Pomoč pri iskanju bioloških staršev
Pozdravljeni. Sama sem bila posvojena iz tujine in sem pred parimi leti prišla do svoje biološke mame. Pomagala sem dvema posvojencema prav tako iz tujine, da sta prišla v stik s svojo biološko mamo. Tako, da če imate kakšna vprašanja me lahko vprašate, v kolikor Vas to zanima.
LP
Imam posvojeno hčerko, ki je trenutno v puberteti. Začelo jo je zanimati, kdo so njeni biološki starši. Je slovenka. Ob posvojitvi sva dobila imena bioloških staršev, katerih sicer ne poznava. Hčerka ve, da je slovenka in iz katerega konca prihaja. Ne ve pa, da so njeni starši v bistvu romskega porekla. Midva jo seveda učiva, da se ne sme delat razlike med ljudmi, tako glede barve kože, narodnosti, vere….Vendar včasih porajtam, če kaj komentira okrog “ciganov”. Verjetno tako kot vsi otroci, ampak jaz jo še bolj slišim, če kdaj reče kaj slabega o romih.
Nimam nič proti, če bo hotela izvedeti, kdo so njeni biološki starši. Če bo hotela, ji bova z možem pomagala in to omogočila.
Me pa zanima, če imate kakšne izkušnje s tem, da so otroci potem razočarani, ko vidijo iz kje izhajajo, kakšne korenine imajo in podobno.
Pozdravljeni,
Bi mi lahko pisali na moj mail: [email protected] in Vam tam razložim, ker se tiče tudi moje osebne izkušnje. Lp
Razmišljam. Samo razmišljam in ni me treba takoj napasti…
To, da biološki starši ne poiščejo svojega otroka (kar bi enako kot posvojeni otroci lahko naredili), bi pa posvojenim otrokom lahko poudarili!
Iz tega dejstva (neiskanja) bi posvojeni otroci lahko tudi marsikaj razumeli o svojih bioloških starših…in morda opustili iskanje, ki po vsej verjetnosti pri bioloških starših ni zaželjeno ali pomembno..
Že v naprej se strinjam, da morebiti nimam prav, zato mi to lahko prijazno poveste. Temo odpiram samo za pogovarjanje, ne za napadanje!
Evo še jaz samo razmišljam, najbrž je vse odvisno od značaja – če bi bila jaz posvojena, bi iskala; če bi jaz dala otroka v posvojitev, bi čakala, da prvi pokaže interes in me poišče, saj je dovolj, da sem mu enkrat postavila življenje na glavo, ko sem ga oddala, naslednji koraki so pod njegovimi pogoji; ko bom jaz posvojila, se bom poskusila po najboljši moči vživeti v potrebe otroka (ali bo imel željo po iskanju, ali ne, ali bo ta velika ali mahjhna, kakorkoli… mame so zato, da ti stojijo ob strani ne glede na vse;)
lpA
PS BidaBE mislim pa, da to ni tema tega posta, ampak gre za vprašanje odnosa do etnične pripadnosti, ki je Mikina hčerka (še) ne pozna…
Jaz poznam zgodbo posvojene ženske, katere starši so bili Romi. Njeni starši sicer tega niso točno vedeli, je pa ona želela na vsak način izvedeti. Toliko časa je vrtala, da jih je našla. Ko jih je srečala, je bila grozno šokirana, saj so živeli v revščini, skratka povsem drugače kot si je predstavljala.
Še danes ji je žal, da jih je poiskala.
Razumem pa, da vsak otrok išče svojo identiteto. Meni je po svoje zelo žal, ker naši mali ne moremo ponuditi nobenega podatka, ker so njeni starši neznani.Če bo želela, bomo šli v Moskvo, vendar ji lahko pokaževa samo dom, kjer je živela.Lahko ji pokaževa znamenistosti mesta, kjer se je rodila in to je to.
LP
Žalostna, vendar življenjska tema. Miki S bi povedala zgodbo o deklici, ki je bila v reji blizu nas, sošolka enega naših otrok. K rejnikoma je prišla pri 4 letih izza meje. Bila je videti zadovoljna in se je razvila v krasno dekle, izšolala in ima zdaj že svojo družino. Naj jo spremlja sreča še naprej.
Za osmi rojstni dan si je želela srečati svojo pravo mamo, očeta ni nikoli poznala. Štiri leta ni bilo od njene mame nobenega glasu. Rejnica je s pomočjo CSD našla kontakt in odpravili sta se na dogovorjeni kraj v tujem mestu. Mama se ni branila srečanja, po telefonu je bila čisto prijazna. Pričakala ju je na postaji, na pločniku se je nekaj minut pogovarjala z njima, ni imela časa kam sesti, vsaj za kavo in sladoled za punčko. Potem je rekla, da se ji nekam mudi, ker je domenjena, in ju pustila pred kolodovorom. Rekla je samo adijo, lepo se imejte. Otrok se je z rejnico vrnil domov še isti dan. Tudi kasneje se punčki ali rejnikom ni več oglasila. Nikoli.
Punčka mi je čez leta, ko sem ji nekaj pomagala pri nalogah ( ni še imela računalnika ) pripovedovala to zgodbo. Ni jokala, rekla je, da ne nima več solz za mamo. Bila pa je bleda, ko je to govorila, roke so se ji tresle.
Tako da po mojem naj bi posvojitelji razmišljali tudi v smeri, kako lahko njihovega otroka srečanje s pravimi starši prizadene. Da bi morda prej šli ‘potipat teren’, pogledat te ljudi, se dogovorit vsaj približno, kako naj bi se vse skupaj odvilo. Deklica, o kateri pišem, se je sprijaznila s tem, da je pri rejnikih in ju ima še danes zelo rada. Rekla pa mi je, da rane, ki jo je dobila pri osmih letih na tistem kolodvoru od mame, ne bo do smrti pozabila.
zal mi je ne govorim slovenski,bila bih presrecna kad bih spoznala svojo posvojeno hcerko,,po rodjenju sam je dala na posvojitev leta 1988,ne vem kje je posvojena,ja zivim u BiH ,po elektronski posti se raspitujem da pridem do kaksnega podatk ali uzald sve……vse ker moram vedeti je KATERI JE ORGAN VODIL TAJ PROCES…….PROSIM VAS KJER SLUCAJNO POZNATE KAKSNO,ZDAJ 20 LET POSVOJENO PUNCKO JE RODJENA 14.07.1988 LETA IN LJUBLJANI,KATEREMU ORGANU SE OBRNEM ZA POMOC PRI ISKANJU SVOJE PUNCKE…..CENTRI ZA SOCIALNO DELO,BEZIGRAD,SISKA MI NE MOREJO POMAGAT….AKO MI MOZETE POMAGAT PISITE NA Azmira-69@ hotmail.com….unapred hvala….lep pozrav
Azra, poskusite na centru za socialno delo Ljubljana Center, pri gospe Aniti Kovačec, ravno danes sem brala članek, v katerem piše, da je bil Ljubljana Center nekakšen center, kjer so se urejale posvojitve iz drugih republik Jugoslavije.
LJUBLJANA-CENTER
Resljeva 18
1000 Ljubljana – Center
T: 01 475 08 00
01 475 08 16
F: 01 231 61 90
gpcsd.ljcen(at)gov.si
Srečno
Strinjam se, da bi to morali otroku povedati čimprej, kajti sama sem posvojena in mi starši tega niso povedali sem pa zvedla na krut način od sošolca. sama tudi zdaj iščem pravo mamo, imam njeno ime in priimek ter kje je bivala ob času posvojitve…ker na zavodu nimajo ustrznih podatkov zame sem se odločila da to poletje odidem v Bihač, kraj rojstva, z upanjem da dobim tam nekaj informacij
suzana
pozrav…mnogo srece ti zelim suzy88,zelim da uspes u svojoj namjeri i zelji da pronadjes svoju pravu mamu koja te sigurno nije ostavila bez razloga,i ja sam svoju kcerku dala na posvojitev 1988 i dobro znam zasto sam postupila tako i kako mi je bilo svih ovih 20 god….mnogo mnogo ti srece zelim….lep pozrav suzy
SUZY,ako ti mogu kako pomoci jer zivim blizu Bihaca i mogu lako da provjerim gdje se nalazi ta osoba cije podatke imas…ako zelis pisi mi na [email protected]….cao
Suzana,
Žal mi je, da si dejstvo o tem, da si posvojena izvedela na tako krut način in ne od svojih posvojiteljev, ki bi ti morali to že od vsega začetka pripovedovati. Da bi v bistvu živela s tem.
Želim ti veliko sreče pri iskanju biološke mame.Upam, da jo najdeš in da se bosta lepo sprejeli. Bodi samo previdna, ker ne veš kako živi. Možno naprimer, da mož ali njeni otroci, če jih ima, ne vejo zate. To bi ji lahko uničilo življenje. Zato te prosim, bodi diskretna in mamo dobi nekako na samem. Potem pa boš videla kakšno je stanje.
Bodi pripravljena na vse. Zelo ti želim, da bi se vrnila z lepo izkušnjo in bi kasneje obdržali stike. Ampak kot pravim, pripravljena bodi na vse, da ne boš slučajno razočarana.
Pa vseeno poskusi ohraniti dobre odnose s svojimi posvojitelji, saj te verjetno, kljub temu, da niso ravnali prav, imajo radi.
Bojan,
tebi pa povem, da sem tudi sama posvojena in mi je uspelo spoznati biološko mamo in polsestri, s katerimi imamo sedaj prijazne stike. Seveda, pa mi starša (posvojitelja) pomenita še vedno isto. Onadva sta moja starša. Ampak prijateljski odnos z biološko mamo, zakaj pa ne?
Leta 21.7.1986 sem v Ljubljani rodila deklico, katero sem zaradi okoliščin , bila primorana dati v posvojitev. Vsa leta si potihoma želim , da bi jo videla , se srečali, a v meni je istočasno nek strah da bi jo s tem prizadela. zato se sama nisem odličila da bi jo poiskala.Danes imam dokaj urejeno življenje , a se za materinstvo po tej izkušnji več nisem odločila.Zato , če si morda ona želi isto kot jaz, naj se mi oglasi. Ne želim biti vsiljiva le srečanje , po katerem bo sama povedala kaj si želi naprej.
Vem da nas veliko ljudi (take kot sem jaz) obsoja , a vedite da v večini primerov upam trdit , to ni bila naša volja.
pomlad (brez sonca)
lep pozdrav..
sama sem bila posvojena leta 1971 v ljubljani ppotem ko so me najdli na stopnišču bloka resljeve ulice…5let sem bila v posvojiteljski družini ,po smrti posvojitelja pa sem šla v rejniško družino kjer sem dokončala oš..nato sem se spet vrnila k posvojiteljici vse do 17 leta..zaradi odnosov ki so bili slabi sem odšla na svoje in od takrat sem sama svoj gospoda,sem mati in mačeha in sem srečna v krogu svojih domačih,kljub vsem tegobam in groznim izkušnjam v mladosti in vse do 35leta so me spremljale težave,sedaj pa se je vse nekako umirilo in ostala je ena sama želja-spoznati njo ki me je zapustila ko sem bila stara2-3 mesece in ne vem niti kdaj točno sem rojen in od kje sem,kajti po moji najdbi so iskali morebitne podatek o mojem rojstvu po vseh porodnišnicah bivše sfrj,toda nikjer ni bilo ničesar o meni…vse matere ki so rodile v tistem obdobju so imele svoje otroke doma…nič se ne ve..ne kako in ne kdo me je zapustil. Želim si le,da bi spoznala svoje korenine..pa ne vem kje naj začnem,kajti ne csd-ji nimajo podatkov,razen tega kar že vem-kje so me našli in kdaj…rada bi zvedela kaj več…
Pozdravljeni, Lahko mi pišete na [email protected]. Lp, Katarina
@
catherine
Jaz bi imela kakšno vprašanje. Nimam sicer interesa najti biološke mame, me pa zanima, če imam kakšne brate in sestre.
Pa me zanima kako se pravzaprav sploh lotiti iskanja. Kam se obrniti, na porodnišnico, socialno delo… kam?
Vem le, da sem bila rojena v Ljubljanski porodnišnici, kjer naj bi me biološka mama pustila. Posvojili so me pri 2 letih. Vmes sem bila pa na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu pa niti ne vem točno kaj naj bi tam bilo, mislim, da sirotišnica niti ni bila, čeprav nas je bilo več otrok, verjetno bolj kot rejništvo.