Danes je spet dan, ko te pogrešam tako močno…
Tvoj sin gre v ponedeljek v prvi razred, prosim te, čuvaj ga.

Pošiljam Vama močan objem,tebi in sinku, bodi močna za oba, moraš biti močna za oba!!!

Hudo mi je ko berem take poste, na nek način te razumem, trpeti sem gledala svojo mami, ki je izgubila moža (jaz očeta), ko mi je bilo 9 let.
Od takrat naprej sem doma gledala večinoma le žalost in mamine solze, posledice pa nosim še sedaj. To ni enostavno, so hude travme, mnogi ti govorijo “živeti moraš dalje”,a kaj ko ni enostavno.
Izgubila sem očeta, tudi mami se je že poslovila…

Vsega pač ne moremo izbrisati iz glave, tu so spomini…lepi spomini…

Če potrebuješ ramo sem tukaj – za vaju.

Tolažba,

hvala ti, tudi jaz ti pošiljam močan objem.

Res je, da je ziveti treba naprej vendar je težko, no nekako se naučiš živeti z bolečino.

Zaspiš z mislijo nanj, zbudiš se z mislijo nanj…. vsak dan pa ni važno koliko časa je minilo.
Pravijo, da čas celi rane, ne jih ne, samo privadiš se na bolečino v duši.

Pošiljam Vama močan objem,tebi in sinku, bodi močna za oba, moraš biti močna za oba!!!

Hudo mi je ko berem take poste, na nek način te razumem, trpeti sem gledala svojo mami, ki je izgubila moža (jaz očeta), ko mi je bilo 9 let.
Od takrat naprej sem doma gledala večinoma le žalost in mamine solze, posledice pa nosim še sedaj. To ni enostavno, so hude travme, mnogi ti govorijo “živeti moraš dalje”,a kaj ko ni enostavno.
Izgubila sem očeta, tudi mami se je že poslovila…

Vsega pač ne moremo izbrisati iz glave, tu so spomini…lepi spomini…

Če potrebuješ ramo sem tukaj – za vaju.[/quote]

@vedno tvoja: Bodi močna. Ne znam ti pomagati drugače kot z oguljeno frazo. Pred 3 meseci sem izgubila mami. Stara je bila 52 let, jaz pa jih imam 27. Vem, da sem že odrasla, vendar se počutim kot majhna punčka, izgubljena v viharju čustev. Še huje mi je, ker ne znam ali ne morem pomagati očiju. Boli ga, pogreša jo, izgublja voljo … poskušam mu pomagati tako, da ga aktiviram, greva v hribe ali v mesto ali pa mu sestra pripelje vnučka. Iskreno povedano tako tudi sebi pomagam. Vendar to ni dovolj. Ne morem in on ne želi biti z mano 24ur na dan. Dvakrat na dan gre svečko prižgat, stanovanje pa je polepljeno z njenimi fotografijami. Hudo mi je. Za mami, ker ne bo gledala svojih vnukov, ko rastejo, ker je ne bo na moji poroki in ker se ne bo sivolasa sprehajala z roko v roki z očijem. Pa ne vem kaj naj naredim, saj mi je v težkih situacijah vedno ona setovala in mi bila v oporo.