Hvala za vse spodbudne besede. Ker je že nekaj časa odkar sem pisala sem se odločila oglasiti in sporočiti, da sem v tem času že našla službo. To me je vsekakor malo dvignilo. Še vedno pa v sebi zelo trpim za izgubo partnerja, predvsem zato, ker vem da sem tudi sama veliko kriva, da je imel na koncu takšen grd odnos do mene. Bližam se 30im in me zelo preganja čas, saj si želim ustvariti družino. Časa za prebolevanje nimam, dobrih fantov pa je zelo malo. Skušam upoštevati, da razmišljam pozitivno, kot ste svetovali, ampak je zelo težko, ker so pritiski prehudi in tudi žalovanje za lagodnim življenjem, ki sem ga imela v preteklosti prehudo. Vem da sem ogromno sama kriva za razpad zveze oz. za taksen njegov odnos do mene, ker sem mu preveč težila, sedaj se tepem po glavi za vse napake, on pa je že srečen z drugo. Zelo hudo je, ko sam sebi uničiš življenje. Upam da nekoč nekje tudi mene čaka sreča.