In če je hipotetično kriv odnos staršev? Je rešitev, da tvoj otrok umre od lakote? Da se mu rast ustavi? Bi ti to mirno gledala? Da ne govorimo, da gre za pubertetno obdobje, hormone in je občutek strašnih krivic, ki se ti dogajajo, včasih tudi popolnoma subjektiven.

P. S. Imam najstnico, ki zaenkrat normalno je.
[/quote]

Ko pride/če pride do tega, to težavo odpravlja stroka. ti pa kot starš moraš poskrbeti, da odpraviš napako v svojem odnosu, obnašanju, nadzoru, pretirani kontroli do svojega otroka…… KAr se seveda še popraviti da……. Puberteta je namreč zelo zamerljivo, občutljivo obdobje, ko se možgani najstnice začnejo zavedat, ka odnos , ki jetrajal in ga je doćivljala naprimer od 7-10 leta s strani matere, očeta, bratov , sester, ni bil OK….. ( ne leti nate saveda).
[/quote]

Joj, saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Ker poznam delovanje stroke, se samo žalostno nasmiham o tej ideji. Res najbolje, da najstnicam prepustimo, da nas izsiljujejo s hrano. Saj ni čudno, da je toliko anoreksije, ker pa se starši ob njej dobesedno userjejo in prepustijo “stroki”.
Saj ne govorim na pamet, je tega okoli mene, kolikor češ. In edini primer, kjer so zadevo zatrli v kali, je bil ta. Drugje pa se svaljkajo okoli psiihiatrov, celo v Ljubljani so punce po pol leta, eno leto, pa absolutno nobenega efekta. Umirajo pri živem telesu, starši pa si pulijo lase in pristanejo na tabletah.
Dokler ni premika v glavi, nobena pomoč ne pomaga. Govorimo pa o puncah, ki nimajo časa za tak premik, ker so v fazi razvoja.
In sploh ni nujno, da gre za debela dekleta, da jih zmerjajo z bajsami. Otroci so kruti in nesramni, sploh punce.

Ko pride/če pride do tega, to težavo odpravlja stroka. ti pa kot starš moraš poskrbeti, da odpraviš napako v svojem odnosu, obnašanju, nadzoru, pretirani kontroli do svojega otroka…… KAr se seveda še popraviti da……. Puberteta je namreč zelo zamerljivo, občutljivo obdobje, ko se možgani najstnice začnejo zavedat, ka odnos , ki jetrajal in ga je doćivljala naprimer od 7-10 leta s strani matere, očeta, bratov , sester, ni bil OK….. ( ne leti nate saveda).
[/quote]

Joj, saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Ker poznam delovanje stroke, se samo žalostno nasmiham o tej ideji. Res najbolje, da najstnicam prepustimo, da nas izsiljujejo s hrano. Saj ni čudno, da je toliko anoreksije, ker pa se starši ob njej dobesedno userjejo in prepustijo “stroki”.
Saj ne govorim na pamet, je tega okoli mene, kolikor češ. In edini primer, kjer so zadevo zatrli v kali, je bil ta. Drugje pa se svaljkajo okoli psiihiatrov, celo v Ljubljani so punce po pol leta, eno leto, pa absolutno nobenega efekta. Umirajo pri živem telesu, starši pa si pulijo lase in pristanejo na tabletah.
Dokler ni premika v glavi, nobena pomoč ne pomaga. Govorimo pa o puncah, ki nimajo časa za tak premik, ker so v fazi razvoja.
In sploh ni nujno, da gre za debela dekleta, da jih zmerjajo z bajsami. Otroci so kruti in nesramni, sploh punce.
[/quote]

ne karikiraj… ti poznaš otroke in deloanje stroke, jaz imam izkušnje…..Osebne – ne kot mama, kot otrok v mladosti….. Jaz sem se rešila sama. Brez strokovne pomoči, ker sem točno vedela, kaj je vzrok in kako to odpraviti, repila sem se, ko sem odšla pri 17ih od doma, od matere. Ki je bila control freak, sicer navzven je vse delovalo OK, za 4 stenami pa ponavljanje tistega, česar ona ni imela- odnosa s svojo materjo in je to prenašala na najin odnos… Sicer k sreči je trajalo “samo” 2 leti, pri nekaterih traja 10, 20, let, celo življenje. ker so jih matere uspele uničit….

Najprej se je treba vprašati, zakaj sploh tako dekletce, predno se samo zave, da je prekomerno hranjeno, ( torej pride v fazo, da jo zmerjajo z “”) dejansko je prekomerno hranjeno…. Ker dobi doma hrano v tolažbo, namesto več objemov,ljubezni, zaupanja s strani najbližjh? Ja, žal – hrana je pri nekaterih nadomestek za ljubezen, pozoronost, pogovor… Ker je vprašanje samo. a si lačna, pojdi gremo jest….
in ko dekletce pride v leta, ko se za drugimi začenjo ozirat fantje, za njo pa ne, ona sicer je zaljubljena, a je ne marajo zaradi debelosti, jo celo zbadajo z “bajsa” in podobno – je izhod v sili hujšanje ” po najstniško”. V fazi interneta to ni težko -odrekanje hrani, bruhanje, stradanje – rezultati so lahko hitro vidni, škoda telesu v mladem ttelesu v fazi intenzivne rasti pa je zagotovo narejena ( škoda na zobeh, pomanjkanje elektrolitov, telo črpa mineraliein vitamine iz zalog, vleče kalcij kalij iz kosti, srce lahko zapade v aritmijo, ….)
[/quote]

Zelo zelo zelo malo je tistih, ki padejo v motnjo hranjenja, predebelih. Praviloma so vse že pred tem presuhe ali pa normalno raščene. Definitivno je začetek take motnje povezan z “nadzorom”, vendar nikakor ne nujno starševskim, ampak nekim bednim, neuspešnim poskusom nadziranja življenja, odnosov s hrano – podobno, kot počnejo mali otroci, ko manipulirajo s hrano. razlogov je pa veliko, veliko preveč, da bi vse metali v koš odnosa mama-hči. Ti se pogosto manifestirajo precej kasneje, pravzaprav že v odrasli dobi. ogfpđd je zapisala zelo dobro.

No, pa jaz sem ena tistih anoreksično/bulimičnih oseb. Z vzponi in padci že 25 let. Meni je udarilo ven na enkrat in z vso silo pri 20 letih. Jep, lahko bi rekli da sva imeli z mamo klasično patološki odnos, ampak patologija je bil vse drugo, le hrana in relacija s hrano ne …

Joj, saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Ker poznam delovanje stroke, se samo žalostno nasmiham o tej ideji. Res najbolje, da najstnicam prepustimo, da nas izsiljujejo s hrano. Saj ni čudno, da je toliko anoreksije, ker pa se starši ob njej dobesedno userjejo in prepustijo “stroki”.
Saj ne govorim na pamet, je tega okoli mene, kolikor češ. In edini primer, kjer so zadevo zatrli v kali, je bil ta. Drugje pa se svaljkajo okoli psiihiatrov, celo v Ljubljani so punce po pol leta, eno leto, pa absolutno nobenega efekta. Umirajo pri živem telesu, starši pa si pulijo lase in pristanejo na tabletah.
Dokler ni premika v glavi, nobena pomoč ne pomaga. Govorimo pa o puncah, ki nimajo časa za tak premik, ker so v fazi razvoja.
In sploh ni nujno, da gre za debela dekleta, da jih zmerjajo z bajsami. Otroci so kruti in nesramni, sploh punce.
[/quote]

ne karikiraj… ti poznaš otroke in deloanje stroke, jaz imam izkušnje…..Osebne – ne kot mama, kot otrok v mladosti….. Jaz sem se rešila sama. Brez strokovne pomoči, ker sem točno vedela, kaj je vzrok in kako to odpraviti, repila sem se, ko sem odšla pri 17ih od doma, od matere. Ki je bila control freak, sicer navzven je vse delovalo OK, za 4 stenami pa ponavljanje tistega, česar ona ni imela- odnosa s svojo materjo in je to prenašala na najin odnos… Sicer k sreči je trajalo “samo” 2 leti, pri nekaterih traja 10, 20, let, celo življenje. ker so jih matere uspele uničit….
[/quote]

Jaz sem pa zbolela nekaj mesecev po tistem, ko sem odšla od doma. Tako da posploševanje res ni na mestu.

Zadnji dve sploh nista razumeli napisanega. Saj v bistvu pa zato imata problem.

Kateri dve? A če napišem, da me je poleg vsega še silila s hrano, kot nadomestek ljubezni, bo pa OK?

Kateri dve? Nanaša se na dva posta pred mojim. Ali pa ena, če pač vsakič odgovarjaš pod drugim nickom.

no, ampak – če sem ena iz sporočila od tistih dveh nad tvojim: ali bo zate OK, če sedaj še veš, da je bilo prisotno tudi siljenje s hrano ? Precej dobro razumemo, Yo.. Poizkusi tudi ti.

Ni vedno vse v nadzoru. Jaz si upam trditi, da sem imela krasne starše, njun odnos lep, odnos njih z nami otroci v redu, nepogojevan, še manj nadziran, verjetno premalo, nobenih travm ipd. Ampak en dan se mi je zazdelo, da bi mogoče shujšala 3-5 kg. In sem začela in nadaljevala in kmalu sem bila lažje 15 kg. In nisem znala več nehat. Ker se je pojavil strah. Strah, da bi se zredila, ne na normalno težo (ker bila sem obupno presuha), ampak preveč. In ko se enkrat ujameš v to, je zadeva že bolezenska. Z leti sem se rešila anoreksije, sem pa padla v bulimijo. Itd. Tudi to sem kao premagala, ker je od tega že cca. 10 let, ampak iskreno, v sebi čutim razjedanje, breme, motnjo. Hrano. To so težke patologije, ki se po moje ne pozdravijo zares nikoli. Naučiš se z njimi živeti, ampak so kot rana, ki se zlahka lahko znova inficira. In ja, ko gledam nazaj. Če bi me mama/oče ustavila še pravi čas, ne bi prestopila meje. Pa nista, ker sta bila preveč “ljubeča” in bog ne daj, da bi me prisilno zaustavila. Pa nima veze. Kaj je bilo, je bilo. Jaz vem, da bom vzorce prepoznala in bom aktivno ukrepala.

Kateri dve? A če napišem, da me je poleg vsega še silila s hrano, kot nadomestek ljubezni, bo pa OK?
[/quote]

No, no, brez panike. Glede na nit, se nanaša na moje sporočilo.

no, ampak – če sem ena iz sporočila od tistih dveh nad tvojim: ali bo zate OK, če sedaj še veš, da je bilo prisotno tudi siljenje s hrano ? Precej dobro razumemo, Yo.. Poizkusi tudi ti.
[/quote]

Zdaj pa začni dihat in pojdi prebrat temo od začetka. Tudi moje poste, da ti bo jasno, kaj si mislim o siljenju s hrano oz. o kontroli pri prehrani.

Ni vedno vse v nadzoru. Jaz si upam trditi, da sem imela krasne starše, njun odnos lep, odnos njih z nami otroci v redu, nepogojevan, še manj nadziran, verjetno premalo, nobenih travm ipd. Ampak en dan se mi je zazdelo, da bi mogoče shujšala 3-5 kg. In sem začela in nadaljevala in kmalu sem bila lažje 15 kg. In nisem znala več nehat. Ker se je pojavil strah. Strah, da bi se zredila, ne na normalno težo (ker bila sem obupno presuha), ampak preveč. In ko se enkrat ujameš v to, je zadeva že bolezenska. Z leti sem se rešila anoreksije, sem pa padla v bulimijo. Itd. Tudi to sem kao premagala, ker je od tega že cca. 10 let, ampak iskreno, v sebi čutim razjedanje, breme, motnjo. Hrano. To so težke patologije, ki se po moje ne pozdravijo zares nikoli. Naučiš se z njimi živeti, ampak so kot rana, ki se zlahka lahko znova inficira. In ja, ko gledam nazaj. Če bi me mama/oče ustavila še pravi čas, ne bi prestopila meje. Pa nista, ker sta bila preveč “ljubeča” in bog ne daj, da bi me prisilno zaustavila. Pa nima veze. Kaj je bilo, je bilo. Jaz vem, da bom vzorce prepoznala in bom aktivno ukrepala.
[/quote]

To lahko rečeš danes, ko si z zadevo soočena. Pa bi bilo takrat res tako?

no, ampak – če sem ena iz sporočila od tistih dveh nad tvojim: ali bo zate OK, če sedaj še veš, da je bilo prisotno tudi siljenje s hrano ? Precej dobro razumemo, Yo.. Poizkusi tudi ti.
[/quote]

Zdaj pa začni dihat in pojdi prebrat temo od začetka. Tudi moje poste, da ti bo jasno, kaj si mislim o siljenju s hrano oz. o kontroli pri prehrani.
[/quote]

In jaz se s tabo glede tega strinjam, ko gre za normalno “življenje”. Se pa ne, ko je oseba enkrat že bolna, odvisna. Takrat pomaga zgolj in samo nadziranje in neke vrste prisila. Zato, da oseba sploh preživi. Ker marsikatera psihoterapevtsko obravnavana deklica pač tudi ne …

Ni vedno vse v nadzoru. Jaz si upam trditi, da sem imela krasne starše, njun odnos lep, odnos njih z nami otroci v redu, nepogojevan, še manj nadziran, verjetno premalo, nobenih travm ipd. Ampak en dan se mi je zazdelo, da bi mogoče shujšala 3-5 kg. In sem začela in nadaljevala in kmalu sem bila lažje 15 kg. In nisem znala več nehat. Ker se je pojavil strah. Strah, da bi se zredila, ne na normalno težo (ker bila sem obupno presuha), ampak preveč. In ko se enkrat ujameš v to, je zadeva že bolezenska. Z leti sem se rešila anoreksije, sem pa padla v bulimijo. Itd. Tudi to sem kao premagala, ker je od tega že cca. 10 let, ampak iskreno, v sebi čutim razjedanje, breme, motnjo. Hrano. To so težke patologije, ki se po moje ne pozdravijo zares nikoli. Naučiš se z njimi živeti, ampak so kot rana, ki se zlahka lahko znova inficira. In ja, ko gledam nazaj. Če bi me mama/oče ustavila še pravi čas, ne bi prestopila meje. Pa nista, ker sta bila preveč “ljubeča” in bog ne daj, da bi me prisilno zaustavila. Pa nima veze. Kaj je bilo, je bilo. Jaz vem, da bom vzorce prepoznala in bom aktivno ukrepala.
[/quote]

To lahko rečeš danes, ko si z zadevo soočena. Pa bi bilo takrat res tako?
[/quote]

Bi. Ker sem se tega že takrat, v momentu, ko sem prestopila mejo, zavedala. Zavedala sem se svoje nemoči rešit težavo, odvisnosti ali karkoli. Ker točno to, bila je že odvisnost (prvih nekaj mesec še ne), odvisnost od praznosti, stradanja, bolečine. Tudi ni na mestu primerjat neke diete, ki morda ne vodijo nikamor, s pravo bolezensko anoreksijo in bulimijo. Ker lahko je vizualni rezultat v nekem momentu enak, je pa dolgoročno psihološki zelo različen.

In vzrok, da se nisi zaupala? Kje je (bil)?
Ker ravno o tem sem govorila zgoraj, da je bolj švoh blažit samo posledice, če se ne odpravi vzroka.
In ja, dejansko ne štekam, kako rešiš težavo, če nekoga prisiliš jest, ta gre pa potem pač bruhat.

Kateri dve? A če napišem, da me je poleg vsega še silila s hrano, kot nadomestek ljubezni, bo pa OK?
[/quote]

No, no, brez panike. Glede na nit, se nanaša na moje sporočilo.
[/quote]

Kaj bi ti sploh rada torej v tej temi?

no, ampak – če sem ena iz sporočila od tistih dveh nad tvojim: ali bo zate OK, če sedaj še veš, da je bilo prisotno tudi siljenje s hrano ? Precej dobro razumemo, Yo.. Poizkusi tudi ti.
[/quote]

Zdaj pa začni dihat in pojdi prebrat temo od začetka. Tudi moje poste, da ti bo jasno, kaj si mislim o siljenju s hrano oz. o kontroli pri prehrani.
[/quote]

Yo, nekateri že precej dolgo dihamo , svobodno. Še vedno nisi odgovorila na izključno moje vprašanje, ker brez svojega picajzlanja pač ne moreš.

Katero vprašanje?

kaj zaupala. V prvih kg nisem videla nobene težave, jaz pač ne. Sem si bila všeč, taka kot se bila. Potem sem pa že bila bolna in bolnik ne išče več “zaupanja”, ker je bolan. Starši pa niso ukrepali, ki bi kot objektivni morali zaznati pretirani padec TT. In ti si to siljenje predstavljaš precej narobe. Ti pobegi na stranišče se zgodijo v kasnejših fazah, jaz pa govorim o fazi, ko še nisi bolan.
Sicer pa, a misliš, da v bolnicah ne nadzirajo ravnanja bulimičnih bolnikov po obrokih? Še kako. Ker cij je, da hrana ostane v želodcu.

kaj zaupala. V prvih kg nisem videla nobene težave, jaz pač ne. Sem si bila všeč, taka kot se bila. Potem sem pa že bila bolna in bolnik ne išče več “zaupanja”, ker je bolan. Starši pa niso ukrepali, ki bi kot objektivni morali zaznati pretirani padec TT. In ti si to siljenje predstavljaš precej narobe. Ti pobegi na stranišče se zgodijo v kasnejših fazah, jaz pa govorim o fazi, ko še nisi bolan.
Sicer pa, a misliš, da v bolnicah ne nadzirajo ravnanja bulimičnih bolnikov po obrokih? Še kako. Ker cij je, da hrana ostane v želodcu.
[/quote]

Zato te pa sprašujem, kaj točno naj bi tvoja starša naredila, da bi se ti (danes in takrat) zdelo prav?