Preveč ameriških filmov. Slovenska zakonodaja je popolnoma drugačna in četudi dobi ena stran 100% skrbništvo, so tu še vedno starševske pravice druge strani.

Ostati ob nasilnem partnerju je pa seveda norost. Imamo varne hiše, postopke itd. Samo zato, ker ostaneš, ne pomeni, da ne bo poškodoval tebe in otrok. Ostati, pomeni nenehna izpostavljenost otrok nasilju.. Pri čemer otroci zavzamejo dve možni poziciji:
– se pridružijo nasilnežu, pretepajo tako mamo, kot šibkejše brate in sestre ter kasneje v življenju vzpostavijo enak vzorec družine: najdejo dovolj nesamozavestno, neljubljeno osebo, da jo potem priklenejo nase “z dobrim vedenjem”, jezo pa sproščajo z nasiljem
– se uprejo nasilnežu, kar pa jim dokler so fizično šibkejši, ne bo prav dosti koristilo, zato pobegnejo.. se pa zgodi, da ko otrok poseže v nasilje med staršema, se potem OBA obrneta proti njemu..

Zato, ne.. ostati ni nikoli “pogum”, niti neko svetniško dejanje. Je pa zelo težko oditi, o čemer sem že:
https://www.ted.com/talks/leslie_morgan_steiner_why_domestic_violence_victims_don_t_leave

Glavno vprašanje glede igranja vseh vlog.. od žrtve.. do manipulatorja, pa je skupni imenovalec en sam: strah.
[/quote]
Lastna izkušnja, ne pa ameriški filmi! Jaz sem šla, tako da vem, da se da, vem pa tudi, kakšno ceno je za to plačal moj otrok. Dokler smo bili vsi skupaj, sem bila jaz tista, ki sem prestregla večino psihičnega nasilja in manipuliranja, poniževanja, poučevanja, obravnavanja, kot da sem idiot, obtoževanja … Ko nisem več zmogla, sem šla. Otrok pa je tako kot CSD nasedel, kako je očka žrtev zlobne mame, ki ga je zapustila, da se bo lahko lajdrala (kar niti slučajno ni bilo res) in ker je očka jokal in delal scene, mama pa ne, se je otrok odločil, da je njegova naloga ostati pri očetu in ga tolažiti. To je trajalo nekaj let in v tem času je postal otrok, ker je bil pač edini pri roki, vedro za bruhanje za bivšega. Mene pa ni bilo več zraven, da bi ga zaščitila. Sem ob ločitvi opozarjala na inštitucijah, pa so mi rekli, kar pač rečejo v takih primerih: ni bilo fizičnega nasilja, kaj bi ti baba zdaj še rada. Nobene moči nisem imela več, da bi zaščitila otroka. Nekaj časa je bil pod vplivom očeta tako sovražen do mene, da ni bilo govora o stikih, niti na telefon se mi ni javil. Postopki, ja … A naj 13-letnika privlečem k sebi domov s policijo, če sam misli, da noče?? Trajalo je tako dolgo, da se je še otrok psihično zlomil, kot sem se nekaj let prej jaz. Če bi ostala takrat tam, bi ga lahko vsaj malo zaščitila.

Ne, nikoli mi ni bilo žal, da sem šla. Mi je pa hudo zaradi otroka, ki mu ne bi bilo treba iti skozi tisti pekel. In verjemi, da nobena inštitucija ni niti poslušala niti pomagala. V Ameriki, ko jo ravno omenjaš, bi bilo pa verjetno še hujše. Pri nas starša, ki opozarja, onalepkajo kot problematičnega, tam je pa opozorilo takoj razumljeno kot starševsko odtujevanje in sledi grožnja z odvzemom otroka. Malo preveč enostaven je tale tvoj namišljeni svet.

To absolutno ne drži.
[/quote]

Absolutno res ne drži, v veliki večini primerov pa. Saj govorimo starših, kjer je vladalo nasilje a ne? Koliko staršev, kjer je vladalo nasilje, pa se je sposobnih tako dogovoriti in organizirati, kot pišeš, po tvoje? 1% ali 2%?

Lastna izkušnja, ne pa ameriški filmi! Jaz sem šla, tako da vem, da se da, vem pa tudi, kakšno ceno je za to plačal moj otrok. Dokler smo bili vsi skupaj, sem bila jaz tista, ki sem prestregla večino psihičnega nasilja in manipuliranja, poniževanja, poučevanja, obravnavanja, kot da sem ******, obtoževanja … Ko nisem več zmogla, sem šla. Otrok pa je tako kot CSD nasedel, kako je očka žrtev zlobne mame, ki ga je zapustila, da se bo lahko lajdrala (kar niti slučajno ni bilo res) in ker je očka jokal in delal scene, mama pa ne, se je otrok odločil, da je njegova naloga ostati pri očetu in ga tolažiti. To je trajalo nekaj let in v tem času je postal otrok, ker je bil pač edini pri roki, vedro za bruhanje za bivšega. Mene pa ni bilo več zraven, da bi ga zaščitila. Sem ob ločitvi opozarjala na inštitucijah, pa so mi rekli, kar pač rečejo v takih primerih: ni bilo fizičnega nasilja, kaj bi ti baba zdaj še rada. Nobene moči nisem imela več, da bi zaščitila otroka. Nekaj časa je bil pod vplivom očeta tako sovražen do mene, da ni bilo govora o stikih, niti na telefon se mi ni javil. Postopki, ja … A naj 13-letnika privlečem k sebi domov s policijo, če sam misli, da noče?? Trajalo je tako dolgo, da se je še otrok psihično zlomil, kot sem se nekaj let prej jaz. Če bi ostala takrat tam, bi ga lahko vsaj malo zaščitila.

Ne, nikoli mi ni bilo žal, da sem šla. Mi je pa hudo zaradi otroka, ki mu ne bi bilo treba iti skozi tisti pekel. In verjemi, da nobena inštitucija ni niti poslušala niti pomagala. V Ameriki, ko jo ravno omenjaš, bi bilo pa verjetno še hujše. Pri nas starša, ki opozarja, onalepkajo kot problematičnega, tam je pa opozorilo takoj razumljeno kot starševsko odtujevanje in sledi grožnja z odvzemom otroka. Malo preveč enostaven je tale tvoj namišljeni svet.
[/quote]

Tebi se je to zgodilo, ker sistem pri nas deluje po liniji najmanjšega odpora. V resnici je tako, da večina ljudi deluje tako in te takrat, ko želiš kaj spremeniti niti ne vzamejo resno, če pa te pa je njihova prva reakcija odpor do tega kar jim poskušaš dopovedati, odpor do spremembe, ki bi jih popeljala iz njihove cone navidezne nedotakljivosti in udobja. Žalostno je to. Še bolj žalostno pa je, da ljudje tega ne opazijo.

Tebi se je to zgodilo, ker sistem pri nas deluje po liniji najmanjšega odpora. V resnici je tako, da večina ljudi deluje tako in te takrat, ko želiš kaj spremeniti niti ne vzamejo resno, če pa te pa je njihova prva reakcija odpor do tega kar jim poskušaš dopovedati, odpor do spremembe, ki bi jih popeljala iz njihove cone navidezne nedotakljivosti in udobja. Žalostno je to. Še bolj žalostno pa je, da ljudje tega ne opazijo.
[/quote]
Hm … pa se postavi v položaj socialne delavke ali sodnika. Kako naj ve, kateri od staršev govori resnico? Jaz sama sem temu tipu nasedla za precej let, preden so stvari eskalirale – kako naj potem nek neznanec ve, da je on tisti z MOM, ne pa jaz? Do drugih je moj bivši simpatičen, umirjen, ljudje ga imajo radi, jaz sem bila pa takrat že precej na robu z živci. Ne da grejo inštitucije po liniji najmanjšega odpora, ampak enostavno ne morejo vedeti, kaj je res. Najlažje se je držati črke zakona, ampak tudi najbolj fer.

Živec mi je potegnila ta pavšalna oznaka, da vsi, ki ostajajo v nesrečnih zakonih, to počnejo, ker uživajo v vlogi žrtve in se pri tem samo zgovarjajo na otroke. No, jaz sem šla, otroka pa sem s tem potisnila s tem v še večje govno, kot je bil prej. In zato NIKOLI ne bom obsojala tistih, ki si tega koraka ne upajo narediti.

Hm … pa se postavi v položaj socialne delavke ali sodnika. Kako naj ve, kateri od staršev govori resnico? Jaz sama sem temu tipu nasedla za precej let, preden so stvari eskalirale – kako naj potem nek neznanec ve, da je on tisti z MOM, ne pa jaz? Do drugih je moj bivši simpatičen, umirjen, ljudje ga imajo radi, jaz sem bila pa takrat že precej na robu z živci. Ne da grejo inštitucije po liniji najmanjšega odpora, ampak enostavno ne morejo vedeti, kaj je res. Najlažje se je držati črke zakona, ampak tudi najbolj fer.

Živec mi je potegnila ta pavšalna oznaka, da vsi, ki ostajajo v nesrečnih zakonih, to počnejo, ker uživajo v vlogi žrtve in se pri tem samo zgovarjajo na otroke. No, jaz sem šla, otroka pa sem s tem potisnila s tem v še večje govno, kot je bil prej. In zato NIKOLI ne bom obsojala tistih, ki si tega koraka ne upajo narediti.
[/quote]

Ravno zato se ne bi smeli nikoli postavljati na stran enega ali drugega starša. Sistem sicer protežira matere.
To, kar si dala skozi je pričakovano in drugače ne bi moglo biti tudi, če bi tvojega bivšega obravnavali kot osebo z MOM. Zakaj? Ker bi stike z otrokom v vsakem primeru ohranjal in s tem možnosti za manipulacijo. Žal je tako, da mora otrok sam razbrati seme od plev, mi mu lahko na primerno spoštljiv način le pokažemo očitne znake manipuliranja in zlorabe, a s hkrati distanciramo od obtoževanj bivšega partnerja.
Tvoj primer je poseben in če si se glede tega kdaj pritožila na sodišču ali CSD, bi to morali preveriti, preučiti in se odločati znova. Ne moreš biti ti, ne tvoj otrok žrtev nekoga, ki v utečenem sistemu dela po enem kopitu. Sistem, sodstvo namreč ima svoj namen, namen razsodnika, zato ne sme biti Štanca d.o.o.
95% primerov ločitev bi zagotovo lahko bilo takih, kjer bi staršema naložili skupno skrbništvo, a je to danes mogoče le in samo, če se s tem strinjata oba.

Hm … pa se postavi v položaj socialne delavke ali sodnika. Kako naj ve, kateri od staršev govori resnico? Jaz sama sem temu tipu nasedla za precej let, preden so stvari eskalirale – kako naj potem nek neznanec ve, da je on tisti z MOM, ne pa jaz? Do drugih je moj bivši simpatičen, umirjen, ljudje ga imajo radi, jaz sem bila pa takrat že precej na robu z živci. Ne da grejo inštitucije po liniji najmanjšega odpora, ampak enostavno ne morejo vedeti, kaj je res. Najlažje se je držati črke zakona, ampak tudi najbolj fer.

Živec mi je potegnila ta pavšalna oznaka, da vsi, ki ostajajo v nesrečnih zakonih, to počnejo, ker uživajo v vlogi žrtve in se pri tem samo zgovarjajo na otroke. No, jaz sem šla, otroka pa sem s tem potisnila s tem v še večje govno, kot je bil prej. In zato NIKOLI ne bom obsojala tistih, ki si tega koraka ne upajo narediti.
[/quote]

bolj je problem, da si šla prepozno, kot da si sploh šla. Sploh pa se ne moreš kriviti za ravnanje drugega. Življenje ni nič popolnega.

Absolutno res ne drži, v veliki večini primerov pa. Saj govorimo starših, kjer je vladalo nasilje a ne? Koliko staršev, kjer je vladalo nasilje, pa se je sposobnih tako dogovoriti in organizirati, kot pišeš, po tvoje? 1% ali 2%?
[/quote]

To je malce absurdna trditev. Nasilneže namreč sami odstranjujemo od žrtev nasilja (varne hiše, prepoved približevanja, posvojitve..), ne pa da bi jih še spodbujali k temu, da ostajajo z njimi, jih mučijo ter trpinčijo naprej, da ne bodo uboščki “ločeni od svojih otrok”, ki jih z vso ljubeznijo do nasilja in sadizma lepo pretepajo in mučijo, dokler jim tega hudobni državni organi ne preprečijo.

Hm … pa se postavi v položaj socialne delavke ali sodnika. Kako naj ve, kateri od staršev govori resnico? Jaz sama sem temu tipu nasedla za precej let, preden so stvari eskalirale – kako naj potem nek neznanec ve, da je on tisti z MOM, ne pa jaz? Do drugih je moj bivši simpatičen, umirjen, ljudje ga imajo radi, jaz sem bila pa takrat že precej na robu z živci. Ne da grejo inštitucije po liniji najmanjšega odpora, ampak enostavno ne morejo vedeti, kaj je res. Najlažje se je držati črke zakona, ampak tudi najbolj fer.

Živec mi je potegnila ta pavšalna oznaka, da vsi, ki ostajajo v nesrečnih zakonih, to počnejo, ker uživajo v vlogi žrtve in se pri tem samo zgovarjajo na otroke. No, jaz sem šla, otroka pa sem s tem potisnila s tem v še večje govno, kot je bil prej. In zato NIKOLI ne bom obsojala tistih, ki si tega koraka ne upajo narediti.
[/quote]

Navkljub Markovi obrazložitvi slepo vztrajate na dvakratno napačni odločitvi: najprej napačna odločitev za napačnega, nato napačana odločitev ločitve od napačnega.
Nekaj hudo škripa tukajle.

Ne verjamem vam, da ste se ločila. Navidezno obžalujete zgolj dejanje, ki se ga ne upate izvesti. Slikate si strah pred oči, da je opravičljivo ostajati tam, kjer ste. Pri napačnem.

P.S. Vaš modus operandi je: obžalovanje.

Obžalovanje kot orodje za samo obtoževanje. Naprtiti si čim več krivde. Najprej za imeti otroka z napačnim, MOM itd. Nato spet krivda, ker ste se ga “znebili”, se kao “ločili”.

Ne glede na to, kaj se vam bo v življenju zgodilo, boste imeli vedno za preteklost in sedanjost ob sebi prikladno obtožbo zase.. vaš svet je pač obžalujoče-samo-obtožujoč.

S samo krivdo, s strašenjem sebe, pa morate vse skupaj še druge malce preplašiti, razširiti strah: češ ločitev je še večji poden.. da vam ne bo potrebno edini gniti v nezavidljivi situaciji.

Avtoregresija s strašenjem.

Ravno zato se ne bi smeli nikoli postavljati na stran enega ali drugega starša. Sistem sicer protežira matere.
To, kar si dala skozi je pričakovano in drugače ne bi moglo biti tudi, če bi tvojega bivšega obravnavali kot osebo z MOM. Zakaj? Ker bi stike z otrokom v vsakem primeru ohranjal in s tem možnosti za manipulacijo. Žal je tako, da mora otrok sam razbrati seme od plev, mi mu lahko na primerno spoštljiv način le pokažemo očitne znake manipuliranja in zlorabe, a s hkrati distanciramo od obtoževanj bivšega partnerja.
Tvoj primer je poseben in če si se glede tega kdaj pritožila na sodišču ali CSD, bi to morali preveriti, preučiti in se odločati znova. Ne moreš biti ti, ne tvoj otrok žrtev nekoga, ki v utečenem sistemu dela po enem kopitu. Sistem, sodstvo namreč ima svoj namen, namen razsodnika, zato ne sme biti Štanca d.o.o.
95% primerov ločitev bi zagotovo lahko bilo takih, kjer bi staršema naložili skupno skrbništvo, a je to danes mogoče le in samo, če se s tem strinjata oba.
[/quote]
Jaz pa ne bi rekla, da “sistem” nujno protežira matere. Večina očetov se itak ne poteguje za skrbništvo. Malo sem brala sodno prakso. Razen v tistih skrajnih primerih, ki sem jih omenjala zgoraj, v bistvu pravijo, da je tam, kjer sta oba starša videti približno enako primerna, otrok pa majhen, za otroka bolje, da je z mamo. Pa menda ja! Ne moremo zanikati milijonov let biologije in primarne navezanosti matere in majhnega otroka. Obeh. Konec koncev ima tudi ženska praviloma večje čustvene potrebe po otroku kot moški, kar ji sodstvo implicitno priznava. Tudi ko govori o stikih očeta z otrokom, ponekod izpostavlja zadovoljevanje čustvenih očeta, ne otroka. V čisto nevtralnem tonu. Tako da kar se mene tiče, dodeljevanje majhnih otrok materam ni protekcija, ampak zdrava pamet in sledenje naravi. Če seveda z mamo ni kaj narobe.

In seveda ne moreš vsiliti skupnega skrbništva, le predstavljaj si, kaj sta dva skregana bučmana sposobna narediti enemu otroku, ko ga tako trgata sem in tja. Bolje, da ima en bolj pravi in drugi malo manj pravi dom. Je več reda in stabilnosti. Druga stvar pa je, da se še vedno tolerira ščuvanje otrok proti drugemu staršu. To se dogaja na obeh straneh, le da imajo mame kot rečeno več časa z otrokom in več možnosti za to. Če bi bila jaz sodnica, bi odredila redne pogovore otroka s strokovnjakom, ki bi vsakič napisal poročilo in ga poslal obema staršema. Če bo v poročilu pisalo, da je otrok še zmeraj aktivno indoktriniran s strani enega starša, lahko drugi zahteva, da se otroka po hitrem postopku predodeli. E, pa da vidimo, če bi se še omejevalo stike in ščuvalo.

Pozdravljeni,
zelo rada bi vam napisala, da bosta uspela. Leto nazaj sem bila v vasi kozi. Oprostila sem sest let varanja. On je bil nekdo, kateremu je bila druzina najvisja vrednota, nekdo, ki tega nikoli ne bi naredil. Tako se je kesal, da sem mu verjela. Sam se je odlocil, da bova hodila na partersko posvetovalnico. Hudo mi je bilo zelo. Ko sem videla tisto punco, sem utrpnila. A sem vedela, da bom zmogla zaradi otroka. Po enem letu vzponov in padcev zopet ugotovim, da je se vedno v razmerju z njo. Sedaj je konec!!! Zasluzim si veliko vec. Je tezko, ampak zmogla sem se postavit na svoje noge. Bolecina je se mocna, ampak veliko blazja kot bi bilo razmisljanje, ce je se vedno z njo. Mogoce bo vasa zgodba drugacna a se bojim, da bo vas porinila na rob obupa.

Jaz pa ne bi rekla, da “sistem” nujno protežira matere. Večina očetov se itak ne poteguje za skrbništvo. Malo sem brala sodno prakso. Razen v tistih skrajnih primerih, ki sem jih omenjala zgoraj, v bistvu pravijo, da je tam, kjer sta oba starša videti približno enako primerna, otrok pa majhen, za otroka bolje, da je z mamo. Pa menda ja! Ne moremo zanikati milijonov let biologije in primarne navezanosti matere in majhnega otroka. Obeh. Konec koncev ima tudi ženska praviloma večje čustvene potrebe po otroku kot moški, kar ji sodstvo implicitno priznava. Tudi ko govori o stikih očeta z otrokom, ponekod izpostavlja zadovoljevanje čustvenih očeta, ne otroka. V čisto nevtralnem tonu. Tako da kar se mene tiče, dodeljevanje majhnih otrok materam ni protekcija, ampak zdrava pamet in sledenje naravi. Če seveda z mamo ni kaj narobe.

In seveda ne moreš vsiliti skupnega skrbništva, le predstavljaj si, kaj sta dva skregana bučmana sposobna narediti enemu otroku, ko ga tako trgata sem in tja. Bolje, da ima en bolj pravi in drugi malo manj pravi dom. Je več reda in stabilnosti. Druga stvar pa je, da se še vedno tolerira ščuvanje otrok proti drugemu staršu. To se dogaja na obeh straneh, le da imajo mame kot rečeno več časa z otrokom in več možnosti za to. Če bi bila jaz sodnica, bi odredila redne pogovore otroka s strokovnjakom, ki bi vsakič napisal poročilo in ga poslal obema staršema. Če bo v poročilu pisalo, da je otrok še zmeraj aktivno indoktriniran s strani enega starša, lahko drugi zahteva, da se otroka po hitrem postopku predodeli. E, pa da vidimo, če bi se še omejevalo stike in ščuvalo.
[/quote]

Lepo ja… Če bereš te reči ti je kar toplo pri srcu. Jaz sem se za skupno skrbništvo zavzemal od samega začetka pa sem se zaletaval v zid. Res je sicer, da otrok do sedmega leta bolj potrebuje mamo kot očeta a po sedmem letu stroka priznava prav obratno.
Glede indoktrinacije in manipuliranja pa je meni sodnica rekla, da ne verjame, da je možno indoktrinirati otroka starega 10 ali več let. 😉 Zraven je povedala še, da naj se umirim (sem čisto mirno in zbrano povedal kar sem imel za povedati)… pasivna grožnja. 😀
Ko sem omenil, da bi bilo dobro, da sta več pri meni kot le dva vikenda na mesec že zaradi šole (pozor! takrat sem živel v istem kraju, le 1km stran od bivšega skupnega prebivališča), ker jima je močno padel uspeh pa mi je odpridigala zgodbo o otroku, ki zaradi ločitve ni naredil srednje šole, potem pa so ga poslali v Anglijo, kjer je na koncu doktoriral. Moje vprašanje kdo bo pa šolanje za moja dva plačal, je seveda preslišala. Takrat sem bil še naiven… Danes bi prišel tja z odvetnico in opremljen s študijami…
Praksa je žal taka, da protežira matere na račun otrokovih koristi.

Kognitivna disonanca.

Po eni strani trdiš, da pravni sistem preferira ženski spol.. po drugi priznaš, da bi naslednjič šel tja z odvetnikom. Which is it?

Ignorantia juris non excusat bo tu bolj držal. Z ignoranco do sodišča, kjer si se pojavil brez pravne zaščite, si dal sodišču vedeti, da ti otrok očitno ni toliko pomemben… saj hej, še odvetnika si ne privoščiš za “najbolj pomembno stvar na svetu”: svojega otroka. In če je bila žena tam z odvetnikom, je rezultat znan.

Drugačen vtis, drugačen namen pokažeš, če se prikažeš z odvetnikom, ki zastopa tvoj interes. Svojega interesa namreč ne (z)moreš enako kvalitetno zastopati sam. To ni ameriški film, to ni nagovor filmske publike z emocijami.
Na sodišču se s pravnim jezikom ureja pravno formalne stvari.. in ker laiki nismo pravniki, se ne moremo zastopati, ne glede na to, kako kvaliteten je naš “civilen” ali emotiven zagovor. Posledica cehovstva na slovenskem, Evropi in svetu.

Gostilniški argument, ni enak pravnemu. Drugače bi vladali iz gostiln.

Zato je smiselno pri ločitvi, tudi če gre za sporazumno, da se obe strani sestaneta z odvetnikom vsaj na mediaciji, kjer je dolžnost le tega, da opozarja na morebitne ne-enakosti ter njene posledice.
Podobno kot ima to dolžnost notar pri kupo-prodajnih stvareh.

V primeru razveze s tožbo, pa je obisk odvetnikov toliko bolj potreben. Mediacija še bolj koristna.

Pri sporih, po zgodbah iz okolice in neta, pa gre vedno za to, kdo se bolje “predstavi”, tako osebno kot pravno. Prezentacija, politika, damagogija, manipulacija, karizma, vpliv, denar.. žal vse to vpliva in tisto o “slepi” pravici, ki naj bi se držala le faktov, žal ne drži čisto.

Prav tako je zelo pomemben “nastop” na CSDju:

Otroci sicer imajo svojo besedo pri vsem skupaj, kjer pa velja,da mora biti “sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve”.
V praksi to pomeni nekje od 10. leta naprej za otroka, ki je razsoden (se pravi, da je lahko tudi prej oz. kasneje, če se tako oceni).

Otrok se lahko obrne tudi na inštitucijo “VARUHA”, da zastopa njegove interese, kar pa se v praksi redko dogaja.. saj se tako kot večina odraslih, ne zavedajo vseh PRAVIC, ki nam pripadajo.

Od 15. leta dalje lahko sam odloča, glej ZZZDR, Člen 106. a:

Ne glede na vse pravne varovalke, pa se ne more preprečiti, da starši ne bi manipulirali, oz. vplivali na svoje otroke. Ali tako, da naščuvajo otroka zoper bivšega zakonca ali kako drugače vplivajo na odnose.
Tega ne CSD ne sodišča ne morejo reševati in je žal bolj prikaz kulture posameznika, kjer pa se v negativni luči prikažeta oba spola.

Praviloma sicer velja, da matere lažje in bolj lahko vplivajo na sinove, očetje pa na hčere.. kar pa ni zlato pravilo.

Zmerljivke, žalitve, nagajanje ali zgolj rigidno – ne-življenjsko izvajanje pravno dogovorjenega.. vse postane orodje v vojni zakoncev.

War of the Roses (1989) to najbolje prikaže, v kakšen ekstrem to lahko gre.
Je sicer Hollywoodski film, toda v resnici gredo ljudje v še večje ekstreme, kjer jih KONZUMIRA bivše razmerje, namesto, da bi živeli svoje življenje.

Podoben začaran cikel vzpostavlja vračanje na odločitve CSD-ja in sodišča. Ali končno najameš odvetnika in odpraviš nepravice, ki naj bi se ti zgodile ali pa se sprijazniš z razsodbo.

Vsi vemo, da te ne morejo biti absolutno pravične in nekako vsakemu nekaj vzamejo. Največ seveda otroku, če se starša nikakore ne moreta pomiriti in ju bivša veza še naprej razžira.

Zavoljo otrok je zato edino smiselno, da zberemo moči ter voljo in v dani situaciji naredimo najbolje, kar lahko za otroka.. kar pa v praksi pomeni tudi to, da popustimo bivšemu partnerju.
Manj, ko je ponavljajočih se sporov, manj ko je zagrenjenosti, več ima otrok od obeh staršev.
In to naj bi tudi bil cilj, konec koncev.
Daješ svojemu otroku, ne bivšemu partnerju, kot večina napačno to gleda. Od zgleda, do materialno-finančnega.

In nenazadnje, če ste res nekdaj ljubili svojega bivšega partnerja, ga boste izpustili.. mu dali svobodo.. kar pa pomeni, da se sam odloča in torej dela tako prav, kot “narobe”.
Kjer pa ti nisi tisti, ki odloča, kaj je prav in kaj ne. Pri čemer se je potrebno zavedati, da se učimo tako iz dobrih kot “slabih” stvari.
Enako kot se tudi otroci.

Emotivno pa otroci zelo dobro čutijo svoje starše, zato so vsa nesoglasja odražajo tudi v njihovi psihi ter življenju, sposobnosti koncentracije v šoli, učenju itd.

Otroke imajo vsi nekako na jeziku, v njihovo korist pa dejansko redko kdo dejansko ravna, sklene kompromis ali konsenz oz. popusti… kar daje slutiti, da so bolj orodje za Vojno zakoncev Rose, kot dejanski benevoletni cilj.

Nesposobnost komunikacije njihovih staršev namreč še naprej na ta način razjeda odnose.. kar je še vedno bolje, kot če sta “Poročena” in se dnevno najdata v živo, a se nekako napaka iz osnovnega zakona nadaljuje.
Paradoks je, da prej, ko se ločena starša uspeta uravnovesiti, posvetiti skupnima otrokma in svojemu življenju, brez nenehne konzumacije bivšega odnosa.. bolj sta dejansko sposobna živeti skupaj.
In bolj, ko sta mirna, lažje se zavedata, zakaj sta se odločila tako kot sta se.. in zato ne silita nazaj v ne-odnos, preko prepiranja, nagajanja.. ali pa sanjarjenja, kako bi bilo..
Živita svoje življenje najbolje, kot ga lahko in prav s tem dajeta otrokom najlepši zgled, ne samo, kako živeti, temveč tudi kako spoštljivo ravnati z ljudmi ter nenazadnje najti čim bolj kompatibilnega partnerja.

Kognitivna disonanca.

Po eni strani trdiš, da pravni sistem preferira ženski spol.. po drugi priznaš, da bi naslednjič šel tja z odvetnikom. Which is it?

Ignorantia juris non excusat bo tu bolj držal. Z ignoranco do sodišča, kjer si se pojavil brez pravne zaščite, si dal sodišču vedeti, da ti otrok očitno ni toliko pomemben… saj hej, še odvetnika si ne privoščiš za “najbolj pomembno stvar na svetu”: svojega otroka. In če je bila žena tam z odvetnikom, je rezultat znan.

Drugačen vtis, drugačen namen pokažeš, če se prikažeš z odvetnikom, ki zastopa tvoj interes. Svojega interesa namreč ne (z)moreš enako kvalitetno zastopati sam. To ni ameriški film, to ni nagovor filmske publike z emocijami.
Na sodišču se s pravnim jezikom ureja pravno formalne stvari.. in ker laiki nismo pravniki, se ne moremo zastopati, ne glede na to, kako kvaliteten je naš “civilen” ali emotiven zagovor. Posledica cehovstva na slovenskem, Evropi in svetu.

Gostilniški argument, ni enak pravnemu. Drugače bi vladali iz gostiln.

Zato je smiselno pri ločitvi, tudi če gre za sporazumno, da se obe strani sestaneta z odvetnikom vsaj na mediaciji, kjer je dolžnost le tega, da opozarja na morebitne ne-enakosti ter njene posledice.
Podobno kot ima to dolžnost notar pri kupo-prodajnih stvareh.

V primeru razveze s tožbo, pa je obisk odvetnikov toliko bolj potreben. Mediacija še bolj koristna.

Pri sporih, po zgodbah iz okolice in neta, pa gre vedno za to, kdo se bolje “predstavi”, tako osebno kot pravno. Prezentacija, politika, damagogija, manipulacija, karizma, vpliv, denar.. žal vse to vpliva in tisto o “slepi” pravici, ki naj bi se držala le faktov, žal ne drži čisto.

Prav tako je zelo pomemben “nastop” na CSDju:

Otroci sicer imajo svojo besedo pri vsem skupaj, kjer pa velja,da mora biti “sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve”.
V praksi to pomeni nekje od 10. leta naprej za otroka, ki je razsoden (se pravi, da je lahko tudi prej oz. kasneje, če se tako oceni).

Otrok se lahko obrne tudi na inštitucijo “VARUHA”, da zastopa njegove interese, kar pa se v praksi redko dogaja.. saj se tako kot večina odraslih, ne zavedajo vseh PRAVIC, ki nam pripadajo.

Od 15. leta dalje lahko sam odloča, glej ZZZDR, Člen 106. a:

Ne glede na vse pravne varovalke, pa se ne more preprečiti, da starši ne bi manipulirali, oz. vplivali na svoje otroke. Ali tako, da naščuvajo otroka zoper bivšega zakonca ali kako drugače vplivajo na odnose.
Tega ne CSD ne sodišča ne morejo reševati in je žal bolj prikaz kulture posameznika, kjer pa se v negativni luči prikažeta oba spola.

Praviloma sicer velja, da matere lažje in bolj lahko vplivajo na sinove, očetje pa na hčere.. kar pa ni zlato pravilo.

Zmerljivke, žalitve, nagajanje ali zgolj rigidno – ne-življenjsko izvajanje pravno dogovorjenega.. vse postane orodje v vojni zakoncev.

War of the Roses (1989) to najbolje prikaže, v kakšen ekstrem to lahko gre.
Je sicer Hollywoodski film, toda v resnici gredo ljudje v še večje ekstreme, kjer jih KONZUMIRA bivše razmerje, namesto, da bi živeli svoje življenje.

Podoben začaran cikel vzpostavlja vračanje na odločitve CSD-ja in sodišča. Ali končno najameš odvetnika in odpraviš nepravice, ki naj bi se ti zgodile ali pa se sprijazniš z razsodbo.

Vsi vemo, da te ne morejo biti absolutno pravične in nekako vsakemu nekaj vzamejo. Največ seveda otroku, če se starša nikakore ne moreta pomiriti in ju bivša veza še naprej razžira.

Zavoljo otrok je zato edino smiselno, da zberemo moči ter voljo in v dani situaciji naredimo najbolje, kar lahko za otroka.. kar pa v praksi pomeni tudi to, da popustimo bivšemu partnerju.
Manj, ko je ponavljajočih se sporov, manj ko je zagrenjenosti, več ima otrok od obeh staršev.
In to naj bi tudi bil cilj, konec koncev.
Daješ svojemu otroku, ne bivšemu partnerju, kot večina napačno to gleda. Od zgleda, do materialno-finančnega.

In nenazadnje, če ste res nekdaj ljubili svojega bivšega partnerja, ga boste izpustili.. mu dali svobodo.. kar pa pomeni, da se sam odloča in torej dela tako prav, kot “narobe”.
Kjer pa ti nisi tisti, ki odloča, kaj je prav in kaj ne. Pri čemer se je potrebno zavedati, da se učimo tako iz dobrih kot “slabih” stvari.
Enako kot se tudi otroci.

Emotivno pa otroci zelo dobro čutijo svoje starše, zato so vsa nesoglasja odražajo tudi v njihovi psihi ter življenju, sposobnosti koncentracije v šoli, učenju itd.

Otroke imajo vsi nekako na jeziku, v njihovo korist pa dejansko redko kdo dejansko ravna, sklene kompromis ali konsenz oz. popusti… kar daje slutiti, da so bolj orodje za Vojno zakoncev Rose, kot dejanski benevoletni cilj.

Nesposobnost komunikacije njihovih staršev namreč še naprej na ta način razjeda odnose.. kar je še vedno bolje, kot če sta “Poročena” in se dnevno najdata v živo, a se nekako napaka iz osnovnega zakona nadaljuje.
Paradoks je, da prej, ko se ločena starša uspeta uravnovesiti, posvetiti skupnima otrokma in svojemu življenju, brez nenehne konzumacije bivšega odnosa.. bolj sta dejansko sposobna živeti skupaj.
In bolj, ko sta mirna, lažje se zavedata, zakaj sta se odločila tako kot sta se.. in zato ne silita nazaj v ne-odnos, preko prepiranja, nagajanja.. ali pa sanjarjenja, kako bi bilo..
Živita svoje življenje najbolje, kot ga lahko in prav s tem dajeta otrokom najlepši zgled, ne samo, kako živeti, temveč tudi kako spoštljivo ravnati z ljudmi ter nenazadnje najti čim bolj kompatibilnega partnerja.
[/quote]

Ojoj! Sklepanje na slepo, prebavljivost sestavka pa nekje med Entoloma sinuatum in Amaníta porphyría.
Takole je šlo: Sporazumna delitev premoženja. Posvet na CSD in določitev preživnine. Obisk pri odvetnici, kjer smo dorekli ostalo. Obravnava na sodišču, kjer se je vse skupaj odvrtelo drugače, kot je bilo dogovorjeno. Zato, izključno zato sem napisal, da bi danes, ne glede na vse, na obravnavo prišel s svojo odvetnico. Na koncu sem od sodnice dobil še ustni poduk o možnosti pritožbe po tem, ko bom prejel sodbo oz. odločbo. Glede na to, da sta bila moja otroka takrat že starejša najstnika in da bi po oceni moje odvetnice boj za skrbništvo trajal lahko do nekaj let, sem pač seštel ena in ena in odnehal.
Otrokoma je v času, ko bi ju morala s primerno strogo vzgojo usmeriti nazaj v učenje in doseganje rezultatov, ki sta jih zmožna brez nekega pretiranega angažiranja, dovolila praktično vse, kar sta moja najstnika s pridom izkoriščala.
Danes, ko sta starejša razmišljata in ravnata drugače, a takrat sta posegla po ponujeni poti linije najmanjšega odpora.
Sem najprej hotel le napisati, da sem o tem že pisal in da pač svoje trditve polagaš na meglo, ampak je bolje tako…
Sram te bodi.

Ojoj! Sklepanje na slepo, prebavljivost sestavka pa nekje med Entoloma sinuatum in Amaníta porphyría.
Takole je šlo: Sporazumna delitev premoženja. Posvet na CSD in določitev preživnine. Obisk pri odvetnici, kjer smo dorekli ostalo. Obravnava na sodišču, kjer se je vse skupaj odvrtelo drugače, kot je bilo dogovorjeno. Zato, izključno zato sem napisal, da bi danes, ne glede na vse, na obravnavo prišel s svojo odvetnico. Na koncu sem od sodnice dobil še ustni poduk o možnosti pritožbe po tem, ko bom prejel sodbo oz. odločbo. Glede na to, da sta bila moja otroka takrat že starejša najstnika in da bi po oceni moje odvetnice boj za skrbništvo trajal lahko do nekaj let, sem pač seštel ena in ena in odnehal.
Otrokoma je v času, ko bi ju morala s primerno strogo vzgojo usmeriti nazaj v učenje in doseganje rezultatov, ki sta jih zmožna brez nekega pretiranega angažiranja, dovolila praktično vse, kar sta moja najstnika s pridom izkoriščala.
Danes, ko sta starejša razmišljata in ravnata drugače, a takrat sta posegla po ponujeni poti linije najmanjšega odpora.
Sem najprej hotel le napisati, da sem o tem že pisal in da pač svoje trditve polagaš na meglo, ampak je bolje tako…
Sram te bodi.
[/quote]
Blef.
Kognitivna disonanca.

Če se ti s partnerjem (boboči bivši) nekaj dogovoriš (na CSD, pravzaprav kjerkoli), ti ne more nobeno sodišče VSILITI drugačnega dogovora.

Če bi bilo tako, kot trdiš, bi vidva OBA spodbijala odločbo sodišča, ki bi posledično padla, saj se obe strani z njo ne strinjata.

Blef.
Kognitivna disonanca.

Če se ti s partnerjem (boboči bivši) nekaj dogovoriš (na CSD, pravzaprav kjerkoli), ti ne more nobeno sodišče VSILITI drugačnega dogovora.

Če bi bilo tako, kot trdiš, bi vidva OBA spodbijala odločbo sodišča, ki bi posledično padla, saj se obe strani z njo ne strinjata.
[/quote]

Bereš površno. Jaz bi to izpodbijal, a ni imelo smisla, ker je bil en otrok malo pred polnoletnostjo in drugi malo pred mejo delne opravilne sposobnosti. Od razpada družine do obravnave na sodišču je minilo 3/4 leta in vmes sta oba otroka že pogruntala, da bosta pri mami lahko počela kar se jima zazdi, zato sta tudi v tem času spremenila svojo željo iz “oditi z očetom” v “ostati z mamo”.
Ko ima otrok 14 let in je zakonsko delno opravilno sposoben, sodišče upošteva njegovo željo. Torej bi moral v svojem naboru dokazov in razlogov zakaj je mati neprimerna za skrbnika imeti kaj več kot to, da se kot kaka najstnica obnaša neodgovorno. Da pa bi ji podtikal nekaj kar ni res je pa zame povsem zavržno.
V danem trenutku sem torej imel na izbiro pritoževanje na sodbo, ki bi čez leto ali dve že izgubila svojo moč. V tem času pa ker pritožba ni imela “nujne komponente” kot je npr. naslilje, droge, prostitucija, ne bi dosegel nič drugega kot primerno debel odvod mojih sredstev odvetnici in sodišču za takse.
Sistem pač prinese salomonsko odločitev, za katero ima podlago v zakonih. Prinese pa jo na način uravnilovke, oz. štance.

Bereš površno. Jaz bi to izpodbijal, a ni imelo smisla, ker je bil en otrok malo pred polnoletnostjo in drugi malo pred mejo delne opravilne sposobnosti. Od razpada družine do obravnave na sodišču je minilo 3/4 leta in vmes sta oba otroka že pogruntala, da bosta pri mami lahko počela kar se jima zazdi, zato sta tudi v tem času spremenila svojo željo iz “oditi z očetom” v “ostati z mamo”.
Ko ima otrok 14 let in je zakonsko delno opravilno sposoben, sodišče upošteva njegovo željo. Torej bi moral v svojem naboru dokazov in razlogov zakaj je mati neprimerna za skrbnika imeti kaj več kot to, da se kot kaka najstnica obnaša neodgovorno. Da pa bi ji podtikal nekaj kar ni res je pa zame povsem zavržno.
V danem trenutku sem torej imel na izbiro pritoževanje na sodbo, ki bi čez leto ali dve že izgubila svojo moč. V tem času pa ker pritožba ni imela “nujne komponente” kot je npr. naslilje, droge, prostitucija, ne bi dosegel nič drugega kot primerno debel odvod mojih sredstev odvetnici in sodišču za takse.
Sistem pač prinese salomonsko odločitev, za katero ima podlago v zakonih. Prinese pa jo na način uravnilovke, oz. štance.
[/quote]

Površno je tvoje branje. Zato ponavljam:

Če se ti s partnerjem (boboči bivši) nekaj dogovoriš (na CSD, pravzaprav kjerkoli), ti ne more nobeno sodišče VSILITI drugačnega dogovora.

Če bi bilo tako, kot trdiš, bi vidva OBA spodbijala odločbo sodišča, ki bi posledično padla, saj se obe strani z njo ne strinjata.

Malce po Darwinovo povedano:

Osebi, ki te je prevarala (lagala, naplahtala, nategnila..), greš zaupati, da bo dogovor na CSDju zdržal.
Seveda na sodišču vidiš, da ne drži. Le kako naj bo človek naenkrat vreden zaupanja?

In.. Te je že (vsaj) drugič pošteno prenesla naokoli. Verjetno že kdaj prej.. in še sedaj.

In ti še vedno misliš, da je problem v preferencah sodišč do žensk in ne v osebi, ki te tako zlahka okoli prenaša?
Večkratno.

Naivnost. Multipla.

Zna biti tudi tu, pri tebi problem. Ampak življenje je krivulja učenja.. predvidevam, da v drugo ne bi “vse naredil isto”?

Je pa seveda za bodočo partnerico koristno, da vidiš v ljudeh pozitivno. Zate pa morda vseeno dobro, da malce izklopiš naivnost in se v prihodnje vseeno bolj pravno zaščitiš.

Zato v opozorilo vsem ostalim (za tvojo situacijo žal malce prepozno): Če so ti otroci res najbolj pomembni na svetu, prideš na vse obravnave ustrezno zaščiten: Z odvetnikom. Da se pravilno sestavi tako vse potrebno za sodišče (skrbništvo ter delitev premoženja), kot poskrbi, da sodišče to potem potrdi.

Površno je tvoje branje. Zato ponavljam:

Če se ti s partnerjem (boboči bivši) nekaj dogovoriš (na CSD, pravzaprav kjerkoli), ti ne more nobeno sodišče VSILITI drugačnega dogovora.

Če bi bilo tako, kot trdiš, bi vidva OBA spodbijala odločbo sodišča, ki bi posledično padla, saj se obe strani z njo ne strinjata.

Malce po Darwinovo povedano:

Osebi, ki te je prevarala (lagala, naplahtala, nategnila..), greš zaupati, da bo dogovor na CSDju zdržal.
Seveda na sodišču vidiš, da ne drži. Le kako naj bo človek naenkrat vreden zaupanja?

In.. Te je že (vsaj) drugič pošteno prenesla naokoli. Verjetno že kdaj prej.. in še sedaj.

In ti še vedno misliš, da je problem v preferencah sodišč do žensk in ne v osebi, ki te tako zlahka okoli prenaša?
Večkratno.

Naivnost. Multipla.

Zna biti tudi tu, pri tebi problem. Ampak življenje je krivulja učenja.. predvidevam, da v drugo ne bi “vse naredil isto”?

Je pa seveda za bodočo partnerico koristno, da vidiš v ljudeh pozitivno. Zate pa morda vseeno dobro, da malce izklopiš naivnost in se v prihodnje vseeno bolj pravno zaščitiš.

Zato v opozorilo vsem ostalim (za tvojo situacijo žal malce prepozno): Če so ti otroci res najbolj pomembni na svetu, prideš na vse obravnave ustrezno zaščiten: Z odvetnikom. Da se pravilno sestavi tako vse potrebno za sodišče (skrbništvo ter delitev premoženja), kot poskrbi, da sodišče to potem potrdi.
[/quote]

Saj se razumeva, le logiko ločitvenega postopka razumeva malo drugače.
Meni je bilo v interesu, da se čimprej ločim. Sodnica mi je jasno dala vedeti, da bo upoštevala priporočilo CSD in da naj se po tem, ko dobim sodbo, pritožim nanjo.
Takrat sem šel do odvetnice, kjer sva predelala predmet pritožbe in možne izhode. Žal je bilo zaradi starosti otrok in pričakovanja, da se bo mati morebitnim spremembam upirala, to mi je dala jasno vedeti, vlaganje pritožbe nesmiselno.
Izhodišče, ki ti ga v taki situaciji vsili CSD in sodišče je, da so otroci vsak drugi vikend pri očetu, česar pa zaradi postopka nisem mogel spreminjati na razpravi. Na CSD smo bili na posvetu vsi štirje in CSD ima pač diskrecijsko pravico, da poda sodišču svoje, neodvisno mnenje. CSD svoja mnenja kreira po zastarelih študijah, ki rezultirajo v smer: Otroke dodeliti materi.
Če bi sistem imel drugačna izhodišča bi se morda lahko že na začetku pogovarjali povsem drugače in bi morda imel več vpliva na vzgojo svojih otrok.
Da. Takrat sem bil pač naiven in sem računal na to, da bo mati ravnala v korist otrok.
Izkazalo se je, da jo korist njenih otrok zanima v ravno tolikšni meri, kolikor lahko s stiki manipulira in nagaja.
In kaj zdaj? Nič… Življenje gre naprej, tule napišem kako kritiko sistema in zaključim debato. 😉

Saj se razumeva, le logiko ločitvenega postopka razumeva malo drugače.
Meni je bilo v interesu, da se čimprej ločim. Sodnica mi je jasno dala vedeti, da bo upoštevala priporočilo CSD in da naj se po tem, ko dobim sodbo, pritožim nanjo.
Takrat sem šel do odvetnice, kjer sva predelala predmet pritožbe in možne izhode. Žal je bilo zaradi starosti otrok in pričakovanja, da se bo mati morebitnim spremembam upirala, to mi je dala jasno vedeti, vlaganje pritožbe nesmiselno.
Izhodišče, ki ti ga v taki situaciji vsili CSD in sodišče je, da so otroci vsak drugi vikend pri očetu, česar pa zaradi postopka nisem mogel spreminjati na razpravi. Na CSD smo bili na posvetu vsi štirje in CSD ima pač diskrecijsko pravico, da poda sodišču svoje, neodvisno mnenje. CSD svoja mnenja kreira po zastarelih študijah, ki rezultirajo v smer: Otroke dodeliti materi.
Če bi sistem imel drugačna izhodišča bi se morda lahko že na začetku pogovarjali povsem drugače in bi morda imel več vpliva na vzgojo svojih otrok.
Da. Takrat sem bil pač naiven in sem računal na to, da bo mati ravnala v korist otrok.
Izkazalo se je, da jo korist njenih otrok zanima v ravno tolikšni meri, kolikor lahko s stiki manipulira in nagaja.
In kaj zdaj? Nič… Življenje gre naprej, tule napišem kako kritiko sistema in zaključim debato. 😉
[/quote]

Ali ste za svojo partnerico in mater svojih otrok izbrali popolnoma neodgovorno osebo?

Verjetno ne, ker bi to bilo TUDI VAŠE neodgovorno dejanje. Verjamem podobno, kot sodišča in CSD, da se OBA starša odločata v smeri tega, kar je najbolje za otroka. V večini primerov je dejansko tako, ljudje vedno naredimo vse, kar je v danih okoliščinah in znotraj lastnih trenutnih sposobnosti, da naredimo najboljše za svoje otroke.

Problem je pri tem: kaj ena oseba misli, da je najbolje in kaj misli druga.

Zato pride do ločitev (tudi brez prevar). Ena najbolj ločevalnih dejavnikov je: religija. Pripadnika različnih religij bosta indoktrinirana s tem, kaj je versko bolj prav za otroka (na kateri dan se kaj je, kako se oblačiti, v kaj verjeti itd.).

Podobno smo indoktrinirani s strani družine in okolja ter družbe iz katere prihajamo. Že nekaj kilometerska razlika med mestom in podeželjem, bo prinesla različne navade in tradicijo (kar je samo drug izraz za “vero”).

Te razlike nas ločujejo že od začetka. In če ne delujemo naprej k razreševanju različnosti s povezovanjem, odkrtiostjo.. tudi kompromis, konsenz.. Se namesto povezovanja razlezejo: Slepe pege, zatiskanje očesa, ignoranca, tišina, nekomunikacija.. kot tudi boj za premoč in uveljavljanje svojega “prav” v razmerju.. od vzpostavljanja fizične premoči, do čustvene (manipulacije) in posledična neiskrenost seveda vodi k vedno večjim dnevnim malim lažem, zamolčanjem.. in do razkole pride prej ali slej.
Zgolj zato, ker vsakemu od staršev, nekaj drugega predstavlja tisto, kar je “prav”, kako naj bi se življenj živelo, vzgajalo otroka itd., kjer pa ni moč razsoditi zagotovo katera verzija je “pravilna”. Evolucijsko gledano imajo vse verzije tako svoje prednosti, kot slabosti. V življenju pa se je potrebno soočati tako z dobrimi kot slabimi stvarmi – oboje nudi moč učenja, rasti ter napredka.

CSD, sodišča.. tako delujejo na predpostavki, da imajo opravka z odraslimi in odgovornimi osebami, ki po svojih najboljši močeh delajo tisto, kar je najbolje za njihove otroke (čeprav imajo različne smeri).
Dokler jim nekdo ne dokaže nasprotno.

Ei incumbit probatio qui dicit – dokler se ne dokaže tvoje krivde, si nedolžen. In ker pri ločitvi ne gre za dokazovanje krivde (kdo ima prav – se kot rečeno itak ne da določiti), temveč urejanje starševskih dolžnosti do otrok (kjer se pričakuje, da obe strani imata enak interes) ter ureditev materialnih stvari, ne moreš določevati “krivde”.
Toliko manj obtoževati sodišč, CSD, da so pristranski do enega ali drugega spola (pač odvisno, katerega je tvoj “nasprotnik” v sporu), zgolj zato, ker se ni izšlo točno tako, kot si si sam zamislil.

Z obtoževanjem CSDja, sodišča.. namreč razkrivaš sebe, svoje nezavedno željo po “krivdi”, po preložitvi bremena, kar pa je manipulacija sama po sebi. Naj bo to zaradi trenutne čustvene prizadetosti (začasna žrtev – strah) ali modus operandija (večna žrtev – večni strah).

Za ločitev v Sloveniji ni krivdnih razlogov, temveč nevzdrnžnost razmerja za vsaj eno stran.

Naloga državnih inštitucij pa je poskrbeti najbolje za otroke, ki naj bi bili v tem postopku primarni interes vseh vpletenih strani. V svojih odločitvah pa sodišče upošteva tudi pretekle najboljše rešite, ki pa ne morejo univerzalno sesti kot idealne za vsak par, ki se ločuje.
Zakoni in ravnanja se ves čas izpopolnjujejo, so vedn boljša, pravičnejša. Pri čemer pa za otroke lahko naredita največ pravzaprav že vse čase, tudi pod Rimljani: prav starša sama. Tako takrat, ko sta živela skupaj, kot potem, ko to nista več.

Če se še naprej prepirata o tem, kaj je “bolj prav za otroka”, je več kot jasno, da ju pravzaprav otroci ne zanimajo, temveč nezmožnost končati ne-odnos. V veliko škodo otrok in obema staršema.

Tako kot je za ločitev dovolj nevzdržnost za enega, tudi tu lahko pametnejši popusti. Ne gre za to, da bi moralo biti vse po tvoje, temveč preprosto izstopiš iz začaranega kroga medsebojnega obtoževanja.
S tem ne rešiš le sebe, svoih otrok.. temveč tudi osebo, ki naj bi jo nekoč ljubil.

Dokler pa potrebuješ obtoževati državne organe.. pa pomeni, da zgolj iščeš proxy, nadomestek avtoritete (ki ti jo očitno primanjkuje), da bi lahko na to imaginarno tvorbo prelil “krivdo”.
Bolj primitivno seveda ves gnoj zliješ neposredno na bivšega – kako se to odraža na otrocih, se zavedamo.

Tako, v praksi, v okolici.. na forumu.. vidimo, da otroci niso večini čisto nič mar, dasiravno imajo usta polna otrok, kot izgovor za to in ono… In tega noben državni inštitut ne more spremeniti.. dokler se ljudje ne odločijo, da tega ne spremenijo sami.

Zdrava družba bi bila torej takrat, ko ni potrebno nobenega posega državnih inštitucij.. kar pa je utopija seveda.

Želja po krvdi? Nope, če bi bilo tako, bi sedel križem rok in tarnal.
Ker sem ugotovil, da v mojem primeru na način, ki ga opisuješ, ne bom prišel nikamor, sem se pač prilagodil in se problema lotil z druge strani – otroka sem opremil z zavedanjem kaj ju čaka v življenju, če bosta ubrala lenobno pot in kaj, če bosta vložila malo več truda v vse skupaj.

To je bila moja prva in verjetno edina ločitev, kjer so bili vpleteni otroci. Če bi vedel, da je lahko tako, da tudi opevani CSD dela le po liniji najmanjšega odpora in da na ločitveni razpravi v bistvu ne moreš kaj dosti spremeniti, lahko se pa pritožiš na odločbo in čakaš na naslednji narok (in tako nekajkrat), bi pač ravnal drugače in bi vse v tem postopku vodila odvetnica.