Vsaka 5 pretepena, vsaka 7 posiljena: http://www.amnesty.si/pravice-zensk.html

Glavni vzrok smrti za ženske v rodnem obdobju: moški.

Res, veliko se je spremenilo od babic in dedkov ter dežel “3ga sveta”.
[/quote]

Resnično sem proti nasilju in tudi v moji družini se ne spomnim, da bi se kaj takega dogajalo…
Če citiram tvoj vir:

Nevladne organizacije v Sloveniji ocenjujejo, da je nasilje prisotno v vsaki peti družini v Sloveniji, da je posiljena vsaka sedma ženska in da le 5 odstotkov vseh žensk z izkušnjo nasilja išče kakršnokoli pomoč.

Umrljivost žensk
Še vedno preveč žensk vsako leto po svetu umre zaradi zapletov pri nosečnosti ali rojevanju. Težave povezane z nosečnostjo in porodom so največji vzrok smrti med ženskami v rodni dobi. Kršitve pravic žensk, vključno z nasiljem, diskriminacijo in omejitvami, ki so postavljene za nadzorovanje števila rojstev, prispevajo k njihovi umrljivosti Večino teh smrti bi lahko preprečili s kakovostno, dostopno in pravočasno zdravstveno oskrbo.
Ukrepi za reševanje življenj so poznani že več kot 60 let. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je okoli 73 odstotkov smrti, povezanih z nosečnostjo, posledica petih glavnih vzrokov, ki so, razen splavov v nevarnih okoliščinah, večinoma nepredvidljivi, vendar pa je smrt ali poškodbe s pravilno oskrbo v veliki meri mogoče preprečiti.

Kot sem že napisal: Večina teh podatkov se iz tretjega sveta cepi na naše razmere. Zakaj? Ker vsaka organizacija, ki se ukvarja s tem potrebuje denar in tega se najlažje pridobi, če se informacije predstavi na primerno senzacionalistični način.
Za tretji svet in dele sveta, ki so prenaseljeni in kjer vlada revščina – brazilske in mehiške favele, Indija, Kitajska… ali dele sveta, kjer vera tlači ženske kot živa bitja vrejamem, da je tako. Pri nas pa je tega precej manj. Kolikor imam jaz znancev in prijateljev vem, da bi nasilneža ali bog ne daj posiljevalca vsi izločili iz družbe.
Naj opišem še dogodek na to temo, ki sem mu bil priča in ga tudi prijavil na policijo:
Sosed se je spravil nad ženo, ker ga je varala. Ko se je začelo kričanje in jok, sem poklical policijo.
Čez dva dni se je gospa spravila name, da naj se ne vtikam, ker to nikakor ni moja stvar. Sem ji razložil, da nihče na svetu nima pravice, da jo tepe in da zase in za svoje mislim enako in da bom v takem primeru vedno poklical na policijo.
Od takrat je minilo že hm… 12 let? …par je še vedno skupaj, če se še pretepajo in varajo, ne vem, ker sem se odselil, dejstvo pa je, da sta zaradi mojega klica na policijo oba še vedno jezna name.
Pa da ne bo kdo mislil, da je bil tip omara tipa vunbacitelj! Nope… mali tipček višine največ 165cm, ona pa je bila od njega večja tudi po konstituciji. Zlahka bi lahko bilo tudi tako, da bi bil tepen on.

Resnično sem proti nasilju in tudi v moji družini se ne spomnim, da bi se kaj takega dogajalo…
Če citiram tvoj vir:

Nevladne organizacije v Sloveniji ocenjujejo, da je nasilje prisotno v vsaki peti družini v Sloveniji, da je posiljena vsaka sedma ženska in da le 5 odstotkov vseh žensk z izkušnjo nasilja išče kakršnokoli pomoč.

Umrljivost žensk
Še vedno preveč žensk vsako leto po svetu umre zaradi zapletov pri nosečnosti ali rojevanju. Težave povezane z nosečnostjo in porodom so največji vzrok smrti med ženskami v rodni dobi. Kršitve pravic žensk, vključno z nasiljem, diskriminacijo in omejitvami, ki so postavljene za nadzorovanje števila rojstev, prispevajo k njihovi umrljivosti Večino teh smrti bi lahko preprečili s kakovostno, dostopno in pravočasno zdravstveno oskrbo.
Ukrepi za reševanje življenj so poznani že več kot 60 let. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je okoli 73 odstotkov smrti, povezanih z nosečnostjo, posledica petih glavnih vzrokov, ki so, razen splavov v nevarnih okoliščinah, večinoma nepredvidljivi, vendar pa je smrt ali poškodbe s pravilno oskrbo v veliki meri mogoče preprečiti.

Kot sem že napisal: Večina teh podatkov se iz tretjega sveta cepi na naše razmere. Zakaj? Ker vsaka organizacija, ki se ukvarja s tem potrebuje denar in tega se najlažje pridobi, če se informacije predstavi na primerno senzacionalistični način.
Za tretji svet in dele sveta, ki so prenaseljeni in kjer vlada revščina – brazilske in mehiške favele, Indija, Kitajska… ali dele sveta, kjer vera tlači ženske kot živa bitja vrejamem, da je tako. Pri nas pa je tega precej manj. Kolikor imam jaz znancev in prijateljev vem, da bi nasilneža ali bog ne daj posiljevalca vsi izločili iz družbe.
Naj opišem še dogodek na to temo, ki sem mu bil priča in ga tudi prijavil na policijo:
Sosed se je spravil nad ženo, ker ga je varala. Ko se je začelo kričanje in jok, sem poklical policijo.
Čez dva dni se je gospa spravila name, da naj se ne vtikam, ker to nikakor ni moja stvar. Sem ji razložil, da nihče na svetu nima pravice, da jo tepe in da zase in za svoje mislim enako in da bom v takem primeru vedno poklical na policijo.
Od takrat je minilo že hm… 12 let? …par je še vedno skupaj, če se še pretepajo in varajo, ne vem, ker sem se odselil, dejstvo pa je, da sta zaradi mojega klica na policijo oba še vedno jezna name.
Pa da ne bo kdo mislil, da je bil tip omara tipa vunbacitelj! Nope… mali tipček višine največ 165cm, ona pa je bila od njega večja tudi po konstituciji. Zlahka bi lahko bilo tudi tako, da bi bil tepen on.
[/quote]

Najlažje je zanikati fakte, ki ne ustrezajo TVOJI predstavi o svetu. Imaš pač srečo, da si živel v zglednem okolju.
Odpri si oči. Svet ni tako zgleden, kot misliš. Dovolj je, da bereš črno kroniko en mesec.

Za bolj resnično predstavo o vsem skupaj, pojdi do nevladnih agencij, ki se ukvarjajo s temi problemi in se javi kot prostovoljec. Svet bo kmalu veliko bolj krut, kot v idili tvojega okolja.. in morda ti kapne, da je idila itak samo navidezna. Nasilje je namreč tudi nefizično in hudo prikrito, kot ti je že Žarna poskušala prikazati.

V družini imamo dolgo linijo zdravstvenih, pravnih, socialnih delavcev, tudi psihologa.. in na večjih družinskih srečanjih, ko je govora o medčloveških odnosih parov.. vsak, ki je imel opravka z nekaj več tistoč pari (oskrba, obiski na domu ali daljše prisotnosti zaradi drugih stvari) najde le par ali dva, ki sta se na stare dni dejansko spoštovala in ljubila. Iz ostalih je prej ali slej izbruhnila jeza, sovraštvo ter zagrenjenost.

Najlepša mi je še vedno skoraj Odisejada para, ki se je srečal malce pred 2 SV. Ker je bil on iz revne družine, se ni smel z njo poročiti. Prišla je vojna, rekrutirali so ga Nemci.. na vzhodni fronti je izginil.
Vendar se ona ni dala in je čakala 6 let. 6 let!! Navkljub temu, da so ji vsi prigovarjali, da je umrl in da čaka zaman.
Ni izgubila upanja.. in ko se je vrnil, je bil tako ali tako spremenjen “normativ” družbe, njene so razlastili.. on sedaj del “normale”.. prebegnil k sovjetom, komunist.. in sta lahko zaživela skupaj.
Dvomim, da je veliko parov, ki se je pripravljen čakati 6 let, v veliki negotovosti, kot je vojna. Dvomim, da je veliko parov, ki bi se čakalo 6 let brez vojne!
Bolj verjetna zgodba je, tista filmska Cast Away (2000) – Chuck Nolan je na otoku samo 4 leta..

In če ti življenje pač zanese na takšen otok, da navidezno bližnje ljudi izgubiš.. je pravzaprav to sreča. Vse preostalo življenje imaš na voljo, da najdeš nekoga, ki si želi enako kot ti.

A je seveda trik.. dokler travmiraš za napačno – bivšo – osebo, se to ne bo zgodilo. In dalj, ko travma traja, manj verjetno je, da si to pravzaprav želiš: najti ljubo osebo.

Ker, ne glede na to, kaj se zunaj zgodi, si znotraj še vedno ti.. in če je to srčnost, iskrenost, ljubeznivost in prijaznost.. ga ni zlomka, da s temi lastnosti ne najdeš osebe, ki jih bo recipročno v enaki meri znala ceniti in vračati. Neekonomsko seveda.

Daješ, ker si želiš.. ne zato, ker upaš, da boš več ali vsaj enako prejel nazaj.

Najlažje je zanikati fakte, ki ne ustrezajo TVOJI predstavi o svetu. Imaš pač srečo, da si živel v zglednem okolju.
Odpri si oči. Svet ni tako zgleden, kot misliš. Dovolj je, da bereš črno kroniko en mesec.

Za bolj resnično predstavo o vsem skupaj, pojdi do nevladnih agencij, ki se ukvarjajo s temi problemi in se javi kot prostovoljec. Svet bo kmalu veliko bolj krut, kot v idili tvojega okolja.. in morda ti kapne, da je idila itak samo navidezna. Nasilje je namreč tudi nefizično in hudo prikrito, kot ti je že Žarna poskušala prikazati.

V družini imamo dolgo linijo zdravstvenih, pravnih, socialnih delavcev, tudi psihologa.. in na večjih družinskih srečanjih, ko je govora o medčloveških odnosih parov.. vsak, ki je imel opravka z nekaj več tistoč pari (oskrba, obiski na domu ali daljše prisotnosti zaradi drugih stvari) najde le par ali dva, ki sta se na stare dni dejansko spoštovala in ljubila. Iz ostalih je prej ali slej izbruhnila jeza, sovraštvo ter zagrenjenost.

Najlepša mi je še vedno skoraj Odisejada para, ki se je srečal malce pred 2 SV. Ker je bil on iz revne družine, se ni smel z njo poročiti. Prišla je vojna, rekrutirali so ga Nemci.. na vzhodni fronti je izginil.
Vendar se ona ni dala in je čakala 6 let. 6 let!! Navkljub temu, da so ji vsi prigovarjali, da je umrl in da čaka zaman.
Ni izgubila upanja.. in ko se je vrnil, je bil tako ali tako spremenjen “normativ” družbe, njene so razlastili.. on sedaj del “normale”.. prebegnil k sovjetom, komunist.. in sta lahko zaživela skupaj.
Dvomim, da je veliko parov, ki se je pripravljen čakati 6 let, v veliki negotovosti, kot je vojna. Dvomim, da je veliko parov, ki bi se čakalo 6 let brez vojne!
Bolj verjetna zgodba je, tista filmska Cast Away (2000) – Chuck Nolan je na otoku samo 4 leta..

In če ti življenje pač zanese na takšen otok, da navidezno bližnje ljudi izgubiš.. je pravzaprav to sreča. Vse preostalo življenje imaš na voljo, da najdeš nekoga, ki si želi enako kot ti.

A je seveda trik.. dokler travmiraš za napačno – bivšo – osebo, se to ne bo zgodilo. In dalj, ko travma traja, manj verjetno je, da si to pravzaprav želiš: najti ljubo osebo.

Ker, ne glede na to, kaj se zunaj zgodi, si znotraj še vedno ti.. in če je to srčnost, iskrenost, ljubeznivost in prijaznost.. ga ni zlomka, da s temi lastnosti ne najdeš osebe, ki jih bo recipročno v enaki meri znala ceniti in vračati. Neekonomsko seveda.

Daješ, ker si želiš.. ne zato, ker upaš, da boš več ali vsaj enako prejel nazaj.
[/quote]

Na žalost, če opazujem svojo okolico, prav ti fakti, ki jih nekateri tako radi cepite na našo družbo, povsem razvodenijo.
Res je, tudi psihično nasilje obstaja, poznam… bil del tega pa se nisem pustil. Po novem imamo tudi ekonomsko nasilje, kaj ne?
Mene sicer veseli, da se formirajo organizacije, ki skrbijo za žrtve nasilja. Sveta brez teh organizacij si niti ne predstavljam. Moti me pa, ko name in na družbo, ki ji pripadam cepijo podatke npr. 1/5, kar recimo pomeni, da je med ljudmi, ki jih bolje poznam vsaj 22 takih, ki pretepajo žene. Razen tistega soseda v življenju še nisem poznal kakega podobnega… Verjamem pa da je tega več v nerazvitem svetu in v okoljih, kjer je nasilja več že zaradi ljudi, ki tam živijo in revščine.
Torej, jaz živim tu in v mojem okolju je nasilje nezaželjeno.

Resnično sem proti nasilju in tudi v moji družini se ne spomnim, da bi se kaj takega dogajalo…
Če citiram tvoj vir:

Nevladne organizacije v Sloveniji ocenjujejo, da je nasilje prisotno v vsaki peti družini v Sloveniji, da je posiljena vsaka sedma ženska in da le 5 odstotkov vseh žensk z izkušnjo nasilja išče kakršnokoli pomoč.

Umrljivost žensk
Še vedno preveč žensk vsako leto po svetu umre zaradi zapletov pri nosečnosti ali rojevanju. Težave povezane z nosečnostjo in porodom so največji vzrok smrti med ženskami v rodni dobi. Kršitve pravic žensk, vključno z nasiljem, diskriminacijo in omejitvami, ki so postavljene za nadzorovanje števila rojstev, prispevajo k njihovi umrljivosti Večino teh smrti bi lahko preprečili s kakovostno, dostopno in pravočasno zdravstveno oskrbo.
Ukrepi za reševanje življenj so poznani že več kot 60 let. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je okoli 73 odstotkov smrti, povezanih z nosečnostjo, posledica petih glavnih vzrokov, ki so, razen splavov v nevarnih okoliščinah, večinoma nepredvidljivi, vendar pa je smrt ali poškodbe s pravilno oskrbo v veliki meri mogoče preprečiti.

Kot sem že napisal: Večina teh podatkov se iz tretjega sveta cepi na naše razmere. Zakaj? Ker vsaka organizacija, ki se ukvarja s tem potrebuje denar in tega se najlažje pridobi, če se informacije predstavi na primerno senzacionalistični način.
Za tretji svet in dele sveta, ki so prenaseljeni in kjer vlada revščina – brazilske in mehiške favele, Indija, Kitajska… ali dele sveta, kjer vera tlači ženske kot živa bitja vrejamem, da je tako. Pri nas pa je tega precej manj. Kolikor imam jaz znancev in prijateljev vem, da bi nasilneža ali bog ne daj posiljevalca vsi izločili iz družbe.
Naj opišem še dogodek na to temo, ki sem mu bil priča in ga tudi prijavil na policijo:
Sosed se je spravil nad ženo, ker ga je varala. Ko se je začelo kričanje in jok, sem poklical policijo.
Čez dva dni se je gospa spravila name, da naj se ne vtikam, ker to nikakor ni moja stvar. Sem ji razložil, da nihče na svetu nima pravice, da jo tepe in da zase in za svoje mislim enako in da bom v takem primeru vedno poklical na policijo.
Od takrat je minilo že hm… 12 let? …par je še vedno skupaj, če se še pretepajo in varajo, ne vem, ker sem se odselil, dejstvo pa je, da sta zaradi mojega klica na policijo oba še vedno jezna name.
Pa da ne bo kdo mislil, da je bil tip omara tipa vunbacitelj! Nope… mali tipček višine največ 165cm, ona pa je bila od njega večja tudi po konstituciji. Zlahka bi lahko bilo tudi tako, da bi bil tepen on.
[/quote]

Vidiš, meni se je pa ženska zahvalila. Po tistem posredovanju policije, ko so jo jemali resno, naredili zapisnik in prijavo, in ko je lahko končno povedala vso zgodbo, je tudi dobila voljo in energijo, da je problem rešila enkrat za vselej in se končno ločila.
Klicala sem tudi zaradi nasilja nad otrokom, stvar se je uredila, tako da otrok ni več trpel in so ga starši začeli vzgajati na druge, primernejše načine. Sploh ni bilo treba veliko; otrok je bil resda težaven, ampak iz čisto konkretnih razlogov, in ko so se (tudi v šoli) lotili teh razlogov, se je precej spremenil.
Vedno obstaja tveganje, da bodo ljudje jezni zaradi tujega vmešavanja, to je treba vzeti v zakup. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da si ravnal narobe in da VSE žrtve nasilja reagirajo tako kot ta ženska. Je pa to seveda priročen izgovor zate, da se boš lahko naslednjič delal, kot da ni nič. Enako, kot se delaš, da so naši dedki in babice živel idilično življenje samo zato, ker v vaši rodbini ni bilo strupenih medsebojnih odnosov. Zate je očitno udobneje, če to preneseš na celoten slovenski narod. Pestrna in samorastniki so čista izmišljotina blodnega pisateljskega uma.

Vidiš, meni se je pa ženska zahvalila. Po tistem posredovanju policije, ko so jo jemali resno, naredili zapisnik in prijavo, in ko je lahko končno povedala vso zgodbo, je tudi dobila voljo in energijo, da je problem rešila enkrat za vselej in se končno ločila.
Klicala sem tudi zaradi nasilja nad otrokom, stvar se je uredila, tako da otrok ni več trpel in so ga starši začeli vzgajati na druge, primernejše načine. Sploh ni bilo treba veliko; otrok je bil resda težaven, ampak iz čisto konkretnih razlogov, in ko so se (tudi v šoli) lotili teh razlogov, se je precej spremenil.
Vedno obstaja tveganje, da bodo ljudje jezni zaradi tujega vmešavanja, to je treba vzeti v zakup. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da si ravnal narobe in da VSE žrtve nasilja reagirajo tako kot ta ženska. Je pa to seveda priročen izgovor zate, da se boš lahko naslednjič delal, kot da ni nič. Enako, kot se delaš, da so naši dedki in babice živel idilično življenje samo zato, ker v vaši rodbini ni bilo strupenih medsebojnih odnosov. Zate je očitno udobneje, če to preneseš na celoten slovenski narod. Pestrna in samorastniki so čista izmišljotina blodnega pisateljskega uma.
[/quote]

Mah… ne gre za blodnje… Ne gre za to, da bi sam cepil obnašanje ženske iz edinega primera, ki ga poznam na vse ostale. Sam pač tako nasilje redko vidim. Verjamem pa da ga je več kot ga vidim, a številke s spletne strani AI (1 od 5!!!!) se mi zdijo pa za našo družbo močno pretirane, ker je odnos do žensk pri nas popolnoma drugačen kot npr. v Indiji. Moji predniki, kolikor poznam in kolikor sem jih osebno poznal, niso imeli idiličnega življenja, pretepali se pa niso, niti ne vem za en sam primer, ko bi se kateri izmed njih v zakonu počutil ujetega.

Okrevanje 1971, ko najdeš rešitev povej še meni.
Tudi moja me je varala kar dve leti (ko je začela sma bila 7.let v zvezi), varala dve leti, sploh nisem vedel. Nehala pred 5imi leti in takrat sva začela ustvarjat družino. In zvem to pred načrtovanjem poroke, uničila me je, močno prizadela. Tudi jaz nočem obupat in se oddaljit od nje, ker ko enostavno ljubim. Tudi njej je žal, 5let je skrivala to v sebi, sedaj pa povedala. Resnično bi ji rad odpustil, a ne morem, ne morem preko sebe, tako me boli njeno početje, laži… Pravi da se je spremenila, da je bla tako mlada in naivna. Takrat 22.let… a ne pomaga mi nič, teško je z takim bremenom naprej. In tudi jaz iščem nekaj na tem svetu da bi lahko to odmislil… ker si želim njo, nočem pa tega bremena, zavedanja kar mi je storila.

Nehaj že enkrat cmerit in stori tisto kar moraš.

Tudi jaz sem oprostila…uh je bolelo.
Sedaj si v fazi, ko si v resnici samo srečna, da je “izbral” tebe, četudi razočarana, ampak se globoko v sebi počutiš kot zmagovalka, ker te očitno vseeno ljubi, da je priznal, se pokesal in venil v tvoj objem.
Ampak pride tudi faza, v kateri sem trenutno jaz. Očitno sem potrebovala nekaj let, da sem zares oprostila ampak je pa jeba…nimam ga več rada. Vse zamere, neprespane noči, solze, bolečina so očitno sedaj po 5letih priletele na plano.
Dobesedno mi gre na živce, njegova blizina me moti, dela nervozno…
Tako da ja…ostajam zaradi otrok in dejansko sedaj v resnici ne vem, kaj naj naredim…

A mi lahko nekdo pove, kaj pomeni izjava “ostajam zaradi otrok”? Kaj konkretno to pomeni za tiste, ki ste to naredili?? Kako se to kaze do otrok, do partnerja?

Ane? Človeku se kar koža naježi..

Izjava “ostajam zaradi otrok” pomeni: Poglejte me, kako se žrtvujem, kako dobra, kot kruh sem. Do neba vpijoče igranje žrtve, kjer pa nič ni pomembno. Še zdravje otrok se preprosto žrtvuje.
Več kot dokazano je, da otroci še kako ulovijo neskladja med starši, a jih potem kot otroci napačno ponotranjijo, dojamejo kot lastno krivdo ali pa aktivno vse brišejo. Prevzemanje krivde ali aktivno preslikavanje na druge je vzorec, ki ga bodo prenesli v svoje lastno odraslo življenje in na nek način živeli “greh svojih staršev”. V obeh primerih bodo imeli v življenju več problemov, kot otroci ločenih staršev, ki so si dali svobodo normalno živeti.

Kar pa pomeni, da “vlogi žrtve” nič ni sveto. Ne zakonski partner, ne otroci. Vse se žrtvuje, da se gradi svoj lasten piedestal “žrtve”.

Kjer pa partner ni nedolna ovčica, saj enako žrtvuje tako partnerico in otroke.. naj si bo s podobno vlogo mučenika, žrtve.. ali pa kot nekoga, ki mu je že v osnovi za vse vseeno. Samo, da ima pred javnostjo postavljano fasado “urejene družine”.

“Žrtev”, ki ostaja v neizpolujočem odnosu = večna žtev.
Žrtev, ki se je ločila, bila prevarana.. ima vsaj potencialno možnost s časom uvideti svoj del doprinosa k odnosu, se ga lotiti in nato zgraditi novega na lepši osnovi.

Ostajam zaradi otrok = večna “žrtev”.

res jeba … 🙂

Ane? Človeku se kar koža naježi..

Izjava “ostajam zaradi otrok” pomeni: Poglejte me, kako se žrtvujem, kako dobra, kot kruh sem. Do neba vpijoče igranje žrtve, kjer pa nič ni pomembno. Še zdravje otrok se preprosto žrtvuje.
Več kot dokazano je, da otroci še kako ulovijo neskladja med starši, a jih potem kot otroci napačno ponotranjijo, dojamejo kot lastno krivdo ali pa aktivno vse brišejo. Prevzemanje krivde ali aktivno preslikavanje na druge je vzorec, ki ga bodo prenesli v svoje lastno odraslo življenje in na nek način živeli “greh svojih staršev”. V obeh primerih bodo imeli v življenju več problemov, kot otroci ločenih staršev, ki so si dali svobodo normalno živeti.

Kar pa pomeni, da “vlogi žrtve” nič ni sveto. Ne zakonski partner, ne otroci. Vse se žrtvuje, da se gradi svoj lasten piedestal “žrtve”.

Kjer pa partner ni nedolna ovčica, saj enako žrtvuje tako partnerico in otroke.. naj si bo s podobno vlogo mučenika, žrtve.. ali pa kot nekoga, ki mu je že v osnovi za vse vseeno. Samo, da ima pred javnostjo postavljano fasado “urejene družine”.

“Žrtev”, ki ostaja v neizpolujočem odnosu = večna žtev.
Žrtev, ki se je ločila, bila prevarana.. ima vsaj potencialno možnost s časom uvideti svoj del doprinosa k odnosu, se ga lotiti in nato zgraditi novega na lepši osnovi.

Ostajam zaradi otrok = večna “žrtev”.
[/quote]
To je ena možnost. Ampak posploševanje mi gre na živce, zato prispevam drugačno možnost.

Ženska ve, ali pa se je pustila napačno prepričati ali ustrahovati, da bo z odhodom od dominantnega, morda nasilnega otrokovega očeta izgubila otroka. Obstajajo takšni primeri. So redki, ampak ne moreš reči, da jih ni. Da se ljubeča a nesamozavestna mati ne odloči za odhod, je dovolj en sam primer odvzema otroka materi v slovenski sodni praksi, ko je sodišče seštelo navajenost otroka na znano okolje, boljše materialne pogoje pri očetu in slabše pri materi, ljubeče (in po potrebi lažnive) dedke in babice, materino nezaposlenost – in dosodilo otroka očetu. In kaj bo naredila ena taka nesrečna ženska, ki se boji tega? Kaj naredi policajeva žena, odvetnikova žena? Bo tvegala, da bi se zadeva končala tako, da efektivno zapusti otroka in ga prepusti na milost in nemilost človeku, za katerega morda samo ona ve, česa vsega je sposoben?

Bolj ko bojo sodišča naklonjena očetom, več bo primerov, ko si ženske enostavno ne bodo upale oditi, da ne izgubijo otrok.

jaz se ne strinjam z vami !
zakaj ne ?
ker jaz se nisem žrtvovala za mojega otroka in sem se ločila ter šla živet z otrokom sama ..po dvajsetih letih mi je pa pred kratkim hčerka zabrusila, da če sem že pustila njenega očeta in kasneje bila še bolj nesrečna z dvema partnerjema , bi pa lahko se vsaj zanjo žrtvovala in takrat ostala z njenim očetom !
ker moja hčer je vse moje naslednje zveze zelo trpela – trpela je mojo ločitev od moža, trpela odhod mojega naslednjega partnerja , trpela je tudi vse zveze očeta z drugimi ženskami

toraj – kriva sem jaz, ker bi bilo res boljše, da bi se takrat žrtvovala zanjo in ji obdržala družino !

pa ne zdaj spet začeti pametovati kako je treba oditi in se ne žrtvovati za lastne otroke – naokoli se obrnite in mi povejte kateri otrok ločenih staršev je bolj srečen in zadovoljen od tistih, ki so še v tako povprečnih družinah ?!

meni je žal, da sem se ločila – morala bi ostati zaradi hčerke, ker itak si sama nisem zmogla na novo ustvariti druge kvalitetne zveze, hčerko pa sem oropala za družinsko življenje in za vsakodnevni stik z njenim očetom

lp

Se mi zdi, da razumem, pa nisem tega nikoli naredil in tudi ne vem, če bi. Otroka imam in bi mi bilo strašno hudo ga “zapustiti”, četudi bi se s partnerko ne najbolje razumel. Še prej pa ne bi želel otroku privoščiti kaj takega, kot je ločitev staršev, čeprav so mnogi otroci to preživeli in prerasli in ni z njimi nič narobe. Takoj ko se enkrat ločiš od partnerja, se na nek način ločiš tudi od otroka, posebej oče. Ko govorim o otrocih, govorim o majhnih otrocih, ampak vseeno vsaj nekje do konca osnovne šole. Starejši potem že nekako lažje razumejo in sprejmejo, poleg tega so že izoblikovane osebnosti.
Po drugi strani kot starš upaš in misliš, da ima otrok še vedno dober zgled v svojih starših, četudi se ne razumeš najbolje. Sicer si ne predstavljam v kako nemogočih razmerah vse nekateri živijo za voljo otrok, ker je seveda logično, da na neki točki postane ločitev za otroka vseeno manj travmatična, kot pa vsakodnevno opazovanje staršev, kako se “bojujejo” en z drugim. Problem za starša je oceniti, kje ta točka je, saj če je človek pripravljen “trpeti” v odnosu za voljo otrok, to verjetno pomeni, da je tega na nek način vajen že od svojih staršev in že zaradi tega ne zna oceniti, kdaj postane odnos škodljiv za otroka. Saj vsak za sebe misli, da je ok in da z njim ni (skoraj) nič narobe.
Verjamem pa, da so tudi starši, ki se ne želijo ločiti iz drugi razlogov in izgovor “ostal zaradi otrok” pač pograbijo da prikažejo svojo sposobnost žrtvovanja, čeprav jim v resnici za otroke ni nikoli bilo kaj veliko mar.

Tukaj bi te ustavil, ker nikakor ne moreš vedeti, kaj bi bilo, če bi ostala in se žrtvovala. Mogoče bi te bivši partner ubil ali pa ti njega. Mogoče bi prišlo še do hujšega nasilja, kot ga je tvoj otrok videl do danes in bi ti danes očitala nasprotno, “zakaj se nisi ločila, če je bilo tako grozno”. Ne moreš kar tako nasesti svoji hčerki in ji potrditi njenih prepričanj, ki temeljijo na podlagi predvidevanj, katerih nihče ne pozna. Razumem, da se čutiš odgovorno, vendar ne za stvari, ki jih nisi naredila, temveč bodi to za stvari, ki si jih.

To je ena možnost. Ampak posploševanje mi gre na živce, zato prispevam drugačno možnost.

Ženska ve, ali pa se je pustila napačno prepričati ali ustrahovati, da bo z odhodom od dominantnega, morda nasilnega otrokovega očeta izgubila otroka. Obstajajo takšni primeri. So redki, ampak ne moreš reči, da jih ni. Da se ljubeča a nesamozavestna mati ne odloči za odhod, je dovolj en sam primer odvzema otroka materi v slovenski sodni praksi, ko je sodišče seštelo navajenost otroka na znano okolje, boljše materialne pogoje pri očetu in slabše pri materi, ljubeče (in po potrebi lažnive) dedke in babice, materino nezaposlenost – in dosodilo otroka očetu. In kaj bo naredila ena taka nesrečna ženska, ki se boji tega? Kaj naredi policajeva žena, odvetnikova žena? Bo tvegala, da bi se zadeva končala tako, da efektivno zapusti otroka in ga prepusti na milost in nemilost človeku, za katerega morda samo ona ve, česa vsega je sposoben?

Bolj ko bojo sodišča naklonjena očetom, več bo primerov, ko si ženske enostavno ne bodo upale oditi, da ne izgubijo otrok.
[/quote]

Preveč ameriških filmov. Slovenska zakonodaja je popolnoma drugačna in četudi dobi ena stran 100% skrbništvo, so tu še vedno starševske pravice druge strani.

Ostati ob nasilnem partnerju je pa seveda norost. Imamo varne hiše, postopke itd. Samo zato, ker ostaneš, ne pomeni, da ne bo poškodoval tebe in otrok. Ostati, pomeni nenehna izpostavljenost otrok nasilju.. Pri čemer otroci zavzamejo dve možni poziciji:
– se pridružijo nasilnežu, pretepajo tako mamo, kot šibkejše brate in sestre ter kasneje v življenju vzpostavijo enak vzorec družine: najdejo dovolj nesamozavestno, neljubljeno osebo, da jo potem priklenejo nase “z dobrim vedenjem”, jezo pa sproščajo z nasiljem
– se uprejo nasilnežu, kar pa jim dokler so fizično šibkejši, ne bo prav dosti koristilo, zato pobegnejo.. se pa zgodi, da ko otrok poseže v nasilje med staršema, se potem OBA obrneta proti njemu..

Zato, ne.. ostati ni nikoli “pogum”, niti neko svetniško dejanje. Je pa zelo težko oditi, o čemer sem že:
https://www.ted.com/talks/leslie_morgan_steiner_why_domestic_violence_victims_don_t_leave

Glavno vprašanje glede igranja vseh vlog.. od žrtve.. do manipulatorja, pa je skupni imenovalec en sam: strah.

Mislim, da tvoja hči ne razume čisto za kaj je šlo.
Če ne gre drugače, se pač ločiš. To kar je po ločitvi bistveno je to, da tudi oče dobi priložnost za sodelovanje pri vzgoji, kar pa praviloma sistem ne omogoča, ker izhodišče za to ni skupno skrbništvo, ampak za skrbnika določijo enega izmed staršev. Ne ti ne tvoja hči tega ne razumeta, zato njeni očitki in zato tvoja prizadetost.
Sam bi se strinjal z dodelitvijo skrbništva le enemu staršu izključno takrat, ko je razdalja med krajem v katerem živita starša prevelika in bi logistični problemi bistveno poslabšali kvaliteto otrokovega življenja ali pa v primeru, ko eden izmed staršev ne izpolnjuje kriterijev za skrbništvo (droge, nasilje, ipd.).

To je ena možnost. Ampak posploševanje mi gre na živce, zato prispevam drugačno možnost.

Ženska ve, ali pa se je pustila napačno prepričati ali ustrahovati, da bo z odhodom od dominantnega, morda nasilnega otrokovega očeta izgubila otroka. Obstajajo takšni primeri. So redki, ampak ne moreš reči, da jih ni. Da se ljubeča a nesamozavestna mati ne odloči za odhod, je dovolj en sam primer odvzema otroka materi v slovenski sodni praksi, ko je sodišče seštelo navajenost otroka na znano okolje, boljše materialne pogoje pri očetu in slabše pri materi, ljubeče (in po potrebi lažnive) dedke in babice, materino nezaposlenost – in dosodilo otroka očetu. In kaj bo naredila ena taka nesrečna ženska, ki se boji tega? Kaj naredi policajeva žena, odvetnikova žena? Bo tvegala, da bi se zadeva končala tako, da efektivno zapusti otroka in ga prepusti na milost in nemilost človeku, za katerega morda samo ona ve, česa vsega je sposoben?

Bolj ko bojo sodišča naklonjena očetom, več bo primerov, ko si ženske enostavno ne bodo upale oditi, da ne izgubijo otrok.
[/quote]

Naklonjenosti enemu ali drugemu staršu bi se morali na CSD, ta poda strokovno mnenje in na sodišču, ki izda sodbo oz. odločbo glede skrbništva, na vsak način izogniti.
Ker se to v praksi ne dogaja, je skupnih skrbništev in skupne odgovornosti za vzgojo zelo malo. Posledica tega pa je zapostavljanje enega izmed staršev in manjko stikov otroka z njim.
V praksi pa tako CSD kot sodišče naredita tako, da jim ne morete nič bistvenega očitati in da so ustrezno zavarovani glede odločitve. Jbg… ljudem se ne da preveč ukvarjati s tem pa speljejo postopek po liniji najmanjšega odpora.
Je pa res, da to ponavadi zelo ustreza enemu od staršev, ki se z odtegovanjem stikov drugemu poskuša oddolžiti za dejanja drugega.
Sistem je napačno postavljen in žrtve tega sistema so predvsem otroci.

To absolutno ne drži. Ločitev je stvar odnosa med obema stranema, kjer je skupni interes: dobrobit otroka.
Zato so otroci praviloma dodeljeni skupnemu skrbništvu 50:50. Tudi, če je skrbništvo le enostransko, je časovnica skupnega časa z otroci lahko enaka 50:50.
Odvisno od služb staršev (izmensko delo), to lahko pomeni, da si po ločitvi z otroci dejansko celo več časa.. kjer se starša sproti dogovarjata.. pač glede na službo.
Se pravi, če je eden od staršev tisti teden popoldan v izmeni, ju ima naslednji, ko je dopoldan itd.

V primeru, če se starša ne zmoreta dogovoriti, sodišče običajno določi “togo” verzijo: eden teden tu, drug teden tam. S tem se starša ne zapletata po nepotrebnem v prepire in je vnaprej znano, kje bodo otroci. S tem se tudi situacija med starši umirja.

V primeru, da ju imaš zgolj za vikend, je spet neka vrste prednosti, ker dobiš otroka, ko praviloma nimata toliko šolskih obveznosti (razen učenja) in se lahko bogato družite, živite, raziskujete.

Nikoli se ne “ločiš” od otrok. To je še viktorijanski ostanek, ko ženske niso imele nobenih pravic in dejansko po ločitvi niso nikoli več videle otrok. Pa v izrazito patriarhalnih družbah je še vedno tako (muslimanske, hindujske itd.)

Zahod ima praviloma pravičnejšo zakonodajo, ki staršem daje pravico videvati otroke.
Kar pa seveda ne ustavi žensk, da bi ne obtožile svojih bivših partnerjev pedofilije, da jim preprečijo dostop do otrok. Na veliko žalost jim to svetujejo kar pravniki sami (so bili že članki na to temo v dnevnem časopisju), za kar bi morali odvetnikom dejansko vzeti licenco: Nagovarjanje za krivo pričanje.

Ob ločitvi je zato vedno dobro najeti odvetnika, da brani tvoje starševske pravice in pravice otrok. Potem praviloma ne bi smelo biti problemov.. in t.i. “Ločitve od otrok” ni.

Je pa seveda interes starša, očeta ali mu je sploh do tega. So tudi takšni, ki se raje vržejo v razmerje z novo partnerico in na otroke preprosto “pozabijo”:

Life is stranger then fiction.. in zato je odkolonov, zgodb lahko zelo veliko različnih. Praviloma pa sodišča in CSD poskrbijo za obe strani. Pravo je bolj na ženski strani, CSDjevke pa dokaj nasedajo moškim.. sodeč po zgodbah iz MONa in okolice.
Manipulacije so vedno možne.. zato pač ne iti v ločitev naivno ter laično.

Ignorantia juris non excusat

In če prava ne zanemarimo, tudi “ločitve od otrok” ne bo.

Ja, meni tudi …

Če bi malo razmislila preden si dala noge v luft bi vedela kako se
bo to vse končalo. Vse kar je rojeno v grehu je že na poti v pekel (Born in sin ? Come on in !).
Vi šušmari očitno ne razumete veličino tega greha. Stvarate prekletstvo (DOLG) ki ga bo nekdo moral vrniti. Po Islamu recimo, vaš greh lahko pade tudi na vaše najbližje.
Ehh ja…. Sam hudič je z temi metuljčki … 🙂
Pa ne misli da sem kakšen verski fanatik ampak glede tega kako končajo vse ‘afere’ ne morem rečt
kot da ‘Ima Boga’. 🙂
Zato naj te ne skrbi hčer … Tvoja ‘duša’ je sedaj pomembna … Ko njo rešiš boš tudi hčer.
Uhh jebemti sem res ratal verski fanatik …
No, en križec in … ‘go and sin no more’ …. 🙂