pokopala sem sina
V ponedeljek sva z možem pokopala 16 letnega sina.Vračal se je s koncerta in umrl v prometni nesreči.Ostala mi je še 11 letna hčerka,zato se trudim,da ne podležem bolečini,ki me razjeda.Prosim,povejte mi,ali bo ta bolečina kdaj popustila?Ali bom kdaj lahko brez solza pomislila nanj?Ali ima kdo že to žalostno izkušnjo za sabo?Kaj naj naredim??????Pomagajte,prosim
Najprej ti izrekam moje sožalje.
Res ne vem točno kaj čutita z možem. Vendar imaš prav, bodita močna za svojo hčerko.
A ne pozabita na svoja čustva, prav tako jih ne skrivajta pred svojo hčerko.
V naši hiši smo točno danes eno leto nazaj izgubili v nesreči med igro mojega nečaka, sina in vnuka. Star je bil 3 leta.
IN ko gledam njegovega atija, vidim, da bolečina ne izginja, da ne pozablja, da boli ko vrag iz dneva v dan.
A kljub vsemu nadaljuje življenje, vezi med nami so se še poglobile.
Na začetku se nismo prav veliko pogovarjali o tem, do letošnjega poletja. Sedaj govorimo večkrat o tem, tudi ati (brat mojega partnerja) zelo rad sam začne temo o svojem sinu, kaj je rad počel, kaj je imel rad in česa se je bal.
Ker živimo skupaj nam je lažje in si drug v drugem iščemo pomoč in tolažbo.
Velikokrat se pomirimo že samo, če smo vsi doma in skupaj.
V hiši ostajajo spomini nanj, vsaka vrata, igrača, pogled na neko stvar nas spomni nanj.
In hvala bogu, da je tako. Veliko lažje je živeti s spomini, kot brez njih na ljubljeno osebo.
Ta otrok ostaja z nami in je z nami ves čas. V mislih, duši in srcih.
Želim vam vse dobro !!!
Iz srca iskreno sožalje, tvoje bolečine ni moč napisati na tem forumu, te pa približno razumem, saj so moji starši pred letom pokopali svojega sina, ostala sem jaz. “Dobra stran” njegove smrti je ta, da sem se zelo zbližala s svojimi starši, čeprav, … tolažbe ni. Hodimo na njegov grob in ne verjamemo. Tudi ti boš to počela. Hodila na njegov grob in ne verjela. Vendar, naj te potolažim, da čas naredi svoje. Samo nujno moraš izjokati svojo bolečino, kadarkoli, kjerkoli, s komerkoli…brez limita! Hčerka mora videti, da vama je hudo in sprejeti stanje. Tako pač je. Tudi jaz nisem verjela, da je mogoče omiliti bol, pa je, verjemi mi. Moja mama je dan za dnem po njegovi smrti hodila na njegov grob in jokala, tulila, jokala… mislila sem, da bo umrla. Zdaj hodi na njegov grob in je vesela, da ga ureja, da je lep,… tako je to v življenju. Čas res naredi svoje, čeprav sedaj ne verjameš boš sama to videla. Drži se, mislim nate!
Hvala vsem za spodbudne besede.Res se mi zdi,da je pomembno,da človek izjoče bolečino,zato tudi nisva z možem vzela nikakršnih pomirjeval,saj se mi zdi bolje,da se soočiva sedaj z bolečino in ne šele potem,ko pomirjevala popustijo.Lepo prosim,če ima še kdo kakšno podobbno izkušnjo ali misel,ki bi nama pomagala ,napišite.Hvala še enkrat.
Iskreno sozalje ob vasi boleci izgubi!
Prepustite se zalosti, ni cas da bolecino zatirate in jo tiscite v sebi. Ne trudite se zadrzevati solz, sploh pa ne zaradi vase hcerke. Tudi ona je dozivela izgubo, tudi ona more skozi proces zalovanja. In ta je izrazito individualen. Tezko je reci kdaj bo drugace, kdaj bo bolje, kdaj boste lahko razumeli nekaj nerazumljivega … Nekomu so potrebni meseci, drugim leta, nekateri ne zmorejo izgube sprejeti nikoli.
A cas je vseeno res tisti, ki “zdravi”, ki dela bolecino znosnejso, ki pomaga, da lahko znova zadihamo (cetudi ne cisto svobodno in brezskrbno). Verjamem, da boste postopoma zmozna sprejeti tako hudo emocionalno izgubo kot je izguba otroka, da boste nasla moc in sla naprej. Pot bo gotovo drugacna, kot ste si jo zamisljala, a nasla boste drobne stvari, ki vas bodo zopet nasmejale … Ljudje imamo v sebi dolocene varovalne mehanizme in ti se sprozijo, ko jih najbolj potrebujemo.
Sicer pa mislim, da ni potrebno ze danes gledati tako dalec naprej. Preiti morate vec faz zalovanja (in vi ste najbrz se cisto na zacetku – sok, zanikanje, mogoce ze postopno sprejemanje) in prezgodaj je za poglede v prihodnost. Naj bo vasa enota dan.
Zelim vam, da pogledate vase, da sprejmete vsa boleca custva in jih izzivite!In zelim vam, da vam uspe, iskreno vam to zelim!
Moja prijateljica je ob rojstvu izgubila svojo mamo, pa ob enem tudi očeta, ker jo je takoj po rojstvu vzela v oskrbo babica. Njena mama je med nosečnostjo zbolela za rakom, podarila ji je življenje in se ni odločila za zdravljenje in abortus. Pred časom sva se pogovarjali o njeni maldosti, življenju. Rekla mi je naslednje besede: moja mamica zame ni umrla, če jo kaj potrebujem, se z njo pogovarjam, na vsakem praznovanju je z nami. Ne prdstavljam si moči, ki jo mora imeti človek, da se sprijazni s smrtjo in živi… Želim ti, da bi vsi v tvoji družini imeli to moč in živeli naprej s sinom in bratom.
mislim,da sem o tej tragediji brala v casopisu in ze takrat me je stiskalo,sedaj pa ko ste se oglasili vi-mam,pa se bolj obcutim,kako je svet majhen in kako minljiv.
veliko poguma in moci ob premagovanju te neznosne bolecine vam zelim in vedite,da imate angelcka,ki bdi nad vami in vas cuva.
miren vecer in mirno noc!
Draga kmetka, jaz sem doživela enako tragedijo – tako, da, ko sem prebrala za tvojega sina sem podoživela vse ponovno in to se mi dogaja vsakič, ko kakšen fant star kot moj sin umre. Te dni bo natanko 2 leti od dneva, ko se je to zgodilo. Rada bi te potolažila, tako kot drugi, da čas…naredi svoje…. Žal ne morem. Vem da ni besed ki bi pomagale. Nisem še prebolela. Boli boli in boli. Tudi meni je takrat ostal še drugi sin in edino kar lahko rečem hvala Bogu da ga imamo in da smo ga imeli v tistih trenutkih, drugače ne vem kaj bi bilo z mano. Vendar, ko veš da te nekdo potrebuje da je odvisen od tebe pač moraš živeti dalje tudi če si tega v določenih trenutkih ne želiš. Pridejo trenutki, ko si na dnu… Spomini bolijo, včasih se ti srce trga. Včasih komaj čakam trenutek da sem sama, da se zjočem izkričim – to trenutno mi pomaga. Moj sine je bil zlat fant. Zares zlat pa ne zato ker je bil moj ali ker ga ni več. Po duši je bil zlat. Upam da je tudi tvoj sin zdaj v družbi z mojim in da se imata lepo tam gor nekje.
Po dveh letih je njegova soba natanko taka kot jo je tisti večer zapustil. Ne vem kdaj bomo pospravili njegove stvari. Ne vem morda nekoč. Zaenkrat ne morem, rada razmišljam da se bo vrnil, da ga vse čaka …čeprav vem, da se to ne bo zgodilo nikoli. Če bi zdaj bil med nami, bi se šolal daleč od doma – taki so bili njegovi načrti.. včasih razmišljam da ga zato ni… Ampak tako je prazno brez njega. Težko mi je početi kar koli vem, da mu je bilo všeč. Težko brez njega. A vendar ta naše mlajše ne smemo prikrajšat za normalno otroštvo in življenje naprej. Vse moramo dati od sebe, da čim manj čutijo to praznino in bolečino, ki je nastala v naših domovih. Če želiš bi ti kasneje poslala E-naslov, da se še malo pogovoriva (sedaj imam doma žal pokvarjen računalnik).
V mislimi sem z vami in z najinimi angelčki.
Še enkrat hvala vsem!
Še ena – upam,da mi boš res poslala E naslov,saj se mi zdi,da mi bo zelo pomagalo,če bom govorila z nekom,ki je doživel enako tragedijo.
Včasih se mi zdi,da bom znorela,če bom sama s sabo in bom imela čas razmišljati,kaj se je pravzaprav zgodilo.Zato se poskušam enostavno zamotiti,tako,da ne razmišljam kaj se je pravzaprav zgodilo.Res je,da moramo zaradi hčerke živeti naprej in resnično ne vem,kako preživijo tisti,ki jim ne ostane nihče.Kljub temu,da je bolečina,ki jo sedaj doživljam najhujša kar je mogoče prenesti,pa se zavedam,da bi sigurno ne preživela.,če bi mi npr.umrl še mož in hčerka.
Tudi moj sin je bil zlat,pa ne tako,da je bil vedno ubogljiv in priden,temveč drugače,po srcu,kot praviš tudi ti,še ena.Bil je čisto nasprotje svoje sestre.Ona mi neprestano ropota in govori,če ji kaj ni prav,se jezi in krega,vedno poskuša uveljaviti svoj prav.Je pa tudi zelo dobrega srca,rada pomaga,obožuje živali in se ji smilijo vsi ,ki kakorkoli trpijo.Pravi sonček,živo srebro!On pa je bil tih,miren,zelo občutljiv.Sicer je imel ogromno prijateljev in prijateljic,na svoji osnovni šoli je bil najbolj popularen fant,pri nas doma je telefon zvonil vsaki dve minuti in to so bile same punce!Vedno sem se jezila,da ne bom preživela njegove pubertete.Spomnim se,kako so mu včasih,kar same od sebe prišle solze v oči,če smo ga preveč okregali ( pri istem tonu besed,bi se najina hčerka samo smejala- on pa je bil enostavno tako zelo občutljiv.)Saj sam od sebe,kot verjetno noben najstnik,ni kar poprijel za kakšno delo,vendar karkoli si mu naročil je naredil brez besed,pa četudi bi zamudil najbolj pomemben film ali zmenek.Tak je bil on.Včasih pomislim,da nam ga je Bog vzel prej,kot bi se lahko zgodilo kaj hujšega,mož vedno pravi,da bi mogoče postal narkoman,mogoče bi naredil kaj hudega,slabega,saj vsi vemo,kako huda so ta leta pubertete,sploh v današnjih časih,ko je droga takorekoč na vsakem koraku.Obenem pa ,ko se spomnim,da mi je že ob porodu skoraj umrl ( imel je popkovnico ovito okrog vratu in je bil že plav),pa si mislim,da mi je bilo vseeno dano,da ga imam vsaj 16 let.16 let ,1 mesec in 17 dni.Oh kako to boli…..
Sedaj se najbolj tolažim s tem,da verjamem,da je na lepšem,boljšem in da me čaka.Sedaj me sploh ni več strah umreti,kajti vem,da me bo on gotovo pričakal.
Ali kdo verjame v posmrtno življenje od vas?Sedaj ravno prebiram knjige o
življenju po življenju( doživetja ljudi,ki so bili klinično mrtvi).In moram reči,da me ti opisi ljudi neverjetno tolažijo.
Hvala še enkrat vsem za spodbudne besede.
Na srečo nimam takšnih izkušenj in upam, da jih nikoli ne bom. Je pa resnično težko najdet besede, ki bi vsaj malo olajšale bolečine. Sigurno bo z leti bolečina vsaj nekoliko popustila oziroma bo postala znosnejša. Starši pa se nikoli čisto ne sprijaznejo z izgubo otrok in s tem morajo živeti. Žal ne obstaja za to recept. Vsak se po svojih močeh spopada s tem. Samo ne si dovolit, da vas to pokoplje. Pa ne mislim o sami smrti kot smrti, temveč o duševni smrti. Sigurno obstajajo še drugi razlogi za katere se splača živeti polno življenje. Slej kot prej se jim je treba posvetit. Ker delam v zdravstvu se srečujem s smrtjo zelo pogosto in poznam primer mame, ki ji je umrla hčerka. Padla je v tako depresijo, da je morala v dom starejših občanov in njeno stanje ne bo nikoli več popravljivo! S tem je prizadela ostale najbližje. Ima še enega otroka, ki pa mu ne more dati tistega, kar naj bi mama dala otroku. Mame praviloma potrebujemo celo življnenje na tak ali drugačen način. Enkrat manj drugič pa bolj. Ne me narobe razumet ali pa da komu kaj očitam, ampak se mi zdi to nekoliko sebično do ostalih njenih bližnjih. Vsem, ki ste izgubili kakšnega bližnjega želim čimprejšnje okrevanje in da boste živlenje postavili nazaj v svoj tir! To ste dolžni sebi in drugim, ki jih imate radi.
Naj ti zaželim iskreno sožalje.
Najbrž ni besed, ki bi te sedaj lahko potolažile. Po kalvariji, ki jo prestajam zaradi izgube otroka v nosečnosti, lahko tvojo bolečino vsaj delno občutim. Ja, življenje tvojega sina se je pričelo v tvojem trebuhu, 16 let je užival ta naš svet. Veliko prerano ga je zapustil. Življenje je nepredvidljivo in včasih kruto. Lepo, da se zavedaš, da je 16 let pa le bil in vas obogatil s svojim bivanjem. Tudi jaz si mislim, da sem ga vsaj nekaj mesecev lahko čutila in je bil navzoč.
Tudi meni se je včasih hotelo “zmešati” od bolečine, od joka me je že vse bolelo. Vmes sem si morala vzeti premore. Pa novi naval itd.
Je čas za veselje in je čas za žalost. Zdaj je pač čas za žalost.
Kot je že ena mama napisala, si dopusti žalost in ves proces. Sama boš počasi začutila, ko se ti bodo nekega dne začele vračati moči, boš morda videla kaj lepega, se nasmehnila…
Meni je bila knjiga Metke Brkan, Nemirno srce, zelo všeč. Knjiga govori o poti žalovanja mame, ki ji je 11 letni sin umrl zaradi raka. Mislim, da se boš tudi ti našla noter. Priporočam. In tisto od Kushnerja, KO se hude stvari zgodijo dobrim ljudem.
Moje izkušnje pa so, da ne zdravi čas ran, ampak ljubezen. Mene je vsaka gesta “ljubezni” bližnjih potolažila. Ko se zaveš, da ljudem ni vseeno zate, jih skrbi. Tisto ljubezen, ki si jo izgubil, nadomestiš z drugimi malimi ljubeznimi. In zaradi izgube pridobiš veliko modrosti, globine, vpogleda v resničen svet. Vse to ti bo po delcih prinašalo žalovanje za sinom.
In najbrž bomo na koncu poti videle in zavedale tistega lepega in dobrega kar smo pridobile z otrokom.
Želim ti veliko moči, izjoči vseh 1000 solz, ki morajo ven in želim vam, da veliko ljubeče podpore bližnjih.
Kako mi je hudo, ko prebiram to vaso posto, tako hudo da zelim biti “z vami”, pa ceprav samo s tem e-meilom.
Bodite mocni, jokajte, jokajte, cas bo prinesel svoje, ne more izbrisati trpljenja – A PO DOLOCENEM CASU BOLECILA LE POPUSTI.
Bodite skupaj, skupaj pojdite na njegov grob in se pogovarjajte z njim, kadar se bo zgodil lep ali grd trenutek mu pojdite povedat, sigurno vas od nekje gleda in je ponosen na vas.
Sama sem letos po hudi bolezni izgubila brata starega 45 let, pred desetimi dnevi sem “izgubila” necaka (bratovega sina) starega 20 let, ki si je namesto zdravljenja zasvojenosti od drog izbral zivljenje na cesti.
Tako sem v 6 mesecih izgubila dva cloveka ki sem ju imela zelo, zelo rada
a ce vam kako pomaga LAZJE JE POKOPATI MRTVEGA CLOVEKA KOD ZIVEGA.
V mislih sem z vami, prosim (ne vem koga) da vam da moc in se enkrat moc
da prebrodite to veliko izgubo, veliko nas je ki v tem trenutku trpimo, zado mislimo eden na drugega.
Lep pozdrav iz Nove Gorice
Prejmite tudi moje iskreno sožalje!
Pri meni danes mineva prvi mesec, odkar sem pokopala svojega prvega otročička, malo lepo punčico, ki je umrla 10 ur po porodu. Razumem vašo bolečino in jaz mojo tolažim s solzami in včasih tudi z malim nasmehom, kateri mi ne povzroča slabe vesti.
Pogumno naprej, potrebovali bomo veliko moči in volje. Tudi preveč joka ne koristi, ker potem pravijo, da dušice preveč trpijo.
Naj nas naši angelčki čuvajo!
Draga kmetka
Tudi z moje strani oz. moje družine od srca iskrene sožalje.
Ne smem pomisliti kako ti je hudo, ker sem se tudi jaz lani borila in zdravniki za mojega sinka, da je preživel. Umiral je in mu nisem mogla pomagati, to pa najbolj BOLI. Sreča je bila in bog mu je, naklonil življenje in se je na srečo vse lepo končalo. 1.11. je imel 1. leto in sem srečna mamica, ko pomislim kaj bi lahko bilo me takoj zgrabi panika. Ko sem vse to doživljala v bolnišnici za mojega sinka, in sem ga gledala kako trpi, takrat sem mislila, da se mi bo zmešalo. Zato vem kako te boli in boli boli. Vem, ko sem tudi jaz trpela kot, da bi bila v peklu. Zopet rečem hvala bogu, da ga je čuval, da je ostal med nama.
Ko praviš, da ste skušali brez pomirjeval, to je zelo dobro in samo se dobro izjoči, ker ti bo pomagalo. Vem z mojimi izkušnjami, da jaz nisem dobro delala. Sem se jokala metala po stopnišču bolnišnice in še sama ne vem kaj sem počela, povedali so mi, ko je bilo vsega konec, ko se je stanje izboljšalo mojega sinka. Ko sva prišla domov iz bolnišnice ni minilo niti dva mesece, mene je zgrabila panika, slabosti, vrtoglavica, razbijanje srca, dušilo me je, več govoriti nisem mogla, na splošno katastrofa je bila tako, da je morala posredovati urgenca. Tako, da sedaj imam terapije, zaradi tega kaj sem vse doživljala. Kdor to ne doživi ne more verjeti kako je in kako boli. Pri tebi je pa še bolj tragično.
Želim ti, da se čim prej opomoreš in zjoči se kolikor lahko. Presenečaš me, da se kljub temu tako držiš, da si se oglasila nami tukaj na forumu. KAPO DOL!
Bodi mi lepo pozdravljena in želim ti čim manj trpljenja
Doroteja
P.S. Če želiš se lahko dopisujeva preko e-maila.? Moj e-mail je: [email protected]
Se bereva!