Pomoč pri iskanju bioloških staršev
Prošnja za pomoč pri iskanju moje biološke mame.
Sem Helena Marinčič, rojena 08.11.1981 v Kragujevcu, s stalnim prebivališčem Temenica 8/d, Šentvid pri Stični,sama tudi mati .V starosti dve leti in tri mescev sem bila posvojena s strani Kužnik Gizele in Maksimiljana iz Glavne ulice 104, pri Dolnjem Lakošu.Že od leta 1995 imam željo izvedeti o okoliščinah moje posvojitve in o moji biološki mami. (Zanima me še kako je z njo? Zelo rada bi jo spoznala.)
Osebno ime ob mojem rojstvu je bilo Stefanović Sanja, po posvojitvi Kužnik Helena in leta 2004 sam se poročila ter prevzele možev priimek tako sedaj se pišem Marinčič vendar sva v ločitvenem postopku.
Postopek posvojitve je izvedel Center za socialni rad >> Solidarnost
glede na podatke, ime in priimek ter kraj … lahko za začetek poskusite s Facebookom,
najde se kar nekaj oseb s tem imenom in priimkom, nekateri imajo tudi kraj napisan zraven kot
npr … http://sr-rs.facebook.com/people/Zorica-Stevanovic-Nesovic/100001764627696?sk=wall
prebiram forum,vidim da se mamice javljajo,ki so dale otroke v posvojitev,,lepo..moja se verjetno ne bo nikoli..saj je zdaj mogoče že v letih,ko se ne ukvarja s tem..ker ne vem niti svojega pravega imena in rojstnega dne se mi zdi da bo moje iskanje mame zelo težko….nihče ne ve ničesar…upam da vsi,ki boste spoznali svoje starše znate odpuščati in razumeti da so verjetno bile mamice v stiski da so se odločile za tak korak..lp
Pozdravljeni,
Tudi sama sem se odločila, da bom skušala navezati stik s svojimi biološkimi starši. Posvojena sem bila takoj ob rojstvu, iz bivše Jugoslavije. To je pa tudi vse kar vem o tej situaciji. – prevzeli so me v porodnišnici nekaj dni po rojstvu. Krušni starši pravijo, da nimajo nakakršnih podatkov o mojih bioloških starših. Zanima me, kam naj se obrnem za kakršen koli nasvet kje in kako iskati. Naj se napotim na najblizji center za soc. delo? Če ima kdorkoli kakršnokoli informacijo ali izkušnjo, bi bila zelo hvaležna, če jo deli z mano. Lp
Pozdravljeni,
Napišite mi email pa Vam pošljem zloženko našega društva, v kateri so tudi informacije, kako se lotiti iskanja svojih bioloških staršev. Če pa bi potrebovali še kakšne dodatne informacije pa sem dosegljiva na emailu spodaj.
[email protected]
http://www.hk-posvojencev.org
Katarina
Pozdravljeni,
Napišite mi email pa Vam pošljem zloženko našega društva, v kateri so tudi informacije, kako se lotiti iskanja svojih bioloških staršev. Če pa bi potrebovali še kakšne dodatne informacije pa sem dosegljiva na emailu spodaj.
[email protected]
http://www.hk-posvojencev.org
Katarina
Pozdravljeni!
sem še ena posvojenka (22 let), ki se je odločila poiskati svojo biološko mamo, Glede na to, da imam njeno ime in priimek ter kraj mojega rojstva, ostajam optimistična in upam, da mi bo uspelo. Jutri grem vprašat na CSD v mojem kraju, če mi lahko povejo še kaj več.
nekaj pa me je zmotilo. nikjer, na nobenem forumu (prosim popravite me, če se motim) nisem zasledila, da bi kdo iskal mamo zaradi istega razloga, kot jo iščem jaz. največji razlog, da sem se odločila, da jo poiščem je naslednji: dejstvo je, da ima vsaka ženska, ki da svojega otroka v posvojitev, za to prekleto dober razlog. Nimam otrok, pa vendar kot ženska čutim, da bi se mi razparalo srce, če bi morala otroka dati v roke neznanim ljudem in ”pozabiti” nanj. prepričana sem, da vsako mamo, ki je dala svojega otroka v posvojitev, zanima, kako je z njim. ali je zdrav, srečen, zadovoljen? ali njegovi sedanji starši lepo skrbijo zanj? Jaz pa si najbolj želim, da ji lahko pošljem pismo, v katerem ji napišem, da sem srečna, zdrava, preskrbljena, se razumem s starši in študiram. Saj bi to storila že prej, a kaj, ko nisem imela kaj lepega povedat o svojem življenju. Kaj naj bi ji rekla? da je moja sedanja mama živčna razvalina in da imam probleme tako v šoli kot sama s sabo? ne, nisem mogla, sem se bala, da ji bo hudo, ker me je dala v posvojitev – pa čeprav ji nebi smelo biti, saj vem, da je ravnala tako, da je bilo zame najbolje. naj bi ji lagala? ne, že v sedanji družini sem imela dovolj laži, nimam več srca lagati ljudem. enostavno sem vedela, da se bo vse pravi čas uredilo. in se je. s starši se zdaj razumemo, nekako sem prilezla do faxa, srečna sem in zdrava, kar je še najpomembneje. zato je zdaj pravi čas, da jo poiščem in iskreno iz srca povem, da je vse okej, da sem prišla v dobro družino. in seveda,da nisem jezna nanjo, saj tudi nikoli nisem bila.
zanimajo me tudi družinske bolezni in morebitni bratje/sestre, vendar kolikor sem razbrala iz forumov, lahko te podatke dobim tudi brez nje. zato bom jutri na CSDju zaprosila za vse našteto, seveda tudi z naslovom moje biološke mame. upam, da bo dobila moje sporočilo tudi v primeru, da mi ne bo dovolila, da izvem kje je. če pa bo, pa seveda upam da jo bom spoznala, upam da imam sestre in brate, upam da je tudi ona srečna in da ji ni preveč hudo zaradi mene, ker ne ve kje sem. priznam, da me malce skrbi, človek nikoli ne ve, kaj lahko pričakuje. Ampak karkoli že bo, izgubiti nimam kaj. Resnično vam povem, da je bila edina stvar, ki me skrbi že odkar sem prvič pomislila na to, da bi jo srečala, to, da bi se ji kaj zgodilo in da ji nebi mogla nikoli povedati, da sem okej. pa še ena majhna malenkost… ko so ljudje bolj ali manj očitno iskali manjkajoče podobnosti med mano in starši sem se vedno spraševala, komu sem podobna. res bi si želela videti mojo večjo različico. oziroma, starejšo različico bo bolj pravilen izraz, glede na to, da sem bolj nizke rasti. 🙂
še ena stvar je, eno vprašanje za ostale posvojenke in posvojence – ali bi vi tudi posvojili otroka?
Resda je povpraševanje veliko, otrok pa malo… in ko berem o tem, da morajo ljudje plačevati 50.000e za posvojitev v tujini… grozno, otrok se nebi smelo ”kupovati”. Po svetu je veliko otrok, ki nujno potrebujejo topel dom in ogromno družin, ki so jih pripravljene sprejeti medse. Ob takem strošku je to skorajda nemogoče. V času mojega rojstva so bile razmere drugačne, veliko nas je prišlo iz republik bivše juge. predvsem zaradi slabih razmer ob razpadu jugoslavije. Sama sem si vedno želela posvojiti otroka. Že zaradi dejstva, da si želim otrok, če pa s tem lahko naredim še tako dobro delo, potem pa definitivno. Samo kaj, ko je pri nas otrok premalo in se mi zdi prav, da jih prepustim tistim parom, ki sami ne morejo spočeti otrok. Žal pa to ne pomeni, da drugod po svetu ni sirot. Statistika je grozljiva, zato je zadnji čas, da se nekaj uredi tudi na tem področju.
Prav tako se mi zdi, da je posvojitev pri nas še vedno tabu. Ljudje o tem govorijo potiho in debelo gledajo tiste, ki nam ni nerodno priznati, da smo posvojeni. ponavadi me vsak vpraša kako se zaradi tega počutim. pa odgovorim da ne vem, zakaj bi se mogla kako drugače počutit, sem pač posvojena, z mojimi sedanjimi starši živim že celo življenje in valda na njih gledam kot moje prave starše. potem sledi sogovornikovo vprašanje: “a ti ni nič hudo?”. hudiča, eni ljudje pa res ničesar ne razumejo. 🙂 ne, ni mi hudo, živim tako kot vsi ostali okoli mene, tako kot tisti, ki živijo s svojimi biološkimi starši. to je lepo, ne pa hudo 🙂 hudo bi bilo, če bi bila primorana živeti v težkih razmerah, iz katerih me je moja biološka mama dobronamerno poslala stran. Čeprav ne vem, zakaj me je dala v posvojitev, vem, da je storila dobro.
Še zadnja malenkost za vse, ki se odločate za posvojitev. Otrokova narodnost, rasa, spol, drugačen značaj… NIČ ni ovira. Z obilico ljubezni se da marsikaj 🙂 edina ovira zna biti odnos posvojitelja do posvojitve. otroku že zelo zgodaj povejte, da je posvojen, to mu prikažite v pozitivni luči. Nikakor ne dvomite v njegovo ljubezen do vas, saj le VAS ima za svoje starše in nikogar drugega. Imejte ga radi, peljite ga skozi mladost, da bo znal sam voziti skozi starost.
Srečno in lep pozdrav!
Zelo sem vesela, da tako razmišljaš. Malo je verjetno takih, ki mislijo na biološko mamo in ne samo nase, in da ne iščejo samo iz radovednosti ampak iz globjih, lepših nagibov.
Iz srca ti želim, da bi mamo našla in da bi navezali lepe stike.
Da še odgovorim na tvoje vprašanje. Če ne bi mogla imeti svojih otrok, bi se zagotovo odločila za posvojitev. Seveda upam, da bi imela podporo moža, saj se za posvojitev morata odločiti oba. Tako pa imam svojih zadosti 😉
Kar se tiče narodnosti, rase itd in konec koncev posvojitve, mislim da se premika na bolje, sicer počasi, ampak od takrat ko sem jaz gor rasla, pa do danes, bi rekla da je kot noč in dan.
Jaz sem imela namreč v šoli s sošolci veliko problemov, ker sem posvojena iz druge republike bivše Juge. Takrat smo bili pač redki, niti ni bilo priseljencev v našem kraju.
Sedaj pa gledam moje otroke, oziroma sošolce iz razno raznih držav, tudi Juge, vse tja do Albanije, kako se čisto normalno razumejo, ni nobenih predsodkov več, vsaj jaz jih ne opazim.
Tebi in ostalim iskalcem in iskalkam želim SREČNO!
PS: Očitno sem še malo zaspana, nikakor ne najdem prijave na forum ;s
Mene pa samo nekaj zanima, pa nikogar ne obsojam: kako pa mislite, da se počutijo vaši starši, ko vedo, da bi radi našli svojo biološko mamo?
Resnično, nikogar ne obsojam, samo razmišljam.. ker tudi mi2 malo razmišljava o posvojitvi in si nikakor ne predstavljam, da mi bo enkrat otrok rekel, da bi rad spoznal svojo “pravo” mamico. :S
Brez zamere gospa. Ne obsojam Vas. Sama sem bila posvojena in poznam mnogo tistih, ki so bili. In žal Vam moram povedati, da se nobena posvojitev ne izkaže za uspešno, če so v njej laži, prikrivanja, itd. Če pa imate že zdaj v mislih, da ne boste mogli prenesti, ko otrok vpraša za biološko mamo, pa Vam svetujem, da se še ne odločite za ta korak. Kajti starši bi morali biti tisti, na katere se otrok vedno lahko obrne, ko ga kaj zanima, kateri mu pri tem pomagajo itd. – to je namreč naša pravica. To je del naše identitete, ki je nima noben pravice vzeti. In, če boste posvojili otroka, in ga vzgajali z veliko ljubezni in razumevanja, mi verjemite, da je iskanje bioloških stašrev zgolj potreba, ki se bo prej ali slej razvila. Ne pomeni pa to, da ima otrok Vas zaradi tega manj rad. Vi ste mu dali ljubezen, toplino, skrb, ga spremljali čez celo življenje. In to na koncu ceniš kot starše. Imamo pa tudi pravico do svoje identitete in ne skrbite, le ta Vam ne bo vzela otroka. Le odkirti morate biti z njim. Če pa mu boste zadeve prikrivali, bo to “tabu” tema, pa vam lahko skoraj zgotovim, da bo želja s tem večja.
In, ko praavite, kaj pa starši, gospa na 1. mestu je otrok. Posvojitev pomeni socialnovarstveni ukrep države, da zaščiti otroka in njegove pravice. In bo Haaški konvenciji je tudi člen o pravici do identitete. Res pa je, da s posvojitvijo starši zadostijo predvsem svoji potrebi po imeti otroka, vendar se tukaj vseeno ne sme pozabiti na pravice otroka. Zato tudi, ko ljudje govorijo o hvaležnosti pri posvojitvi. Hvaležnost bi morala biti vzajemna in nikoli očitana. Tudi biološkemu otroku se verjetno ne očita, da je lahko srečen, da ga je mati rodila. V obeh primerih, predvsem pa pri posvojitvi pa gre za to, da par želi imeti otroka zaradi potrebe po otroku. Če boste Vi ljubili otroka, spoštovali njegove pravice, se nimate česa bati, saj ne glede na to, ali se bo odločil poiskati biološke starše, boste Vi njegov starš.
Upam, da sem Vam odgovorila.
Lep pozdrav,
Katarina
[email protected]
Pozdravljena,
Mislim, da tako lepega pisma še nisem prebrala. Res lepo in res od srca. Tudi sama nisem nikoli obsojala biološke mame in vedno sem si jo želela najti in razmišljala sem tako kot ti. Vse kar si napisala me zelo spominja name, le da sem se jaz za ta korak odločila že pri 17 in nikoli ga nisem obžalovala. Je pa res, da se moraš pripraviti, kaj te lahko čaka za tistimi vrati.
Želim ti veliko uspeha na tvoji poti in poročaj, kako ti je uspelo. Lahko mi tudi pošlješ email.
Srečno,
Katarina
[email protected]
Navet, hvala, da si nam povedala kaj čutiš in želiš.
Sem posvojiteljica in še preden sem posvojila, sem želela, da bi otrok nekega dne razmišljal kot ti danes. Vem pa, da nas čaka faza pubertete, ko se bomo vsi iskali, da nam ne bo prizanešeno, da bo takrat vendarle malo drugače, kot če bi ga rodila.
Kolikor sebe poznam in otroka, mislim, bomo kar skupaj iskali biološko mamo, da bi ji povedali, kako nam je lepo, da smo ji hvaležni. Prepričana sem, da pomisli na otroka in takrat mi je hudo. Vem tudi, da sem s posvojitvijo rešila sebe, otroka in njo. Ta trditev lahko vzbudi različna mnenja, mi je povsem vseeno. Tako čutim.
In posvojitev danes ni tabu, verjetno zato, ker je iz leta v leto več otrok iz tujine. Dobro, ker nismo omejeni samo na sceno naših CSD.
Posvojenci povejte
Pozdravljeni,
Res lepo napisano in iskreno. Tako razmišljanje kot ga imate vi bi morali imeti vsi posvojitelji. In tako razmišljanje kot ga ima navet vsi posvojenci. Posvojitev je namreč res specifična situacija v življenju, v kateri pa vsi akterji igrajo zelo pomembno vlogo tako v življenju bioloških staršev, posvojiteljev in seveda posvojenca.
Najbolj srečen otrok pa je lahko tisti, ki je posvojen v družino, ki ga vzgaja z ljubeznijo in kompletno sprejetostjo in sprejema tudi njegovo identiteto kot del njega samega. Mu pri tem pomaga odpirati morda precej težka vrata in mu vedno stoji ob strani. Mislim, da bi si takih posvojiteljev želeli vsi. Žal pa mnogo izkušenj samih posvojencev ne kaže take situacije, saj je tema “posvojitev” precej prepovedana, če pa se že o njej govori pa ima sam posvojen otrok ob tem občutek, da bo razočaral svoje starše in zato o tem ne govori. Kdo pa mu da take občutke? Imela sem par primerov takih staršev kot ste Vi, ki otroka podpirajo pri odločitvi iskanja, si zaupajo, ni skrivnosti. In ugotavljam, da se pri tej skupini, ki se res čuti sprejete s strani posvojiteljev in tudi njegove identitete mnogo kasneje pojavi želja po iskanju bioloških staršev ali pa se sploh ne pojavi.
Pri tistih pa, ki je bila to “prepovedana” tema in neodobravanje s strani posvojiteljev glede iskanja, pa želja vzklije že ob puberteti in se povečuje.
Sama sem to nekako imenovala, da tisti, ki se počutijo sprejete iščejo zgolj zaključek svojih korenin, tisti pa, ki se ne počutijo sprejete in prav tako ne njihova identita pa iščejo dobesedno “mamo”, ki je niso imeli. V tako skupino lahko rečem, da spadam tudi sama, saj sem od svojega 12 leta naprej “živela” za dan, ko bom našla svojo biološko mamo in si bova skoraj padli v objem. Sama namreč nisem imela sreče s posvojitvijo. Srečala pa sem ogromno posvojencev, ki jo imajo in pri teh se je želja pojavila zgolj v smislu tega, da jo želijo videti predvsem kako izgleda, niso pa imeli nikakršne pretirane želje po nadaljnih kontaktih.
Lep pozdrav vsem
Katarina
[email protected]
Katarina, vem, da je na prvem mestu otrok in njegove želje. In dejstvo, da je posvojen otroku nikoli ne smemo skrivati, to mora biti čisto normalna tema pogovora, da otrok nikoli ne dvomi ali lahko vpraša o tej stvari ali ne. To defenitivno. In ja, normalno je, da si večina otrok želi spoznati svoje biološke starše in da mu morajo posvojeni starši pri tem pomagati. Tu sploh ni dileme. Se strinjam z vsem napisanim.
Zanimajo me bolj izkušnje staršev, ki so to doživeli (ali pa še bodo).
lp
Po moje se sprejemanje začne že veliko prej, preden pripelješ otroka domov. Mi smo šele sredi poti, a že ko sva prvič povedala svojim bližnjim, da si želiva posvojiti, se je najino pričakovanje spremenilo v vsedružinsko pričakovanje.
Beseda posvojitev je na dnevnem redu, “sodelujejo” vsi družinski člani razširjene družine od najmlajših do najstarejših, sorodniki, prijatelji, sodelavci. In to je zagotovo že v osnovi povsem drugačna situacija kot skrivanje posvojitve kot se je dogajalo v preteklih časih.
Tudi povsem logično je, da bo otrok iskal svoje korenine in da bo tudi pri tem potreboval našo podporo. Zakaj pa so starši, če ne za to da te spodbujajo, podpirajo, da ti pomagajo in da te imajo preprosto radi bolj kot vse na svetu:)
Od začetka čestitke za take priprave in čim več takih posvojiteljev 🙂 🙂 🙂
Lep pozdrav,
Katarina
[email protected]
po dolgem času se spet malo oglašam..bližajo se prazniki in s tem se končuje še eno leto ne da bi našla svoje korenine.vem da je leto 1971 daleč,toda vseeno upam da se bo nekoč nekdo mojih pojavil.Kot že napisano je problem le v tem,da sploh ne vem kje in kdaj sem rojena.Našli so me v vhodu v blok v Ljubljani in to je vse kar vem o mojem prihodu v ta svet poln presenčenj…rada bi samo vedela kdo sem in od kje sem…iščem korenine vendar neuspešno..
ne moti me to da sem bila v rejništvu in posvojena..rada bi samo vedela kdo sem..Želim si da bi vsi otroci tega sveta imeli topel in ljubeč dom,ter srečno in zdravo otroštvo…vsem želim lepe praznike in srečno…lp katarina b.
No, jaz sem svojo biološko mamo našel točno na moj 34 ti rojstni dan!Izvedel sem da imam še polbrata v kanadi in sestro, ki pa še ne vem Kje je!No, če bi mi kdo pomagal iščem Liljano Petrović, morda se je poročila in se sedaj piše drugače, pa vendar če kdo kaj ve naj me poišče na Facebooku (Mitja Biček, Bohinjska bistrica!