Danes mineva 18 dni, odkar je umrl moj mož. Diagnoza rak. Tri leta in pol se je boril s to boleznijo, ves čas verjel v ozdravitev, bil pozitivno naravnan, se šalil na račun bolezni, vendar je omagal. Ko je zbolel, je bil star 31 let. Ostala sem sama z dvema otrokoma, hči ima 8 let, sin pa 4. Hudo je, ko ju gledam, kako dobro pravzaprav prenašata vse skupaj. Vsaj čez dan se zdi, da je tako. Zvečer pa se začnejo težave. Zlasti pri sinu, ki noče iti spat, čeprav že najmanj dve leti spita s sestrico skupaj v sobi brez težav. Zdaj pa ga je vsega strah, sliši najmanjše šume, skratka zavlačuje z odhodom v posteljo. Tudi čez dan mi je kar naprej za petami. Zdi se mi, da je njegovo vedenje posledica izgube, ki smo jo doživeli.
Sama se iz dneva v dan borim z žalostjo, hodim na pokopališče, tudi do trikrat na dan, močno ga pogrešam, doma je tako prazno, zlasti, ko pridem iz službe in zvečer.
Moram pa povedati, da mi je vsaj malo lažje, če pomislim, kako je trpel zadnje dneve in ne bi prenesla, če bi to trajalo še dolgo. Ob misli, da je zdaj tam, kjer ni bolezni, trpljenja in ne bolečin, mi je pri duši lažje. Mogoče se sliši grozno, ampak tako je. Ker sem ga neizmerno ljubila, mu ne bi želela več bolečin. Verjamem, da mu je sedaj lepo in da nas čuva.
Nam pa življenje teče naprej, na žalost tudi brez njega.

Živjo,

mogoče pa tvoj sin doživlja neko stisko v sebi…nečesa ga je strah.

Mogoče je to tema..naj ima lučko prižgano mogoče bo bolje ali pa bilo
fajn da to poveš dohtarju da doživlja nek strah.Posledicaje neka travma
v zgodnjem otroštvu.

Zal mi je da si zgubila tako mladega sopotnika in otroci očeta.Verjetno
samo ti veš kako je vendar onadva sta tvoj smisel življenja in verjetno
si bi tudi on želel da živita naprej….

Pogovarjajte se…naj ne bo to tema o kateri ne bi govorili…mogoče bo
v prihodnosti potem lažje.

Iskreno sožalje draga ejča.
tudi moj mlajši sin nemore zaspati,mislim da se boji, da tudi mene ne bo več ko se bo zbudil. Podnevi in ponoči moram biti v njegovi bližini, drugače prične jokati in to se dogaja od smrti očeta…

Drage želujoče,
Samo predstavljam si lahko kaj doživljate, saj je to sigurno hujše od tistega kar sem izgubila sama. Predvsem ker morate doživljati poleg svoje, še bolečino otrok. In prav zavoljo njih, za njihovo bodoče življenje se morate iztrgati iz žalovanja. To naj ostane v vašem srcu, od tam ga pač ni mogoče izbrisati. Žalujte, ko ste same, takrat mislite na izgubljenega, v pričo otrok pa čim manj. Vem, da je to zelo težko, a poglejte otrokom v obrazke in zbrale boste dovolj moči…verjemite. Pojdite z njimi ven, na sprehode, na tortico, na plavanje, karkoli že, le, da jih boste zamotile in dale občutek, da življenje teče dalje.Nikar se ne prepuščajte žalosti vpričo njih, saj so otroci zelo dovzetni za vaše počutje.
Hoditi na pokopališče trikrat na dan ne bo ublažilo bolečine. Jo pa poglablja. Tu pomaga miselnost, da v grobu počivajo le fizični ostanki vaših dragih, njegova duša pa je z vami, kjerkoli že ste. Verjemite v to in, ko se boste sprehajale z otroki po naravi ali mestu, boste začutili, da je z vami, da vam je lažje.
Vem, sliši se neumno, a to pomaga prebolevati bolečino. Predvsem pa pomaga otrokom.
Če zvečer ne morejo spati, jih vzemite k sebi, zaspite ob branju knjigic ali samo objeti. Stisnite jih k srcu, božajte in jim dajte občutek, da niso sami, da boste vedno z njimi. Nikar ne vztrajajte, da morajo spati v svojih posteljah. Ko bo minilo najhujše, bodo sigurno spet spali v svojih sobicah. će so dovolj veliki in jim že lahko poveste kaj o življenju, jim povejte, da ste se odločili, da boste vztrajali sami naprej, saj bi tako želel tudi tisti, ki vas je zapustil…pomagajte jim razumeti.
S tem, ko se boste ukvarjale z njihovo bolečino in jo poskušale ublažiti z izkazovanjem ljubezni, boste tudi same lažje prenesle izgubo.
Vem, lažje govoriti, kot narediti, a vem, da ima vsaka od nas dovolj moči, ko gre za naše otroke.

Ljuba Ejča, moje iskreno sožalje. Samo predstavljam si lahko, kaj preživljaš. Dekleta pred menoj so ti lepo odgovorila in iz čisto vsake replike boš našla nekaj, kar boš lahko uporabila, tudi pri sinku, ki ima res težave, najbrž s strahom ob izgubi, ki je nekje v njegovi notranjosti. Najbrž se res boji, da tudi tebe ne bi več ugledal, zato ga je morda strah iti spat. NIč ne de, hodi z njim, kolikor dolgo bo potrebno, verjemi, enkrat bo že sam povedal, da je dosti, do takrat pa mu bodi na razpolago, njemu in hčerki, ker te oba zelo potrebujeta. Ena izguba je bila zanju prehuda in sam bog ve, kako v sebi še vedno trpita ob strahu, da bi izgubila še tebe. Mislim, da Seneka prav navaja, kako te zdaj potrebujeta in kako jima lahko zapolniš, njima in sebi, vsak dan posebej.

Drži se, Ejča.

Oj draga Ejča, boli me ko te berem, v spominu se vračam nazaj,…

Po smrti moža je hči leto in pol spala pri meni, vsak večer pa se je nama pridružil sin. Bila sta staejša kot tvoja, oba v nižih razredih OŠ. Zopet sem jima začela vsak večer brati.

Kadarkoli sem zamudila za cca 5 min, kot smo bili dogovorjeni sta bila že v strahu. Najbolj kot je bilo mogoče sem se potrudila, da ne govorim kako je bilo meni,…

Pri nas se je pri obeh otrokih v treh letih situacija pomirila, samo sedaj pa jaz padam,…

To pa je tudi del odgovora Seneki:

Kaj misliš kako vpliva na človeka, ki je popolnoma sesut, to da se DELA prijaznega, srečnega, zadovoljnega, in to iz dneva v dan. Vse težave naj prenaša z nasmehom, vse želje otrok, želje okolice, ko pa kaj rabiš se pa vsi (skoraj) skrijejo v mišje luknje.

Ko pa se začneš resnično sesuvati sam vase, si pa čuden, …..

Ali živim jaz zaradi sebe, ali sem na tem svetu zaradi otrok? Koliko % sem zaradi sebe, koliko % sem zaradi vseh ostalih bitij na Zemlji? Kako globoko je NUJNO, da zanemarim sebe, da bom DRUGIM ustregala?

Ejča, moje sožalje preda tabo pa je dolga dolga pot,…

Ana

Mama Ana, ko sem brala tvoj zapis je tako, kot bi brala svojega, tudi meni se to dogaja, na začetku sem se trudila zaradi otrok, se trudila biti dobre volje, ustrežljiva… sedaj po 4. letih imam občutek, da tonem, ne morem več, nimam volje, živčna.. sedaj sem pa čudna, tako kot ti praviš. vem, da moram nekaj narediti zase, ampak nimam volje, ne podpore okolice

Ejči, iskreno sožalje, naj bo tvoja pot čimmanj boleča

Pozdravljene,
hvala vsem, ki ste se oglasile. Vsaka ima po svoje prav.
Občasno res spimo vsi trije skupaj, beremo zgodbe, pravzaprav smo cele popoldneve skupaj. Lepo nam je, vendar nekaj manjka. Nekdo, ki smo ga imeli radi. Zadnja tri leta smo vse počeli skupaj, kolikor nam je bolezen to dopuščala, bili smo skupaj doma na dvorišču, hodili smo na izlete, dopuste…
Res je, da se trudim biti močna, ko sem z otrokoma,vendar tudi jaz sem samo človek, ki ima čustva in jih moram včasih izliti. Kot praviš mama Ana, za koga živimo. Vem, da me potrebujeta, sploh, ker sta še majhna, ampak tudi jaz rabim kdaj kaj zase, čas, sprostitev, nekaj za svojo dušo. Zelo naporno je, včasih pomislim, da ne bom zdržala. Kaj bo z otrokom, če se “zlomim”? Kaj mi svetujete?

Ejča, iskreno sožalje.
Moj mož je umrl maja in imam dva velika sinova. Živim le še zaradi otrok, a zaradi njiju tudi vztrajam in onadva sta mi zdaj tudi podpora, moja manjša družina, moja ljubezen, skrb, ponos, veselje. Sem dajem, od tu jemljem. V veliko pomoč sta mi, pa ne le, ker res pomagata, ampak ker nisem tako izgubljena, saj imam še vedno za koga gospodinjiti. Zelo se potrebujemo, zelo potrebujemo občutek, da bomo preživeli. Tudi sama sem se spraševala, če bom zmogla, zdaj se s tem ne obremenjujem, bom, dokler bom, saj nimam izbire. Ko pride moja ura, grem še jaz, kdaj pa bo to pa zgleda da ni od mene odvisno.

Z malimi otroki je več dela, zdaj moraš biti res pod hudim pritiskom, ko se počutita prestrašena, ker sta bila navajena na očetovo družbo. A verjemi, da boš vzdržala. Kratkomalo morala boš, in neverjetno, kaj vse človek prenese. Moč črpaš povsod, kjer ti nudijo pomoč, potoži se tistim, ki te iskreno vprašajo, kako si in hočejo tudi poslušati. Meni pomaga glasba in telovadba, če je na radiu dobra pesem hitro vstanem in potelovadim. Nekega dne sem se zagledala v izložbi v mestu in se prestrašila, kakšna sem – čisto sključena. Zdaj zavestno pazim na držo, kadar se spomnim. Ko bereš za otroke, vzemi kdaj tudi svojo najljubšo knjigo, čeprav ne bosta razumela, kljub temu lahko poslušata, kako bereš nekaj zase.

Moj mlajši sin hodi k psihoterapevtu in ta ga v žalosti spodbuja. Ko sin pove, kaj ga žalosti, ga on vpraša kaj takega, da postane še bolj žalosten, pravi, in gre v še večjo žalost. In tudi če moraš jokat je to dobro, če daš žalosti duška, lažje živiš. Tako da bi rekla, da tvoji obiski pokopališča delujejo podobno, in podzavestno ravnaš prav. Pride pa dan, ko ne utegneš it tja in takrat ne smeš imeti slabega občutka, saj njega v resnici ni v grobu, je s tabo, kot pravi Seneka.

v veliko pomoč je ta forum, enkrat sem se potožila, kako mi je hudo in tiste odgovore hodim prebirat vedno znova. Kako smo si v bolečini podobni! Zdi se mi, da imam tu same prijatelje, ki me razumejo in so taki kot jaz. Vsi smo žalostni in vsi gremo nekako naprej.
lepo Pozdravljena

Draga ejča.

Povem ti, da še danes po dveh letih boli kot takrat, vendar se navadiš na to bolečino in živiš z njo.
Sprašuješ kaj bo če se zlomiš, NE BOŠ SE,samo še bolj trda in močna boš.
Ja res je naporno, vendar ne razmišljal v negativni smeri.
Ne boš se zlomila.
lp

DOBRO JUTRO VSEM!
Drage moje, predvsem ejča, tako kot pravi “še žalujoča”…NE BOŠ SE ZLOMILA! Pa veš zakaj? Ker smo ženske prekleto močne, ko nam je najhuje. Veliko močnejše od moških. Seveda so izjeme, a moški se običajno zatečejo k svojim staršem, če jih še imajo in ti jim potem pomagajo pri gospodinjskih delih, pri vzgoji…so pa tudi taki, ki iščejo uteho v omamah, delu. Ženske pa se vedno obrnemo in zanesemo v največji meri le nase. Odkod nam ta moč ne vem povedat, je pa tako. In naj ti ne bo žal, če boš morda potrebovala nekaj let, da boš pomagala otrokom. A to pomoč moraš jemati tudi kot pomoč vam vsem, ne le otrokom. Saj boš tudi ti čutila zadovoljstvo, ko boš videla kako otrokom počasi priteka življenje nazaj.
Bolj sem se zamislila nad tem, da ste potem ve čudne za okolico…vem le to, da se ljudje nagonsko izogibajo ljudi, ki žalujejo. Večina nima niti toliko občutka, da bi našli prave besede, razen tistih, ki vas imajo radi.
Prepričani so, da so oni še daleč od teh dogodkov in se bojijo občutkov tesnobe, če poslušajo tvoje črne in pesimistične besede. Vedeti morate, da so tolažbe sposobni edino tisti, ki jim kaj pomenite. Torej, poiščite takšne ljudi, verjetno jih boste našle tam, kjer najmanj pričakujete. Žal med temi velikokrat tudi ni vaše družine, čeprav bi od svojcev najprej pričakovali tolažbo. Zakaj je tako, je spet druga zgodba in ne morem razpredati tudi o tem. Mene osebno so presenetili ljudje, od katerih sem najmanj pričakovala, da bodo razumeli. Od matere pa tudi nisem dobila tistega kar sem pričakovala in želela.
še en nasvet in to dober- vsem, ki se bojite, da boste strmoglavile, prosim pojdite k zdravniku, da vam predpiše antidepresiv. Meni je v najhujših trenutkih zelo pomagalo. sicer traja kakšen mesec dni, da se pozna njegov učinek, vendar pa je potem lažje. Najbolj nevarno je ravno samopomilovanje in pesimizem. Vse to pa uspešno preprečuje antidepresiv.Če vam je nerodno, ni treba o tem nikomur govoriti.
Pravite, da bi rabile čas zase….zakaj pa? Da boste čepele v kotu in jokale nad usodo? Nič ne bo pomagalo in potem boste morale vseeno skuhati kosilo in poskrbeti za svoje otroke…
Tiste, ki imate starše, prosite jih za varstvo za kakšne par ur in si privoščite kar vas je veselilo…masažo, sprehode, nakupovanje…karkoli, le doma ne čepite. Treba se je zaposliti z delom ali tistim kar ste najraje delale. To pa ne sme biti tisto, kar sta počela s partnerjem skupaj. Sigurno so stvari, kjer vaš partner ni bil zraven, pa ste jih vseeno rade počele. In zapomnite si, kamorkoli boste šle, povsod bo on z vami, v vašem srcu in v mislih se lahko z njim pogovarjate. Pomaga, če boste verjele v potovanje duš….sama nisem nikoli, sedaj pa sem skoraj prepričana, da je on tu nekje blizu in pazi name….

Draga Ejča, moja zgodba je podobna tvoji le, da je od smrti mojega moža minilo 5 let in 15 dni!
Preživela sem po korakih, njaprej 10 dni,1 mesec, 1 leto….
V najhujši krizi so mi pomagali prijatelji in sorodniki, zlasti tašča in seveda moje zlato sončece, najina hči, ki se je rodila po njegovi smrti!
Želim ti, da čimprej najdeš vsaj malu miru zase in za otroka!

Draga Ejča!

Sprejmi moje iskreno sožalje. Izguba bližnjih je velik velik šok, tudi v primeru bolezni se vendarle nanjo ne moremo ‘pripraviti’. Žalost je neizmerna.
Sama sem doživela izgubo očeta pri svojih osmih letih starosti in vem, kake strahove sem imela v sebi, da bom še mamico, spomnem se, ko si je zlomila roko, sem jokala kot dež cel dan, sem mislila, da je tudi zbolela in da bi tudi njo lahko izgubila.
Sigurno je pri sinu in hčeri izguba težka, mislim, da sta jo ponotranjila, navzven je verjetno ne kažeta zelo, v smislu jokaja in podobnega, se pa izraža drugje. Samo predstavljam si lahko kako težko ti je v duši, da si že tako zgodaj izgubila svojega moža (čeprav je vedno prezgodaj), in ostala sama z dvema otrokoma. Res sem žalostna, ko pomislim, kaj prestajaš. sama sem izgubila očeta v otroških letih, žal lahko rečem, da se mi je to zelo zelo poznalo, zelo zelo sem se bala za mami, žal pa sem lani izgubila še zlato mami, tudi zaradi te krute bolezni, raka. Kot sem rekla, pred leti enako očeta. Tako, da usoda nam res ne prizanaša.

Nimam nasveta zate, ker vem, da v časih take žalosti, ni besed, sploh pa ne, saj bo bolje čez čas in podobnih…. Te floskule sem pa najbolj sovražila v času izgube in v mesecih, ki so sledili. Ker redki si predstalvjajo, kaj človek doživlja v sebi. Svoje bližnje še vedno nekako čakamo, da bodo pa enkrat še prišli in se bomo lahko še pogovarjali z njimi, jih slišali in videli pred sabo. Še kasneje so te dvojnosti še kako prisotne. Vem, da niso racionalne, saj si v sebi, kot si že sama rekla, ne želimo, da bi bližnji te bolečine prestajali še naprej. Vendar razum in srce sta vedno šla vsak svojo pot.

Draga ejči, jaz ti želim največ moči, kar jo v teh časih premoreš, da si zapolniš svoj čas z druženjem z otroki, da poskušaš svoje misli čimbolj preusmeriti drugam. Jaz zase vem, da ne vem kaj bi bilo z mano, če takrat ne bi imela službe, šla sem že kar kmalu delat, čeprav sem bila zelo zelo boga, psihično kot fizično. Vendar doma pa ne vem kaj bi bilo… Ne vem, če bi zdržala, tako sem vsaj malo preusmerila misli drugam…

Drži se…

lahko noč

Hvala Nastjaa. Lepo si napisala. Vseeno me zanima, koliko sta stara tvoja sinova.
Seneka, havala za spodbudne besede. Prve dneve je res mrgolelo ljudi okrog nas, zdaj se stvari umirjajo in tudi množice ljudi ni več. Ostali so le nekateri, ki ponujajo pomoč in iskreno tolažbo. Žal med njimi ni veliko njegovih bližnjih sorodnikov (mame in brata). Verjetno je tudi njim preveč hudo zaradi izgube sina (sicer si pa nikoli nismo bili preveč naklonjeni).
Ko sem napisala, da rabim čas zase, nisem mislila, da bi sedela v kotu in jokala, ampak šla s prijateljico na sprehod, na kavo ali zgolj klepetat.
Alica 38, žal mi je zate in tvojo hčer. Predstavljam si, kako ti je pri srcu. Tudi moja sestrična je rodila po moževi smrti (prometna nesreča).
Hvala Zarja1, tudi jaz že 14 dni hodim v službo in tam preusmerim svoje misli, celo sprostim se.
Danes mineva 21 dni, spet postajam žalostna. Zgleda, da prihaja žalost še za mano. Prejšni teden skoraj nisem jokala, zdaj pa se mi solze kar ulijejo ob pogledu na njegovo sliko ali na stvari, ki jih je v hiši sam naredil. Žalostno…

Ejca, kako delati z otroki in kako se obnasati zraven njiju, so ti svetovale ze pred mano.

Glede tebe same pa svetujem, da gres na kaksno kavico ali sprehod s kaksno res dobro prijateljico – upam, da jo imas – ob njej se lahko zjokas,
poves svoje strahove in lazje ti bo ze zato, ker se bos nekomu izpovedala.

Nekako najdi cas za to – upam, da imas koga, ki lahko za urico ali dve na teden popazi na tvoja otroka namesto tebe.

Glede “zunanjega” zalovanja pa predlagam, da ne nosis crnih cunj – ce ji nosis – saj to na otroka deluje se bolj bolece kot je izguba oceta,
pa tudi tebi jemljejo se tisto energijo, ki jo imas. In ki jo bos se potrebovala .

Draga Ejča, moje iskreno sožalje. Mogoče ne bi bilo slabo, če se kdaj zlomiš pred otroci, se zjočeš, se zjočete skupaj…pa čeprav se to zgodi večkrat in znova in znova…in ti bodo mogoče rekli, da ne bodi no žalostna. moje mnenje je, da bodo tako vedeli, da v žalosti niso sami, da si žalostna tudi ti, da so njihovi občutki in jok nekaj naravnega. sedaj, ko bo prvi šok za tabo, se bodo občutki osamljenosti in praznine stopnjevali, ne odlašaj, pokliči kakšnega človeka, ki ti je blizu, ali prijateljico, ali sorodnika in se z njim pogovori, zjoči, znova in znova. želim ti moči in upanja v teh težkih trenutkih in ti pošiljam topel objem.

Ejča, včasih je brezup, včasih pa nekako gre. V službi moraš misliti na delo in čas mine, a žalost te zasleduje in zgrabi za vrat kadarkoli. In tako se tudi meni menjavajo razpoloženja, poleg žalosti še strah pred prihodnostjo, motnje v spanju, slaba koncentracija in tako. Moja fanta imata 25 in 28 let. Od začetka sem jokala tudi pred njima, saj sem morala, sedaj ne jočem več vsak dan in se po možnosti umaknem, čim mi gre na jok.

Ampak načelno se mi zdi, da je res vsem lažje, če si žalost pokažemo, točno tako, kot je svetovala m ribca. To daje nek občutek vrednosti, pa tudi varnosti, saj je logično, da moraš biti žalosten po taki izgubi. In če sta onadva žalostna, ste si bližje, če še ti pokažeš žalost.

Valenska, ali res misliš, da črnina jemlje energijo? Energije mi res manjka, a dvomim, da jo bom dobila z nekim svetlim puloverjem? Ne vem.

Ojla Ejča, kako ste?
Ne mine dan, da se na spomnim nate in tvoja otroka. Upam, da se stvari umirjajo!
Z vami v mislih
Alica

Pozdravljena Alica 38!

Hvala, ker misliš na nas. Žal se stvari ne umirjajo. Zdi se mi, da je vsak dan slabše. Vsaj z mano. Ponoči se zbujam, mislim nanj in ga vse bolj pogrešam. Vsako noč spim manj, čeprav sem čez dan nonstop v “pogonu” zaradi službe in otrok, ki zahtevata svoje. Zvečer kar padem v posteljo, ampak se zbujam okrog štirih. Potem včasih hodim po hiši, jokam in spet jokam.
Ravno danes sem se zalotila pri mislih, da se bo kmalu vrnil. Navajeni smo bili, da ga ni bilo tudi po 10 do 14 dni zaradi zdravljenja. Kako hudo je, ko se zavem, da ga ne bo več. Spet solze…
V ponedeljek bo en mesec, odkar sem ga zadnjič videla, se ga dotaknila, se z njim pogovarjala. Spet solze.
Ne vem, kako bom. Kakšen dan sploh nič ne morem, najrajši bi bila sama s sabo.
Tako zelo ga pogrešam…

O, Ejča, kako žalostno! To zbujanje poznam. Prve tedne sem spala samo po dve, tri ure, potem počasi že štiri in pet, zdaj sem že včasih nekje pri šestih. Če grem spat prej, se v trdi temi zbudim in potem včasih proti jutru še zaspim, včasih pa ne.

Nisem razumela, kaj mislijo psihologi, ko pravijo, da je lažje prebolevat z jokom in da so največji reveži tisti, ki ne morejo jokat. Jaz dosti jočem, a nikoli ne vidim nič lahkega v tem, nikoli se po joku ne počutim boljše ali manj žalostna. Edino to je, da ko dolgo jočeš, potem en čas ne rabiš jokat. Zdaj vem, da je to menda zdravo za duševno ravnovesje, da ne zboliš. Ni lažji način žalovanja, boljši je.

Tako rada bi ti napisla kaj v tolažbo, pa mi nič pametnega ne pride na misel.
Nekatere velike ptice so monogamne. Brala sem, da si sive gosi izberejo enega partnerja za vse življenje. Če goska umre, si njen partner ne poišče nove družice, ampak ostane sam. Včasih celo neha jesti in pogine. Na te ptiče zdaj dostikrat pomislim, kadar mi je hudo.

Mislim nate in ti skušam stati ob strani. Drži se!
Želim ti lahko soboto!