Partner me ignorira
Spoštovani,
Velikokrat je zaškripalo v najinem odnosu, pa sva zadeve nakako zakrpala. Imava tri čudovite otroke, brez katerih si ne predstavljam sebe.
Kaj se dogaja? S partnerjem sva si dokaj različna. On je glasen, dinamičen, urejen, ima rad pospravljeno, čisto, ne prenese nereda. Sama sem čustvena, tiha, lagodna, fleksibilna, varčna in me ne moti malce nereda. Včasih dam v hladilnik pol jabolka ali pol jogurta, da bi ga pojedla kasneje. Partner se je nazadnje silno razjezil ter vrgel v smeti mojo polovico jabolka, nato sem v jezi vrgla stran tudi nekaj njegovega…skratka vnel se je prepir in zagrozil mi je, da se bo odselil. Stoično sem to sprejela in sedaj čakam, kdaj bo odšel. Vendar zgodilo se je le to, da spi v drugi sobi, hodi ponoči ven na zabave, živi svoje življenje. Mene pa ignorira. Za otroke poskrbi, ker jih ima zelo rad. Sem na potezi jaz, mu moram pokazati vrata? Dejansko mi je hudo doma, saj skoro ne komunicirava več, le najobveznejše. Ne dotika se me. Prepirala sva se že včasih. Moti me, ker želi vedno svoj prav. Prestavlja moje stvari, ker mu gredo na živce…ip
Najin odnos ni bil preveč trden, že prej me je enkrat varal. Sama sem si zelo želela družine, imela sem ga zelo rada, on pa je vseskozi dvomil v vse. Zelo se boji odgovornosti.
Sedaj mi je postalo že kar vseeno, čeprav ne še povsem. Še vedno nekaj čutim do njega, zdi se mi, da se ne znava pogovoriti. Kako naj pristopim? Podobno ste se prepirala njegova starša. Mama po več mesecev ni govorila s svojim možem. Moja starša pa sta bila ločena.
Posvetovalnica žal ne pride v poštev, ker je nikakor ne bi sprejel.
Skušam živeti tudi sama po svoje, ampak, katera bi mirno spala, če njen partner hodi po svoje in ji niti ne omeni kam gre.Imam službo, ki mi vzame veliko energije in ob otrocih ne zmorem vsega.
Vem , da tudi on trpi, da mu ni vseeno, čeprav ima rad to svobodo-ko je hkrati doma z družino brez odnosa z menoj ter hkrati živi svobodno življenje.
Ločitev pomeni hud finančni problem, prav tako nimam nikogar, ki bi mi pomagal z otroci…Ampak vsaj
mirnejši spanec bi imela.
Čakam kdaj bo naredil potezo, on pa najbrž čaka, kdaj mi bo prekipelo?
Hvala za nasvet,
Spoštovani,
marsikdo bi se strinjal, da v odnosu skoraj ni hujšega kot biti prezrt – ko človek, ki naj bi ti bil najbližji, hodi mimo tebe, kakor da te ni. So ljudje, ki raje prenašajo nasilje, ker jim pomeni vsaj to, da jih je partner opazil. Predstavljam si vašega moža kot otroka, ki je bil izpostavljen tihim MESECEM med starši. To je vzorec, ki mu je znan in domač, pa čeprav nadvse mučen. Morda so njegova glasnost, urejenost in nestrpnost do nereda (tudi) poskus, da bi obvladoval vsaj tisti del življenja, ki ga lahko. Toda čustva so področje, ki mu je – kot vsi vemo iz bogatih izkušenj – nemogoče vsiliti red. Da, mogoče jih je »zregulirati«, toda ne na silo – za to je potrebno obojestransko predano in večinoma dolgotrajno ali vsaj ponavljajoče se delo; treniranje poslušanja, empatičnosti, prevrednotenja predstav in še marsikaj. Temu pravim čustvena higiena, ki je za naše zdravje ravno tako ali bolj pomembna kot telesna. Predstavljajte si, da se človek nekaj mesecev ne bi stuširal in si umival zob, pa bi hodil v službo in se čudil pripombam in kritikam sodelavcev, se celo jezil nanje, češ da so prismojeni, na koncu pa bi bil popolnoma šokiran, ker bi ga vrgli iz službe. Na kaj takega duševno zdrav človek v naši družbi sploh pomislil ne bi. Veliko ljudi pa mirno hodi po svetu z neurejenim čustvenim življenjem, s čustvi, ki jih ne priznava, ne razume, ne ve, kaj bi z njimi, ves čas (seveda neuspešno) rešuje odnosne probleme z istimi neučinkovitimi prijemi … in ne pomisli, kako nujno potrebuje pošteno čustveno »kopel«, kakor da bi bilo to nekaj pregrešnega, sramotnega, znamenje slabištva ali neuspešnosti.
Beseda ni konj in vsaka grožnja z odselitvijo še ne pomeni, da se bo človek zares preselil. Mož vam torej s svojimi dejanji, ker ne zmore/noče z besedami, sporoča, da v vajinem odnosu trpi, da je zanj v njem nekaj zelo narobe, v veliki meri tudi zato, ker v vajin odnos vdirajo nerazrešene vsebine iz vajinih primarnih družin – vsebine, ki niso vajine in je krivično, da naj bi zaradi njih trpela vidva – so pa koristne, ker vama kot signalne luči zgovorno sporočajo, da jih lahko uporabita za svojo rast. In dokler svojih stisk ne bo zmogel izreči ter slišati tudi vas, pa naj bo na štiri oči ali na terapiji, vam preostane samo ugibanje, kaj misli. Tudi če bi bili jasnovidni in bi mu zares lahko brali misli, ali pa če bi bil jasnoviden kdo na forumu in bi vam jih raztolmačil, se med vama ne bi nič izboljšalo. Pogoj za odnos ni branje misli, ampak jasna, iskrena, empatična komunikacija. To pa je stvar volje in pripravljenosti obeh.
Če vam bo res prekipelo in se boste ločili, boste to pač storili, ker se vam bo to zdela edina rešitev. In to še vedno lahko storite, potem ko boste imeli občutek, da ste poskusili prav vse in da ne zmorete več. Navsezadnje je to nekaj, kar ste doživeli doma in na vašem mestu bi se vprašala, ali je to za vas pozitiven zgled (da sta starša po ločitvi laže zaživela) ali negativen (da sta samo obupala, dejanske probleme pa sta odnesla iz zakona s seboj in še naprej ponavljala iste neuspehe v drugih odnosih). Da pa bi laže preživela trenutno stanje, bi pretehtala, kje in kako si lahko okrepim občutek pristne moči, saj sta molk in ignoriranje oblika pasivne agresivnosti, ki nam pobere ogromno energije. Zdi se, da je v vajinem odnosu toliko neizgovorjenih pristnih potreb, tolikšno obilje čutenj, ki niso niti primerno izražena niti v resnici slišana. Če partner v resnici zavrača terapijo skupaj z vami, pa bi zanesljivo koristila vam. Ne glede na to, ali bosta ostala skupaj ali ne, imate dovolj materiala za delo s seboj, če boste hoteli biti kos čustvenim obremenitvam, s kakršnimi živite. Učiti se postavljati zase je laže ob podpori.
Srečno vam želim,
mene samo nekaj zanima. Vse ženske, ki živite v nefunkcionalnih, navideznih in mrtvih zakonih z kar veliko nasilja, imate tudi po več čudovitih otrok. Kako to, da so ravno vaši otroci čudoviti, v bolj trdnih vezah, pa se najdejo vse sorte otroci, eni krasni, z drugimi pa je kar veliko dela. Je to res mogoče, da imaš toliko problemov z možem, pa niti enega problema vsaj z enim od otrok?
če se ločiš, bo tudi mož prevzemal skrb za otroke, saj so tudi njegovi. Ne vem, zakaj si tako lastiš svoje otroke.
Mož pa mislim, da ne trpi, ampak mu greš enostavno na živce. Ima drugo, edini problem je, ker ločitev potegne za sabo toliko drugega dela – delitev premoženja, skrbništvo, preživnina.
Za Čudoviti otroci
Na žalost najbolj čudoviti in ubogljivi otroci živijo v tistih družinah, kjer je prisotno nasilje – enega ali obeh staršev. Tam otroci niti čivkniti ne upajo in ubogajo vse, samo da oče ne znori zaradi mamine polovice jabolka v hladilniku ali kakšne druge malenkosti – seveda ja lahko obratno, so družine, v katerih znori mama.
Bodite srečni vsi, ki imate normalne, včasih “težke” otroke, s katerimi se je treba veliko dogovarjati – to je znak bolj zdravih odnosov.
Za Trepalnico: imam občutek, da je nepravično do otrok, ker z možem ne zmoreta spraviti zakona v znosen odnos. Premaknita kaj v tej smeri, če jih imata rada.
Pozravljeni!
Moja zgodba je sicer malo drugačna in v njej ni nasilja, niti dogih tednov tišine. Gre preprosto za to, da sem šele po skoraj dvajsetih letih zakona uvidela, da sem poročena z otrokom, ki ne razume, da je v življenju treba delat, da lahko preživiš družino. Imava enega otroka. Zaposlena sem kot čistilka in sama preprosto ne zmorem več. Dobesedno tolčemo revščino – po mojem mnenju nepotrebno. Preprosto noče iti v službo, za povrhu pa se je še začel grdo obnašati doma. Položnice se kopičijo, za plačati vse pa pri moji plači zmanjka še za dve položnici.Po porodu je še kolikor toliko štimalo, žal pa so zadnja štiri leta
čista agonija. Kljub temu, pa se čutim dolžna – do sebe in do hčerke- da izkoristim vse možnosti
za rešitev zakona, preden se odločim za skrajnost – ločitev.
Zato vas prosim za pomoč. Zanima me na koga naj se po vašem mnenju obrnem? Psihologa, psihiatra, zakonskega svetovalca? Verjetno je odveč poudariti, da mora biti pomoč berzplačna, saj ne zmorem meseca niti za hrano, kaj šele kaj drugega! V poštev pridejo kraji od Kopra, Sežane, Nove Gorice, pa do Postojne.
V naprej hvala za odgovor.
Spoštovana na razpotju,
predlagam, da na strani http://www.zdt.si pregledate terapevtske centre v želenih krajih, jih kontaktirate in povprašate, kaj konkretno vam svetujejo – ne gre samo za brezplačno individualno ali skupinsko terapijo, ki vam bo pomagala okrepiti notranjo moč za nadaljnje korake v partnerstvu, ampak tudi, na katere institucije se obrniti v vaši socialni in finančni situaciji. Štiri leta čiste agonije so bila dovolj, skrajni čas je, da začnete intenzivno zbirati informacije. Potem se boste laže soočili s tem, da morate prevzeti odgovornost najprej za svoje in otrokovo preživetje, šele nato za reševanje zakona (za katerega morata biti zainteresirana oba, sicer boste zastonj tratili čas, denar in energijo).
Zanesite se nase. Če ste preživljali moža dvajset let, je v vas veliko moči, samo speljati jo morate v pravo smer. Gotovo vam ogromno energije pobere že samo to, da ga vsak dan gledate v brezdelju.
Lep pozdrav in srečno,
Spoštovana terapevtka,
Hvala za vaš odgovor. Prosila bi še za vaša mnenje, ker ne vem kako komunicirati z mojim partnerjem.
Ko se nekoliko zbližava s partnerjem, kar pomeni, da sva sposobna daljšega pogovora o tretjih stvareh, skupnega izleta in celo gledanja filma, ponovno nastopi kratek stik. In to vedno, ko se začne pogovor o naju.
Skušala sem mu povedati, da me zelo boli, ko hodi ven na zabave, pleše, se druži z drugimi dekleti ip..
Vendar se zdi, da me enostavno ne sliši. Reagiral je zelo nestrpno, češ, da ne morem pričakovati, da bo vseskozi doma pri otrocih, da naredi doma vsa gospodinjska dela (veliko postori, vedar še zdaleč ne vsega) in da je to njegova edina zabava. Pravi, da sem omejena, ker če bi ga resnično imela rada, bi razumela njegovo naravo-to da je socialen človek, ki se rad pogovarja. Že res, vendar me seveda moti in boli, da se predvsem rad pogovarja z mladimi dekleti…
Rekel je tudi, da do mene ne goji nobenih čustev, da me nima več rad in da je z menoj zgolj zaradi otrok in financ.
Ob takih besedam mi enostavno vzame sapo in ne najdem več ničesar, kar bi mu lahko povedala v bran. Povsem me zatolče, tako da se še bolj umaknem in tiha vojna se nadaljuje.
Žal menim, da govori iz ust svoje mame. Ta vseskozi kritizira svojega moža, da ponižuje, čeprav je izreden mož, ki je povsem družinski tip, delaven in je ustvaril ogromno s svojim delom.
Prepiri med njegovimi starši so stalni, tako da je neprijetno biti z njima, saj sta oba vsak po svoje zelo prijetna človeka. Kritike od pa so brezvezne, češ, kako je njen mož raztresen, da vedno kaj pozabi, zakaj ni kupil tega, zakaj gleda šport ves čas…
Kako se pogovarjati, če partner pozna le način obrambe, s katero me povsem užali, poniža?
Hvala, LP
Spoštovana trepalnica,
cenim vašo vztrajnost, da bi se možu poskusili približati še iz kakega drugega, tretjega … nepreizkušenega zornega kota. Menim pa, da vaše vztrajnosti ne ceni on, se pravi ravno tisti, ki so mu ti poskusi namenjeni. Kaj če bi mu verjeli na besedo, da se namreč ne želi ukvarjati z vajinim odnosom? Kot sem napisala že v prvem odgovoru, je jasna, iskrena, empatična komunikacija stvar volje in pripravljenosti OBEH. Recepta, kako reši zakon en sam partner, ne poznam. Morda vam bo kaj koristnega v tej smeri napisal kdo drug.
Ko gledate razsulo svojega partnerskega odnosa, se vam gotovo prebujajo še stare bolečine zaradi ločitve staršev. Morda jih “otroški” del vas s poskusi, da bi ohranili vajin odnos, nezavedno skuša zlepiti skupaj, čeprav se vam zdi to z razumskega odraslega gledišča nelegično in brezplodno. Poškodovani otrok v nas nima občutka za čas – nenehno živi v travmah preteklosti. In predvsem te so tiste, zaradi katerih je trpljenje ob sedanjih dogodkih tako neznosno.
Zato imam samo en konstruktiven odgovor: delo na sebi. Na individualni ali skupinski terapiji. Ko boste travmatične čustvene vsebine “opremili” s svojimi odraslimi razlagami, boste laže zadihali tudi ob sedanjih problemih in jih začeli reševati na nov, produktiven način. Sami sebe boste zagledali tudi kot samostojno osebo, ne samo kot nerazločljiv del partnerske zlitine.
Lepo vas pozdravljam,