“Pripadati” želijo otroci in ljudje, ki nočejo misliti.

Duhovniki širom sveta svojim slušateljem pravijo: “ovce” in sebi “pastir”.

Izbira besed ni naključna.

Z “odpravljanjem” posledice, torej odganjanjem snubcev se nikoli ne loti vzrokov.

Lev, volk.. tudi jelen, lahko določen čas sicer odganja snubce in vzdržuje svoj harem. Nikoli pa ne bo nobenemu izmed njih uspelo ves čas obdržati status Alfa samca.
Moški, ki odreagira na ta način, takoj pokaže s tem ženski, da mu je več do statusa, kot do nje.
Najprej se loti snubca.

Gre torej za utrjevanje lastnine.
Nabrusiti je potrebno rogovje, se spopasti z novim jelenom. Zato ne čuti, da je izrazoslovje enako živalsko povezano. Prevarani mož je tako “rogonosec”.
Z Alfa trona vrženi poraženec, ki se mora tako posledično najprej pognati v bitko za tron.

Človek, ki čuti in razmišlja, ne bo ravnal s pradavninskim delom svojih možgan. Ker bi drugače pač naskakoval tudi vse ostale godne samice in si povečeval harem, tako kot jelen.
V prevari tudi ne bo iskal rogov temveč dejanske vzroke za prevaro in skušal popraviti njun odnos.

Zdaj, če ima ženska enostransko v mislih, da bi moral postati jelen, t.i. “stag”:
[attachment=0]Stag.jpg[/attachment]

mu tega seveda ni potrebno sprejeti. Pravilno je, da se OBA glede tega strinjata.

Prav ta živalskost, naši pra-možgani in seveda družbene simbolike, pa moške še danes nekako silijo v živalskost. Da so “alfe”. Da moški brez ženske, ni moški itd.
In to dojemanje seveda naredi več škode, kot karkoli drugega.. saj pod pritiskom teh simbolik in dojemanj življenja prehitro sklenejo zakonske zveze. Oz. ob razpadu le te, to preveč simbolično in enostransko dojemajo.

Patriarhat vseh religij namreč vztraja na moški večvrednosti in ženski podrejenosti. Posledično je ženska, ki prevara, večkratno na rogove nasadi moškega. Simbolično na več kot enem nivoju (tudi rogovi imajo več “vej”).

Posledica je, da se moški počuti kot onečaščenega, odvzeta mu je celo moškost, je čisti luzer. Zato tudi potem, fizično obračunajo z žensko. Včasih umorijo, drugje polijejo s kislino, bencinom in zažgejo.
In večji del sveta to mirno sprejema kot “častno dejanje”.

Še na Zahodu se takna dejanja romantizirajo, kot “prava ljubezen”.

In zla “feminizirana” družba jim je odvzela možnost spet postati moški. Torej: ubiti ljubimca, si podrediti žensko oz. jo enako ubiti za prešuštvo (Biblična kazen za to dejanje) ter si najti novo, sedaj očiščen in spet “moški”.

OSNOVNA TEMA:
Ljubica, ljubimec.. nimata nič skupnega z zaobljubo zakonskega para. Pogosto varajoči zakonec niti ne pove, da je poročen. Vara tako obe strani, ne zgolj eno.

Varajoči pa je tudi v primeru, da so vse stvari jasne, tista oseba, ki je prekoračila več meja. Ljubica, ljubimec ni nikomur obljubljal večno zvestobo. Zakonec jo je.
Zakonsko obljubo lahko prelomi zgolj in samo zakonec.

Ljubice in ljubimci so zgolj tisti, ki pokažejo pravi obraz zakonca, ki sebi pač privošči več, kot partnerju. Pokažejo, da so nezmožni monogamije. Tistega težko dosegljivega ideala v tem zelo seksualnem svetu.
Za človeka sicer je dosegljiv, a z zelo veliko truda, iskrenostjo in globoko povezanostjo s partnerjem.
Tega pa je malokdo sposoben.

Na nek način, bi svet moral biti bolj poln ljubic in ljubimcev, ker bi se tako prej izkazalo, kdo je kdo v zvezi.. preden se gre v večje investicije (finančne ali glede potomcev).

Drži.
A, še vedno je to dejstvo… in večina ljudi potrebuje pastirja. 😉

Smisel odnosa ni odvisnost.
Smisel vzgoje otrok je to, da jim predaš lastne moralne vrednote. Družba s slabimi moralnimi vrednotami in deviantnim sistemom težko obstane. To je resnični razlog za to, da gre vsak drug, ne tretji, zakon v maloro.

Drži. Če si bral tako kot sem napisal, se odnos, ne glede na rezultat, ureja po tem, ko je zunanja pretnja odpravljena. Živali ne urejajo odnosov, zato je tvoja primerjava malce naivna.
… pa ne pretiravat z vendeto, ker za to ni potrebe. 😉

Ljudje se prepustijo in si želijo pripadati “višji sili” (recimo temu tako, da ne bo osebnih zamer), ker je tako lažje in tudi bolj egoistično.
Prepustiš vso odgovornost za vsa sranja, slabosti, nesposobnosti, nekomu višjemu, ki bo za vse poskrbel, ker pač ti nisi sposoben ali pa se ti ne da.
Zato tudi rečemo, da je večina ljudi ovc, in jim lahko prodaš (manjšina) vsako še tako nelogično, butasto in nerazumno stvar, pravljico. Če pa ne zaleže, pa dopišeš mal zastrahovalnih elementov in groženj.

A kljubvsemu temu je še vedno lažje ostat neodgovoren egoističen infant, čeprav je tvoje dejansko otroštvo že zdavnaj mimo.

Kaj misliš, koliko je zares ZARES odraslih odgovornih in zrelih ljudi?

In kaj misliš, koliko je zares odraslih ljudi, ki se PRETVARJAJO da so odrasli (te ponavadi prepoznaš najbolj po tem, da se zgražajo nad vsem kar ni smrtno resno “odraslo” in se jim vsaka igrivost zdi popolnoma tuja, ker oni so resni in odrasli)?

Osebna svoboda ni v nasprotju s psihično oporo in eksistencialno varnostjo. Oboje je povezano in v sodelovanju, če je človek odgovoren za svoja dejanja in iskren do samega sebe in drugih.

Egoizem in nemoralna dejanja pa potekajo lahko, v popolnoma enaki meri, tako pri posamezniku, ki je “osebno svoboden” kot pri drugih 2/3, ki so to os.sv. zamenjali za “psihično oporo” in “eksistencialno varnost”.
[/quote]

Osebna svoboda in varnost, eksistenčna in psihična, je lahko v sozvočju je pri osebi, ki se zadovolji z dovolj nizkim nivojem osebne svobode, da lahko postaje sivi, nedejavni člen družbe. Vsi ostali, ne zares resni, smo nekje vmes, med deviantnostjo in negibno sivino.

Drži. Če si bral tako kot sem napisal, se odnos, ne glede na rezultat, ureja po tem, ko je zunanja pretnja odpravljena. Živali ne urejajo odnosov, zato je tvoja primerjava malce naivna.
… pa ne pretiravat z vendeto, ker za to ni potrebe. 😉
[/quote]
Napačno. “Grožnja” je vedno notranja. Paru, ki ima odnose urejene izjemno zadovoljujoče za oba, se ne more zgoditi zunanja grožnja, ker je notranja urejena.
Nestabilnemu paru, ki mu manjka notranje povezanosti, pa se bo zunanja grožnja ves čas ponavljala. Je zgolj posledica, ne vzrok.

Vzrok je vedno notranji odnos dveh. Slabši, ko je ta “odnos”, lažje bo zunanjost vplivala na par. Beri: bolj bedna konkurenca pride skozi.

Napačno. “Grožnja” je vedno notranja. Paru, ki ima odnose urejene izjemno zadovoljujoče za oba, se ne more zgoditi zunanja grožnja, ker je notranja urejena.
Nestabilnemu paru, ki mu manjka notranje povezanosti, pa se bo zunanja grožnja ves čas ponavljala. Je zgolj posledica, ne vzrok.

Vzrok je vedno notranji odnos dveh. Slabši, ko je ta “odnos”, lažje bo zunanjost vplivala na par. Beri: bolj bedna konkurenca pride skozi.
[/quote]

Drži, v idealnem insertu življenja. Odnos skozi čas niha in stabilnost odnosa je močno odvisna od nihanj, tudi psiholoških nihanj posameznika znotraj odnosa.
Včasih je pač treba onemogočiti tudi kako zunanjo grožnjo, dokler odnos še ni šel v franže in ga pokrpati, ko je to še izvedljivo.
Ne poznam nikogar, ki v odnosu ne bi imel nihanj.

Napačno. “Grožnja” je vedno notranja. Paru, ki ima odnose urejene izjemno zadovoljujoče za oba, se ne more zgoditi zunanja grožnja, ker je notranja urejena.
Nestabilnemu paru, ki mu manjka notranje povezanosti, pa se bo zunanja grožnja ves čas ponavljala. Je zgolj posledica, ne vzrok.

Vzrok je vedno notranji odnos dveh. Slabši, ko je ta “odnos”, lažje bo zunanjost vplivala na par. Beri: bolj bedna konkurenca pride skozi.
[/quote]

Nagradno vprašanje : Kakšen pa mora biti človek če se zadovoljuje z bedniki ?

Nagradno vprašanje : Kakšen pa mora biti človek če se zadovoljuje z bedniki ?
[/quote]
Ljudje se poslužujejo različnih taktik, da se povzdigujejo.
Nekateri uživajo (malce sadistično) v bedi drugih – tudi ves rumeni tisk bazira ne tem.. in vsi ljudje imajo v tem vsaj kanček užitka (razen svetnikov, ampak ti itak niso resnični).

Relativno humanitarno razgledan človek pa ne gleda na druge ljudi, kot bedne, temveč različne.
Kvalitativno najbolje za vsakega od nas pa je, da v življenju napredujemo in se ne ustavimo v lažnem zapiku veselja ob “bednosti” drugih.

Ljudje se poslužujejo različnih taktik, da se povzdigujejo.
Nekateri uživajo (malce sadistično) v bedi drugih – tudi ves rumeni tisk bazira ne tem.. in vsi ljudje imajo v tem vsaj kanček užitka (razen svetnikov, ampak ti itak niso resnični).

Relativno humanitarno razgledan človek pa ne gleda na druge ljudi, kot bedne, temveč različne.
Kvalitativno najbolje za vsakega od nas pa je, da v življenju napredujemo in se ne ustavimo v lažnem zapiku veselja ob “bednosti” drugih.
[/quote]
Nisem svetnik ampak res ne uživam v “bednosti” drugih.
Da bi me to ‘veselilo’ bi od mene naredilo še večjega bednika kot so oni.
Ampak ni poanta v temu. Kot sem že rekel,kakšen mora biti moralni profil človeka da se zadovoljuje z bedniki ? Kakšna mora biti žena da dovoli ‘naskakalcu’ (kot temu tukaj ljubkovalno rečejo) odprt prostor ? Še posebej če dobro veš kam takšno obnašanje pelje.

Nisem svetnik ampak res ne uživam v “bednosti” drugih.
Da bi me to ‘veselilo’ bi od mene naredilo še večjega bednika kot so oni.
Ampak ni poanta v temu. Kot sem že rekel,kakšen mora biti moralni profil človeka da se zadovoljuje z bedniki ? Kakšna mora biti žena da dovoli ‘naskakalcu’ (kot temu tukaj ljubkovalno rečejo) odprt prostor ? Še posebej če dobro veš kam takšno obnašanje pelje.
[/quote]

Če je govora o tem, zakaj si človek izbere “slabšega” partnerja.. je odgovor v tem: Ker se ne ceni.
“Slabše” ali boljše je v tem kontekstu karkoli tistega, kar ljudje pač v tem kontekstu merimo. Od lepote in simetrije, višine, kot drugih atributov: izobrazbe, poklica itd.
Tisto bolj tragično je, da tudi v smislu odnosa do izbirajočega samega.

Človek, ki se ne ceni dovolj, torej izbere partnerja, ki to počne v enaki meri. Drugače bi se znašel v diskrepanci – kognitivni disonanci, kjer bi o sebi še vedno mislil slabo, partner pa bi ga koval v nebesa. Potem je nekaj narobe. Človek z nižjim vrednotenjem samega sebe se tako sooči s problemom:
1. “Sem jaz res boljši, kot si mislim?” (Nemogoče)
2. “Očitno je drugi nor in vidi nekaj, česar ni.” (Ja! To bo!)

Povedano sila, sila poenostavljeno in nekoliko binarno, računalniško dvojiško. Sporoča pa bistvo.

Lastno vrednost nam dajo starši v času odraščanja in če nas ne cenijo, se nam to pozna še desetletja v naše odraslo življenje.
Kar je nekako logično, za primer porinjeno v čisto skrajnost: “Kaj bi znal otroček, ki bi živel na samotnem otočku, brez stika ljudi?”

Tudi govoriti ne.

Otrok sicer v človeškem okolju lahko kompenzira, najde sorodnika, soseda ali mentorja, ki se zanj zavzame ter ustrezno spodbudi.
Zato tudi pravi star Afriški pregovor, kraj od koder izvira človeška vrsta: “Cela vas je potrebna, da se vzgoji otroka”.

Sodobni svet gre v nekoliko drugačno smer: prisilne individualizacije. Mesta in velemesta lahko štejejo milijone ljudi, hkrati pa si znotraj te mase osamljen, sam kot na samotnem otoku.
Ni več vasi, ki bi se zate zavzela, te naredila celostnega človeka.

Posledično večina ljudi, mestnih, ne vidi svoje dejanske vrednosti. Jim nekaj manjka zato, ker v to ne verjamejo. In ja so tudi tisti, ki vase verjamejo na praktično nični osnovi – samozaverovanci.

Okolje nas dela “slabše”, posledično izbiramo slabše, na koncu ima elita, kapital s tem dobiček.. saj medtem, ko se ljudje ukvarjajo s svojim manjkom, lepo izkorišča vse te ljudi: iz njih vleče maksimum. Kar pa jih še dodatno siromaši, da nimajo energije videti dejanskega sebe, svojo lastno vrednost in lepoto.
Zato se tlačijo dol. V bednost. V diskontnost, nezanimivost, v povprečnost ali še nižje.

Izvor bede je torej beda medčloveških odnosov, ki se začne z otroštvom.

Otroci, ko odrastemo pa radi preigravamo prav manjke in strahove, ki nam jih je naložila osnovna družina. Idealen partner je tako tisti, s katerim lahko preigramo večino otroškega manjka. Pa naj bo po enem ali drugem staršu.

V primeru nasilja v družini, kjer je potrebno vedeti, da je 90% nasilja povzročenega s strani moških, pa imajo otroci izbiro: ali se pridružijo nasilnežu ali pa postanejo žrtev.
Podobno pri varanju.
Recimo, da je varal oče, nenehno. Sin vidi, kako to vpliva na mater in se torej v življenju odloči, da tega ne bo počel. Poišče vso literaturo, zgodbe in moralne nauke, ki ga v tem spodbujajo.
Vendar je tu majhna caka: ker je tako zelo orientiran v to, da ne bo varal, spregleda velik del tega kar njegov partner je. Preveč je ozrt v samega vase, da bi lahko videl drugega.
Sam je sicer zadovoljen s tem, da ne vara. Ponosen.
A ga to preveč konzumira kot človeka, partner pa na koncu spozna, da ni z njim, ker bi ljubil, čutil in spoštoval njega, temveč ne-varanje samo. Pojem je več vreden kot človek.. in ker človek želi biti cenjen kot človek in ne simbol, pojem.. gre stran.
Tisto, kar potem deluje, kot, da bi se Bog delal norca pa je: da ponavadi gre stran tako: da vara. Drugače ne zna, saj je osnovni partner s poslanstvom ne-varanja, dober človek.. in zato ne zna ubesediti kaj je narobe.
Ne zna videti, da je moteče to, da sta le dva pojma skupaj, dvoje idej.. kot dva komunista, ali pa dva vernika (pa drugače nimata nič skupnega) .. nista pa skupaj zaradi drug drugega v svoji človeškosti.
Gre za privlak ideje, ne človeka.

Ljudje pa smo sposobn visokega fanatizma pripadnosti ideji. Pa naj bo to zaradi strahu, bojazni ali pa svojega osebnega “pozitivnega” poslanstva.

Vem, da vam ni všeč, če citiram, a je na mestu…

Friederich Nietsche: “Prepričanja (ideje) so bolj nevarni sovražniki resnice, kot laži.”

Nisem svetnik ampak res ne uživam v “bednosti” drugih.
Da bi me to ‘veselilo’ bi od mene naredilo še večjega bednika kot so oni.
Ampak ni poanta v temu. Kot sem že rekel,kakšen mora biti moralni profil človeka da se zadovoljuje z bedniki ? Kakšna mora biti žena da dovoli ‘naskakalcu’ (kot temu tukaj ljubkovalno rečejo) odprt prostor ? Še posebej če dobro veš kam takšno obnašanje pelje.
[/quote]

No, to je vendar dobro zate, da ne padaš na finte rumenega tiska in z naslado brskaš po tuji brozgi. Ampak veliko ljudi pa to rabi, sicer tračarski tisk ne bi bil tako uspešen.

Bednik je pa relativno. Nekdo se ti lahko zdi beden, ker nima atributov, ki jih ti ceniš, v resnici je pa lahko zelo dober človek. Recimo v tistem insajderksem pogledu o varanju se tipu zdi, da je vse odvisno od kil, zanemarjenosti in razvlečene trenirke. Pa je marsikatera po njegovih merilih zanemarjena oseba iskreno ljubljena in ima dobrega partnerja ob sebi.
Prej je vprašanje, kakšna oseba si, da človeku, ki bi ti moral biti najpomembnejši v življenju, nekaj zelo grdega počneš za hrbtom. Pa tudi, če ti ni več najpomembnejša oseba, kje je tvoje osebno dostojanstvo, empatija, občutek za sočloveka … v današnjih časih pa res ni problem končati ene zgodbe, da bi lahko začel novo, če pač že ne gre drugače.