Mineva štiri leta, kar mi je v nedeljo popoldne vstrajno zvonil telefon… Dobila me je sestra….Mami je padla, ne vemo kako je z njo. takrat se mi je v trenutku sesul svet… Na mami sem bila navezana bolj kot na karkoli drugega. Imela sem jo (in jo še vedno imam) neskončno rada….
Po treh urah mučnega čakanja… klic…. Mamice ni več….
Še sedaj ne mine dan, ko ne bi jokala… Od strašnega zakaj, sem prešla že skozi vse faze…In še vedno tista grozna misel, da se od nje nisem mogla niti posloviti. To me boli. Še danes. Da ji nisem mogla reči: Hvala za vse in rada te imam.
Verjamem in vem, da je nekje blizu… sej je nemogoče, da bi ljubezen ki smo jo gradili skozi vsa leta njenega življenja umrla z enim korakom v prazno. Iz te ljubezni skušam črpati, čeprav mi je v teh dneh še posebej težko…

kl3, daj svoji žalosti pot in prostost! Saj pridejo dnevi in trenutki, ko nekako ne moremo drugače, kot izjokati bolečino in si znova in znova skušati odgovoriti na vprašanja, na katera pa verjetno ni pravega odgovora.

Velikokrat v življenju se vprašamo, zakaj nismo storili tega, zakaj nismo naredili onega, zakaj tako? To se sprašujemo takrat, ko nam je hudo, ko nam je žal za vsak izgubljeni trenutek. Tudi za trenutek, ko smo želeli svojemu ljubemu človeku reči, da ga imamo radi, da ga spoštujemo, da ga cenimo, da si ne moremo zamisliti življenja brez njegovih nasvetov, brez njegove prisotnsoti, bez njegove ljubezni, pa naj je bil to oče, mati, brat, sestra, stric, teta, stari oče, stara mati, bratranec, sestrična ali pa morda samo ljubi in dragi sosed.

In življenje gre naprej, v nas pa kljujejo ta vprašanja in neodgovorjeni klici po tem, da bi že vendar našli odgovor, da bi še vendar spoznali neko tiho resnico in občutili tisto mirnost v sebi, ko začutimo, da nas je naš dragi pokojni slišal, da je začutil, kaj mu želimo sporočiti, da se želimo posloviti od njega tako, da ne bo v nas vedno občutek tako močne praznine, ki nas nikoli ne poteši.

Mamica je odšla, tudi ona ni vedela, da odhaja, samo odšla je. Če bi vedela, bi ti dala možnosti in priložnost, da se posloviš od nje. Tako so bile te možnosti dane le v času vajinega prijateljevanja, vajinega druženja in izkoristili sta jih, kolikor sta jih pač želeli. Vedno nam je včasih žal, ker nečesa nismo naredili, ker nečesa nismo naredili večkrat, bolj pogosto, v večji meri.

In potem to tako zelo boli. Pogovarjaj se z njo, v mislih in v tišini, ki si jo moraš vzeti samo za to, da boš takrat samo z njo, s svojo mamico. Pogovarjaj se takrat z njo, povej ji vse v tišini sobe, v mraku, v miru, vse, kar si ji želela povedati. VEdno, ko se vrne spomin k tebi, vedno se pogovarjaj z njo, zarij glavo v blazino, jokaj in se pogovarjaj z njo. Vedi, da te bo takrat slišala, vedi, da je takrat ob tebi, samo ob tebi in sami sta takrat, takra ji res lahko poveš vse, kar ti leži na srcu… in za lep čas bosta spet skupaj, spet bo spomin postajal lep in mirnejši, duša ne bo več tako žalostna. Kadarkoli se taki trenutki vrnejo, si vzemi čas zanje. Čeprav nesluteno boli in ta bolečina hromi telo in duha, kljub vsemu sta takrat z mamico skupaj…

Bodi močna in dovoli si biti šibka … v trenutkih, ki naj bodo samo vajini.

Drugače pa živi in v življenju se nikoli ne odreci želje in potrebe po tem, da človeku, ki ti je drag in do katerega čutiš nekaj posebnega in mu to želiš povedati, da izkoristiš tisti trenutek in mu to tudi poveš, tudi večkrat, nikoli ti ne bo žal.

Drži se, kl3, in kar pogrešaj mamico, kar nameni ji spomin in misli, kajti takrat je tudi ona s teboj!

Hvala ti, draga marija (1).

Ganila si me. Iz vsake tvoje besede veje sočutje, milina in tolažba. Veš, včasih se mi zdi da sem že dovolje “velika” in da je minilo že dovolj časa, da neham jokati, da bi lahko prebolela…. A toliko je stvari, ki bi jih želela deliti z njo, toliko stvari se je zgodilo, ob katerih bi jo tako zelo potrebovala. Med drugim sem rodila sinčka, nje pa ni bilo zraven….toliko časa sem videvala samo babice in vnučke… danes sem. lahko iskreno rečem, vsaj vesela za vsakega od njih… A pogresam jo ob vsakem mejniku, vsakem družinskem dogodku, pogrešam celo vse tisto, kar me je včasih pri njej motilo….
Veš, ona je bila izjemen človek. Preprosta, krhka, a prav zato tako zelo močna. Njen moto skozi življenje je bil…. živi dobro sedanji trenutek…. Preden je odšla, nisem doumela bistva in globine tega… Sedaj vem…Kmalu po njeni smrti sem prišla do spoznanja… ali bom celo življenje kot mrlič, ki hodi, ali pa bom nadaljevala tisto, kar je ona bila in naredila iz svojega življenja zase in za druge nekaj lepega… Mnogokrat mi ne uspe…a vem, da bi si ona to želela in zato grem naprej… čeprav mnogokrat v solzah…..

kl3, za izražanje čustev bolečine, otožnosti, hrepenenja, stiske, veselja, sreče, radosti … človek nikoli ni dovolj star. Midve z mojo materjo sva se zelo pozno “našli” in zdaj, ko sva si druga drugi prijateljici, ko se bolj razumeva, ko “čutiva” druga drugo, skušava obe to tudi izkoristiti. In verjamem ti, da ima človek v taki situaciji rad tudi pomanjkljivosti naših dragih, ki so nas prej motile, da imamo radi vse, kar se njih pravzprav tiče. In da odpuščamo nerodnosti, ki so popolnoma človeška lastnost, da sprejemamo vse, kar nam je dano.

Jaz, ki še imam mamo, si težko predstavljam, kako bi mi bilo, če je ne bi bilo poleg ob rojstvu mojih punc. To je za eno žensko tako zelo težko, da ni ob njenem najlepšem življenjskem trenutku poleg tudi njene matere! Pa naj bo taka ali drugačna. Če se samo spomnim besed, ki mi jih je namenila tisto jutro, ko sem šla rodit???? Človek ne bi verjel, ampak … to je bila ona, tam je bila in pogled nanjo mi je še danes mil in topel. In tolikokrat se nasmejiva tej neumnosti in tem besedam, ki so bile tako butaste in tako surovo grobe! Ampak, bile so njene besede in še danes vem njih redosled !!! :-))

Zato pa vem, kaj bi ti pomenila njena prisotnost ob rojstvu tvojega otroka! In tudi to vem, da si ji takrat podarila svojo najlepšo misel!

Drži se, kl3!