Pozdravljeni,

na forum se obračam s prošnjo za idejo, nasvet ali če ima kdo kaj pametnega za pripomnit.

S partnerko imava probleme z 20+ staro hčero, ki je, na kratko rečeno:
– kar se pospravljanja in reda tiče, milo rečeno, pravi prašič
– in kar se skupnega življenja tiče…kako naj rečem, brez občutka za sočloveka

Naj narišem par sličič.
Odhajamo skupaj nekam, recimo jaz v službo, tamala na faks, se v predsobi vidi v špeglu in bi si preoblekla puli, recimo. Iz rok izrusti vse, kar drži, dežnik in torbico, da padejo na tla, en meter naprej sleče plašč in ga vrže po tleh, že obuta v čevljih STOPI NA PLAŠČ in gre v svojo sobo, kjer potegne željeni puli iz kupa zlikane obleke tako, da vseh 5 zloženih oblek nad tem pulijem pade po tleh. Ko se obrne, brcne teh 5 čistih in zlikanih oblek še en meter naprej proti milijonu drugih stvari, nametanih po tleh.
Na tleh v njeni sobi je vse, od telefona, polnilca, šipe od skenerja, ki ga je razstavila pred časom, potem 10 zasušenih kozarcev in krožnikov od celega tedna, drobtine, enkrat ugriznjen sendvič. Posteljnina je na pol zbrcana med svinjarijo pod posteljo, s stolom na koleščkih se vozi po umazanih in čistih gatah in modrcih in tako dalje. Mislim, da ste dojeli.

Ko gre kuhat, je to prava katastrofa. Kuhinja je na hitro in inertno sicer pospravljena, ampak posoda je pomita le na pol, zgornji del kozarca je čist, spodaj pa so usedline. Po tleh polita maščoba ni pobrisana, ampak lepo razmazana s krpo po tleh, tako da morava za njo potem pomit celo kuhinjo. Ko ji to poveva, je pa zamera, da se dva dni ne pogovarjamo.

Ko ona kaj rabi, pride v dnevno sobo, glasno, hitro, impulzivno kot brzostrelka pove, kaj bi rada oz. kaj bo naredila in gre. Hoče avto si sposodit, ni problema. Rabi, da jo kdo kam zapelje, ni problema. Pride vsa razjokana, kar ji nekaj ne uspe naredit, pa če ji lahko kdo pomaga – ni problema, ji pomagam jaz ali žena tudi cel dan, če je treba.
Lačna? Ni problema, hladilnik je tu.
Boš jedla z nami ali si boš sama naredila? Ni problema, obe varianti sta na voljo.

AMPAK ko je pa treba kaj narest, posodo pomit, ali vsaj umazano posodo pinest iz svoje sobe v korito – ne, to pa ne in ne.
Gre v trgovino, pa jo prosim, daj še meni, prosim, kupi ENO stvar (recimo, ene kekse), pa vzdihne tako nejevoljno, ohhhhhhhh in te pogleda s takim sovražnim pogledom, da bi jo najraje na gobec, smrkljo nehvaležno!
Prideva z ženo iz nakupov, imava 10 vrečk za odnest po stopnicah, pa jo pokličeva, dej mala, prosim, pridi nama pomagat nest…pa je spet stokanje in ohhhhhhh in tssss, pa a res moram?

Jo pobarava eden ali drugi, lej, mala, pa a se lahko, prosim, samo toliko zmenimo, da vsaj posodo iz svoje sobe prineseš, da ne bodo mravlje se zbirale na tvoji mizi…pa NE, ker pravi, da ji TO NI POMEMBNO. Bi pomila posodo kdaj? NE, KER JI NI POMEMBNO in ona posode sploh ne vidi.

V enem odstavku, torej v roku 2 minut, najprej prosi, če ji posodim avto, da gre v trgovino in ima veliko za nest, pa rečem, NI PROBLEMA, potem ji pa rečem, lej, tu imaš mojo kartico, pa mi kupi še cigarete…pa spet zavzdihne, ohhh joj…pa gleda sovražno, kot bi jo prosil, naj gre na Himalajo ene dvakrat zame.
In jo nahrulim, ma pozabi na avto, nehvaležnica…potem pa me debelo gleda, kao KAJ TI PA JE?

Aha, in da ne pozabim – točno z 18. rojstnim dnem si je prisvojila pravico preklinjat kot pristanški delavec doma. Nihče v familiji, ne samo doma, ampak ne moji starši ne od žene starši, nihče nikoli preklinjal in kakšen “porkaš” je največ, kar slišiš pri nas.
Mala pa že ko se ji jajc nad ponvijo preveč zdrobi, seka “Ja pa piz*** matr**, kaj še enga pofu***** jajca kur*evega ne znam ubit?! Fa* off, piz**!”

OK,
priznam, da je malo razvajena na čustvenem področju, saj je bila kot majhna deležna veliko pozornosti. Nikoli pa ni bila razvajena kakorkoli drugače, niti ni od nikogar doma dobila slabih zgledov. Jaz, recimo, sam ga ORNG žural in popival v mladosti, pa to ve in je ne privlači. Torej ni zgled tisti, ampak neki sovražni geni, neko nezadovoljstvo z vsem živim, da se tako obnaša.

Jaz ne razumem in resnično ne vem, katere strune ubrat.
Ideje, predlogi, izkušnje – dobrodošli!

Hvala & lepo se imejte v 2013 🙂

Spoštovani,

ko sem prvič prebrala vaše pismo, sem začutila nevsakdanjo mešanico solz in smeha. Res, tako slikovito in duhovito opisujete svojo situacijo, da si jo lahko človek predstavlja, kot bi se mu pred očmi vrtel film. Po drugi strani pa, če pomislim, da ste to tipkali na predvečer novega leta, ko bi vam vendar pripadalo poveseliti in sprostiti se v krogu najdražjih, bi se človek najraje razjokal. Ne vem, kje ste bili čustveno takrat vi. Ampak čisto mogoče, da je bilo to pisanje za vas katarzično, kot so že pač lahko obračuni, ki jih delamo ob novem letu. Da ste sklenili, da imate tega dokončno dovolj, in da vam je razreševanje tega stanja pomembnejše kot ne vem kakšno veseljačenje, s katerim bi samo potiskali »svinjarijo« pod preprogo.

Ob drugem branju sem se vprašala: Če bi jaz ravnala tako kot vaša hči, ČEMU bi to počela? In tu je mogoče začutiti za cel vulkan besa ter prezira. Ampak bolj na površju, kot da bi zelo učinkovito skrit za nesramno, grobo, odvratno zunanjostjo nekdo tiho jokal: Poglej me, prosim, sliši me … Razmišljam, kot ste mogoče že stokrat pomislili vi: saj, če bi to delala pubertetnica … najstnica … zablodelo dekle brez stika z zunanjim svetom … v zlorabljajočem okolju … Ampak videti je, da je vaša hči v zunanjem svetu čisto funkcionalna: urejena, študira, vozi avto, hodi po opravkih. »Normalna« torej. Upam pa si reči, da je normalno tudi njeno vedenje doma – namreč normalno glede na okoliščine. Prosim, predstavljajte si, da bi nekdo tako »pedenal« vas, kot vidva »pedenata« hčerko, vi pa bi hodili po oblačilih, ki vam jih je zlikal, zavijali z očmi, preklinjali kot mornar in tako dalje. Najbrž si tega ne bi dovolili. Zakaj bi torej to dovolili svojemu otroku, za katerega verjamem, da se še dobro spomnite časov, ko je bilo vam najljubše bitje na svetu?

Po eni strani se zdi rešitev tako zelo preprosta, da bije v oči kot sonce z jasnega neba. Potrebuje avto – »Ja, rad te imam in ne, ne bom ti ga posodil, dokler ne razčistimo skupnih zadev, ki motijo naju z mamo.« Potrebuje, da jo nekam odpeljete – »Rad te imam in ne bom te odpeljal, dokler (glej zgoraj).« Potrebuje pomoč – »Rad te imam in rad bi ti pomagal, želim pa, da tudi ti pomagaš meni, kadar to potrebujem.« Če vas moti, da razmetava kup čistih in zlikanih oblačil, sklepam, da teh oblačil ni oprala, posušila in zlikala sama (popravite me , če se motim). Skupni prostori in skupno delo – to je tudi njena dolžnost. Njena soba pa je pri teh letih njena stvar. Ko se bo rešilo nekaj globljega, bo tudi njena soba postala prijeten kraj za bivanje. Njeno bivanje. Prepričana sem, da se, kadar je pri kom na obisku/počitnicah, vede lepo in sodelovalno. Če hoče, seveda. Zakaj tega noče doma, pri starših, katerih edinka je?

Torej h globljemu. Verjetno sta z ženo poskušala že marsikaj – in čez vse to lahko mirno naredita križ, ker pač ni delovalo. Našla bosta boljše rešitve. Želim vama, da skupaj. Zdi se, kakor da vaju tale hči zelo zaposluje, tako in drugače; kakor da jo je zelo težko spustiti v odraslo življenje, od doma. Zakaj? Pa bi bilo v resnici zelo zdravo, če bi ji predala več odgovornosti za njeno ravnanje, kajti vse soočanje z realnostjo, ki ji ga bosta prihranila vidva, ji bo z obrestmi serviralo življenje in takrat jo bo bolelo in morda se bo jezna (in objokana) spraševala: ‘Kje so bili moji starši, da bi mi to povedali?’ Še ena iskrica: Pri osemnajstih je začela preklinjati kot mornar. Ali to res pomeni samo, da ima »neke sovražne gene« (od kod ta misel? Če ima vaše in ženine gene, zakaj naj bi bili sovražni?) – ali pa je simbolično sporočilo: ‘Nisem samo pridna punčka, kakršno želita imeti. Sem tudi to, a sem še veliko več. Sem celostna, v meni so vse barve. V tej družini nihče ne preklinja – no, bom pa jaz to uravnovesila.’

Skratka, ta vajin otrok, ki se – seveda, gotovo imate pravico, da to tako doživljate – obnaša neznosno, tega ne počne, ker bi bila pujs, ker bi imela slabe gene ali ker bi bilo z njo osebno kaj hudo narobe. Obema vama nekaj zelo močno sporoča in upam, da bosta to vzela kot spodbudo, da se usedeta in začneta pogovarjati. Ali se namreč lahko pogovarjata še o čem drugem kot o njej? Če se, potem je to odlično izhodišče za problematiko odhoda od doma in praznega gnezda, s katero se začenjata soočati. Hči bo odšla od doma, ostala bosta sama in praznino bosta morala napolniti s čim lepšim, kot je skrb za otrokovo razmetano sobo …

Želim vam uspeha in ne pozabite na smisel za humor, ki se še vedno iskri v vas.

Citiram dve zgodbi, ki pojasnita razmetano sobo hčere Antigena. Prva zgodba se nanaša na ločitev Antigena pred 12 leti, druga opisuje situacijo v zvezi Antigena s partnerko, ki je druga po vrsti, kot sledi;

Antigen  [ Odgovor preko zasebnega sporočila ]
Re: Zveza in sanje

01.01.13 18:59

Po moje pa moraš začeti razmišljati drugače.

Jaz sem že pred desetletjem in več nazaj pogruntal, da je bila moja glavna napaka v zvezi, da sem se z vsemi štirimi oklenil in navezal na partnerko. Pomenila mi je vse v življenju, nisem si predstavljal življenja brez nje, vsakršna pozornost mi je godila, počutil sem se oboževanega in sem se napajal skozi njeno zadovoljsvo z mano.
NAPAKA!

Veza naj ti pomeni ogromno, vendar ne vse. Partnerja obožuj, imej ga rad, ampak še raje pa imej sebe. Uživaj 100% v vajinih skupnih dejavnostih in trenutkih, vendar uživaj 110%-no v trenutkih zase, v svojih hobijih, v svoji družbi in delu, ki te veseli.
Ne poveličuj partnerja in veze čez sebe, ne misli, da bo konec s tabo, če se veza konča, kajti tudi če te pusti, boš ostala sama s sabo, ki se imaš pa najraje. Partner ni tvoja noga, roka ali glava, kjer postaneš invalid ali mrtvec, če ti jo odrežejo.

Kot prvo, vedi da ni NIČ NAROBE s tabo, le razmišljaš malo zgrešeno. Najdi si nek hobi, nekaj, kar počneš ti s svojo družbo. Pojdi plavat, v fitnes, kartat ali žurat, s svojo družbo. Imaš samo njegovo družbo? Najdi si svojo in če gresta skupaj v skupno družbo 10-krat, pojdi v isto ali svojo družbo sama vsaj 2-krat.
Poflirtaj malo, nedolžno s kom. Mogoče s prodajalcem, nasmehni se mu, da ti bo vrnil nasmeh in boš videla, da lahko dobiš simpatijo, prijatelja, če bo le treba. Nabildaj malo svojo samozavest in se začni zavedati dejstva, da se vsi tvoji strahovi začnejo in končajo v tvoji glavi! In vedno si ti tista, ki bo iz nekih dejstev ustvarila veselje ali žalost – odvisno samo, kako boš povezala ta dejstva v svoji glavi 🙂

Verjemi – meni je uspelo.
Zapustila me je pred 12 leti in 3 mesece sem jokal, tulil, se skušal ubiti in zame je bilo konec sveta. Dokler nisem nekoč šel na kavo, sedel za šankom, ko je prišla noter ONA z nekim novim tipom. Mislil sem, da me bo pobralo, tresel sem se kot šiba na vodi.
Takrat je pa kelnarca vzel mobilca v roke in brala SMS, pa sem ji v hecu dejal, hej, saj mi ne rabiš pisat SMS-a, lahko mi poveš, ne bom zameril. In se je na tako simpatično brezvezno pripombo simpatično nasmehnila, izmenjala sva par besed in v par minutah sem se znebil svoje bede zadnjih 3 mesecev. Ozdravel sem v nekaj minutah, s pravim impulzom sem začel pozitivno razmišljat in življenje je bilo prekrasno od takrat.

Sedaj sem velik in pameten in lahko drugim solim pamet 🙂

Antigen  [ Odgovor preko zasebnega sporočila ]
Re: partnerju ni do spolnosti

01.01.13 18:41

Naj dodam še svojo kratko zgodbico. Tudi pri mani se zadnje leto, leto in pol dogaja nekaj podobnega.

Prva leta zveze sva seksala kot zajca, po več ur skupaj, vsak dan ali vsako priložnost, ki sva jo imela. Obema se je močno izboljšalo seksualno samozaupanje, odkrila sva cel kup strasti, užitkov, načinov, ki jih prej nisva poznala niti prakticirala z bivšimi partnerji.

No, zadnje leto in pol pe MENI ni več do seksa oz. vedno manj. Začelo se je s finančno stisko, mojo izgubo službe, potem problemi z privat podjetjem, stalne izvršbe, davčna za vratom, sodišča…so bili dnevi in tedni, ko nisem imel niti centa v žepu, dolžan pa vsem, ki jih poznam.
KEr sva z ženo v nekih srednjih letih (45), se tudi stanje telesa, kako naj rečem, ne lepša s časom. Mene kot zelo občutljivega na higieno[/b][/u], je začelo motiti najprej zadah iz ust pri partnerki, potem “zadah” v okolici onih drugih ustnic tam spodaj, žena se je zredila za 30% v zadnjih par letih in tako v odličnem sodelovanju z mojo depresijo in hudim stresom sedaj seksneva le še enkrat na mesec.

Zanimivo, da takrat, ko pa seksava, pa to počneva enako strastno, sočno in nikoli krajše, kot 1 uro, torej skoraj tako, kot v “zlatih časih” najine veze. Ampak ko je dan seksa za nama, si jaz kar oddahenm, ker bom imel “mir” vsaj naslednji teden, dva.

REŠITEV?
Definitivno NI rešitve v kakršnemkoli siljenju ali očitanju. Seksi perilo, ki ga nikoli ni nosila, se i zdi še bolj očitno očitanje, iz katerega razberem samo svojo krivdo in povečam frustracije. Rešitev se tudi vedno bolj odmakne ob tistem prikritem, tihem očitanju, ko ona nič ne reče, ampak iskrice v očeh in ton glasu govorijo svoje. Ko vpraša, kdaj pridem spat, vem, da si želi seksa, ampak moja rekacija je vedno ista – preklopim v depresivno stanje, namesto v posteljo pa se poknem pred TV in buljim v ekran uro, dve, dokler nisem prepričan, da žena že spi. Bedno, žalostno, ampak resnično.

Gruntam, kaj bi mi pomagalo.
Recimo, definitivno bi pomagala izboljšana higiena pri moji partnerki. Pa sploh ne, da je kakšna packa, daleč od tega. Ampak če se potrudi in dvakrat, trikrat bolje podrgne po mednožju, ko je pod tušem, pa kakšna menjava zobne paste, pregled pri zobozdravniku in mogoče za povrh še kakšna vodica za grgranje proti zadahu…hjahm, moram priznati, da bi bilo to odlično oporišče, da začnem spet vklapljati svojo željo po seksu.[/i]

Mnenje:

Strinjam se z ugotovitvijo svetovalke, da je vzrok za hlevsko stanje sobe tvoje hčerke povsem drugje, kot si ti mislil. Vzrok niso geni. Vzrok je njena ranjena duša.

Praviš, da si ti cele 3 mesece jokal, tulil, se skušal celo ubiti in zate je bilo konec sveta, ko te je pred 12 leti zapustila prva žena, tako zelo te je to prizadelo in tako zelo si trpel. Ko si jo videl po treh mesecih od tega dogodka v neki gostilni z drugim, te je skoraj razneslo od silnih čustev. Po tistem si se od ločitve v hipu pocajtal in opomogel, kot sam praviš. Pri tem upoštevaj to, da si bil odrasel človek, ki se mu je vse to zgodilo in da je ona je bila samo tvoja žena.

Sedaj si pa zamisli svojo hčer, ki je bila takrat, ko se je to dogajalo, stara 8 let. Bila je še otrok v najobčutljivejših letih, ko se že vsega dobro zaveda in ko vse dobro in slabo trajno vpliva nanjo… Kako misliš, da je ločitev vplivala nanjo? Nate, odraslega človeka, je vplivala tako, kot si opisal zgoraj. Na tvojo hčerko je vplival mnogo bolj. Recimo, krat faktor 100. Bila je še otrok in bila je njena mama! Sesul se ji je svet. Ostale so ji le razvaline od družine in vsega, kar je bilo pred tem dogodkom. Če si ti po treh mesecih prebolel bivšo ženo v hipu, kot bi odrezal, si našel drugo partnerko, si zalizal rane in se potolažil, se to tvoji hčeri žal ni zgodilo. Nje ni nihče potolažil. Njene rane so še sveže.

Njena razmetana soba je tihi in nezavedni protest hčere zaradi nakopičene žalosti, jeze, besa, in nemoči v njej zaradi krivice in vsega, kar se ji je zgodilo, na kar ni imela možnosti vplivati in za kar ni bila sama čisto nič kriva. Pred očmi ji je razpadlo varno zavetje družine. Vse lepo je šlo v remelne. Njena soba odraža tisto, kar je ostalo po tem dogodku v nji. Razsulo. Očetu, kot zelo občutljivemu na področju higiene (tako navaja v neki drugi temi sam), se hči maščuje na tistem področju, ki ga najbolj prizadene. Zna te zadeti, kaj ne? Celo na Mon si zapisal to, torej, te zadene v šibko točko. Če k vsemu temo dodamo še to, kar se dogaja kot za povrhu vsega zadnja leta; finančno stisko, Antigenovo izgubo službe, potem probleme s privat podjetjem, stalne izvršbe, davčno službo za vratom, sodišča…,dneve in tedne, ko ni imel niti centa v žepu, dolžan pa je bil vsem, ki jih pozna, potem si lahko zamislimo, kako se je ta stiska odražala v krogu družine in dodatno vplivala na odraščajočo hčer, ki je sedaj skoraj odrasla v teh razmerah. Ni čudno, da je namesto očeta začela preklinjati hči…

Ugotovitev vzrokov in nasvet svetovalke, oboje je bilo kljub pomanjkanju dokazov narejeno odlično. Začeti se morajo pogovarjati, je bilo rečeno. Žal se prvotnega stanja ne bo dalo več vzpostaviti in svetovalka tega ni vedela… Mesto matere je že davno tega prevzela mačeha in morda je tihi protest hčere usmerjen tudi proti njej. Pogovor v tej smeri bo razjasnil situacijo, vendar brazgotin na ranah v občutljivi otroški duši ne bodo zacelili ne ti pogovori in ne čas. Morda bodo pogovori razjasnil tudi hčeri, proti čemu pravzaprav nezavedno protestira. Morda bo po tem potreboval pomoč terapevta, da zgladi njene brazgotine, kolikor se to sploh da. Morda bo potem z nezavednim protestom prenehala in se bo vanjo in posledično tudi v njeno sobo naselil red, ki bo odražal stanje v njeni duši…

Ljudje, ki pišejo o svojih težavah na Mon, napišejo zadevo mnogo preozko. Šele, ko se zloži zgodba skupaj v celoto iz večih pogledov, se vzroki in rešitve, ki jih vidijo od daleč tudi laiki, kar marinec je, pokažejo sami od sebe. Upam, da sem s svojim pogledom na zadevo pomagal toliko, da bo spregledal tudi Antigen, kaj je pomenila usodna ločitev pred 12 leti za njegovo hčer in bo poskusil ukrepati tako, da ji bo pomagal preboleti tisti dogodek, ki je zanj že zgodovina. Za njegovo hčer je namreč to še vedno, kot bi se ji zgodilo včeraj…

Ukrepati takoj.

Marincu & JaniLavtižar najlepša hvala za obširen in konstruktiven komentar! Res, oba sta se potrudila precej nad pričakovanji.

Seveda priznam, da je zgodba precej skrajšana in manjka kar precej podrobnosti, za katere seveda ne morem reči, da niso pomembne. Ravno tako ne, da bi jih želel zamolčati v smislu, da povem samo svojo plat in skušam odvrniti bralca od od razmišljanja o drugi plati. Nak – le predolga se mi je zdela celotna pripoved, zato sem jo skrajšal in očitno kar dobo, saj sta OBA v odgovorih zadela točno tam, kjer me malo boli, česar mogoče nisem želel slišat, ampak sem vedel, da bom.

Ena stvar, ki je nisem napisal, je obrnjena zveza s hčerjo. Ni moja, ampak od moje partnerke, ampak to ne spremeni zgodbe v bistvenih zadevah, saj je bila situacija bolj kot ne podobna z obeh strani. Kaos je mala doživljala ob ločitvi in to leta in leta, marsikateri argument pa se je zlomil ravno na njej, otroku, starem 8 ali tam nekje let.
“Pa ne moreš se ločiti od mene…lej, kaj bova naredila hčeri!” ali “Glej, ljubica, mami se hoče ločit. Povej, da je ne dava.” Takšni in podobni so bili argumenti, da se je agonija ločitve vlekla leta in leta. In tole, kar Marinec opisuje je točno to!
Kriči in preklinja za vse nazaj, njena podzavest pravi, da jo moramo poslušati, če ne v preteklosti, pa sedaj, danes in jutri. Jaz sem bila nesrečna zaradi vas, bidite sedaj še vi zaradi mene.

Bemti, prebral sem vajina odgovora večkrat in se zamislil.
Sploh ni tak pujs, niti ni taka zloba ali sebičnica, kot bi lahko sklepal. Očitno je res ranjena globoko v dno duše in se je njena zunanja psiho podoba pač prilagodila boleči rani v notranjosti. (tole sem poboldal, ker mi je všeč :))

Ja, verjel sem pred leti, ko sem prišel v to vezo, da bom s pogovorom uspel prebroditi vse težave, Ker se rad pogovarjam, ker rad poslušam in ker verjamem, da sem dober človek, ki mu ni težko pomagati, potrpeti in stisniti zobe tudi za koga drugega.
Ampak tule s tamalo imava pa problem ravno v komunikaciji, saj sva, kako naj rečem…no, nisva tipa človeka, ki bi si bila na prvi pogled všeč, oz. bolje rčeno, ki bi si bila na prvi pogled simpatična. Jaz sem po notranjosti najbolj podoben plišastemu medvedku, takemu velikemu, v katerega se lahko praktično skriješ, ko ti je hudo, ona je pa…tko nako, zelo bipolarna. Večinoma odmaknjena oz. umaknjena v svojo ustvajalnost, internet in svojo sobo, včasih mine tudi cel vikend, da si ne rečeva oz. da si skupaj z ženo ne izmenjava s tamalo več kot 3 besede, od katerih sta dve “brjutro”.
Midva z ženo se veliko pogovarjava, s tamalo je pa tako – jaz pravim, da se tamala pogovarja “z roko na kljuki” oz. bolje rečeno, ona pove in gre.
No, ima pa prebliske na drugi strani Alp, ko je cukr, da bi jo kupil, če je ne bi imel. Pridem, recimo, domov in me je tako vesela, da mi skoči okoli vratu, jaz se pa potem še pol denva čoham po betici in z nasmeškom ugibam, če je pa mogoče le to to, da smo končno postali družina.
…do neslednjega dne, ko je spet vse po starem.

Spodbujen z vajinima odgovoroma sem že danes začel brcat v pozotivno smer, ven iz zamorjenega ozračja in odziv je bil prijeten. Sem bil vesel. Hvala vama!

Bom pa še pokomentiral dejstvo, da bo prej ko slej odšla od doma.
Ja, bo…zagotovo. In po pravici povedano, se tega trenutka bojim. Sprva zato, ker kakršnakoli že, je le naša, je najina, družba, družina in pogrešam, ko je ni. Kot drugo pa, se bojim, da bo trenutek odhoda spodbujen z enim od temačnih momentov in bo pakiranje torb prišlo v naglici, vsled prepira. Takega odhoda si pa verjetno nihče ne želi.

Ker ne gre za matematično nalogo, ne morem reči, da je problem rešen, lahko pa rečem, da se bolje počutim, ker očitno le ni tako distančen problem, da ga nihče na tem svetu ne bi znal rešiti. 🙂

Pozdravljeni

Zaradi podobnega in dodatno še popolne netolerance do drugih in izkoriščanja svojega starša (očeta), sem ostala brez partnerja. 28 letnica vidi le sebe in svoje potrebe, oče pa je , vsaj tako pravi, nemočen. V izigib kreganju s hčero in v izogib izgube svojega otroka, se je odločil ostati sam.
Hčere bivšega partnerja v dveh letih veze nisem spoznala, ker tega ni želela. Sama imam dva relativno majhna otroka. Razlika v letih med mano in njegovo hčero je 12 let, med nama pa 15. Torej sem po letih bližje hčeri. Prosim za razlago kako je možno, da odrasli otroci v takšni meri vplivajo na odločitve staršev in kako naj vzgajam svoje otroke, da preprečim podobno zgodbo čez 20 let, ko odrastejo moji otroci.

Lep dan

Špejepe, ni mi jasno, kako lahko nekdo izgubi svojega otroka s tem, da mu pri 28 letih končno pove tisto, kar bi ga moral naučiti že kot malega otroka: da ljudi, ki nas obkrožajo, spoštujemo, gradimo z njimi dobre in kvalitetne odnose, se ne vtikamo v njihovo življenje, sami skrbimo zase in po možnosti, če je to potrebno, staršem pomagamo, ne pa da jih še skoraj pri tridesetih izkoriščamo…

Joj, kako žalostno! Kje so starši takrat, ko bi morali vzgajati otroke? In zakaj iz slabe vesti, ker tega niso storili, napake kar naprej ponavljajo, namesto da bi končno postavili stvari na svoje mesto, upognejo hrbet in “sprejmejo pokoro”?

Verjamem, da je tudi njej težko. Pri 28 še ne biti sposoben skrbeti sam zase, mogoče ne imeti nikogar, na kogar se lahko nasloniš – to mora biti noro težko! A vendar ni nujno, da bi jo ti ogrožala. Če bi se spoznali, bi mogoče lahko bili prijateljici in s tem bi samo pridobila… Čeprav pri tako nezrelem obnašanju, močno dvomim!

Vem, da si zelo razočarana nad svojim partnerjem, da te je prizadelo, ko te je kar tako izločil. A mislim, da ti je, dolgoročno gledano, naredil veliko uslugo. Ker bi te njegov odnos do hčere uničil. Zelo težko bi to zraven samo gledala, po drugi strani pa imaš tudi dva otročka, za katera moraš poskrbeti in bi jima bila ona hočeš-nočeš vzgled… Zakaj bi morala onadva pospraviti za sabo, če njej, odrasli, ni treba? Zakaj bi se onadva lepo pogovarjala, če lahko ona kriči?…

Ne skrbi, ko to enkrat doživiš na svoji koži, točno veš, kako moraš ravnati. In tebi se pri tvojih dveh malih pikicah to ne bo zgodilo – ker ne boš odsotna in potem tega kompenzirala s tem, da je vse dovoljeno… Skrbela boš zanju, ju učila in mogoče kdaj tudi skregala. Seveda jima boš kdaj tudi pogledala skozi prste ali pa te bosta “okrog prenesla”, pa saj sta tvoja – a ne bo jima dovoljeno vse!