Ne vem več,kaj naj naredim,zato se obračam na forum. Poročena sem 7 let,imava dva majhna otroka. Z možem imava vseskozi težave. So obdobja, ko je moj mož čisto ok, potem pa pridejo obdobja, in teh je veliko, ko postane nekdo drug. Takrat ali po cele dneve igra igrice, ali po cele dneve gleda filme in nadaljevanke na računalniku, ali po cele dneve bere knjige, in seveda vse to tudi pozno v noč. Skratka karkoli že, nekaj takrat obsedeno počne. Takrat se tudi fizično zanemari. Nima meje pri nobeni stvari. Ne hodi pogosto ven, kadar pa gre, pretira v vsem. Napije se, ostane do jutra, mi ne javi, kje je. Potem so obdobja, ko je spet ok. In potem kmalu obdobja, ko ni ok. Splošna slika pa je taka, da jaz ob službi delam še vse ostalo. Nonstop sem jaz zotroci, ker je on utrujen. Jaz kuham, pospravljam, perem,… On kakor ga prime. Če je pri volji kaj naredi, drugače ga pa nič ne briga.
Tako sem sita in žalostna, da mi kar srce poka. Za otroke pokaže interes, kadar je v normalnih obdobjih, v tistih čudnih pa odklopi cel svet. Da o tem, kaj vse sem že probala, ne govorim. Pogovor, ignoranca, prepiranje. Vse sem poskusila, pa ne pridem do njega. Prosim za nasvet. Hvala

Spoštovani,

že sami ste z naslovom namignili, kaj vas skrbi. Pravite, da imata težave že vseskozi, ne pa tudi, ali so bile prej kaj drugačne ali pa je ta slika enaka že ves čas vajinega odnosa. Ne glede na to pa je situacija zrela, da o njej presodi strokovnjak v izčrpnem osebnem pogovoru. Ali ste poskusili tudi s tem, da bi moža napotili k zdravniku ali ga povabili za zakonsko terapijo? Če še niste, dajte. Mirno in jedrnato, z iskrenim pojasnilom, da vam je težko in da potrebujete njegovo sodelovanje. Če vas bo zavrnil, vsekakor pojdite vi. Vzorci partnerjevega delovanja kažejo, da je nekaj precej narobe, zato potrebuje/potrebujeta strokovno podporo; in verjamem, da se bo lahko potem marsikaj izboljšalo.

Verjamem vam, da ste do konca žalostni in da imate vsega dovolj. Našteli ste kopico izhodov iz odnosa, ki jih uporablja vaš mož, in morate se počutiti, kot da ste v službi na urgenci – preobremenjenost, nepredvidljivost, nezanesljivost, tesnoba … kanček upanja – pa spet razočaranje in strah. Samo da to ni služba, ampak življenje, od katerega ne morete pobegniti domov. Da ste vsega siti, je res mučen občutek, ki pa je pozitiven toliko, kolikor je v njem zdrave jeze in zato napoveduje spremembe. Po sedmih letih napornega zakona ste spoznali, da morate »položiti orožje«. Toda to orožje je prepričanje, da morate biti močni, da morate zdržati v situaciji, iz katere ni rešitve … da, to orožje je bilo res treba odložiti! In pograbiti za drugo: za prepričanje, da obstajajo rešitve, samo poiskati jih morate z odprtimi očmi; da ste dovolj močni, pogumni in predvsem vredni, da boste v svojem življenju nekaj spremenili; da si zaslužite partnerstvo, v katerega bosta vlagala oba in se drug na drugega lahko zanesla. Za to pa se je, mislim, vredno boriti. Zdravo je, da občutite žalost, ker vam kaže, da niste iz kamna in da niste nikomur naredili toliko hudega, da vam bi moralo pokati srce. Toda naj vam ta žalost ne zamegli razumske presoje, na katero se morate opreti, če želite delovati premišljeno in odločno. Imate kak takšen zgled pri starših? Morda ga imate; če pa ga nimate, je čas, da začnete pisati novo zgodbo o sebi. Zlasti če čutite, da vaše trpljenje nima nobenega smisla.

Ne odlašajte več, pustite, da vam to breme pomaga nositi še kdo.