
Pogosto se nam zgodi, da zapademo v odnosih v določene vzorce, v začarane kroge prepirov in ne moremo izstopiti, pa naj se še tako trudimo. To je nekaj človeškega in ne pomeni, da ste slaba mama ali da je vaša hči slaba. Pomeni pa, da takrat je smiselno poiskati tretjo osebo, ki nam lahko pri tem pomaga. In to se mi zdi ključno. Ključno in najbolj pomembno pri vsem tem menim, da je to, da prekinete ta začarani krog prepirov in da iz tega izstopite. Prepiri namreč povzročajo napetost, to pa je nekaj, česar ima vaša hči tako že preveč. Pomembno je, da najdete v odnosu z njo pomiritev, tako vi kot ona. S tem ji boste največ pomagala in se dotaknila samega jedra težave vaše hčerke, če vam uspe doseči pomiritev v njenem življenju vsaj na enem področju, to je v odnosu z vami, torej tam, kjer imate moč to narediti, kajti na vseh ostalih področjih, kot so hrana in študij, doseči pri njej pomiritev preko prepirov, je nemogoče.
Seveda pa je to lahko reči in težje izpeljati, zato vam predlagam, da vidva, starša, poiščeta strokovnjaka, ki vama lahko pomaga pri tem. To je lahko psiholog ali terapevt, nekdo, ki se strokovno ukvarja z medosebnimi odnosi in vaju usmeri, kako spremeniti vaše vzorce komuniciranja s hčerko.
Glede na to, da je hči polnoletna, predlagam, da njej prepustite izbiranje in iskanje pomoči, če se bo zanjo odločila. Mladi so celo bolj spretni pri pridobivanju informacij iz spleta in prestrežejo veliko več informacij “od ust do ust”. Naj postane skrb zase njeno področje in ne področje boja z vami, ker v tem boju izgubita obe.
Hči potrebuje sedaj podporo, razumevanje, zaveznika, sočutje, kar vidim, da ji že dajete, se pa kot kaže občasno kaj zalomi in nehoteno gredo besede in čustva po svoje.
Vesela sem, da vas tako skrbi za hči, da vidite, da stvari ne gredo v pravo smer, da iščete pomoč in odgovore. Predvsem pa me veseli, ker vem, da imate moč prekiniti in spremeniti svoje reakcije v odnosu do hčere, kar je največ kar lahko naredite in hkrati ogromno in ravno tisto, kar sedaj hči potrebuje.
Upam, da ponovno najdete spravo s hčerko ter da vaša hči najde svoj notranji mir,
srečno!
Vesna
Pozdravljeni vsi obiskovalci foruma,
Moje ime je Alja. Sem prehranska svetovalka in svetovalka za motnje hranjenja ter osebnostno rast in razvoj. Delam z otroci, mladimi in odraslimi. Tudi sama sem dolga leta imela težave z motnjami hranjenja, z anoreksijo in ravno zaradi tega sem se usmerila na to področje. Trenutno moja spletna stran zaradi manjših tehničnih težav ne dela. Ampak verjamem, da se bo kmalu rešilo.
V kolikor potrebujete individualen posvet mi lahko pišete na e-mail: [email protected]
S pozdravi, Alja