Najdi forum

pomoč mame najstnic

Imamo 14 letnico. Zadnje čase zelllo pazi kaj poje…je tudi shujšala. Je še ok ampak me skrbi da ne bi pasla predaleč. Zato sem kupila knjigo Pojedla sem anoreksijo. Naj ji jo dam za prebrati? da bo videla kam lahko pripelje ?

Lahko, samo efekta ne bo. Ravno tako, kot ne bo s “pogovorom”, pogovori ipd. Jaz sem pristopila na ostro, brez odstopanja, brez možnosti niti minimalne manipulacije, opazovala, soočala, zahtevala. V parih mesecih se je unesla. Ker ko je enkrat oseba povsem notri, pa jim n moreš pomagati več.

Pri nas enako. Vsak dan namenoma spremljam kaj in koliko poje. Res je bila malo močna ampak v nedogled ji ne bom pustila. Spremljam in opazujem.

Problem je, ker joške vzame hudič. Nikoli več nima lepih.

Pa ste prepričane, da s kontrolo zaužite hrane dejansko kaj naredite?

Jaz nisem kontrolirala, ker glede tega imaš prav, efekta ne bo, kmalu bo pa prepozno. Jaz sem kar lepo zahtevala, da je.

Jaz nisem kontrolirala, ker glede tega imaš prav, efekta ne bo, kmalu bo pa prepozno. Jaz sem kar lepo zahtevala, da je.
[/quote]

Napaka- tvoe zapisano kaže, kakšen odnos imaš do hčerle – gospodovalen, kontrolirajo, očitno nista znali zgraditi nekega zaupljivga odnsa. in hči ti zapada v motnje hranjenja iz razloga pomanjkanja čustvovanja med otrokom in staršem.

Mame deklet, ki imajo motnje hranjenja in ste to opazile in načrtno dekletom na gron način dajete vedeti, da morajo jest – dajte se zamislit, kaj je temu vzrok. Ponavadi ravno odnos mati-hči, ali pa druinski odnosi v primarni družini ( stres za otroka predstavlja predvsem nerazumevanje, razhajanje, kreganje s partnerjem, razhodi, ločitve- v občutjivih pubertetniških letih, ko poleg homonoskih napadov in stresov otroci pubertetniki doživljajo še razočaranja v primarni družini, ko se sesuje primarna idealna slika družine).

Ni veno anoreksija samo kaznovanje deklet samih sebe, ampak tudi se borijo s tem proti odnosu, ki ga imajo s svojimi najbližjimi. Torej: s starši, sestrami, brati, sovrstniki/sovrstnicami….
Ni to borba s kilogrami, ampak dostikrat s pomanjkanjem ljubezni in čustvovanja- ker prekomerno hranjenje je tolaženje čustev – bruhanje in stradanje papotem izhod v sili, da e ne zredijo, v bistvu pa: hrana nadomešča ljubesen.čustva, v večini primerov anoreksije in bulimije!

Ravno zaradi tega vprašam. Ker se mi zdi tak pristop krasna popotnica v bulimijo.
Tako kot je ravno pretirano posvečanje problemom s hrano/prehranjevanjem lahko vzrok, da se razvije anoreksija in/ali bulimija ter ostale prehranske motnje.

Jaz nisem kontrolirala, ker glede tega imaš prav, efekta ne bo, kmalu bo pa prepozno. Jaz sem kar lepo zahtevala, da je.
[/quote]

Napaka- tvoe zapisano kaže, kakšen odnos imaš do hčerle – gospodovalen, kontrolirajo, očitno nista znali zgraditi nekega zaupljivga odnsa. in hči ti zapada v motnje hranjenja iz razloga pomanjkanja čustvovanja med otrokom in staršem.

Mame deklet, ki imajo motnje hranjenja in ste to opazile in načrtno dekletom na gron način dajete vedeti, da morajo jest – dajte se zamislit, kaj je temu vzrok. Ponavadi ravno odnos mati-hči, ali pa druinski odnosi v primarni družini ( stres za otroka predstavlja predvsem nerazumevanje, razhajanje, kreganje s partnerjem, razhodi, ločitve- v občutjivih pubertetniških letih, ko poleg homonoskih napadov in stresov otroci pubertetniki doživljajo še razočaranja v primarni družini, ko se sesuje primarna idealna slika družine).

Ni veno anoreksija samo kaznovanje deklet samih sebe, ampak tudi se borijo s tem proti odnosu, ki ga imajo s svojimi najbližjimi. Torej: s starši, sestrami, brati, sovrstniki/sovrstnicami….
Ni to borba s kilogrami, ampak dostikrat s pomanjkanjem ljubezni in čustvovanja- ker prekomerno hranjenje je tolaženje čustev – bruhanje in stradanje papotem izhod v sili, da e ne zredijo, v bistvu pa: hrana nadomešča ljubesen.čustva, v večini primerov anoreksije in bulimije!
[/quote]

Ne preveč filozofirat. V grobem tole kar zelo drži, ampak dandanes se jaz s tem ne strinjam povsem. In me ne boli tvoje obtoževanje, ker sem tako hčerko potegnila ven, še preden je bilo prepozno, prav zato, ker jo imam rada, jo opazujem z ljubeznijo (ne nadziranjem) in sem opazila takoj na začetku. In to pri slabih 10 letih. In to samo zato, ker ji je nekdo v šoli rekel, da ima debele noge … Ja, omejila hrano in kmalu skorajda ni več jedla. Ni šans, da bi jo samo “opazovala”. zatrla sem neumnost v kali. Pogovori so bili smiselni in učinkoviti šele mnogo kasneje. In če bi vsi starši take zadeve opazili takoj in odločno ukrepali, se ne bi nikoli razvili v patologijo.

Spremljam primer najstnice, najprej je shujšala, veliko telovadila, potem pa se ni znala ustavit. Najprej jo je mama peljala k zdravnici, so se pogovorili in nekaj časa spemljali težo. Ni pomagalo, na pediatrični se je nadaljevalo ambulantno zdravljenje, dobila je antidepresive in redne terapije. Doma so tehtali hrano, prepovedana telovadba. Po 8mih mesecih je na normalni teži in iz najhujšega ven. Dekle je staro 14 let. Zgodbe ni konec, bolezen bo vedno ostala.

ZAgotovo imata zeo negativen, neizgrajen odnos med seboj žeod rane mladosti. to je namreč tipično za pojav motenj hranjenja. V puberteti, ko se dekleta osvobajajo okovov nekaterih mam….

Zelo pogosto pa so imele tudi te mame kot najstnice neizdelan odnos s svojimi mamami….. Torej gre iz roda v rod ta odnos, kipa se ne razvije vedno v motnje hranjenja – motnje hranjenja so torej klic na pomoč, da je treba odnos naprej spremenit, če se še spremeniti sploh da. Ker šoda je narejena najprej na tem področju, in gre v nadgradnjo, v motnje hranjenja.

Napaka- tvoe zapisano kaže, kakšen odnos imaš do hčerle – gospodovalen, kontrolirajo, očitno nista znali zgraditi nekega zaupljivga odnsa. in hči ti zapada v motnje hranjenja iz razloga pomanjkanja čustvovanja med otrokom in staršem.

Mame deklet, ki imajo motnje hranjenja in ste to opazile in načrtno dekletom na gron način dajete vedeti, da morajo jest – dajte se zamislit, kaj je temu vzrok. Ponavadi ravno odnos mati-hči, ali pa druinski odnosi v primarni družini ( stres za otroka predstavlja predvsem nerazumevanje, razhajanje, kreganje s partnerjem, razhodi, ločitve- v občutjivih pubertetniških letih, ko poleg homonoskih napadov in stresov otroci pubertetniki doživljajo še razočaranja v primarni družini, ko se sesuje primarna idealna slika družine).

Ni veno anoreksija samo kaznovanje deklet samih sebe, ampak tudi se borijo s tem proti odnosu, ki ga imajo s svojimi najbližjimi. Torej: s starši, sestrami, brati, sovrstniki/sovrstnicami….
Ni to borba s kilogrami, ampak dostikrat s pomanjkanjem ljubezni in čustvovanja- ker prekomerno hranjenje je tolaženje čustev – bruhanje in stradanje papotem izhod v sili, da e ne zredijo, v bistvu pa: hrana nadomešča ljubesen.čustva, v večini primerov anoreksije in bulimije!
[/quote]

Ne preveč filozofirat. V grobem tole kar zelo drži, ampak dandanes se jaz s tem ne strinjam povsem. In me ne boli tvoje obtoževanje, ker sem tako hčerko potegnila ven, še preden je bilo prepozno, prav zato, ker jo imam rada, jo opazujem z ljubeznijo (ne nadziranjem) in sem opazila takoj na začetku. In to pri slabih 10 letih. In to samo zato, ker ji je nekdo v šoli rekel, da ima debele noge … Ja, omejila hrano in kmalu skorajda ni več jedla. Ni šans, da bi jo samo “opazovala”. zatrla sem neumnost v kali. Pogovori so bili smiselni in učinkoviti šele mnogo kasneje. In če bi vsi starši take zadeve opazili takoj in odločno ukrepali, se ne bi nikoli razvili v patologijo.
[/quote]

pišem iz izkušenj iz 3eh primerov, iz rodbine – neizdelan odnos mati -hči….. Motnje hranjenja so bile posledica pri vseh treh dekletih…. Preveč psihičnega nadzora mater nad hčerkami v fazi zgodnje pubertete ( med 10-14 let) zelo vodi v motnje hranjenja.

Naša je shujšala tam cca 5kg. Zdravo se prehranjuje in malo manj je. Zame to ni rdeči alarm. Prej je bila kar spehnata. Spremljam le če bi mogoče šla predaleč.

Veste, kaj, včasih pa punce nehajo jest tudi zaradi pritiska okolice – ker jih otroci mamic – tukaj prisotnih – zmerjajo z bajsami in podobno. Poznam tak primer. urejeni odnos, krasna, zadovljna punčka do 12. leta – potem pa, kot bi odrezal. Čez noč nehala jest. Shujšala nenormalno, bila na meji anoreksije in to v letih, ko se telo najbolj razvija. In ni šlo drugače, kot da so ji postavili meje. Niso dovolili več: ne bom jedla, ker nisem lačna, sem že jedla, tega ne maram … Milijon izgovorov vsakič, ko je bilo treba dati v usta. Rečte, kar čte, tak odnos pali. Ne gre za odrasle punce, gre za razvijajoča dekleta, ki hrano krvavo potrebujejo, ki se jih še vzgaja. Sicer razvoj zastane in so trajne posledice. Punca je pri 15 sicer še vedno suha, ni pa anoreksična. In dam staršem še kako prav, da so udarili po mizi. Takemu otroku moraš pokazat, da si ti močnejši. Rabijo avtoriteto.
Poznam tudi odraslo osebo, ki se bori z anoreksijo zaradi porušenih družinskih odnosov – so za moje pojme čisto prenežni z njo, vsi hodijo kot po jajcih, da ne bo kdo kaj narobe rekel in punca jih s tem dobesedno drži v šahu! Vsakič ko se spričkajo, ona ne je. Jaz bi jo zabrisala iz hiše, sori, ker tega ne bi mogla gledat. Če ti je tako hudo, pa pejt. ne pa da mečejo na stotine in tisoče evrov za psihoterapije, ki jih pripeljejo vedno do iste točke – krivi so starši. Ampak ona pa iz bajte ne gre. In tako že pet let. Kje so meje, kje je avtoriteta? Anoreksija je pogosto samo način za kaznovanje staršev – ne pa zmeraj, seveda..Čeprav se bo zdajle usulo po meni.

Najprej se je treba vprašati, zakaj sploh tako dekletce, predno se samo zave, da je prekomerno hranjeno, ( torej pride v fazo, da jo zmerjajo z “”) dejansko je prekomerno hranjeno…. Ker dobi doma hrano v tolažbo, namesto več objemov,ljubezni, zaupanja s strani najbližjh? Ja, žal – hrana je pri nekaterih nadomestek za ljubezen, pozoronost, pogovor… Ker je vprašanje samo. a si lačna, pojdi gremo jest….
in ko dekletce pride v leta, ko se za drugimi začenjo ozirat fantje, za njo pa ne, ona sicer je zaljubljena, a je ne marajo zaradi debelosti, jo celo zbadajo z “bajsa” in podobno – je izhod v sili hujšanje ” po najstniško”. V fazi interneta to ni težko -odrekanje hrani, bruhanje, stradanje – rezultati so lahko hitro vidni, škoda telesu v mladem ttelesu v fazi intenzivne rasti pa je zagotovo narejena ( škoda na zobeh, pomanjkanje elektrolitov, telo črpa mineraliein vitamine iz zalog, vleče kalcij kalij iz kosti, srce lahko zapade v aritmijo, ….)

Saj si pravzaprav isto napisala, samo da ne dovoliš dvomov v starše v tej meri, da bi pač bili česa s svojim ravnanjem/odnosom krivi. Pač zdravljenje posledic brez odpravljanja vzrokov.

p.s. Odgovor ogfpđd

In če je hipotetično kriv odnos staršev? Je rešitev, da tvoj otrok umre od lakote? Da se mu rast ustavi? Bi ti to mirno gledala? Da ne govorimo, da gre za pubertetno obdobje, hormone in je občutek strašnih krivic, ki se ti dogajajo, včasih tudi popolnoma subjektiven.

P. S. Imam najstnico, ki zaenkrat normalno je.

In če je hipotetično kriv odnos staršev? Je rešitev, da tvoj otrok umre od lakote? Da se mu rast ustavi? Bi ti to mirno gledala? Da ne govorimo, da gre za pubertetno obdobje, hormone in je občutek strašnih krivic, ki se ti dogajajo, včasih tudi popolnoma subjektiven.

P. S. Imam najstnico, ki zaenkrat normalno je.
[/quote]

Ko pride/če pride do tega, to težavo odpravlja stroka. ti pa kot starš moraš poskrbeti, da odpraviš napako v svojem odnosu, obnašanju, nadzoru, pretirani kontroli do svojega otroka…… KAr se seveda še popraviti da……. Puberteta je namreč zelo zamerljivo, občutljivo obdobje, ko se možgani najstnice začnejo zavedat, ka odnos , ki jetrajal in ga je doćivljala naprimer od 7-10 leta s strani matere, očeta, bratov , sester, ni bil OK….. ( ne leti nate saveda).

No, že imaš odgovor.
Ker prisilno pitanje pač ne more biti nikakršna rešitev. Kvečjemu še malo peska v oči, medtem, ko po takem hranjenju in kontroli dotični pač na wc-ju bruha.

New Report

Close