No, no, brez panike. Glede na nit, se nanaša na moje sporočilo.
[/quote]

Kaj bi ti sploh rada torej v tej temi?
[/quote]

Pomirjam “dvojni vprašaj”. Ker ta napada Yo, čeprav Yo v resnici tangira moje (tudi) poste. Gre?
Sicer pa v tej temi počnem precej legitimnega, glede na to, da sem in še izkušam motnje hranjenja.

kaj zaupala. V prvih kg nisem videla nobene težave, jaz pač ne. Sem si bila všeč, taka kot se bila. Potem sem pa že bila bolna in bolnik ne išče več “zaupanja”, ker je bolan. Starši pa niso ukrepali, ki bi kot objektivni morali zaznati pretirani padec TT. In ti si to siljenje predstavljaš precej narobe. Ti pobegi na stranišče se zgodijo v kasnejših fazah, jaz pa govorim o fazi, ko še nisi bolan.
Sicer pa, a misliš, da v bolnicah ne nadzirajo ravnanja bulimičnih bolnikov po obrokih? Še kako. Ker cij je, da hrana ostane v želodcu.
[/quote]

Zato te pa sprašujem, kaj točno naj bi tvoja starša naredila, da bi se ti (danes in takrat) zdelo prav?
[/quote]

Prvo je, da bi morala opazit, da ne jem normalno/dovolj. Da hujšam (bila nisem nikoli predebela). Da bi me postavila pred ogledalo in na tehtnico. In da bi zahtevala, da jem (ne, da vse pojem), da sem prisotna pri obrokih. Ja, da bi zahtevala, ker na prošnje in vabila in pogovore se kot najstnica odzvala ne bi. Ponavljam, vse to govorim za prvo fazo. Ker če to ne storiš takoj, si prepozen.

Ko trpi telo do te mere, da je ogroženo življenje, se tudi stroka v prvi fazi ne ukvarja z vzroki, ampak s prisilnim hranjenjem. Ja, prisilnim. S točno odmerjenimi obroki, ki jih je treba pojest. Sicer ni izhodov, ni bonitet, ni obiskov.
Saj niti o anoreksiji ne smemo govorit, ker je treba zadevo ustavit veliko prej. Bognedaj, da pri najsnikih sredi razvoja pride tako daleč. In kot so ti že povedali, bulimija je šele naslednja faza. Zadevo je treba ustavit v zametkih.

Nič mi niso povedali, o tem, da kontroliranje pojedene hrane zlahka privede do bulimije, sem napisala že na začetku. Pa čeprav so vsi happy, ker je krožnik prazen.

Najprej se je treba vprašati, zakaj sploh tako dekletce, predno se samo zave, da je prekomerno hranjeno, ( torej pride v fazo, da jo zmerjajo z “”) dejansko je prekomerno hranjeno…. Ker dobi doma hrano v tolažbo, namesto več objemov,ljubezni, zaupanja s strani najbližjh? Ja, žal – hrana je pri nekaterih nadomestek za ljubezen, pozoronost, pogovor… Ker je vprašanje samo. a si lačna, pojdi gremo jest….
in ko dekletce pride v leta, ko se za drugimi začenjo ozirat fantje, za njo pa ne, ona sicer je zaljubljena, a je ne marajo zaradi debelosti, jo celo zbadajo z “bajsa” in podobno – je izhod v sili hujšanje ” po najstniško”. V fazi interneta to ni težko -odrekanje hrani, bruhanje, stradanje – rezultati so lahko hitro vidni, škoda telesu v mladem ttelesu v fazi intenzivne rasti pa je zagotovo narejena ( škoda na zobeh, pomanjkanje elektrolitov, telo črpa mineraliein vitamine iz zalog, vleče kalcij kalij iz kosti, srce lahko zapade v aritmijo, ….)
[/quote]

Dejstvo je, da so slovenski otroci vse debelejši in da počasi že omenjajo epidemijo debelosti.
Tukaj gor večkrat preberem, da njihov ni debel, ampak je močan ali mišičast, mogoče malo okrogel, ampak ne pretirano.
Narobe. Otroci od cca 3., 4. leto do pubertete morajo biti suhi – takrat imajo v telesu najmanjši delež maščobe v življenju, ergo so najlažje suhi. Če jih seveda starši ne pitajo levo in desno. Prijateljica mi je lani poslala fotko s počitnic hčerke z novimi prijateljicami. Šest punc, vse debele, sploh trebuhi zašpehani. Staršem se verjetno ne zdijo.
In ko se začnejo zavedat svojega telesa, jih seveda kap in skušajo rešit na tipični najstniški način, na vse ali nič in z glavo skozi zid.
Poznam tudi primer bulimije pri majhnih fantih, stara sta bila tam okrog 6 let, ko sta začela namerno bruhat, in to je bila kriva izključno mama, ki ju je pitala z enormnimi količinami hrane, pojesti sta morala vse, če sta bila lačna ali ne. In ker jima je bilo potem slabo, sta šla bruhat in se tako olajšala.
Začne se pa z dojenčki, ko nekateri pediatri še vedno zahtevajo prirast kilo na mesec – in soseda, sama seveda daleč predebela, mi vneto razlaga, da se mora njen dojenček zredit po kilo na mesec in da je bilo prejšnji mesec samo 900 g in jo že skrbi.

Po drugi strani je anoreksija tudi orožje za pasivno agresijo. Sem živela s takšno mamo. Očitno je samo tako našla način za zbujanje pozornosti in da je bilo čim več po njeno. Ko sem kaj ušpičila (otrok v OŠ, ko ni še nič tako strašnega, kot lahko npr. zganjajo srednješolci, mamila, alkohol, slaba družba, cveki, špricanje), je takoj izgubila apetit in sem bila jaz kriva. In potem sem se seveda trudila, da bi bila čim bolj pridna ampak kaj, ko so bila ta merila spremenljiva in je bilo vsakič nekaj drugega narobe. Mogoče znajo tudi najstniki to tako izkoriščati, ne vem. Ne verjamem pa, da je moja mama to bistroumno stuhtala, ampak je bilo verjetno podzavestno.

Skratka, s to hrano ga bluzimo. Hrana je eden od nujnih pogojev, da živimo. Če bi gledali čim bolj tako, bi bilo verjetno manj problemov.

Priporočam vam knjigo v branje- Ali so res vsega krivi starši, avtor Christian Gostečnik.
Se dotakne tudi vprašanja anoreksije in opisuje stanje ‘najstništva’, z lahko razumljivimi primeri.

Ppozdravljeni,
vidim, da tačas, ko je odobravala pisanja kolegica, s eje veliko zgodilo, tako da moram malo dodat svojega razmišljanja, sicer vem da mi ne bo uspelo na vse objave, ker se je že preveč razvil pogovor, četudi bi v vsakem tretjem našla kaj za odgovorit, a potem s emi zdi, da bi bila to neskončna debata, vmes pa so se že začela tudi nesoglasja in potem lahko zgleda, da vlečem na eno stran ali drugo.

Torej, na vašo idejo bi rekla, da je najprej nujno, da jo vi preberete. Da bi lažje razumeli anoreksijo. Ali kot vam je še en od starršev napisal: da preberete več. Gre za kompleksno psihično motnjo z veliko elementi odvisnosti in najstniku, ki je v to zapadel, samo branje ne bo pomagalo. ker se ponavadi skriva množica drugih problemov zadaj in ker je en pointov odvisnosti tudi to, da mora početi nekaj, kar v nekih momentih vidi, da ji škoduje.
Zato se mi zdi, če ji že daste knjigo, da ji poveste, kaj vas skrbi, kaj ste opazili pri njej drugačnega – sploh okoli hrane, lahko pa tudi posledice, vedenje…, potem šele, da se vam zdi ta knjiga dobra (in v čem je dobra) in bi radi, da jo prebere zaradi….. Na koncu je vedno važno vprašanje, kaj pa ti misliš, kako se tebi to zdi.
Ker samo s knjigo lahko daste sporočilo “mene to ne briga, tuki si preberi in daj mir” – kot nadomestilo resnične osebne skrbi jo pošljete brat knjigo.
Če je še najstnica, ki živi s starši, se je najbolje obrniti na nekoga, ki ima izkušnje z družinsko terapijo, ker ponavadi je anoreksija tudi nekakšno “zelo zakamuflirano” sporočilo staršem, ki ga je lažje razvozlati v družinski obravnavi.

Pozdravljeni, pod “dejstvo je”,
dobro ste naapisali, da s “hrano ga bluzimo” in res bi bilo preprosto, če bi lahko imeli hrano le za preživetje. Žal je pa toliko obredov, navad, reklam, dobičkov, potreb raznih sort, sporočil, ki so povezana s hrano, da je odnos do nje kompleksna reč, ki jo eni bolj z lahkoto obvladajo, enim pa se zaplete. Iz veeeeeeliko razlogov, nikakor niso samo neustrezne navade prehranjevanja v družini.

Se pa strinjam, da je en od problemov pri nas tudi debelost otrok. A ne samo zaradi pretiranega hranjenja, ampak tudi kopice drugih razlogov, npr. premalo gibanja, taka in drugačna reklamna sporočila, novi načini življenja in veliko drugega še.