pogrešam mami
Ni še štiri mesece, še vedno ne morem dojeti. Vsak dan znova, ko pomislim nanjo, kako jo bom poklicala, ji kaj povedala o njenih vnučkah, se šele spomnim, da je ni več. Danes je moja starejša rekla; “le zakaj je niso zdravniki pozdravili, bi šli zdak skupaj na počitnice?
Joj, za koliko stvari mi je žal, da jih nismo doživeli skupaj, kako prehitro je odšla, kako jo pogrešam, našo babi, prijazno in ljubečo…
In vedno znova premlevam in nikakor ne morem pozabiti prizorov zadnjih tednov grozljivega trpljenja…Moja mami.
Kdaj bo bolje, kdaj bo lažje? Kdaj bo vsaj malo lažje?
Moja mami je dve leti umirala za rakom. Pred dvema mesecema je zaspala stara 50 let. Ne morem vam opisati bolečine, ki jo občutim sedaj. Tako zelo jo pogream, da sploh ne vem, če bom kdaj spet normalno zaživela. Zelo sva bili povezani, tako jo imam rada, da mi bo srce kar počilo.
Zelo, zelo te pogresam, kjerkoli si.
Sergeja in vse ostale, tudi moja zgodba je približno takšna kot vaša, le da sem pred 11 dnevi izgubila očija. Čez noč…nič bolan….baje srčna kap. Star je bil 53 let. Kako hudo je to. Še hujše je pa zato, ker nikoli ne bo videl svoje prve vnukinje, ki se bo rodila čez slaba dva meseca. Nikoli ne bom pozabila, kako je jokal od veselja, ko sem mu povedala, da sem noseča. Kakšne načrte je že vse imel, kaj bosta vse skupaj delala….. Vem, da moram sedaj misliti le na našo malo pikico, ampak ne morem…kar jokam in jokam in ne dojamem!
Oči, rada te imam!!!!
Včeraj je bilo šest mesecev, odkar je ni. In velika noč, ki je bila njen najljubši praznik, vedno smo pripravili pisanke pa košarice z velikonočno hrano, okrasili stanovanje…
Lani je bilo zadnjič, ko je bila z nami za veliko noč in zbrala je toliko moči, da je s svojima vnukinjama nesla k žegnu. To je bila njena zadnja pot peš iz hiše.
Jaz nikoli nisem marala hoditi v cerkev. Letos sem velikonočne obrede naredila v njen spomin.
Mami moja, pogrešamo te!
sergejah, tudi jaz pogrešam atija (kmalu 18 let) in mamico(40 dni), sem brez obeh. Še kako dobro vem, kako čutiš in kako ti je. Res se vprašam, pa kaj res moramo iti čez vse to. Upam tudi, da si skrbno poslušala mašo v cerkvi, upam, da dobivaš na tvoja vprašanja tudi odgovore.
Katja 26 iskrene čestitke ob pričakovanju novega družinskega člana.
Vesela sem, da smo tukaj ljudje miselno in čustveno povezani, žal vsak tega ne razume.
Mene pestijo še dodatni problemi, treba je urediti zapuščino, in seveda se je tu oglasil še mamičin izvenzakonski partner (od oktobra 2005), ki išče, kar mu pripada, med ostalim tudi delež hiše, v kateri s sestro (29) in mojo družino stanujemo.
Kaj bi vam rekla, bo boljše? Ma kaj pa vem. Upam, upam in še 1xupam.
Tudi jaz vsem en velik objem.
tudi, hvala za čestitke….sicer me je pa kar zmrazilo, ko sem prebrala o maminem izvenzakonskem partnerju. A ste se vsaj razumeli? Predvidevam da ne preveč, glede na to, kaj zdaj hoče. Dej se mal pozanimej, sam men se zdi, da če nista bila več kot 3 leta v izvenz. skupnosti (to bi bilo šele letos oktobra) nima kaj iskat okrog deleža, razen če je kaj vlagal v hišo, to je pa druga stvar.
Katja26, ojla. Nikoli vlagal, niti 1 žarnice kupil, nikoli v tej hiši živel…Po zakonu se izvenzakonska skupnost prizna že po 2 letih, torej je do tega upravičen.Ampak s tem se ne bom ukvarjala jaz, temveč ljudje, ki so za to usposobljeni, so se šolali in se srečujejo s tem vsakodnevno,naš odvetnik.Obstaja pa tudi ustna oporoka, katero je mami izrazila pred patronažno sestro in pa frizerko, ki je prišla mami porihtat( s tem je upravičen samo do 11% vrednosti hiše ).Mami je pa bila tudi lastnica 1/2 njegove hiše postavljene na 1400m2+vinograd nekaj malo čez 4800m2.
Kot sprašuješ, ste se razumeli? razumeli zato, ker smo mami privoščili srečo, sprejeli bi tudi cigana,kitajca, če bi videli da je mami srečna, ker si ona ,ma vsi mi si to zaslužimo. O njem pa toliko, kaj bi ti storila, mami je padla v komo,sestra ga je o tem takoj obvestila, on pa vraša če mora prit.Ko pa pride, pa reče ja zdaj pa nič več ni treba skrivat, zdaj pa lahko igramo odprte karte. O nadaljnem sploh ne bom zapravljala besed, škoda moje energije.Da je zadržal mamino odpustnico iz Onkološkega z Lj, s tem sploh mami, ne mi dve s sestro, niti osebje na Pohorju ni vedelo v kakšnem stanju je mami dejansko bila. Vem vsak bo pametoval, ja pa saj niste mislili da bo preživela. Ja pa smo, umrljivost pri mamičini bolezni je cca.86% jih ne preživi,14% lahko z boleznijo živi 5 ali več let. Midve sva jo imeli v tistih 14% pa če verjamete ali ne.Sekundo nisva pomislili na smrt, prisežem. Do pogreba in do danes ni kontaktiral z nami. Ja je lažem, po treh tednih maminega pogreba je kontaktiral preko odvetnika. Ja potem pa mi še kdo naj reče, kako jo je imel rad, kako dosti mu je pomenila. Kakšen človek je to?
Ampak kot pravi eno izmed 20 pravil za lepše življenje
-če si izgubil bitko, še ne pomeni, da si izgubil vojno.
Tu se ne gre za denar, hvala Bogu, tu se gre za princip, za pot, katero je on prvi izbral. Zaščitila bom sebe, svojo družino, predvsem pa čast mamice in atija, pa če bo stalo ne vem kaj. Kajti oba sta nam omogočila z odrekanjem marsičesa, otroštvo sem imela zelo težko, bili smo razdvojeni 600km, da sta nekaj ustvarila, to kar sedaj imamo mi. In verjemite, to bi storil vsak, tudi vi, za svoje starše iz časti in spoštovanja.
Mami in ati zelo smo ponosni na vaju.
Danes je sonček, topel dan, nekaj je v zraku, to je ljubezen, uživajte ob tem, uživajte ob mislih na lepe, srečne trenutke, ki ste jih preživeli z vašimi najdražjimi. Naj lepi spomini prevladajo nad tistimi manj lepimi, in s tem vam bo lepše, lažje v teh še tako težkih trenutkih.
A ja pa še nasvet. Sestra mi je nekaj dni po maminem pogrebu podarila knjigo AVTORICE DOREEN VIRTUE : Angelski napotki za vsak dan
365 angelskih sporočil, ki vam prinašajo tolažbo in zdravje ter vam odprejo srce.
To knjigico stisnete k sebi, si v sebi nekaj zaželite ali se nekaj vprašate, potem pa kar nekje odprete in si preberete sporočilo dneva, ki vam je ta dan namenjeno, boste videli kako je to lepo.
No upam, da vas ne morim s svojim pisanjem, ampak moram vam napisati še samo to, torej sporočilo iz knjige, ki sem ga odprla ravnokar zase (vprašala sem se, da mi mamica naj da odgovor na to, torej na to ali se naj boriva za resnico,zapuščino, in če naju s sestro, tj. najino odločitev podpira), za vse nas tu gor, ki smo z mislimi povezani
Sporočilo 179
VEDITE, DA SE NIMATE ČESA BATI
Ljubljeni otroci, preženite vse bojazni, saj ste skupaj s svojimi ljubljenimi že zdaj in za vse večne čase varovani z Božjo ljubeznijo. Pozabite na strah…izročite nam vse skrbi in bojazi ter se sprostite v spokojnem spoznanju, da ste tako vi, kot vaši bližnji varni.
Pozorno bedimo nad vami in smo vam vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Vsakič, ko vas tarejo skrbi, ko vas obide kak strah ali občutek, da niste ljubljeni ali da ste sami, se, prosimo, pogovorite z nami. Svoje misli nam lahko zaupate naglas, potiho ali v obliki pisma. Pogovor z nami vam bo pomagal, da se boste razbremenili bremen, nam pa omogočili, da vam bomo nudili oporo.
Ničesar se nimate bati, ne zdaj ne v prihodnosti. Prekriti ste z varujočo odejo Božje ljubezni- zato si v miru odpočijte.
MISEL DNEVA
Sproščen (a) sem, saj sem varen (a) in zaščiten (a). Vse skrbi izročam Bogu in angelom in si dovolim čutiti spokoj.
In kaj boste rekli? Lepo ne?
Upam, da sem vam vsaj malo polepšala dan. Cmokec in pa objem vsem
vaša tudi.
Oh, kako mi je hudo, ko berem vaše poste. Vsem izrekam sožalje. Meni mineva skoraj 21 mesecev od kar sem zadnjič pobožala in poljubila mojo zlato mami. Saj mi je težko, a misel na to da je bila ob meni 35 let, spoznala moja oba sinova, svoja vnukeca, me pomirja ko me stisne pri srcu.
Katja26, zdi se mi, da je prav gotovo dan ko se ti rodi otrok najsrečnejši dan v življenju in če si kdaj želiš da bi bili tvoji starši ob tebi je to ta dan. Da bi spoznali najlepše dete na svetu. Moj mlajši brat (26) pričakuje otročka, a naše mami ni tu da bi ga kdaj lahko spoznala. Vem da mu bo hudo, a kaj ko življenje teče naprej. Katja26, mislila bom nate, da bi ti življenje naprej namenilo čim več sončnih, nasmejanih dni ob tvojem otročku in da bo s časom bolečina manjša.
Tudi, sem ostala brez besed….ne vem, kaj bi rekla. Na svetu je pač preveč takih ljudi, kot je “tvoj očim”. Vedi pa, da ima palica dva konca in se bo tudi njemu vse vrnilo, čeprav to niso besede, ki bi jih ti sedaj rada slišala. Ne vem, zgleda da gre danes vsem samo za denar. Res žalostno. Želim ti, da bi se čimprej in čim bolje rešilo.
Piki Miki* tebi pa res hvala za te besede. Sicer moraš itak sam prebolet te stvari in se naučit živet enkrat tudi brez staršev, ampak je pa lepo, ko vidiš, da še nekdo čuti s tabo in ti nameni nekaj prijaznih in vzpodbudnih besed; da so še ljudje na svetu, ki jim ni vseeno in odreagirajo kljub temu, da te osebno ne poznajo. Ti pa malo stisni svoja otročka k sebi še v maminem imenu…tudi jaz bom svoji pikici povedala, kako zelo rad bi jo imel njen dedi.