Ne, verjetno nisem 😉

nič hudega…pol sem se pa zmotila 🙂 Če si na FB v klubu pa se nam kljub temu lahko v soboto pridružiš :))

Nisem na FB-ju- jaz kar vztrajam na tej strani,

Ena redkih 🙂 Tudi jaz še kar tu pa tam kaj tukaj napišem, se mi zdi, da tanove potrebujejo kako informacijo…tudi sama sem jo, no ja saj jaz še ne sodim med tastare hehe…6mesecev po op.

Drugače pa, če je želja, se na FB dogovarjamo vsak mesec za srečanja in ob lepem vremenu bodo ta tudi aktivne narave, tako da če kdo želi se naj priključi FB strani…velja za vse, ki mogoče grejo ali pa so že na tej poti 🙂

Pozdravljene
Od moje operacije je dobra tri leta. Imela sem narejeno resekcijo v Ljubljani. Po operaciji se je malo zakompliciralo , ampak danes mi ni žal. še vedno imam 55 kg in sem izredno ponosna nase. nisem se v teh letih nič zredila. Ampak vse bodoče operiranke morate vedet , da vam ne operirajo možganov ampak želodec. Ostalo pa je v vas in odvisno od vaše volje in vztrajnosti. In ko čitam, da se vam ne da vseh postov prebrat ne razumem zakaj ne. Punce so v letih po operaciji napisale toliko koristnih nasvetov , da si morate MORATI vzeti čas in vse prebrat.
Pozdrav vsem , ki me poznajo
MARJETA IZ MARIBORA

pozdravljene…imam nekaj vprašanj…
1…ima katera kak jedilnik kaj ste jedle v tistih meseceih pred operacijo, ko je potrebno izgubiti 10% teže
2…kako se imenuje skupina na fb, bi se rada včlanla saj si zelo želim dodatnih informacij o tej temi
3…ima katera za podariti kaj oblačil za mlado žensko v številki 52…prosim, saj sva s partnerjem brezposelna s sedem mesečnim sinkom in si jih ne moremo kupiti..hvala iz srca

prosim za odgovore…hvala

Joži, piši mi na mail [email protected] jaz mam ziher kaj oblačil, ki bi ti mogoče koristile…razen, če si bolj nizka, potem ti ne bodo ok.

M2 sem pisala..hvala

Tole je odlično napisano! Nobena operacija ne bo rešila problemov, ki jih ne rešujemo sami. Lahko sicer res dandanes kirurgija naredi skorajda vse – prišije odrezano roko, nogo, malodane nareid člvoeka na novo, odreže želodec, čreva itd – samo stvari v glavi pa ne pošlihta. Kak teden nazaj se ej zaključila serija o 300 kilskih ljudeh in ena ženska je lepo rekla -. ne želodca, GLAVO bi mi morali operirat. Pri nas se premalo dela na tem, to lahko rečem, ker sem šla skozi cel proces pred operacijo in se na koncu za operacijo nisem odločila. Sem se pa odločila korenito spremeniti način življenja. Pa ne za pol leta ali par mesecev, ampak za stalno. Nimam (še) težav z ničemer, ne s tlakom, ne s cukrom, nimam holesterola, tudi nažiram se ne, se pa veliko premalo gibljem, čeprav sem ves čas nekje v pogonu, ampak to ni to. Meni misel, da si grem razrezat in trajno onesposobit en velik del prebavil, zbuja grozo, ker se mi to ne zdi “normalno” – verjamem, da so slučaji, ko nič drugega dejansko ne ostane, ne vem, s 180 kilami verjetno nimaš več kaj dosti izbire. Ampak….jebela, tudi do 180 kil je bilo treba prit in ne mi rečt, da prideš iz danes na jutri. Zakaj prej ne naredi “KLIK”??? ZATO, ker je problem V GLAVI in ne v želodcu! Poleg tega operacija sicer reši en del problem, večji del problema pa še vedno ostane in operaciji navkljub se bo vsak, ki stvari ne bo razpucal predtem pri sebi, sčasoma zredil nazaj!!! V tujini je ogromno takih primerov.

Meni je v 2 mes uspelo sklatit dol 8 kg – pa nisem ne stradala ne crkavala od športanja. 10 km kolesarjenja ali 4 km hoje dnevno in prehrana z malo OH in maščobami, ob kateri niti najmanj nisem lačna. Zavedam se, da moram SAMA nadzirati svoj želodec in NE obratno, da je potrebno res precej truda, da ne jem iz dolgočasja oz. zato, da nekaj počnem, ker hrana ni ne tolažilo in ne mašilo. Nekoč mi je uspelo cca 20 let držat solidno težo, zato verjamem, da mi bo uspelo ponovno – spremenit način življenja in izubit ter predsem obdržat solidno težo. Moj cilj je minus 30 kg.

Draga Odvisnica, 8 kg je nič v primerjavi s 50 ali več, ki jih mora večina operiranih izgubit. hVALA BOGU, ČE TI BO USPELO..UPAM, DA BOŠ ČEZ TRI LETA NAPISALA, DA TI JE IN DA TEŽO OHRANJAŠ. (eh capsi) verjemi, da nihče ne gre na operacijo ker je len in se mu ne da hujšat, verjemi tudi, da je večina nas shujšala v življenju krepko preko 30 kilogramov, in to vedno znova in znova, vsako leto, vedno težje. Saj pravim, poročaj čez tri leta. Upam, da ti uspe.

Pozdravljene

Se strinjam z M2, ni tako enostavno kot je za slišati…shujšat in ostat na isti teži je zelo težko, to vemo vsi in tudi težko se je borit z odvečnimi kilogrami, sploh še se ne moreš veliko gibat…sreča da imam sinka s katerim grem vsak dan ven…ampak včasih pomaga operacija da prideš do cilja…in da spet dobiš voljo da začneš delati na sebi…upajmo na rezultate…do tam pa je še dolga pot…delo v glavi

Hmmm, kdo pa pravi, da je lahko? Nihče nikjer, najmanj jaz, ne trdi(m), da je lahko – ni! Težko je, zelo težko je še posebej v fazah, ko nas muči miljon drugih reči ali problemov, ki smo jih pogosto reševali s hrano. Vendar tudi iti na operacijo ni lahko, no, vsaj meni ne. Kot sem rekla – verjamem, da za nekatere ni druge poti več, da je za nekatere to še edina možnost. V 3 letih, ko sem se pripravljala na operacijo, ker sem morala pred operacijo sanirati okužbo s heliobakter, pa endokrinologa sem ful dolgo čakala, sem srečavala precej ljudi in ni jih bilo malo, ki so na operacijo šli, ker je bila to preprostejša pot oz. so tako mislili. Eni niso popolnoma nič spremenili načina življenja, eni so tudi preden sem jaz prišla na 1. operacijo, šli že na drugo, ker so si z nepravilnim načinom prehrane uničili tisto, kar je od želodca ostalo. Nisem 1 x slišala zgodbe, da si je oseba pred operacijo privoščila dunajca in pol kile francoske – ker je to “zadnjič”. Kako leto nazaj se mi je zdelo, da se gredo prav neke sorte obredno prenažiranje pred operacijo, potem so jih v ambulanti malo skregali. Ne me narobe razumet -nisem proti operaciji, dobro da je, da je dostopna tistim, ki jo rabijo – sem proti operaciji pri sebi. Pa proti temu, da se operacijo jemlje kot nekaj, kar bo samo po sebi rešilo probleme – NE BO JIH. PRVA IN EDINA POT JE POSPRAVLJENA GLAVA! Če to deluje, potem ni panike, bo uspelo, slej ko prej, konec koncev 30 kil ne pridelaš v 3 dneh in jih v 3 dneh niti izgubiti ne moreš. Nič nam ne gre na živce, ko jih dobivamo, ko jih pa enkrat imamo, bi jih pa rade v 3 dneh snele in se gremo neko postavljanje rekordov, vse tja do 15 kg v enem mesecu – to ni in ne more biti zdravo, nikoli.

Vsem želim da bi uspelo, pa po kakršnikoli poti že kdo gre, z operacijo ali brez.

M2 ste dobila moj mail…lp

Dunajca in pol kile francoske?????……….Ma to je nič v primerjavi s tistim kar sem jaz uspela spravit vase v tednu pred operacijo:). Sem se tko poslavljaja od frendov in zdraven žrla, kot da me ne bo več domov iz špitala. In po 15. letih dela z narkomančki, in mojega soljenja pameti o odvisnosti, sem se šele mogoče dan pred operacijo pravzaprav zavedla kako je moja debelost pravzaprav moja bolezen, moja odvisnost in kako se s hrano rokam glih tako ko narkomani z drogo dan pred detoksom. In to je bil zame končno tisti frdaman KLIK o katerem vsi govorite.
Ko sem nase začela gledati kot na bolnega človeka, sem se pravzaprav šele lahko začela zdraviti. In me prav en malo briga, če pol sveta trdi kako se nažiramo iz razvade, pa kako je dovolj vsak dan sam 20 km bicikla vozit…..Zame operacija ni bila najlažji način, ampak najtežji in priznam da bi jo verjetno od strahu popihala domov na dan operacije, če me ne bi bilo sram. S tem ko sem nekomu zaupala, da mi zašije moj želodec, sem tudi priznala, da nisem dovolj močna da se z njim sama soočujem. Pravzaprav sem s podpisom za operacijo podpisala osebni poraz. Prebuditev iz narkoze je pomenilo začeti emotivno iz pozitivne nule in se počasi postaviti na noge, se naučiti spet hoditi, pozneje teči……….danes vsake toliko že kar malo letim:)
Razumem vsekakor tiste ki imajo še motivacijo, da sami poskušajo. Upam, da bodo bolj uspešni od mene. Jaz sem poskušala 30 let, shujšala vsega skupaj najmanj 300 kg in se odločila za poseg, ko sem ugotovila, da se vrtim v začaranem krogu.
Mislim pa, bi bilo nekako prav, da o koristnosti ali nekoristnosti operacije pišejo osebe ki so se za poseg odločile, ostale pa raje čitam ko pišejo o svojih izgubljenih ali pridobljenih kilcah z dieto. Drugače vse skupaj zveni kot neko prepucavanje kdo ma “daljšga”:). Pa brez zamere

Bravo Argentina , tako se govori…zanima me kdaj ste imela operacijo in koliko ste izgubila po njej, kako se počutite…hvala…..

Še iščem če mi kdo podari oblačila za mlado žensko 52 številka

hvala in lep dan še naprej

20 marca 2013 sem slavila prvi rojstni dan po operaciji, čeprav imam občutek da je bilo to včeraj. Tolk enih stvari se je zgodilo v tem času, tolk solz “sreče” sem zjokala v temu letu, da kr verjeti ne morem.
Se spomnim recimo kako sem lani v začetku maja (mesec in pol po operaciji) šla s frendicami v shooping in sem doživela krizo, ker sta me obe s prodajaljko vred prepričevale, da so cote ki sem jih izbirala pa absolutno prevelike zame. Al začetek julija ko sem se sredi shooping centra pred možem (on obložen z taužent vrečkami:)) dobesedno zjokala, ker sem si prvič v lajfu lahko kupila tisto kar mi je všeč, ne pa tisto ki sem našla v velikih številkah.
Al pa decembra ko sem si spet nabavila smuče in sem vsako nedeljo vstajala ob sedmih zjutraj da bi lahko izkoristila čim več snega in narave…..prvič ko sem bla na vrhu sem kr vriskala od veselja.
Kolk sem izgubila? Ne veliko, ker sem štartala iz “samo” okroglih sto kilogramov. Zaradi tega so me babe na skupini zafrkavale, da sem suhica in da nimam tam kaj iskati:) Stopila sem jih okrog 30, kar je po dohtrjevih izračunih v redu. Menda naj bi se izgubilo od 50 do 70% odvečne teže, za ostalo se moraš pa še sam malo potruditi. Izgubila sem pa tudi hudo sladkorno bolezen, visok pritisk, zamaščena jetra in pa na žalost en kup vitaminov, ki jih moram redno nadomeščati. Predvsem čutim pomanjkanje železa, tko da si vsake toliko ruknem v žilo eno fajn infuzijo in pol sem par mesecev ko rožca. Sem pa podpisala da bom pridno hodila na kontrole vseh 5 let po operaciji. Na začetku so mi vsak mesec jemali kri, pol vsake tri mesece, zdaj na šest, potem bo na eno leto. Naredijo mi zmeraj kompleten chek-up, premerijo kile, mišično maso, maščobe…..v glavnem je ekipa zelo pozorna na vse moje spremembe. V zahvalo pa redno hodim na info večere, kamor pridejo tudi splošni zdravnik, psiholog in dietetičarka. In potem odgovarjamo na vprašanja vseh tistih ki razmišljajo o posegu. Ponavadi pride preko 20 ljudi, od teh se jih za operacijo odloči okrog 5. In prav je tako, ker kirurg zelo pošteno pove, da je to zahtevnen poseg in da je velika možost komplikacij, in da se nekateri tudi niso več zbudili iz narkoze. Tudi mene je to “zdrmalo” ko sem jih takrat prvič poslušala, me je kr malo stisnilo, ampak SE JE SPLAČALOOOO. Če bi bilo potrebno bi šla jutri brez problemov še enkrat skozi cel poseg.
Ma moram kako sliko prlimat, da se vidi moja sreča:)

Argentina, sem vesela zate, če je to tisto, kar si rabila. Ne vem, ali je smola ali je sreča, da je meni reklo “KLIK” še pri celem želodcu in črevih? Mene je grozno strah zapletov, letanja na infuzije, slabosti, vrtoglavic in vsega, kar nekateri doživljajo po operaciji. Jaz nikoli nisem bila in nisem kompulziven jedec, ki bi vase zbasal gore hrane, zato mi je nedojemljivo, ko mi ljudje razlagajo, kaj vse zbašejo vase. Je pa nesporno res, da zadnja leta veliko premalo migam in predvsem VEM, da (še!) nisem naredila vsega iz lastnih moči, da bi lahko mirne vesti podpisala osebno kapitulacija in si dala deformirat prebavila. Ne vem, morda je nekoč bom, z lažjo vestjo, brez zadržkov, morda – upam pa, da ne bo treba.

Ja, po “KLIK”u je treba z nule — gradit sebe, svoj odnos do hrane in gibanja, svoj odnos do samega sebe, svoje psihe in posledično – hrane. Ampak – če me to v vsakem primeru čaka (in čaka me, nesporno!) to raje počnem “cela”. Je pa to moje mnenje, ki ga nočem nikomur vsiljevat, le za razmislek – sprememba je NUJNA v vsakem primeru!

Lep pozdrav!

Pred petimi leti so mi vstavili trakec. Shujšala sem 40 kgv prvem letu. Sedeaj sem nekje na istem, ker sem vmes dvakrat zanosila in rodila, in vedno sem uspešno nazaj shujšala, ker sem se med nosečnostjo vedno okrog 20 kg zredila. Imam pa že tri leta in pol izpraznjen sistem, zaradi nosečnosti in mi je ravno tako šlo lepo dol. Ima pa od porodov naprej non stop težave z zgago in refluksi. In sem zadnjič šla na kontrolo in rentgen in smo opazili zdrs traku. In sedaj imam naročeno gastroskopiji in kasneje odstranitev traku in se bomo odločili verjetno za baypas oz. obvod. Pozabla sem napisat moje kg. pred operacijo 110 kg in sedaj okrog 70 kg, kakšno čez. Zadnji porod pred 10imi meseci.

A je še katera z podobno zgodbo zdrs traku in potem narejen baypas. Zasledila pa sem da obstaja klub operirancev na facebooku. Bi se vključila zelo rada. Mi pa kronično primanjkuje časa, da bi za nazaj iskala, imam namreč 3 otročke.
Hvala pa lep dan

Jozi130, sem ti pravkar poslala mail..malo z zamudo a vendar 😉

Pravilno razmišljanje – pridobiti izkušnje “starejših” operirank.

Mene zelo bega, da se tiste, z izjemo ene ali dveh, ki so bile operirane pred štirimi, petimi leti in so bile tukaj ZELO AKTIVNE, več ne oglašajo. Nič! Ena, nekoč zelo aktivna (na forumu in tudi dobesedno – glede rekreacije), se je pred kakim letom zadnjič oglasila, ko je bila po izgubljenih 60kg spet na +20kg (torej jih je 20 pridobila nazaj…). Kaj pa vse ostale, razen teh dveh, ki se ne oglašajo??? Zelo zbegana sem… Kakšni so dolgoročni (10, 20 let…) operacije??? Operiranci, ki ste poseg prestali pred petimi leti in več, delite vaše izkušnje z nami, ne glede na to kakšne so…. Za začetniška evforija nekaj prvih mesecev po operaciji je lahko zelo zavajajoča, potem pa poniknete….[/quote]

Pozdravljena!
Bom poskušala napisat dejstva na kratko.
Največja teža je bila 126 kg. Visoka sam 1,56 cm.
Na dan operacije sem imela 109 kg. Imam by-pass.
Datum op. 23.11.09.
Po 4 tednih -7,2 kg.
Po 8 tednih -10,3 kg.
Po 12 tednih -14,7 kg.
Po 16 tednih -17,4 kg.
Po 20 tednih -19 kg.
Po 26 tednih -23,5 kg.
Po 52 tednih (1 leto) -31 kg.
Po 2 letih stanje enako.
Potem pa skoraj 2 leti bolniške z presledki.
Težave z koleni in operacija kolena.
Rezultat:
Zredila sem se za 18 kg. Nič gibanja in prevelik vnos hrane!!!!
Pa spet shujšala za 8 in se spet zredila za 5.
Trenutno pa delam 5 dnevni beljakovinski test oz.
je to dijeta za operirance, da spet vzpostavimo stanje,
ki smo ga dosegli z op. by-pass.
To je to.
Nikoli mi ni bilo žal, da sem se operirala, kajti če
bi bilo stanje drugačno se ne bi zredila, tako pa žal.
Prepričana sem, da ko bom spet normalno lahko
hodila na delo bom tudi shujšala!!!!
Upam, da bo to v kratkem.