Pomagajte mi!!
Razumem kako ti je. Pred 12 leti sem se morala posloviti od svojega dragega (rak). Nekako sem se pobrala, našla novega partnerja, dobila sva otroka. Niti leto ni dopolnil sin ko smo izgubili strica in obe moje babice – spet rak. Pa se poberem , mineta dve leti umre moj edini dedek(rak) jaz v tem času ravno zanosim. Spet šok- mama zboli za levkemijo. Pa si rečem sej se bo pozdravla je še mlada 51 let. 5 mesecev za tem rodim mrtvega otroka. ŠOK. Nekako se poberem znova zanosim. Danes imam 13 mes. sina. Pred 11 dnevi smo pokopali mojo zlato mamico. Lahko bi se mi zmešalo pa se mi ni. Nekako guram naprej ker moram.
Vem kako hudo ti je zdajle ko ga gledaš pa ne moreš pomagati. Verjemi mi zanj bo smrt odrešitev. Pa naj se sliši še tko grdo ampak je res.Življenje bo teklo dalje in ti boš živela dalje zaradi vajine hčerkice. V srčku ba bo tvoj dragi vedno živel.
javi se še kaj
lp
draga emyy, berem tvojo bolečino in se mi zdi, kot da bi brala svojo,
šok, trpljenje, obiski v bolnici, – pred štirimi leti sem sama prestajala kalvarijo,mož po nesreči v bolnici več tednov boril za življenje, jaz hodila k njemu vsak dan,nisem vedela, ali bom preživela do jutra, jaz od duševne bolečine, vedela sem, da je stanje skoraj nepopravljivo, da je čas odhoda za moža zelo blizu, zatekla sem se v molitveno skupino, kjer sem dobila moč in jo še danes črpam za življenje. Nad njim nad posteljo sem molila za ozdravljenje in upala na čudež. Po dolgih tednih zazvoni telefon, katerega zvoka še danes ne prenesem in me spravi v strah, da je s kom kaj narobe in glas na drugi strani mi pove, da na žalost ni šlo in da je mož umrl. Vedela sem, da je zanj olajšanje, jaz pa sem v neznosni bolečini odtavala ne vem kam, človek ima resnično nek obrambni mehanizem, da najhujše preživi, da se mu ne zmeša. Pri rosnih še ne tridesetih, doma z otrokom starim dobri dve leti, se v trenutku odločiti, kje ga pokopati, izbrati žaro, kaj bo on oblečen, kako povedati otroku, ki je bil nor nanj… In to takrat, ko sva si iskala dom, se odločala za še enega otroka,.. polna načrtov in sreče. Tudi midva oba sva bila polna preizkušenj v otroštvu in tako srečna skupaj, pa tako malo časa. Tudi jaz se sprašujem, zakaj za Boga ni dovolj, da nam pošlje eno težko preizkušnjo, zakaj nad nekom kar naprej bedi in ga preizkuša v bolečini.
Po vsem prestanem se Bogu zahvaljujem za čudovitega moža, ki sem ga imela, za vse, kar mi je dal in tega je ogromno in za prekrasnega sina. Tudi življenje po smrti partnerja je polno preizkušenj, grenkobe, slabih izkušenj z bljižnjimi, od katerih pričakuješ več razumevanja, čustvene podpore (po določenem času v glavnem večina pozabi in gre naprej isto pot, mi je ne moremo). Po štirih letih lahko rečem, da je zame osebno bilo prvo leto za se skoraj zadušiti od duševne bolečine, ki je bila tudi telesna, naslednje leto že nekoliko bolje, po tretjem letu pa sem začela že živeti lažje, čeprav sem še vedno čustveno prizadeta, ko gledam druge mlade družine, ko se počutim z otrokom tako osamljeno….In kljub vsemu sem polna upanja in prošenj za srečno družinsko življenje v bodoče.
Molila bom zate, za partnerja in otroka, skušaj biti čim več ob partnerju, ne hodi v službo in bodi resnično čim več ob njem, kajti to so lahko vajini zadnji skupni trenutki, zavedaj se, da je to situacija, ki jo očitno moraš dati skozi in kljub svoji bolečini njega tolažiti, da bosta vidva z otrokom v redu še naprej, da bo on lažje odšel od vaju.
To je zelo težko storiti, ampak gledati v trpljenju partnerja, ki ga imaš najraje na svetu, je še težje. Govorim ti čisto iz lastnih izkušenj in bom v mislih in molitvi s teboj, da boš zmogla.
Se opravičujem, ker sem se razpisala, ampak me je tvoja pripoved tako osebno ganila in spomnila na mojo, da se mi je zdelo, kot da sem vse zgoraj zapisano jaz napisala.
Bodi močna, ker to zdaj moraš biti za vse tri skupaj, in če le moreš, daj bolečino ven, joči, tuli, jaz tega namreč dolgo nisem mogla, ker sem bila v takem šoku.
Molim za vas.
emyy,želim tebi in tvojim, da bi se ta agonija čimprej končala.
Sama dobro vem,kako je, ko greš na obisk k svojemu najdražjemu, ki se mu ure iztekajo. Želiš si, da bi bil še živ. A istočasno si želiš, da ga ne bi bilo več. Res, najbolj mučno je čakanje, tako da si takoj po smrti in na pogrebu čisto otopel.
Bodi močna, to je vse kar lahko rečem.
…ne morem verjeti, koliko prijateljev me skuša tolažiti in biti v tem času, v teh težkih trenutkih z mano…ob meni…z mislimi… Hvala Vam vsem, to mi veliko pomeni, da me vsaj nekdo na svetu še razume…
Včeraj sem se takoj po službi odpeljala k njemu…čeprav sem že zdelana od sekiranja, nenaspana in brez apetita…sedela sem ob postelji in ga držala za roko, vsak dan mislim, da ga morda tokrat zadnjič… Kako težko je to razumet! Začel je govoriti, čeprav s težavo, ampak mi je želel nekaj povedati. Želel je, da ga poslušam… poslušala sem ga in začel je moliti ob meni… Dejal je, da ni prepričan, ali prav moli. Vendar je zmolil vse pravilno. V torbici sem imela knjigo, katero mi je moja mami prinesla s Kurenščaka, z sobotne duhovne molitvije z očetom Jamesom Manjackalom, kjer so vsi prisotni bili priča tudi nekaterim ozdravitvam. Vsak je lahko molil zase in za svoje sorodnike, ki so zelo bolani. Mojo mamo sem prosila, da naj moli zanj, za ozdravitev, za vse dobro. Sama mi je dejala, da molila še tako intenzivno kot še nikoli v življenju. Na koncu maše je James glasno povedal, da bo oseba, za katero je neka ženska molila tudi ozdravljen, celo po imenu ga je poimenoval. Mami je obstala in ko je zaslišala te besede, je vztrepetala, kajti, vedela je, da pa morda obstaja še vedno kanček upanja za življenje.
Iz torbice sem pred njim potegnila to knjigo, v kateri so zapisane molitve in časti Jezusa, za ozdravitev. Nisem mogla verjeti, da je želel, da moliva skupaj…. Zmogla sva in počutila sva se nekako duševno lažja in notranje pomirjena.
Včeraj je bil tako močan in tako pripravljen na bitko z boleznijo, pogovarjal se je, začel je jesti in piti, kot še nikoli prej. Celo dvigniti se je hotel… obstala sem in gledala, ali je to sploh res, kaj se dogaja? Morda je to samo varka? Ali pa gre zares? Morda bodo molitve pomale za to borbo? Nimam besed, kaj se dogaja…
Povedal mi je, da ima v mislih letos graditi hišo za nas tri in da bomo šli konec poletja tudi mi na dopust?
Ali se mu morda miksa vse od teh zdravil, ali bo res moja prošnja za ozdravitev uslišana? Kaj menite vi? Kam to vodi???
Jaz sem dobila spet upanja, da bo šlo na boljše….
Molite vsi za njega ( Mirana ), poskusimo, ali bomo tako močni in bomo lahko dosegnili to ozdravitev… Zakaj nas ne bi ta čudes razveselil, vsaj tokrat v življenju nekaj dobrega….
Draga emyy,upanje je zadnje, kar človek izgubi in prav je tako. In nič ni narobe, če molite oz. ste molili za vašega Mirana. Moraš pa vedeti, da čudežev na žalost ni in je upanje, ki ga je dal James, res samo upanje…. pogumno se drži še dalje in če najdeš moč v molitvi, kar moli.
Verjamem, da mu gre na boljše, a tudi to naj ti ne da preveč upanja – npr. moja mama je bila zadnjo uro pred smrtjo zgovorna in vesela kot le kaj. Tudi slutila ni, da ura odšteva zadnje minute…
Koliko pa sta vidva sploh stara? Predvidem da mlada (pre)mlada.
…sva v tridesetih letih in vedno znova se sprašujem, zakaj mora tako mlad človek, ki si ustvari družino, sanja o svojem domeku in prihodnosti, umreti. Upanje je res zadnje, kot pravite, vendar vztrajam, da se morda lahko zgodi kak čudež, čeprav vem, da nisem več v realnosti, še daleč od tega, živim v nekem svojem svetu, saj niti več normalno ne funkcioniram v službi, pred hčerko se pa vzdržim in se posvečam samo njej. Še kako težko se je slepiti in misliti, da bo vstal in hodil in se igral z nama in se sprehajal po vasi in…Ampak vseeno, ko slišim njegov glas ali ga držim za roko, čutim neko zadovoljstvo, bolj sem pomirjena in tavam z mislimi, da bo vse ok… Molila bom in čas bo prinesel tisto, kar nam je usojeno….
Draga emyy!
O kako mi je hudo v srčku, ko sem brala vaše besede, vašo trenutno življenjsko zgodbo. Tako mlada sta, pa vaju življenje tako grdo preizkuša… Ne morem verjeti.
Upati morate, zase in za svojega moža in hčerko.
Sama sem se bojevala s to usodno boleznijo, ki je doletela mojo mami, začelo se je v letu 2005, od nas pa se je poslovila v letu 2007, ko je stanje kar v nekaj mesecih šlo na slabše. Tako, da vas še kako razumem, kake bolečine doživljate. Jaz sem vseskozi upala, pa je šlo na bolje, potem pa… Moja mami je imela tako moč v sebi, tako, da sem verjela, da bo zmogla in premagala ta krut rak…
Draga emyy želim vam predvsem veliko notranje moči, bodite čim več ob partnerju, imejte pozitivne misli (kolikor se to sploh da v taki situaciji!). sem z vami v vašem boju in verjamem, da vama bo uspelo premagati to bolezen.
Držite se,
pa-pa
objemček
Pa to ni mogoče, izgleda da RES te zadeve obstajajo!!!
Draga Emyy, ne obupaj, moli, moli,.. prosi sestre Klarise, da naj zmolijo… NIKOLI se ne ve,.. to ni v naši moči….
Moj otrok bi bil že zdavnaj 2m pod rušo po napovedi zdravnikov…
Jaz VEM, da mu je lahko samo dobri Bog pomagal, saj mu človek ni mogel.
Tega nebi verjela, če nebi doživela.
Sicer ne vem, kakšni so božji načrti za posameznika, toda Bog mi je dal občutiti svojo dobroto in veličino.
Spremenila sem se za celo življenje….
Velik objem in veliko moči ti želim….
Pozdravljena!
V pesmi pojemo: Upaj, upaj in veruj, ljubi, ljubi, ne odupuj!
V molitvi Očenaš molimo tudi: zgodi se tvoja volja!
Vse dobo vam želim in verjamem, da zmoreš.
Res si dobila dobre nasvete. Tudi jaz ti želim, da si vzameš prosto (bolniško če se le da ali neplačan dopust) in si z njim. V katerokoli smer se že obrne, bodi ob njem. To ti bo v prihodnosti še kako pomagalo stati pokonci. Ali pa vam vsem skupaj. Zakaj ne? Čudeži? Verjemi, obstajajo. Samo večinoma jih ne zaznamo, ker smo preveč zaverovani sami vase in v svojo bolečino.
Verjemi: ZMOREŠ!
Mir in dobro!
…ne vem, kako bi opisala moje trenutno stanje…živim iz dneva v dan, v strahu, kaj mi bo prinesel današnji in naslednji dan… Zdaj je postala zadeva še toliko resnejša, ker so ga z rešilcem v ponedeljek odpeljali v bolnico, zaradi dvonevnega bruhanja, napenjanja in otečenosti; noge so mu tako zatekle, kot da bi imel napihnjene vrečke na nogah in prsti na nogah so tako zatečeni, da nimajo več prostora in se na kupu vsi stiskajo. Ne odvaja več blata in vode že mesec dni, čeprav so mu pomagali z injekcijami in raznimi sirupi. Po mnenju dohtarjev, gre za timorje, ki tako pritiskajo na črevesja in želodec, in od tega mu je tudi zelo slabo in večkrat bruha. Je več nič, tudi ne pije skorajda nič več. Dobiva sicer infuzijo, vendar teče zelo počasi, ker ne morejo najti več nobene primerne žile; saj je ves popikan, revež; po rokah in nogah je ves črn od igel… Kako grozno je to vse skupaj gledati, kako bi rad pomagal, pa ne moreš… Že v nedeljo sem imela spet take grozne stiske in strahove in občutke, blodnje o njegovi smrti in videvala sem njega, čeprav vem, da to ni možno; mar se res zdaj poslavlja?? V službi imam vedno več dela, celo za razgovor za novo službo sem zbrala moči, ker bi rada rešila svoje finančno trenutno stanje. Mogoče bi res bilo pametno, da bi zaprosila bolniško, ne pa da tako dobesedno shirana hodim naokoli, ne vem, če imam še 50 kg in čeprav jem, gre vse skozi mene… Po drugi strani pa v službi pozabim vsaj za nekaj časa na te skrbi in ne premišljujem toliko vsega kot bi verjetno doma. Joj, ko bi se lahko naspala in odpočila od vsega. Naporno je vsak dan in zdi se mi, da je vsakdanjik vedno bolj težak…utrujena sem že postala od sekiranja in vozačkanja vsak dan po 100 km… Bog, pomagaj mi!!!
Joj, Emyy kako trpiš, ko bi ti le lahko kako pomagala oziroma znala pomagati. Upam, da imaš vsaj še koga od staršev, da ti stoji ob strani v teh tako zelo težkih trenutkih. Daj si res poskusi urediti kakšnih 14 dni bolniške, sigurno ti bo prav prišla, ker drugače bo lahko še s tabo kaj narobe, ker si tako zelo utrujena od vsega skupaj.
Naj ti Bog pomaga, in naj se zgodi kar je božja volja, pa karkoli že bo, samo, da vas vse odreši tega groznega trpljenja.
Emyy bodi še naprej tako močna in če ti je lažje se nam izpovej, napiši nam kaj, da si olajšaš dušo, vedi, da vsi tukaj sočustvujemo s tabo in mislimo nate.
Ljubi Bog, prosim te, pomagaj naši Emyy …
…kako sem danes utrujena…tiho in nemo sedim za mizo in opazujem skozi okno, kako me želijo sončni žarki pobožati, pa jim ne dovolim… kje si čas zame? Le zakaj si ne morem vzeti časa več zase? Čas, da sem, in ne, da delam. Med dnevom niti za hip ne morem več postojati in dovoliti, da me sonček poboža; niti ne morem več prisluhniti glasbi smeha mojega otroka… Joj, kako težko je, ko vsi ti tvoji občutki izmurejo in izginejo za hip… Tak nesmisel imam v sebi, da več ne vem, ali je vse to res, kaj doživljam, ali sanjam sanje… Izmozgana sem in utrujena, vsak dan bolj… Vem, da bi morala že zdavnaj vzeti bolniško, a kaj, če me noben tako ne razume in nima sočutja, kaj doživljam; vedno znova le bedede, beded, tolažbe… a jaz potrebujem nekoga, ki me postavi nazaj na realna tla…da bi kljub vsemu temu našla spet sama sebe… Hvala vam, ki me razumete, zame je to predragoceni dar, ker vem, da nisem sama v teh težkih trenutkih in vsako sporočilo ima v meni poseben pomen…
Draga emyy,
saj si na realnih tleh, da boš spet našla sebe je pa še dolga pot. Upam, da jo boš kdaj našla. Niso sanje, čeprav bi ti privoščila, da so.
Tudi jaz sem ves čas hodila v službo, da sem tam vsaj za sekundo ” pozabila”, na kaj ne vem. Od sodelavcev nisem imela opore, če ti povem po pravici,je tudi pričakovala nisem.
Topel objem tebi in tvojima
Draga Emyy, kako te razumem. Vem, kako te stah ohromi, vse delaš kot robot in samo čakaš… Tri tedne bo jutri, kar smo ostali sami. Najina otroka sta polnoletna, pa bi ga vendar ša tako potrebovala. Enkrat, pred petnajstimi leti smo se izognili najhujšemu in hvaležna sem za ta čas, ki nam je bil še dan, pa vendar je tudi zdaj prezgodaj. Tako hitro se je zgodilo vse skupaj. V sredo je bil še v službi, nato je dva dni ostal doma, v soboto sem ga zaradi bolečin v želodcu peljala na urgenco kjer so mu slikali tudi pljuča… Nikoli ne molim, pa sem molila in prosila, ko sem ga v ponedeljek pustila na golniku. V torek sva še govorila po telefonu, ob pol enih smo šli vsi trije k njemu, kašljal je in vse težje dihal, ob treh pa se je za vedno poslovil. Tumor na pljučih je bil tako velik, da mu je pritiskal na želodec. Niti najmanjše možnosti ni imel. V edino tolažbo mi je to, da smo bili vsi trije ob njem, da smo ga smeli držati za roko in da smo mu povedali, kako radi ga imamo. Naše molitve niso bile uslišane, ampak nikar ne obupaj, dokler živi, je še vedno upanje. Čim več bodi ob njem, tudi sredi noči, če boš tako čutila. Bodi močna za vse tri. Drži se.
…v nedeljo ob 8 uri naju je najin ati zapustil, v torek pa sem se na pokopališču morala za vedno posloviti od njega. Ne to ne more biti res… Tako sem nemočna, ne morem se sprijazniti z dejstvom, da sva s hčerkico ostali za vedno sami… Vse te dni sem upala na čudež, pa ga je smrt premagala. Zakaj je Bog izbral njega??? Zakaj me je spet postavil na težko preizkušnjo??? Sama z otrokom…pa tako sva si želela ustvariti svoj domek…zdaj ga ima, vendar naju je pozabil vzeti pod isto streho… Kje so njegovi dotiki in najlepše besede” ljubim te “??? Kje so naše sanje???