Pozdravljeni!

Dolgo že zbiram pogum, da postavim vprašanje.
Z možem sva že zelo dolgo skupaj ( 16 let ). Ko sva začela hoditi, sem bila stara 17 let. On je deset let starejši. Imela sva se zelo rada in tudi sedaj se imava.Težava nastane pri spolnosti. Takoj po poroki, se je z njegove strani pojavila “nepotreba” po spolnosti. Trudila sem se po najboljših močeh, da bi se to spremenilo ( dolge ure pogovorov, skrb za idealno postavo, nakupi spodnjega perila…) Odgovor je bil pa vedno enak. Nič ni narobe, samo moški pač drugače doživljamo spolnost in da v tridesetih letih spolna sla upade pri moškem… Tako se je moje spolno življenje končalo pri 24. Bilo mi je zelo hudo. Ogromno prejokanih noči… Vmes sem se borila z neplodnostjo. Sem ga pa večkrat dobila, ko je pregledoval strani z erotično vsebino. Po večih letih moledovanja, je pa tudi mene minila vsa želja po spolnosti. Želim si, da bi bilo drugače. Pred dvemi leti sem rodila. Od takrat sva samo štirikrat seksala.Vem, da me ljubi. Najin zakon je čudovit…ampak ta nespolnost me pa moti.

Ne vem, kaj naj storim. S pogovorom nikamor ne prideva, ker itak ni nič narobe. Tudi jaz ga sploh več ne silim v njih.Samo, ko pa pomislim na njegovo pogosto samozadovoljevanje mi gre pa kar na bruhanje.

Upam, da ste uspeli v vsej tej zmešnjavi razbrati mojo težavo.

Lep večer še naprej

Spoštovani,

začeli ste premagovati strah in sram, ki vas dušita že leta, in se soočati s krhko realnostjo svojega zakona. In še vedno je čutiti strah, da bi neprava beseda še dodatno ranila vašo razbolelost: pišete, kako zelo rada se imata še zmeraj, da vas ljubi, da je vajin zakon čudovit in da itak ni nič narobe. Ta prepričanja so vam pomagala, da ste vsa ta leta zdržali in prevzemali breme moževega nezanimanja za spolnost s tem, da ste se mu trudili ugajati, se pogovoriti, da ste moledovali, prejokali ogromno noči, zasledovali njegovo internetno spolno življenje. To, kar poimenujete z besedami imeti rad, ljubiti, čudovit zakon, je zares zelo močna povezanost (sicer že zdavnaj ne bi bila več skupaj), a ne samo v dobrem, temveč tudi v slabem (preigravanju bolečih vzorcev, ki jih nosita iz primarnih družin). Poleg strahu in sramu vaju povezujeta žalost (Bilo mi je zelo hudo. Ogromno prejokanih noči…) in gnus (ko pomislim na njegovo pogosto samozadovoljevanje, mi gre pa kar na bruhanje). S tako zelo močnimi vrvmi sta povezana, da ste si prizadevali – in tudi uspeli – zanositi tudi po tistem, ko je moževo zanimanje za spolnost z vami upadlo. Verjamem, da se ujemata v mnogih stvareh, a brez spolnosti, ki si jo eden želi, drugi pa jo zavrača, bi lahko enako oziroma mirneje živeli tudi z bratom, sestro, prijateljem, prijateljico.

Vendar pa vajin problem sploh ni pomanjkanje zanimanja za spolnost, saj se oba zanimata zanjo, le da je vaša želja usmerjena v moža, njegova pa stran od vas. Problem je v tem, da se s tem ne zmoreta soočiti: on s tem, da vam odgovarja z zanikanjem, posploševanji in milo rečeno z grobim prikrojevanjem dejstev (npr. o upadu spolne sle pri moškem po tridesetem letu, medtem ko je njegova po štiridesetem še kako dejavna); vi pa s tem, da vsa ta leta »kupujete« njegova pojasnila – a se obenem bridko zavedate njegovih rednih internetnih afer.

Čutenje, ki ga pogrešam pri vaju, je jeza, zdrava jeza, ki je normalen sestavni del dinamike medčloveških odnosov. Jeza je tisto, kar nam pomaga, da kaj spremenimo, postavljamo zahteve in meje. Od moža nimate pravice zahtevati spolnosti, kot je nihče ne bi imel pravice zahtevati od vas. Imate pa pravico, da si želite iskrenega odnosa in čistih računov. Pravico imate, da si želite izvedeti, kaj je tisto, kar mu je ravno ob poroki »prepovedalo« videti v vas spolno partnerko, kar ste do tedaj bili. In pravico imate, da začnete poslušati svoje telo in začutiti, ali si želite več samospoštovanja. Niste več deklica, ki mora samo ubogati, se prilagajati, biti všečna, pa bo vse v redu; ste ženska na pragu razcveta svoje prave identitete, samoniklosti in samostojnosti. Če je ljubezen, o kateri govorite, več kot samo obramba pred namišljenimi strahovi, se bosta zmogla soočiti s tem. Prava ljubezen ni partnerjev beg v afere (ki kljub virtualnosti še vedno ostajajo afere) in vaše pasivno podpiranje teh afer. Prava ljubezen je srečanje v nemoči, v ranljivosti, v priznanju, da ne gre, v pogovoru, zakaj ne gre. Je začutenje partnerjeve globoke stiske in sočutje do nje. Ker s prepričevanjem in pogovori niste prebili partnerjevega (pa tudi svojega!) strahu, vama priporočam zakonsko terapijo. Če jo bo mož zavrnil, boste vsaj vedeli, pri čem ste, in začeli sami delati na osebi, ki ste ji edini dolžni absolutno iskrenost in zvestobo – na sebi.

Lepo vas pozdravljam,