pokopala sem sina
Morda to ne bo tolažba, ker je preprosto ne zmorem, ker je bolečina neznosna. Prazniki prihajajo…taki za dušo in boli…
Rada bi ti povedala, da sem jaz tista, ki je ostala staršema, ko je sestra umrla. Tudi moja sestra je umrla..čez noč…
Morda ti bo pomagalo moje občutenje izgube sestre in spremljanje žalosti mojih staršev in predvsem moje razmišljanje.
Tudi mene je prizadela smrt sestre. Najhuje mi je bilo, ko sem spremljala žalost mojih staršev. V bistvu najprej nisem verjela, da je to res, potem me je navdala huda žalost…. potem pa občutek odrinjenosti. Ljudje, ki so prihajali v tistem časih k nam so o sestri govorili samo lepo in jokali skupaj z nami…vendar, začela sem se zgubljati tudi sama. Zakaj? Tudi sama sem tisti trenutek potrebovala očeta in mamo, da bi jima povedala kako jo pogrešam, kako hudo mi je…pa me nista slišala…bila sta žalostna sama… še bolj so zabolele besede, ki jih je rekel oče: Sedaj nimam več za kaj živeti….Vem, da je bilo to v žalosti…pa vendar, jaz sem še tu in potrebujem svoje starše….Kljub temu, da sem si razlagala vsako njuno besedo in dejanje kot stvar globoke žalosti in prizadetosti…ko sem bila sama in se želela tolažbo…so mi njune besede ob smrti sestre (tako dobra je bila, bila je zlata hči, samo zanjo sem živela…..) prizadele in počutila sem se samo, tako samo in tako nič vredno… tako sem si želela, da bi bila mrtva jaz namesto sestre… imela sem občutek, da potem ne bi bilo toliko trpljenja…Jokala sem v svoji sobi in mami je prišla k meni…kako sem si želela, da bi me stisnila k sebi…pa se je samo vsedla zravne mene na stol in vsa žalostna rekla naj ne jokam še jaz, že tako je dovolj žalosti pri hiši….jaz pa sem si želela zjokat v maminem naročju, ji povedati, da mi je hudo, da me je strah, da izgubim še njiju…pa nisem mogla, ker je mami padla v hud jok in več kot da sem stisnila k sebi svojo mami in ji rekla, da jo imam rada nisem mogal… tako strah me je bilo. Potrebovala sem občutek varnosti.
Sedaj je tega že tri leta. In lahko ti rečem, da meni čas ne pomaga, vsak dan me stiska in boli, ko se spomnim na sestro. Ne hodim na grob, ker me tam duši…
Napisala sem ti svojo zgodbo zato, ker verjamem, da jo boš prebrala in morda boš lahko pomagala preživljati žalost še hčerki ki te rabi..noro rabi vaju z možem…noro rabi občutek varnosti in dejstvo, da ju imata rada in da sta v njej našla smisel za nadaljevanje življenja. Tudi hči žaluje. In povezava med otroci med sabo je silno tesna, čeprav je včasih ni zaznati. Pa je. Verjemi in boli, ko ob tebi naenkrat ni nikogar, ki bi ti prislujnil kot brat in ne kot prijateljica in ne kot mama in ne kot oče.
Šeenkrat, ne obsojam svojih staršev, tako sta pač onedva prenašala izgubo in se vtapljala v žalosti. Razumem ju. Ne vem pa, če bo nežna in ranljiva duša vajine najstnice lahko sprejemala in razlagala vajino žalost. Prav je, da se spominjata sina, vendar ob vama je tudi nekdo, ki vaju vsak dan vidi, vaju pozdravi in tudi sama trpi.
Sočustvujem z vami.
Draga Nič,hvala ti za tvoje besede(in vsem drugim)!
Verjamem,da ti je hudo in da si ti potrebovala starše,ravno tako kot jih potrebuje tudi moja hčerka,pa vendar mislim,da take napake mi ne bomo naredili.Vsak sicer preživlja svojo bolečino in žalost na način,kot jo sam zmore,pa vendar se zavedam,da je tu še ona,ki me potrebuje še toliko bolj kot prej.Verjemi mi,da se zelo veliko pogovarjamo,se stisnemo skupaj,se zjočemo,si delimo,kar čutimo,pa četudi se zaradi tega velikokrat znova zjočemo.Velikokrat ji povem,da je ona moja edina nit,ki me drži pri življenju,kar je tudi res,saj bi brez nje verjetno znorela ali pa pristala na pokopališču.Ne bojim se,da bi dobila občutek,da jo za nas več ni,da je pomemben samo še sin,ki je umrl.Ne!Verjamem,da se zaveda,da jo imamo enako oz.še bolj kot prej,radi.
Veš,kljub temu,da se ga spominjamo z najlešimi mislimi ,pa se včasih tudi nasmehnemo,ko se pogovarjamo o njem,kakšen je vse bil,pa kako je kdaj kaj kakšno ušpičil itd.Ne poveličujemo ga,da je bil brez napak in ne dajemo ji občutek,da je bil boljši ali več vreden od nje.Nikakor tudi ne morem razumeti nekaterih staršev,ki tako znorijo od bolečine in se popolnoma prepustijo žalosti in obupu,da pozabijo na svoje še žive otroke.
Sama vem,da moram živeti naprej in poskrbeti za hčerko kolikor se le da.Ko bo pa prišel moj čas,vem,da bom srečna,ker bom vedela,da me čaka moj sin,angelček.V življenju si želim samo še to,da me ne doleti več tako kruta usoda,da bi morala objokovati še koga od bližnjih.Upam,da bom jaz prva,ki odidem.