Pozdravljeni,

Nevem, na koga se naj obrnem. Moj oce ima hude dusevne tezave. Zadnji mesec dva ne vidi vec smisla v zivljenju. Govori, da ne bo vec dolgo zivel, da bo zakljucil zivljene. Pomoc mocno odklanja. Noce k zdravniku, nic. Zapira se vase, slabe volje, s tem – da ne bo vec dolgo zivel – unicuje tudi nas doma. Kako mu naj pomagam?  Strah me je vsakega dneva, ker se bojim, da bom samo 1x prejela klic, da je konec. Vse to vpliva tudi name in na moje pocutje.

Pozdravljeni,

vaš oče očitno preživlja zelo globoko stisko, hkrati pa njegova zavrnitev pomoči in izjav, da ne vidi več smisla, pri vas ustvarja veliko nemoči in strahu.

V takšnih primerih je ključno, da ne ostanete sami s to skrbjo. Bilo bi zelo pomembno, da se obrnete na strokovnjake – morda na njegovega osebnega zdravnika, na urgentno psihiatrično službo ali na krizni center (npr. Center za duševno zdravje odraslih). Če menite, da obstaja neposredna nevarnost, lahko tudi pokličete 112.

Morda bi pomagalo, če bi mu pokazali, da ga razumete, ne da bi ga prepričevali ali silili. Lahko mu rečete nekaj v smislu: “Vidim, da ti je res težko in da se počutiš brezizhodno. Nočem, da si sam v tem.” Včasih ljudje lažje sprejmejo pomoč, če se ne počutijo prisiljene.

Vaša stiska ob tem pa je povsem razumljiva in prav je, da tudi vi poiščete oporo. Pogovor z nekom, ki mu zaupate ali obisk pri terapevtu vam lahko pomaga, da ne nosite te teže sami.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Odklanja vse, smo ze poskusili pri osebnem zdravniku, ampak pravi da ne bo sel,ker ni nor. Da mi moramo iti.

Nekako v glavi si probam dopovedati, da ENKRAT bo prislo do tega, kar se najbolj bojim..

Pozdravljeni,

ko nekdo vztrajno zavrača pomoč in hkrati govori o smrti, je to za bližnje zelo obremenjujoče. Občutki nemoči, strahu in tudi izčrpanosti so v takih razmerah popolnoma razumljivi.

Morda pri očetu ne gre samo za zavračanje, ampak tudi za način, kako svojo stisko prenaša na vas. Kot da bi želel, da vi nekaj naredite namesto njega, a hkrati tega ne dovoli. Tako ste v nemogočem položaju.

Pomembno je, da ob tem ne ostanete sami. Tudi če on pomoči ne želi, jo vi lahko poiščete zase. Včasih je to prvi korak, ki nato postopoma odpre prostor tudi za premik pri drugem.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj