“Nisem tak podel tip ženske, da bi delala zraven še scene”. – precej me je zmotil ta stavek … Niti slučajno podle ženske ne delajo scene, scene delajo ženske, ki se počutijo najbolj oguljofane, ponižane, prizadete itd.

Ja res je. Sedaj sem še bolj razdvojena. Naredila sem zadnji korak, da bi rešila sebe iz razmerja, ki ne pelje nikamor. Uničeval me je. In sedaj me razjeda bes in ljubosumlje, ker ima drugo in z njo preživlja dneve. Občutek, da me nima rad, da me nikoli v biti ni imel in zavest, da ima sedaj drugo, me razjeda kot žveplena kislina. Počutim se prvarano, grdo in zapuščeno.

Če te razjeda občutek zavrženosti kot žveplena kislina, reci 100x: prasec.

Ima drugo, naj jo ima! Saj ni ne prva ne zadnja. Potolažiš se lahko s tem, da ni ne tvoj in tudi ne njen, ampak svoj.

Mogoče ti bo znal kdo pokazati tudi na tvoje dragocenosti, na lepoto v tebi.

Mislim da je naša dolžnost presegat vzorce naših staršev.

Lahko ti pomaga tudi “šala” moje kolegice: Ženske včasih glumijo orgazem, moški pa celo razmerje.

Tvoje srce žal še zdaleč ni ozdravljeno . Samo končala si nezdravo zvezo.
Čestitam za tvoj pogum.
Samo nekaj bi ti rada povedala: vloži ves napor in trud v to, da nehaš analizirati preteklost, secirati vajin odnos, ki sploh to ni bil , in sploh razmišljati o njem ! Sploh pa o njegovi novi ženski. Prepovej si to!
Glej samo naprej! Bodi srečna, da si se rešila iz pekla. Nimam besed zanj, pokvarjenca, ki da osebno izpoved nekomu brati . Fej!
Rešila si se ga, hvala bogu!

Zadihaj, umiri se, pojdi v naravo. Življenje je lepo! Tudi zate še pride košček sreče. Verjemi v to!
Imej se rada. Dovoli si to, končno!

Da, privlači jih. Določen tip žensk privlači s svojim videzom in očarljivostjo.

Tudi tisti tip žensk, ki so imele fotra, ki jih je metal na finte; ki jim je kot malim deklicam z vso očarljivostjo obljubljal: samo še danes bodi pridna punčka in naredi neko delo za svojega očija, jutri si bo pa oči vzel čas zate. Samo da se je ta “jutri” vsak dan pomaknil za dan naprej.

Niti se ti ni treba toliko vračati v njegovo otroštvo. Dovolj je, da v vsej iskrenosti pogledaš na svoje.

A poznaš tudi avtorja teh besed, ki si jih napisala v narekovaje?

Hvala vsem za kometarje. “Tumpika” je duhovita, glede na kometar.
Ravno danes sem si rekla, mar ni vseeno. Saj vsak v življenju dobi le to, kar si zasluži. Mogoče sem pa morala vse to doživeti, da bom sedaj bolj cenila sebe in svoje življenje. Ljudje, ki jih na poti, ki se mu reče življenje srečujemo tako ali tako prihajajo in odhajajo. Mnoga prijateljstva gredo v “franže”, ker kakor nimamo več časa, pa ne volje, pa ne energije, pa milijon izgovorov. Prav tako je z ljubeznijo. Pride, mine, ostane…Nekateri se pač zaljubljajo večkart, eni nikoli, eni trpejo, eni uživajo. Vse skupaj je res za nekatere komedija, za druge pa tragedija. In prav je tako. V svoji različnosti se nekateri dopoljujejo, nekateri pa ločujejo. Pestro tole življenje, vam rečem. Včasih je zakomplicirano in nevarno. Pa vendar je kljub vsemu lepo.

Za vse slovnične napake, se pa odkrito opravičujem. Je težko pisat in se potem še brat.
Hana. Lepo te je bilo spet brati. Čeprav ne razumem, katere narekovaje si mislila in želela vedeti avtorja. Lahko napišeš?

Na te besede sem mislila:

“Ne pripoveduj vsakemu svoje zgodbe.” Občutek, da si zavrnjen, je potem še močnejši. Ljudje ti ne morejo dati tistega, po čemer hrepeni srce….

A ja to. Avtor ni nobena znana oseba. Sama sebi sem to rekla. Moje besede. Včasih pogruntam tudi kaj lepega in potem napišem. Ti je bilo všeč pismo “njemu?”
Ja, kaj čem. Dal ga je prebrat drugi. Tud uredu. Sedaj pa sem ga dala prebrat jaz vam, čeprav ste mnogi pisali, naj to ne storim. Pa sem. Še meni se zdi pismo lepo.
Da se ne bo bralo preveč samovšečno. Večina ljudi ne upa napisati svojih misli odkrito. Vem to prav dobro. Jaz upam. Nimam kaj zgubit.

Zgodba se nadaljuje. Kakor koli sem se probala izogniti srečanju, sva se zgolj po naključju srečala. Pa pravijo, da ni naključij, da se vse zgodi z razlogom. Torej sva se morala ponovno srečati. Videl me je, pozdravil me pa ni. Brez besed, brez, da bi mi namenil pogled, je odšel dalje. In… nič. Me ne boli, da me ni niti pozdravil. Me ne boli niti to, da me ni niti pogledal. Sploh me nič več ne boli. Vseeno mi je. Čisto vseeno. Kaj je hotel s tem povedati in pokazati, ne vem. Tudi to mi je vseeno.
Naključij ni. Ljubezni pa tudi ni več. Do njega ne. Izpuhtela je kot milni mehurček. Kako je to mogoče? Je z menoj nekaj narobej? Kaj pa če je z njim? Ali z obema? Kdo bi vedel, če še sama ne vem.
Ah, kaj pa sedaj? Nič. Nič?