Spostovani
Skoraj 30 let sva bila z zeno, lahko recem, srecno porocena. Imava tri odrasle otroke, ki pa so se vedno pri naju. Oba imava sluzbe in solidne dohodke. Nikoli ni prihajalo do vecjih nesoglasij ali zamer. Imela sva svoj krog prijateljev s katerimi sva se druzila. Imamo pa tudi majhen vikend, kamor sem se lani poleti, lahko recem preselil. Drugace stanujemo v bloku in je zena vedela, da mi je zoprno voziti psa, ki ga imamo, vsako jutro nekam na njegove potrebe. Po sluzbi in zvecer je bilo prav tako. Psa na povodec in hop po 96 stopnicah dol in gor. Lepo sva se zmenila da sem jaz kar v vikendu, zena pa je prav tako skoraj vsak dan prisla. Cez vikende in dopust sva bila vedno skupaj v vikendu. Obcasno sem tudi sam prisel domov. Res se skoraj ni poznalo, da ziviva tako loceno, a vseeno srecno porocena, kajti v casu ki sva ga prebila skupaj sva bila srecna. Jeseni pa se je zena vpisala na fakulteto, kjer izobrazevanje poteka preko interneta. Ni mogla vec tako pogosto prihajati k meni, ker v vikendu nimamo interneta, oz je mogoc samo preko mobitela. Sama je rekla, da ni problem, da mi ni treba hoditi domov. Zivljenje je tako teklo naprej, v moji dobri veri, da je kljub manj casa prebitega skupaj, vse v redu. Da se z zeno nekaj dogaja ni opazil nihce, ne otroci, ne prijatelji, ne svojci, niti jaz. Pred tremi tedni pa mi po prihodu iz sluzbe domov, mi pove da ima drugega in odhaja. Zadelo me je kot strela z jasnega neba. Niti to mi ni povedala kaj jo je pripeljalo do tega. Samo to pravi da ni iskala nove zveze, a da tako ne more vec naprej. Tako hudo sem bil prizadet, da sem pomislil tudi na samomor in celo bil na poti k temu dejanju, a mi je namero preprecil sin. Poiskal sem pomoc in psihiatra. Moje stanje je sicer malo boljse, a vsako jutro se zacne nova bitka za prezivetje, a nisem preprican, da bom to vojno z zivljenjem dobil. Se vedno obcasno dobim samomorilske misli. Z zeno sva se po njenem odhodu na kavi srecala dvakrat. Prvic je bila povsem skrusena, obupana, a je rekla da z mano ne more vec ziveti. Na drugem srecanju pa je bila ze zelo samozavestna, napadalna, polna ocitkov, kaj vse v zakonu ni bilo prav. Tudi sicer je njen nacin govora tak, da v cimvecji mozni meri vali krivdo na mene, me zali in je v glavnem 30 let trpela in bila tarca za moje puscice. Da ne pozabim, sam imam 54 let, zena pa 49. Partner s katerim je sedaj je 5 let mlajsi od nje. Sicer ne zivita skupaj, vecinoma se srecujeta preko vikenda ali kaksno noc med tednom prespi pri njem. Najini otroci so enoglasno stopili na mojo stran in me podpirajo v teh tezkih trenutkih. Odnosi med zeno in otroci so na mini ravni. To zeno sicer zelo boli.
Kaj lahko pricakujem od zene. Se vedno jo imam kljub vsemu rad. Predlagal sem obisk zakonske posvetovalnice, a tja noce. Pravi naj jo pustim pri miru, da pospravi po svoji glavi, da sploh vidi kako naj zivi vnaprej. Kako naj ravnam jaz, ali lahko pricakujem njeno vrnitev, kar si zelim, ali naj pocasi prebolim izgubo ljubljene osebe in pozabim nanjo.

Spoštovani izy,

da trpite vi in vaša cela družina ob odločitvi žene, da gre stran je iz opisa povsem jasno, tudi poskus samomora kaže, kako grozno težko je preboleti to izgubo. Kaj lahko pričakujete od žene vam težko povem, nihče vam ne more. Le ona sama. Za njeno odločitev obstajajo razlogi, o katerih pa je potrebno govoriti. Imate pravico do tega pogovora z njo in je to hkrati vajina skupna odgovornost. Glede na to, da zahteva, da jo pustite v miru, da se zbere in odloči kako naprej, bo to nekaj, kar boste morali upoštevati. Ta čas ji pripada, vendar pa mora biti omejen in racionalen.

Medtem vam priporočam vključitev individualno terapijo, kajti morate bolje posrkbeti zase. Kot moški v partnerski oz. zakonski zvezi ste odrasel in samostojen posameznik z lastnimi posebnostmi, zmožnostmi in omejitvami. Enako velja za gospo. Poleg tega ste oče, ona pa mati trem odraslim otrokom, ki še živijo pri vas. Te otroke je potrebno poslati varno v svet, da se osamosvojijo in zaživijo svoje življenje. Seveda vas lahko razumem v stiski in sočustvujem, toda samomor v takšni situaciji je precej sebična in neodgovorna poteza. Obstajajo bolj varne in smiselne rešitve, potrebno se bo umiriti in si v varnem odnosu povrniti smisel in moč. Iz te stiske obstaja pot ven, vendar se zanjo lahko odločite le vi. Stvari, ljudi in odnosov, ki jih ne morete spremeniti, pustite, osredotočite se nase in vaš odnos do družine, drugih, sveta. Kar lahko spremenite, je vaš odnos.

Kakor vi je tudi žena odgovorna za svoje odločitve. Gospa je v stiski očitno ubrala pot umika, bežanja in ne soočanja, zato je tudi zanjo pomembno, da najde mir in se dokončno odloči kako bo nadaljevala življenje in svoj odnos. Izsiljevanje, grožnje ipd. stvari samo poslabšajo. Pomembno je, da v življenje vnesete disciplino, red, ga strukturirate: delo, počitek/sprostitev, prosti čas – vse si organizirajte tako, da boste čim več v odnosih z ljudmi, a hkrati imejte čas zase, lastni mir. Toliko od sebe lahko zahtevate. Kar pa lahko od žene zahtevate je jasna odločitev kaj misli narediti (priti nazaj ali ne in kako bosta urejala družinsko življenje, odnose z otroki). Za to odločitev postavite rok in se tega držita, sicer bo trpljenje vztrajalo in načelo zdravje. Namreč časovni okvir oz. meja je dejavnik nadzora nad stresom.

Zdaj ni čas za obup, kriza je priložnost za rast, izkoristite jo zase in celotno družino. Povzdignite se iz nje kot zmagovalec. Vsaka odločitev za boljše življenje je boljša kot nobena odločitev.

Srečno!