Oba s sedanjim partnerjem sva ločena in imava otroke iz prejšnjih zakonov. On je ločen pet let, jaz dve. Skupaj sva kakšno leto, zaenkrat živiva vsak na svojem, moji otroci z mano. Pogovarjala sva se, da bi sčasoma živeli skupaj. Težava je nastopila ob reakcijah njegovih otrok in njegove bivše žene, ki ga po petih letih še vedno hoče nazaj, ga kliče, čaka pred njegovo hišo, ki ni daleč stran od njihovega stanovanja in ga prosi naj se vrne ali pa ga žali in besedno grobo obračunava z njim. Vidim, da ga to zelo prizadene, predvsem zaradi njegovih otrok, ki vse to spremljajo.Otroci mu govorijo da je slab oče, kar pa ni, ker se z otroki vidi vsak dan in se jim posveča.

To se pozna na najinem odnosu, ni razpoložen, se ne zmore sprostiti. Z njim se skušam o tem pogovarjati, ker se mi zdi da bi z iskrenim pogovorom lahko to rešila in prebrodila, saj sva šele na začetku, vendar je precej nedostopen in se zapira vase, s tem pa mi daje občutek da sem nepotrebna oz. mu v napoto. V mislih je okupiran z bivšo ženo. Po tako dolgem času se mi zdi to mogoče le malo pretirano z obeh strani. Tako se mi pojavi dvom, da nista razčistila v odnosu. Kako reagirati v taki situaciji? Sama poznam bolečo izkušnjo ločitve in ne želim imeti občutka da sva dve oz. da ne bom njemu na prvem mestu (ne mislim na otroke v tem primeru). Hvala za odgovore.

Spoštovani,

vaše opažanje se mi zdi natančno, razmišljanje razumno in lahko vam samo pritrdim. Moje mnenje, kaj lahko storite, je preprosto: počakajte.

Glasser (Teorija izbire) govori o pravem in nepravem konfliktu. Nepravi je tisti, pri katerem imamo sicer občutek, da se ne moremo odločiti, kaj bi izbrali, vendar v resnici lahko izberemo, toda za ceno večjega ali manjšega nelagodja. (Primer: lahko storim nekaj za znižanje krvnega tlaka, a se moram resneje lotiti vadbe. Lahko postavim ultimat možu alkoholiku, a to bo tudi zame prineslo spremembe, pa če se bo odločil za zdravljenje ali proti.) Nepravi konflikt lahko rešujemo z dejavnostjo. Pravi konflikt pa je tisti, pri katerem nam je zares težko izbrati in ki ga ne moremo reševati z dejavnostjo (npr. s ponavljajočim se nagovarjanjem partnerja, naj se spremeni, iskanjem rešitve zanj, medtem ko je on ne išče ipd.). Vaša zgodba se mi zdi dober primer pravega konflikta: radi bi živeli s partnerjem, toda če boste, boste sebi (in svojim otrokom) nakopali goro nevšečnosti, pa tudi med vama bo škripalo. Morda vam ni tako težko, ker ne moreta stanovati skupaj (verjetno ne načrtujeta skupnih otrok, pa tudi stanovanjske potrebe imata rešene), pač pa bolj zato, ker je ovira za to partnerjev nerazčiščeni odnos z bivšo ženo.

Pri pravem konfliktu Glasser priporoča čakanje. S časom se bo izkristaliziralo, ali boste čisto zadovoljni tudi s takim odnosom, da bosta torej ostala ljubimca, ali pa boste vendarle želeli od partnerja več zavezanosti (= da razčisti z bivšo ženo). Za zdaj je njemu prenaporno, da bi se spopadal s tem problemom, in vi mu, grobo rečeno, pridete prav, ker verbalizirate njegovo stisko namesto njega. Kaj pa, če bi njemu prepustili reševanje zadev, ki jih niste povzročili vi. S tem bo lahko prerastel nerešene probleme in prevzel odgovornost. Če se to ne bo zgodilo, pa boste sami pri sebi pretehtali, koliko tujih težav ste še pripravljeni nositi, kaj pa že sega čez meje vašega miru – in miru vaših otrok. Partnerja si lahko vzamete za zrcalo: kolikor je njemu na prvem mestu odnos z bivšo ženo (ki je še vedno izredno živ, čeprav v negativnem smislu), toliko sta lahko vam na prvem mestu samospoštovanje in skrb za miren dom vaših otrok. Šele dve leti ste ločeni, zaslužite si malo časa za ukvarjanje s sabo, da boste zacelili svoje rane. Če se najdeta dva ranjena, je lahko to čudovita priložnost, da sta si v oporo pri okrevanju – ampak pod pogojem, da čutita med seboj dovolj varnosti, da se lahko o tem iskreno pogovarjata. Vaš partner tega še ne čuti, zato se zapira vase – to niti ni vaša krivda niti mu niste v napoto vi kot oseba, le vaše prigovarjanje ga neljubo spominja na to, kar že tako ali tako ve – da ima probleme, ki ne bodo izginili sami od sebe, ampak bo moral za njihovo reševanje zastaviti voljo do sprememb.

Želim vam čim več trenutkov kvalitetnega dialoga s seboj – pristne notranje pomirjenosti. Tako opremljeni pa boste lahko čakali.